Jedro

Okoliščine, na katere se sklicuje tožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (alkoholiziranost, prostovoljna odločitev za zdravljenje), niso okoliščine, ki jih ni mogel predvideti ali odkloniti, temveč so okoliščine, katere je sam zakrivil. Te po njegovi krivdi nastale okoliščine ne morejo predstavljati upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje (1. točka izreka), tožbo tožnika zavrglo (2. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev predvsem na dejstvo, da ni verjetno, da bi bil tožnik neprestano od 22. 5. 2007 pa do dne 31. 5. 2007, ko je bil prostovoljno hospitaliziran, v stanju takšne alkoholiziranosti, da se ne bi moral pravočasno organizirati ter uveljavljati svojih pravic, ter da tudi čitljiva izpisana pisava na vročilnici z dne 22. 5. 2007 dokazuje, da ni verjetno, da ne bi vedel kaj podpisuje, saj je v naslednjih dneh še prišel v službo in odnesel svoje stvari ter da se je kasneje tudi odločil za zdravljenje odvisnosti od alkoholizma, zaradi česar tudi ni moč trditi, da ni vedel za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je neutemeljeno sklenilo tako, kot to izhaja iz dispozitiva izpodbijanega sklepa. Nesporno je, da je tožnik v devetih primerih za čas 14 dni dejansko neupravičeno razpolagal s skupno 357,83 EUR ter je nato neupravičeno znesek, s katerim je razpolagal, po 14-ih dneh takoj poravnal. Tožniku pa se postavljajo vprašanja, kako je sploh mogoče, da je sodišče podvomilo v njegove navedbe o njegovi odvisnosti in zasvojenosti od alkohola ter je podvomilo v njegove navedbe, ki se nanašajo na uveljavljanje njegovih pravic, saj je njegov pooblaščenec za stranko dosegljiv tudi ob sobotah in nedeljah. Tožnik pa se je oglasil v odvetniški pisarni pooblaščenca v nedeljo dne 24. 6. 2007. Sprašuje se, kako je mogoče, da pooblaščenec toženke na naroku naenkrat ni želel ničesar vedeti ter slišati o tožnikovi odvisnosti in zasvojenosti od alkohola, ko pa so pri toženki pred tem že najmanj 10 let tolerirali ter vedeli, da je tožnik zasvojen z alkoholom. Meni, da bi sodišče moralo glede verjetnosti tožnikove zasvojenosti z alkoholom pritegniti izvedenca psihiatra, glede pisave ter podpisa pa bi moralo pritegniti izvedenca forenzika in katera izvedenca bi po osebnem pregledu tožnika ter pogledu pisave odgovorila na, za to zadevo najpomembnejše vprašanje in sicer, ali je bil tožnik v času očitanega razpolaganja s skupno 357,83 EUR dejansko odvisen in zasvojen z alkoholom ter ali se je tožnik v obravnavanem času zavedal pomena svojega ravnanja, ali je bila podana trajna ali začasna duševna bolezen, začasna duševna motnja ali začasna zaostalost ter zaradi takšnega duševnega stanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja oziroma ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja. V celoti se sklicuje na navedbe, ki jih navedel že v tožbi in se nanašajo na njegovo zasvojenost z alkoholom, ter na dejstva, kdaj in kje je po naključju našel poštno pošiljko, v kateri je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ter kdaj se je oglasil v odvetniški pisarni svojega pooblaščenca. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v zvezi z izpodbijanim sklepom ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sklep sodišča prve stopnje in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker ni moglo zaključiti, da za zamujen rok za vložitev tožbe (vložena bi morala biti najkasneje 23. 6. 2007) obstaja upravičen vzrok (1. točka izreka). Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in predloženih dokazih, je zaključilo, da je zamujen rok za vložitev tožbe, zato je tožbo zavrglo (2. točka izreka).

Po določbi 1. odstavka 116. člena ZPP, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi kasneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Vrnitev v prejšnje stanje je pravovarstvena institucija, ki ima namen odvrniti ostrine avtomatično delujoče prekluzije. Če namreč stranka zamudi rok ali narok za kakšno procesno dejanje, izgubi s tem v nekaterih primerih pravico dejanje pozneje opraviti, ne glede na to, ali je zamudo zakrivila sama, ali pa je zamuda nastopila brez njene krivde. Če pa stranka ni kriva, ji daje zakon pravico zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Upravičenost vzrokov se presoja po subjektivnih okoliščinah tožnika predlagatelja. Razlogi so opravičljivi, če niso zakrivljeni. Stranka mora torej izkazati, da ni kriva zamude. Tožnik je zatrjeval, da je zamudil rok za vložitev tožbe in zato predlagal vrnitev v prejšnje stanje, ker je bil neprestano od 22. 5. 2007, ko je prejel izredno odpoved in izpraznil garderobno omaro ter predal osebne stvari, do 31. 5. 2007, ko je bil prostovoljno hospitaliziran, v stanju takšne alkoholiziranosti, da se ni mogel pravočasno organizirati in uveljavljati svojih pravic. Po pravilih bolnišnice pa je lahko imel prvi izhod iz bolnišnice šele po 21-ih dneh. To pa je pomenilo, da je lahko koristil izhod iz bolnišnice, zaradi česar je odšel iz bolnišnice v soboto dne 23. 6. 2007, moral pa se je vrniti v ponedeljek 25. 6. 2007. Takoj ob prihodu domov je po naključju našel poštno pošiljko z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Osuplo je ugotovil, da naj bi 30-dnevni rok za vložitev tožbe potekel že pred dvema dnevoma, to je dne 21. 6. 2007. Zaradi navedenega se je v nedeljo dne 24. 6. 2007 oglasil v odvetniški pisarni svojega pooblaščenca in dne 26. 6. 2007 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in tožbo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožniku izredna odpoved vročena dne 22. 5. 2007, tožnik pa je vložil tožbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje dne 26. 6. 2007. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da tožnik ne bi vedel, kaj podpisuje, saj je dne 22. 5. 2007 prišel v službo in odnesel svoje stvari ter se kasneje tudi sam prostovoljno odločil za zdravljenje od alkoholizma (dne 31. 5. 2007). Sodišču prve stopnje se ni zdelo verjetno, da bi bil tožnik neprestano od 22. 5. 2007 do 31. 5. 2007 v stanju takšne alkoholiziranosti, da se ne bi mogel pravočasno organizirati in uveljavljati svojih pravic. Pritožbeno sodišče meni, da je bistveno v predmetnem sporu vprašanje, ali je do zamude roka prišlo zaradi okoliščin, ki jih tožnik ni mogel predvidevati niti odkloniti, ter se tudi ne morejo pripisati njegovi krivdi (kakor sam zatrjuje). Upravičen vzrok je namreč lahko vsako dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje. Vzrok je upravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki. Okoliščine, na katere se sklicuje tožnik (opravičevanje alkoholiziranosti), niso okoliščine, ki jih ni mogel predvidevati niti odkloniti, temveč so okoliščine, ki jih je sam zakrivil, kakor tudi njegova nadaljnja prostovoljna odločitev, da bo začel z zdravljenjem in hospitalizacijo. Te iste okoliščine, ki so nastale po njegovi krivdi, pa ne morejo biti upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj je vrnitev v prejšnje stanje mogoče, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti (torej: nekrivdi) ni mogla niti predvidevati niti preprečiti, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je bil tožnik v takšnem stanju (alkoholiziranosti), da se ni zavedal pomena svojega ravnanja in da je toženka vedela za njegovo odvisnost od alkohola. Ker niso bili podani upravičeni razlogi za vrnitev v prejšnje stanje, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje in tožbo kot prepozno zavrglo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitve v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne (360. člen ZPP), prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani sklep in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).