Jedro

Sklep sodišča druge stopnje o pritožbi tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne predstavlja sklepa, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Zato revizija zoper ta sklep ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče, ker tega ni storil v mejah svojih pravic že sodnik sodišča prve stopnje, zavrglo (377. člen v povezavi s 374. členom ZPP).

Ker tožnik vse do vročitve pravnomočnega sklepa sodišča druge stopnje ni zahteval izločitve sodnice pritožbenega sodišča, njegove revizijske navedbe glede uveljavljanja kršitve 6. točke 70. člena ZPP ne morejo biti uspešne.

ZDR v tretjem odstavku 204. člena določa materialni prekluzivni rok za vložitev tožbe. Zamuda tega roka pomeni tudi prenehanje oziroma izgubo pravice same. To pomeni, da zaradi značaja tega roka kot prekluzivnega materialnega roka, vrnitev v prejšnje stanje, ki je predvidena le pri zamudi procesnih rokov, sploh ne pride v poštev.

Izrek

Revizija zoper odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2007, reintegracijo in reparacijo. Ugotovilo je, da tožnik roka za vložitev tožbe ni zamudil iz upravičenega vzroka. V posledici takšne odločitve je tudi zavrglo njegovo tožbo - glede na določbo tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) je bila vložena prepozno.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Navedlo je, da okoliščine, na katere se sklicuje tožnik (opravičevanje alkoholiziranosti) niso okoliščine, ki jih ni mogel predvidevati in odkloniti, temveč okoliščine, ki jih je sam zakrivil. Te okoliščine ne morejo biti upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

3. Zoper pravnomočen sklep sodišča prve stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. in 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) ter zmotno uporabo materialnega prava. Bistveno kršitev iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja v povezavi z 6. točko 70. člena ZPP, in sicer da je kot sodnica poročevalka na pritožbenem sodišču sodelovala sodnica, ki je bila pred tem zaposlena pri sodišču prve stopnje, katerega predsednik je odločil na prvi stopnji. Nekdanja podrejenost sodnice poročevalke, poznanstvo in pristnost odnosa med njima bi lahko vplivali na zakonitost in pravilnost obeh (?) izpodbijanih sklepov. Sodišče druge stopnje je tudi kršilo pravice tožnika do sodelovanja v dokaznem postopku, saj se je pri odločitvi oprlo le na dokazne zaključke sodišča prve stopnje. Ti zaključki niso temeljili na celovito izvedenem dokaznem postopku, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza tožnika s pritegnitvijo izvedenca s področja psihiatrije in forenzične stroke v zvezi s sklicevanjem tožnika na zasvojenost z alkoholom. V nastali izjemni situaciji tožnik meni, da mu je sodišče druge stopnje nezakonito odreklo možnost obravnavanja.

4. Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je to zavrnilo pritožbo tožnika zoper sklep sodišča prve stopnje o tem, da se zavrne predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ni dovoljena.

5. Stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar le zoper sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizija je vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo oziroma s katerim je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže (tretji odstavek 384. člena ZPP). Sklep sodišča druge stopnje o pritožbi tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje pa ne predstavlja sklepa, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Zato revizija zoper ta sklep ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče, ker tega ni storil v mejah svojih pravic že sodnik sodišča prve stopnje, zavrglo (377. člen ZPP v povezavi s 374. členom ZPP). Enako odločitev je Vrhovno sodišče sprejelo že v večjem številu primerov (npr. II Ips 611/2007, VIII Ips 178/2007, itd.). Glede na to so povsem nepomembne revizijske navedbe tožnika v zvezi s postopkom in odločitvijo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

6. Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe ni utemeljena.

7. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena in prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj do te kršitve glede na zakonsko opredelitev lahko pride le, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena ZPP) oziroma, ki je bil s sklepom predsednika oziroma predstojnika sodišča izločen. Navedena bistvena kršitev torej ne more biti podana v primeru odklonilnega razloga za opravljanje sodniške funkcije, ki ga ZPP opredeljuje le v 6. točki 70. člena in na katerega se dejansko sklicuje tožnik. Tudi v tem primeru pa tožnik spregleda določbo drugega odstavka 72. člena ZPP, po katerem mora stranka zahtevati izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika, takoj ko zve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. To za sodnika višjega sodišča pomeni, da lahko stranka zahteva njegovo izločitev do izdaje pritožbene odločbe oziroma do trenutka, ko ji sodišče pošlje pisni odpravek odločbe. Ker tožnik vse do vročitve pravnomočnega sklepa sodišča druge stopnje ni zahteval izločitve sodnice pritožbenega sodišča, tudi njegove revizijske navedbe glede uveljavljanja kršitve 6. točke 70. člena ZPP (v povezavi s prvim in ne drugim odstavkom 339. člena ZPP) ne morejo biti uspešne. Tudi sicer navedbe o okoliščinah, ki naj bi vzbujale dvom o nepristranskosti sodnice poročevalke višjega sodišča (nikakor) ne bi predstavljale razloga za izločitev.

9. Ker je tožnik zamudil rok za tožbo, ki znaša 30 dni od dneva vročitve izredne odpovedi (izredna odpoved z dne 21. 5. 2007 mu je bila vročena dne 22. 5. 2007, tožbo pa je vložil dne 26. 6. 2007), je sodišče tudi utemeljeno zavrglo tožbo v zvezi z zahtevkom za ugoditev nezakonitosti izredne odpovedi, reintegracijo in reparacijo.

10. Kljub temu je treba k razlogom sklepov sodišč druge in prve stopnje dodati (oziroma jih tudi popraviti), da ZDR v tretjem odstavku 204. člena določa materialni prekluzivni rok za vložitev tožbe. Zamuda tega roka pomeni tudi prenehanje oziroma izgubo pravice same. To pa pomeni, da zaradi značaja tega roka kot prekluzivnega materialnega roka, vrnitev v prejšnje stanje, ki je predvideno le pri zamudi procesnih rokov (prvi odstavek 116. člena ZPP), sploh ne pride v poštev. Tožnik zato s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje nikakor ne bi mogel podaljšati roka za vložitev tožbe (glej tudi VIII Ips 304/2005, VIII Ips 252/2006, VIII Ips 370/2008).

11. Glede na navedeno in v skladu z 378. in 384. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo zoper sklep o zavrnitvi pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe.