Jedro

Tožnica (učiteljica) se je poškodovala na delu. Pri varstvu učencev podaljšanega bivanja ji je v telovadnici v glavo priletela žoga. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Po uveljavljeni sodni praksi žoga ni nevarna stvar, igra z žogo pa ne nevarna dejavnost. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da drugi toženi stranki ni možno očitati krivdne odgovornosti za škodo, saj ta ni kršila nobenega predpisa s področja varnosti in zdravja pri delu. Igra z žogo je vedno do neke mere nepredvidljiva. Tožnica bi zato morala računati s tem, da lahko žoga prileti tudi v tisti del telovadnice, v katerem se je gibala sama, zlasti zato, ker se ji je podobna nezgoda v preteklosti že pripetila. Zato je tožničin odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje zaradi umika dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo zneska v višini 963,58 EUR, kar predstavlja odškodnino za materialno škodo iz naslova prikrajšanja pri plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 122,45 EUR od 5. 2. 2009, od zneska 284,92 EUR od 5. 3. 2009, od zneska 256,41 EUR od 5. 4. 2009 in od zneska 299,80 EUR od 5. 5. 2009, postopek v tem delu ustavilo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da se toženima strankama naloži, da tožnici nerazdelno plačata znesek 76.371,49 EUR (prva tožena stranka le do višine zavarovalne vsote), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih v izreku navedenih zneskov od v izreku navedenih dnevov zapadlosti (prvi odstavek točka I izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni tožnici plačevati mesečno rento v neto znesku 500,00 EUR od 1. 4. 2012 dalje do tožničine izpolnitve pogojev za starostno pokojnino (drugi odstavek točka I izreka) ter zahtevek, da sta toženi stranki tožnici nerazdelno dolžni povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (tretji odstavek točka I izreka). Tožnici je naložilo, da prvi toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 607,35 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Tožnici je naložilo, da drugi toženi stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 2.735,85 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka). Tožnici je naložilo, da stranskemu intervenientu povrne stroške postopka v znesku 2.242,50 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo tretjega odstavka 254. člena ZPP angažiralo drugega izvedenca, čeprav bi moralo, v kolikor je dvomilo v pravilnost podanega mnenja prvega izvedenca, ta dvom najprej odpraviti z njegovim zaslišanjem oziroma dopolnitvijo že izdelanega izvedenskega mnenja in šele nato angažirati novega izvedenca. Izvedenec A.A. je v izvedenskem mnenju ugotavljal, da druga tožena stranka ni kršila normativov, ker naj bi bilo v telovadnici do 21 otrok. Ugotavljanje števila prisotnih učencev v telovadnici v času škodnega dogodka ni v pristojnosti izvedenca, ampak bi se s tem vprašanjem moralo ukvarjati sodišče. Izvedenec je sicer ugotovil, da bi morale biti igre, ki so se izvajale v telovadnici (ena skupina deklic se je igrala z blazinami, druga je igrala odbojko, skupina fantov pa je igrala nogomet) organizirane tako, da z vidika varnosti ena skupina s svojo igro ne bi ogrožala druge skupine, ter da je šlo v danem primeru za neprimerno organiziranost dejavnosti. Odgovornosti za takšno neprimerno organizacijo dejavnosti ni mogoče naprtiti tožnici, kot je to nedopustno storil izvedenec, sodišče prve stopnje pa je na takšno ugotovitev oprlo svojo odločitev. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožnica tista, ki bi morala delo organizirati v skladu z 9. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker je sodišče prve stopnje dokazno oceno in presojo odgovornosti druge tožene stranke prepustilo izvedencu in njegove ugotovitve povzelo v obrazložitvi. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s kršitvijo določb 5. člena ZVZD in 4. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/1999, v nadaljevanju: Pravilnik). Odločitev vodje druge tožene stranke, da se v telovadnico napoti vse učence, ki se nahajajo v šoli, ne da bi učitelji za to spremembo imeli pripravljene in napisane priprave za vzgojno izobraževalno delo pomeni opustitev dolžnega ravnanja druge tožene stranke, ki bi morala poskrbeti za ustrezno organizacijo delo. Izpodbijana sodba je sama s seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da je bila v telovadnici ob tožnici še ena učiteljica, nato pa v nadaljevanju vso krivdo za organizacijo delovnega procesa pripisujejo tožnici. V kolikor je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila v času škodnega dogodka B.B. prisotna v telovadnici potem odgovornosti za neprimerno organizacijo delovnega procesa ni možno pripisati tožnici, ampak drugi učiteljici, za katero je prav tako odgovorna druga tožena stranka. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je druga tožena stranka v telovadnico napotila večje število učencev, pri čemer je vedela, da prostori niso primerni za izvajanje različnih dejavnosti. Neutemeljen je očitek sodišča prve stopnje, da je tožničina izpoved manj verodostojna od izpovedi zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je neargumentirano zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje učencev, ki so se v času škodnega dogodka nahajali v telovadnici. Tožnica je s pritožbo na zapisnik opozorila na postopkovne kršitve, ki jih je sodišče prve stopnje zagrešilo na obravnavi. Sodišče prve stopnje ni z gotovostjo ugotovilo, ali je bila tožnica sama v telovadnici z učenci in ali je bil presežen normativ, torej koliko učencev se je takrat nahajalo v telovadnici. Trditveno podlago tožnice potrjujejo dokazi, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Ob izvedbi vseh predlaganih dokazov in ustrezni kritični presoji dokazov, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je za nezgodo odgovorna druga tožena stranka in posledično po temelju v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, v preostalem delu pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da izvede dokaz z izvedencem medicinske stroke. Podredno pa tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Druga tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 254. člena ZPP. Celo v primeru, če bi sodišče prve stopnje v resnici nepravilno uporabilo določbo 254. člena ZPP in bi to v resnici lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, bi tožnica, v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP, to kršitev morala uveljavljati že med postopkom pred sodiščem prve stopnje in ne šele v pritožbi. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo jasno, da sodišče pomanjkljivosti izvedenskega mnenja prvega izvedenca s področja varstva pri delu ne bo odpravljalo z njegovim dopolnim zaslišanjem, temveč bo dokazovanje ponovilo z drugim izvedencem iz istega področja. V skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnica ne navaja, da zatrjevane kršitve brez svoje krivde ni mogla navesti že takrat, ko se je sodišče prve stopnje odločilo, da imenuje novega izvedenca s področja varstva pri delu.

7. Pritožbeni očitek v zvezi z zmotno uporabo 254. člena ZPP pa je neutemeljen tudi po vsebini. Ni mogoče šteti, da je sodba, ki temelji tudi na izvedbi dokaza z izvedencem, nezakonita, če sodišče ob oceni, da izvedenec svojega dela ne opravlja zadovoljivo, takoj imenuje drugega izvedenca, ne da bi prvega izvedenca še dodatno zaslišalo. Določbe drugega odstavka 254. člena ZPP o tem, da se dokazovanje ponovi z istim ali drugim izvedencem, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, ni mogoče tolmačiti tako, kot to stori tožnica v pritožbi. V kolikor sodišče oceni, da izvedenec sploh ni odgovoril na vprašanja in da je mnenje nepopolno, kot se je zgodilo v tem primeru, se lahko odloči, da se dokaz ponovi z drugim izvedencem, ne da bi poprej zaslišalo prejšnjega izvedenca. Pooblastilo za takšno odločitev izhaja že iz same zakonske določbe. Sodišču je prepuščeno, da oceni, ali se pomanjkljivosti v izvidu dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca ali ne.

8. Tožnica neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je sploh ne bi bilo možno preizkusiti, zlasti pa ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju.

9. Tožnica meni, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker je sodišče prve stopnje ugotavljanje o odločilnih dejstvih prepustilo izvedencu. Dokaz z izvedencem se izvede, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Iz vprašanj, ki jih je sodišče prve stopnje postavilo izvedencu A.A. nikakor ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje izvedencu prepustilo ugotavljanje dejanskega stanja izven navedenega zakonskega okvira. Sodišče prve stopnje je izvedencu naložilo, da odgovori na vprašanje, ali je tožnici in drugi toženi stranki v zvezi z zatrjevano delovno nezgodo možno očitati kršitev predpisov s področja varstva in zdravja pri delu, za kakšno kršitev gre in kakšno bi bilo pravilno ravnanje ter ali bi tožnica s povprečno skrbnostjo lahko preprečila nezgodo. Gre za vprašanja za katera je potrebno strokovno znanje iz področja varstva pri delu, s takšnim znanjem pa sodišče ne razpolaga. Neutemeljen je očitek, da je izvedenec sam ugotavljal število otrok v telovadnici. Izvedenec je podal zgolj mnenje, da v kolikor sledi navedbam detektivske agencije, ki jo je najela tožnica, da je bilo v telovadnici maksimalno 20 otrok, potem normativ o oblikovanje oddelka podaljšanega bivanja ni bil kršen. Pri tem je izvedenec tudi posebej opozoril, da se pričevanja razlikujejo tudi v tem smislu, da je bilo otrok v telovadnici manj. Navedeno pomeni, da izvedenec ni sam ugotavljal, kakšno je bilo število učencev v telovadnici v času tožničine poškodbe, temveč je glede tega le povzel, kar je bilo navedeno v spisu in na tej podlagi podal mnenje glede kršitve predpisov s področja varstva in zdravja pri delu.

10. Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba uveljavlja tudi z navedbo, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju. Nasprotje naj bi bilo v tem, da sodišče najprej ugotavlja, da je bila v telovadnici še ena učiteljica, nato pa vso krivdo za organizacijo delovnega procesa pripiše tožnici. Tožnica pri povzemanju stališč sodišča prve stopnje sicer ni povsem korektna, saj v izpodbijani sodbi nikjer ni zapisano, da bi bila tožnica izključno odgovorna za organizacijo delovnega procesa, temveč da bi delo morala organizirati v skladu z 9. členom ZVZD. Med ugotovitvijo, da sta bili v času škodnega dogodka v telovadnici dve učiteljici in stališčem, da je bila tožnica pri tem dolžna spoštovati določbo 9. člena ZVZD, ni nikakršnega nasprotja. V skladu z 9. členom ZVZD mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu; delo mora opravljati s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb ter varnostne naprave in sredstva uporabljati skladno z njihovim namenom. Obveznost spoštovanja določb 9. člena ZVZD ni v ničemer povezana s tem, ali je delavec pri opravljanju dela sam ali pa jih je več. Razen tega pa tožničina poškodba niti ni posledica ravnanja v nasprotju z določbami 9. člena ZVZD (in kaj takšnega sodišče prve stopnje niti ne ugotavlja), temveč gre za nesrečno naključje.

11. Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica uveljavlja tudi s sklicevanjem na svojo pritožbo z dne 1. 9. 2014, s katero je ugovarjala zapisniku naroka za glavno obravnavo z dne 27. 8. 2014. Ne le, da bi tožnica te ugovore morala podati že na samem naroku za glavno obravnavo, temveč so očitki tudi vsebinsko neutemeljeni. Tožnica v pritožbi navaja, da je bil iz zapisnika izpuščen del njene izpovedbe, v resnici pa na tem naroku tožnica sploh ni bila zaslišana, temveč je bila zaslišana na naroku dne 12. 3. 2014. Ugovore na zapisnik je možno dajati le do trenutka, ko je zapisnik podpisan. Možnost kasnejšega ugovora je predvidena le za primer, če zapisnik ni bil voden v pisni obliki (tretji odstavek 125. člena ZPP).

12. Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem učencev, katerih izjave je po naročilu tožnice pridobil detektiv C.C.. V kolikor bi bilo v tem sporu v resnici odločilno dejstvo, ali je bila tožnica v času poškodbe edina učiteljica v telovadnici ali ne, potem sodišče prve stopnje o tem v resnici ne bi smelo sklepati, ne da bi poprej izvedlo tudi dokaz z zaslišanjem otrok. Sodišče prve stopnje o tem, da je bila v času škodnega dogodka v telovadnici tudi učiteljica B.B., sklepalo na podlagi njene izpovedbe ter izpovedb prič D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H., torej na podlagi izpovedb prič, ki jih je predlagala druga tožena stranka. V skladu z načelom kontradiktornosti postopka bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati tudi priče, s katerimi je tožena stranka želela dokazovati nasprotno, tj. da je bila v času škodnega dogodka sama v telovadnici. Vendar pa navedeno niti ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj bi to bilo relevantno le v primeru, če bi bil normativ dopustnega števila učencev prekoračen, v kolikor bi bila tožnica sama v telovadnici. Vendar pa iz ugotovitve, da ta normativ ni bil prekoračen niti v primeru, če se šteje, da je bila tožnica sama, izhaja, da navedeno sploh ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Tudi če bi šteli, da je bila tožnica v času škodnega dogodka sama v telovadnici z otroki, bi to ne pomenilo protipravnega ravnanja druge tožene stranke. Normativ za oblikovanje oddelka podaljšanega bivanja iz treh ali večih razredov je 21 učencev (28. člen Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole).

13. Sicer pa celo v primeru, če bi bilo učencev več kot dopušča normativ, bi to sicer pomenilo protipravnost ravnanja druge tožene stranke, vendar pa še vedno ne bi bilo vzročne zveze med takšno protipravnostjo in nastalo škodo. Žoga tožnice ni zadela, ker bi bilo v telovadnici več otrok, kot pa dopušča normativ, temveč zaradi slučaja, da je tožnica z blazinami v roki prečkala telovadnico ravno v trenutku, ko je deklicam ušla žoga za odbojko in jo je eden od dečkov brcnil tako, da je zadela tožnico. Celo v primeru, če bi vsaka od skupin imela učitelja, ki bi nadziral igro otrok, takšnega slučaja ne bi bilo možno preprečiti.

14. Tožnica v pritožbi sicer uveljavlja, da je možno, da je bilo učencev več kot dopušča normativ, vendar iz dokaznega postopka kaj takšnega ne izhaja. Sodišče prve stopnje se pri tem utemeljeno sklicuje na izpovedbe prič E.E. in F.F., pa tudi izjave otrok, dane detektivu, ki ga je najela tožnica, navajajo da je bilo otrok 20. Detektiv je poskušal dobiti izjave od 27-ih učenk in učencev, pri tem jih je kar 10 izjavilo, da jih takrat ni bilo zraven oziroma da niso bili v varstvu. Že ta okoliščina kaže da normativ ni mogel biti presežen. Tožnica je detektivu dala seznam vseh učencev, ki naj bi bili prisotni v podaljšanem bivanju in če odštejemo zgolj tiste, ki so izrecno izjavili, da jih takrat tam ni bilo, se pokaže da normativ dovoljenega števila učencev v podaljšanem bivanju ni mogel biti presežen, tudi če se šteje, da je bila prisotna samo ena učiteljica. Sicer pa vprašanje, ali je bil normativ presežen ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu tudi zato, ker ni vzročne zveze med škodo in domnevno protipravnostjo, ki naj bi bila v prekoračitvi dovoljenega števila učencev v podaljšanem bivanju.

15. Izvedenec s področja varstva pri delu A.A. je sicer ugotovil, to ugotovitev pa kot pravilno sprejema tudi sodišče prve stopnje, da je bila razdelitev otrok v skupine sicer smiselna in za varno organizacijo poteka igra pravilna, da pa bi igra vendarle morala biti organizirana tako, da bi skupine z vidika varnosti s svojo igro ne ogrožale druge skupine. Vendar pa škodni dogodek ni posledica tega, da bi ena skupina posegla v drugo skupino, temveč gre za slučaj, da se je tožnica gibala med skupinami in da jo je pri tem v glavo zadela žoga. Krivde za naključje pa ni možno pripisati niti drugi toženi stranki niti tožnici.

16. Tožnica ima sicer prav, ko graja dvoumni zaključek sodišča prve stopnje, ki potem, ko povzema ugotovitve izvedenca o neprimerni organiziranosti dejavnosti navede še, da bi tožnica delo morala organizirati v skladu z 9. členom ZVZD. V takšnem zaključku je vsaj implicitno vsebovan očitek, da tožnica dela ni organizirala v skladu z navedenim členom. Glede na splošno naravo te določbe je tak očitek vsekakor neumesten, vendar to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno ugotavlja, da je šlo za nesrečno naključje. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je igra z žogo vedno do neke mere nepredvidljiva in da bi tožnica morala računati tudi s tem, da lahko žoga prileti tudi v tisti del telovadnice, po katerem se je gibala sama, še zlasti zato, ker se ji je podobna nezgoda v preteklosti že pripetila.

17. Neutemeljen je pritožbeni očitek o neverodostojnosti zaslišanih prič, zaposlenih pri drugi toženi stranki. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je izpovedba teh prič bolj verodostojna od izpovedbe tožnice, vendar pa razlike v izpovedbi niti niso odločilne za ta spor. Razlike med izpovedbami prič in tožnice se nanašajo na vprašanje, ali je bila v telovadnici v času poškodbe tožnice tudi učiteljica B.B. in ali je tožnica bila v nezavesti. Nič od navedenega ni odločilno v tem sporu, saj drugi toženi stranki ne bi bilo možno očitati protipravnega ravnanja, ki bi bilo v zvezi s škodo, niti v primeru, če bi se pokazalo, da je bila tožnica v telovadnici sama, kakor je to že razloženo zgoraj. Tožničina nezavest pa bi bila pomembna za odločitev v tem sporu le v primeru, če bi bil tožničin zahtevek utemeljen.

18. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je druga tožena stranka kršila določbo 5. člena ZVZD. V skladu s prvim odstavkom 5. člena ZVZD je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom; v ta namen pa mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Noben ukrep v smislu navedene določbe ne bi mogel preprečiti naključja, kakršno se je zgodilo v tem primeru.

19. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neupoštevanju zahtev 4. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih. Drugi toženi stranki ni možno očitati, da ne bi upoštevala določb prvega odstavka 4. člena navedenega pravilnika o tem, da mora delodajalec delovno mesto urediti tako, da ni ogrožena varnost in zdravje delavcev pri delu na takšnih delovnih mestih. Poškodba tožnice ni bila posledica neustrezne ureditve delovnega mesta. Prav tako drugi toženi stranki ni možno očitati opustitve obveznosti iz drugega odstavka istega člena. Ta določa, da mora delodajalec z ustrezno organizacijo dela preprečiti ali omejiti tveganja, ki lahko nastopijo na delovnih mestih, in predvideti ukrepe za izredne okoliščine, ki se lahko pojavijo na delovnih mestih. V konkretnem primeru ni šlo za izredne okoliščine, ki bi jih tožena stranka lahko preprečila z ustreznimi vnaprej načrtovanimi ukrepi. Prav tako ni mogoče trditi, da bi delovno mesto tožnice v konkretnih razmerah izvajanja podaljšanega bivanja v telovadnici samo po sebi predstavljalo tveganje za varnost in zdravje pri delu v smislu določbe tretjega odstavka 4. člena Pravilnika. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do vprašanja uporabe 4. člena Pravilnika, saj je to vsebinsko storilo v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Res pa je, da se pri tem ni formalno sklicevalo na 4. člen Pravilnika, temveč na njegovo vsebino. Tako je sodišče prve stopnje navedlo, da druga tožena stranka ni izrecno predpisala dejavnosti, kot se je izvajala, zato tudi ni bila dolžna organizirati dela za tako izvajanje igre, kot se je izvajala in posledično ni bila dolžna sprejemati dodatnih varnostnih ukrepov in da glede na navedeno ni kršila predpisov iz varnosti in zdravja pri delu.

20. Okoliščina, da niso bile napisane priprave za izvajanje podaljšanega bivanja v telovadnici, sicer lahko pomeni določeno protipravnost ravnanja druge tožene stranke, vendar pa med to okoliščino in nastalo škodo ni prav nikakršne vzročne zveze.

21. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Pri tem se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na uveljavljano sodno prakso po kateri žoga ni nevarna stvar, igra z žogo pa ne nevarna dejavnost. 22. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da drugi toženi stranki tudi ni možno očitati krivdne odgovornosti za škodo. Ob ugotovitvi, da druga tožena stranka ni kršila nobenega predpisa s področja varnosti in zdravja pri delu in da tudi ni bil presežen normativ otrok, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da škoda ne izvira iz protipravnega ravnanja druge tožene stranke in tudi ne iz opustitve dolžnega ravnanja, zato je tožničin zahtevek utemeljeno zavrnilo.

23. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo vtoževane gmotne in negmotne škode ter plačilo rente, saj ni podana objektivna odgovornost druge tožene stranke v smislu določbe 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001), prav tako ne krivdna odgovornost v smislu določbe 135. člena OZ. Glede na to, da ni podana odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je tožnica utrpela, je bilo potrebno zavrniti tudi zahtevek, da se plačilo škode solidarno naloži prvi toženi stranki, tj. zavarovalnici, pri kateri je druga tožena stranka imela zavarovano odgovornost. 24. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

25. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti druga tožena stranka, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.