Jedro

Igra učencev z žogo je vedno do neke mere nepredvidljiva, vendar ne predstavlja povečane nevarnosti, zaradi katere bi bila podana objektivna odgovornost šole, prav tako pa ni podana njena krivdna odgovornost za tožničino poškodbo. Po presoji sodišča je šlo za slučaj oziroma naključje, ki ga noben realni ukrep v smislu varstva pri delu ne bi mogel preprečiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe za plačilo zneska 963,58 EUR iz naslova plačila prikrajšanja pri plači ustavilo postopek, s sodbo pa zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 76.371,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Hkrati je tožnici naložilo povračilo stroškov postopka obeh toženk in stranskega intervenienta. Presodilo je, da za tožničino poškodbo pri delu učiteljice, ko ji je 23. 12. 2008 v telovadnici druge toženke pri varstvu učencev v podaljšanem varstvu nenadzorovano priletela žoga v glavo, ni podana odškodninska odgovornost druge toženke.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kot prvo uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je sodišče prve stopnje dvakrat odločalo o odškodninskem zahtevku iz naslova prikrajšanja na plači v znesku 963,58 EUR. Najprej je glede tega zneska s sklepom postopek ustavilo, nato pa s sodbo tožbeni zahtevek v višini 76.371,49 EUR, v katerega je bil vključen tudi navedeni znesek 963,58 EUR, v celoti zavrnilo, pri čemer je v nadaljevanju navedlo posamezne obrestovane delne zneske, katerih seštevek ne predstavlja zneska 76.371,49 EUR. Navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožene stranke, njene navedbe pa v celoti spregledalo, poleg tega pa sodišče ni naredilo dokazne ocene. Zato njegova sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so njeni razlogi nejasni in med seboj v nasprotju ter v nasprotju z vsebino listin v spisu. Sodišče navaja le dokaze, ki naj bi potrjevali njegove zaključke, do tožničinih dokazov (npr. seznamov učencev v podaljšanem varstvu) pa se ni opredelilo. Iz zapisnikov obravnavnih narokov tudi ni razvidno, katere dokaze je sodišče sploh vpogledalo. Sodišče je preuranjeno izvajalo dokaz s sodnim izvedencem in izvedencu prepustilo ugotavljanje dejstev glede števila otrok v podaljšanem varstvu, ki bi jih moralo na podlagi izvedenih drugih dokazov ugotoviti samo. Poleg tega se je sodišče neutemeljeno oprlo zgolj na ugotovitve izvedenca G. in na tej podlagi zaključilo, da tožnica ni organizirala delo v skladu v skladu z 9. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD), mnenje izvedenca B., iz katerega izhaja, da tožnica tudi s povprečno skrbnostjo škodnega dogodka ne bi mogla preprečiti, pa povsem zanemarilo. Dejansko je v nasprotju s prvotnimi pripravami za delo v podaljšanem varstvu pred škodnim dogodkom združevanje učencev večih oddelkov v telovadnici odredila vodja šola in tako povzročila izredne okoliščine, v katerih je prišlo do tožničine poškodbe. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ko je zaključilo, da naj bi bila poleg tožeče stranke v telovadnici prisotna tudi učiteljica D. M. Če bi bila prisotna tudi navedena, bi morala le-ta v skupini njenih učencev, od koder je priletela sporna žoga, organizirati delo tako, da tožnica ne bi bila ogrožena. Sicer pa je za organizacijo dela, ki bi zagotavljala tožnici varno delo, odgovorna druga tožena stranka in ta svojih obveznosti, ki izhajajo iz ZVZD, ni izpolnila. Graja tudi zaključke sodišča druge stopnje, da tudi v primeru prekoračenega normativa število učencev ne bi bila podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ker tudi v tem primeru škodnega dogodka ne bi bilo mogoče preprečiti. Sodišče vseh dejstev, potrebnih za tak zaključek, sploh ni ugotavljalo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje ob ustavitvi postopka zaradi umika tožbe za znesek 963,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki je pomenil del skupnega tožbenega zahtevka za plačilo zneska 76.371, 49 EUR, zahtevek za ta znesek v celoti zavrnilo. Iz celotne sodbe je razvidno, da gre za očitno pisno in računsko pomoto v smislu določb prvega odstavka 328. člena ZPP, ki jo lahko predsednik senat sodišča prve stopnje kadarkoli popravi, ne pa za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje sledilo le navedbam in dokaznim predlogom tožene stranke, tožničine navedbe in dokazne predloge pa spregledalo, oziroma da je dokaze le enostransko ocenilo, ni utemeljen. Sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe povzelo tožničine navedbe in izvedlo številne dokaze ter jih ustrezno ocenilo, nekatere tožničine dokaze (zaslišanje učencev) pa obrazloženo zavrnilo in taki zavrnitvi tožnica na naroku ni ugovarjala. Tudi sicer je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ob zaključku, da je bila tožnica v času nezgode edina učiteljica pri skupini učencev, zaslišanje učencev o tem za odločitev ni bilo bistveno. Prav tako tožnica ni takoj ugovarjala dokaznemu sklepu in izvajanju dokazov na drugem obravnavnem naroku, da se povzamejo dosedanji dokazni sklepi in se listine štejejo za vpogledane in prebrane. Ker v zvezi s tem ni uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka že na samem naroku, kolikor je štela, da je šlo pri takratnem izvajanju dokazov za bistvene nepravilnosti, teh kršitev na podlagi 286b. člena ZPP v revizijskem postopku ne more več uveljavljati, ker ni izkazala, da tega ni mogla storiti že takoj na obravnavi. Kolikor revizija sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do listin pod zaporedno št. A40, A41 in A43 spisa, sodišče tudi sicer ugotavlja, da ne gre za nasprotje med ugotovitvami sodišča in temi listinami, iz katerih izhajajo le seznami otrok, ki naj bi bili vključeni v podaljšano varstvo ter predvideni dnevni časovno različnimi odhodi posameznih otrok domov, ne pa dejanska prisotnost otrok v podaljšanem varstvu v času spornega dogodka, listina št. A46 pa samo potrjuje ugotovitev sodišča, da so otroci ob tožničini poškodbi poklicali druge učitelje iz bližnjega prostora.

8. Sodišče je obrazložilo, zakaj je upoštevalo le izvedeniško mnenje izvedenca G., ne pa tudi izvedeniškega mnenja izvedenca B. Presodilo je, da slednji ni odgovoril na zastavljena vprašanja in ni preveril ureditve varstva pri delu pri toženi stranki. Glede izvedenca G. pa revizija tudi sicer sodišču neutemeljeno očita, da mu je naložilo izvedeniško delo prezgodaj, saj je bil imenovan šele po izvedbi pretežnega dela drugih dokazov, vključno z zaslišanjem tožnice in prič.

9. Sodba sodišča prve stopnje tudi sicer vsebuje razumljive in dovolj skladne razloge, da jo je lahko sodišče druge stopnje preizkusilo. Zato revizija sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res se je sodišče druge stopnje do nekaterih dejanskih ugotovitev in njihovega pomena za odločitev v zadevi še jasneje opredelilo, vendar v zvezi s tem revizija ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. To stori le v zvezi z zaključkom sodišča druge stopnje, da tudi v primeru prekoračitve normativa števila učencev v podaljšanem varstvu v času škodnega dogodka ne bi bila podana odškodninska odgovornost druge toženke. Tak zaključek pa je, glede na siceršnje dejanske ugotovitve, za odločitev v tej zadevi povsem brezpredmeten in zato ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

10. Sodišče druge stopnje je soglašalo s presojo, da ni podana odškodninska odgovornost druge toženke na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: - Zadnji šolski dan v koledarskem letu 2008 je druga toženka v popoldanskem času organizirala podaljšano bivanje učencev, ki še niso odšli domov, v telovadnici šole. Učenci so bili iz različnih starostnih skupin, s tem, da jih je bilo skupaj manj kot 21, kar je bil veljavni normativ števila učencev v podaljšanem varstvu na eno učiteljico, če so učenci prihajali iz različnih starostnih skupin.

- Podaljšano varstvo v telovadnici je v spornem času vodila tožnica, ki je organizirala delo učencev v treh skupinah. V enem delu telovadnice so starejši dečki igrali nogomet, v drugem deklice odbojko, v tretjem pa se je skupina mlajših otrok igrala z blazinami.

- Tožnica je preko telovadnice nosila dve blazini skupini manjših otrok, ko ji je nenadoma iz smeri skupine starejših dečkov v glavo priletela žoga.

- Zaradi nenadnega udarca žoge je tožnica padla po tleh in obležala. Otroci so iz sosednjega prostora takoj poklicali druge učitelje, ki so bili zbrani na skupnem kosilu. Po posredovanju sodelavcev je bila tožnica z reševalnim vozilom prepeljana na pregled v bolnico.

11. Sodišče je ugotovilo, da je bilo delo v podaljšanem varstvu v času škodnega dogodka organizirano smiselno in pravilno, tako, da ni šlo za kršitev 5. člena ZVZD, po katerem je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanju delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Ob ugotovitvi, da je bila tožnica sicer poučena o varnem delu, je šlo po presoji sodišča za slučaj oziroma naključje, ki ga noben realni ukrep v smislu navedene zakonske določbe ne bi mogel preprečiti. Utemeljeno je ugotovilo, da je sicer igra z žogo vedno do neke mere nepredvidljiva, vendar ne predstavlja povečane nevarnosti na podlagi katere bi bila druga tožena stranka objektivno odškodninsko odgovorna, prav tako pa ni podana njena krivdna odgovornost v smislu določb 149. in 135. člena Obligacijskega zakonika (OZ) (1).

12. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da v reviziji uveljavljani razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana pravnomočna sodba nezakonita, niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Podobno glej tudi sodba VIII Ips 130/2013 z dne 11. 11. 2013.