Jedro

V izreku sodbe so konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 212. člena KZ-1, saj se obsojencu očita, da je organiziral in izvajal denarno verigo z vsemi značilnostmi piramidnega sistema, ki je udeležence spodbujal k pridobivanju novih članov, edini denarni priliv v igro pa so predstavljali vplačani (darovani) gotovinski zneski udeležencev, ki so lahko po vključitvi v igro pričakovali plačilo denarnih zneskov od ostalih udeležencev, ki bi se za njimi vključili v posamezno shemo igre. Vsa denarna vplačila udeležencev je prevzemal obsojenec, ki si je na ta način z zavajanjem oškodovancev (obljubami visokih zaslužkov z majhnimi vložki) pridobil 85.500 EUR, kar je velika premoženjska korist.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 800,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 59275/2013 z dne 13. 2. 2018 obsojenca I. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja organiziranja denarnih verig po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in mu izreklo kazen 8 mesecev zapora. Oškodovancem je priznalo priglašene premoženjskopravne zahtevke in obsojencu naložilo plačilo sodne takse v znesku 150,00 EUR, plačila drugih stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) pa ga je oprostilo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 59275/2013 z dne 24. 10. 2018 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o krivdi tako, da je pri oškodovancu I. C. vplačani znesek nadomestilo z zneskom 9.500,00 EUR in znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi z zneskom 85.500,00 EUR, v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo 8 mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, ter odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih tako, da je obsojenec dolžan oškodovancu I. C. vrniti znesek 9.500,00 EUR. V ostalem je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik zaradi, kot uvodoma navaja, razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da glede na naravo kršitve odloči v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP oziroma ravna po 427. členu ZKP.

3. Na zahtevo je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Vložnikove navedbe je ocenil kot prizadevanje, da se vzpostavi dvom v pravilnost in zakonitost s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopusten razlog za vložitev zahteve. Meni tudi, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič in postavitev sodnega izvedenca pravice obrambe niso bile kršene.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik. Slednji je v izjavi vztrajal, da je zahteva vložena iz zakonsko dopustnih razlogov.

B.

5. Vložnik po uvodnem poudarku, da zahteve ne vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zatrjuje kršitev drugega odstavka 355. člena ZKP in 18. člena ZKP, ki je po njegovih navedbah prerasla v bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. V bistvenem skuša utemeljiti, da dokazna ocena pravnomočne sodbe ni skladna z metodološkimi napotki, ki jih vsebuje drugi odstavek 355. člena ZKP, saj temelji na posplošenih izpovedbah oškodovancev, ki ne morejo biti podlaga za obsodilno sodbo. Meni, da bi bilo treba ob natančni in kritični oceni verodostojnosti njihovih izpovedb sprejeti drugačne dokazne zaključke, kot jih vsebuje izpodbijana sodba. Obširne navedbe so namenjene utemeljevanju nekonsistentnosti v izpovedbah posameznih prič, ki po prepričanju vložnika kažejo na zmotno dokazno sklepanje nižjih sodišč. Zahteva ponuja dokazno presojo, da obsojenec ni bil organizator igre, temveč le eden izmed njenih udeležencev, da od oškodovancev ni prejemal denarnih vplačil in da so se slednji zavedali vseh tveganj v povezavi s svojimi denarnimi vložki, za svoj neuspeh pa sedaj krivijo njega. Če bi Vrhovno sodišče ocenilo, da povzete navedbe ne predstavljajo uveljavljanja kršitve zakona, vložnik predlaga uporabo 427. člena ZKP.

6. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 180/2002 z dne 19. 6. 2003 zavzelo stališče, da je treba določbo drugega odstavka 355. člena ZKP v povezavi z 18. členom ZKP razumeti kot metodološki napotek sodišču pri uresničevanju načela proste presoje dokazov, ki zahteva vestno, natančno in celovito oceno posameznih dokazov ter vseh dokazov skupaj, kar vse mora biti v sodbi obrazloženo skladno z zahtevami sedmega odstavka 364. člena ZKP. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni le povzelo vsebine izvedenih dokazov, temveč je vsebinsko pretehtalo izpovedbe zaslišanih prič in listinske dokaze, jih medsebojno analiziralo ter z jasnimi razlogi navedlo, kako presoja njihovo dokazno vrednost. V razlogih sodbe je presodilo vse ključne vidike obsojenčevega zagovora in jih ovrednotilo v luči drugih izvedenih dokazov, ob tem pa podalo jasno utemeljitev svojih dejanskih in pravnih zaključkov, ki jim je v drugostopenjski sodbi z vsebinskimi argumenti pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Ob takšnih razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe je vložnikove očitke v zahtevi mogoče razumeti edinole kot uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče pri tem tudi ni dolžno posebej odgovarjati na predlog, naj se izpodbijana sodba razveljavi zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, saj je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, uporaba določbe 427. člena ZKP pa je prepuščena lastni presoji Vrhovnega sodišča.1

7. Vložnik zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da se nižji sodišči do neskladnosti v izpovedbah prič opredeljujeta pomanjkljivo in neprepričljivo, hkrati pa so dokazni zaključki v posameznih delih sodbe protispisni in v nasprotju sami s seboj. Glede na obseg in vsebino pomanjkljivih izpovedb domnevnih oškodovancev je po mnenju obrambe obrazložitev izpodbijane sodbe arbitrarna in zato v nasprotju z 22. členom Ustave RS, saj sta nižji sodišči na ugovore obrambe odgovorili neustrezno in jih ovrgli z neprepričljivimi argumenti, ki ne zadostijo standardu obrazložene sodne odločbe.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča zahteva tudi v tem delu, upoštevaje obširne razloge izpodbijane pravnomočne sodbe, s katerimi je odgovorjeno na vse bistvene očitke obrambe, pod videzom kršitve Ustave RS in zakona izraža svoje nestrinjanje z dejstvenimi zaključki izpodbijane sodbe, s čimer po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog iz drugega odstavka 420. člena ZKP. To velja tudi za zatrjevano protispisnost, ki se v bistvenem nanaša na nasprotovanje s pravnomočno sodbo ugotovljenim dejstvom in dokazni presoji, kot sta jo na podlagi izpovedb oškodovancev napravili nižji sodišči, s čimer zahteva ne presega uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Zagovornik trdi, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker se sodba opira na izpovedbi prič M. M. in G. F., ki sta se pred razpravno dvorano pogovarjala z drugimi pričami in z njimi usklajevala vsebino svojih izpovedb, kar pomeni, da njuni izpovedbi nista verodostojni in sodišče na tak dokaz ne bi smelo opreti sodbe. S takšno utemeljitvijo vložnik nakazuje na kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar očitno neutemeljeno, saj je zahteva usmerjena izključno v izpodbijanje verodostojnosti izpovedb navedenih prič, kar vnovič predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga po drugem odstavku 420. člena ZKP.

10. Vložnik uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS, s tem pa tudi kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič in za izvedbo soočenja med pričami. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z obsojenčevo vlogo pri igri Obdarovanja zaslišati I. D. in A. Š. ter izvesti soočenje med pričami M. K. in S. L. ter med I. K., N. D. in S. L. 11. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana kršitev ni podana, saj zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov iz razlogov, ki jih navajata sodišči prve in druge stopnje, ustreza kriterijem, ki jih je za odločanje o dokaznih predlogih obrambe sprejela (ustavno)sodna praksa.2 Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da izvedba predlaganih dokazov ni bila potrebna, saj so bile vse odločilne okoliščine v zvezi z organiziranjem in vodenjem igre v Sloveniji in Avstriji ugotovljene že iz ostalih izvedenih dokazov, zato dodatno zaslišanje in soočenje prič v tej smeri ni bilo potrebno, kontradiktornosti v izpovedbah posameznih prič in obsojenčev zagovor pa so bile posameznim pričam predočene že ob njihovem zaslišanju. Sodišče druge stopnje je tem razlogom pritrdilo in v točki 9. sodbe dodatno utemeljilo, da obramba glede na izveden dokazni postopek in izpovedbe številnih oškodovancev, da jim je igro predstavljal obsojenec, s svojimi trditvami ni uspela z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov potrdila njene navedbe in vplivala na razjasnitev dejanskega stanja obravnavane zadeve. Vrhovno sodišče navedene razloge sprejema kot razumne, zlasti upoštevaje dejstvo, da nižji sodišči nista odrekli verodostojnosti obsojenčevemu zagovoru, da se je z igro seznanil v Avstriji, a sta pri tem na podlagi številnih izvedenih dokazov ugotovili, da je bil v Sloveniji prav on organizator igre in njen voditelj (predvsem točka 17. drugostopenjske sodbe v zvezi z 20. stranjo prvostopenjske sodbe). Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča lahko sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč,3 kar je ključni razlog za zavrnitev dokaznih predlogov v konkretni kazenski zadevi, ki ga vložnik z navedbami v zahtevi ni uspel omajati.

12. Zagovornik trdi, da bi moralo sodišče v primeru nerazjasnjenega dejanskega stanja angažirati sodnega izvedenca ekonomske, matematične oziroma druge ustrezne stroke, ki bi pojasnil naravo obravnavane igre in odgovoril, ali gre za kaznivo denarno verigo v smislu določbe 212. člena KZ-1, kar je pravnomočna sodba zavrnila in posledično zmotno uporabila blanketno normo kazenskega zakona. Vrhovno sodišče tudi te navedbe zavrača kot neutemeljene, saj je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da obramba med prvostopenjskim sojenjem predloga za postavitev sodnega izvedenca ni podala, sodišče druge stopnje pa je vložniku že odgovorilo, da za razjasnitev značilnosti obravnavane igre ni bilo potrebno pridobiti izvedenskega mnenja, saj je sistem vplačil denarnih vložkov jasno razviden iz izpovedb zaslišanih prič in listinskih dokazov. Ker je pravna presoja obsojencu očitanega kaznivega dejanja pridržana sodišču, obramba pa dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca med prvostopenjskim sojenjem sploh ni podala, zatrjevana kršitev zakona ni podana.

13. Z navedbami, da zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja niso dokazani, zahteva ne uveljavlja nobene kršitve kazenskega zakona iz prvega odstavka 372. člena ZKP, temveč zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Tudi trditve, da bi bilo mogoče očitano dejanje pravno opredeliti kvečjemu po prvem odstavku 212. člena KZ-1, so oprte na drugačno dejstveno podlago, kot jo v pravnomočni sodbi ugotavljata nižji sodišči, zato ne morejo uspešno utemeljiti kršitve kazenskega zakona, ki je podana le, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabi uporabi materialno pravo.

14. S sklicevanjem na značilnosti igre Obdarovanja in utemeljevanjem, da obravnavana igra ni bila protipravna, zahteva vendarle nakazuje na kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, vendar brezuspešno. Po stališču Vrhovnega sodišča so v opisu dejanja v izreku sodbe konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 212. člena KZ-1, saj se obsojencu očita, da je organiziral in izvajal denarno verigo z vsemi značilnostmi piramidnega sistema, ki je udeležence spodbujal k pridobivanju novih članov, edini denarni priliv v igro pa so predstavljali vplačani (darovani) gotovinski zneski udeležencev, ki so lahko po vključitvi v igro pričakovali plačilo denarnih zneskov od ostalih udeležencev, ki bi se za njimi vključili v posamezno shemo igre. Vsa denarna vplačila udeležencev je prevzemal obsojenec, ki si je na ta način z zavajanjem oškodovancev (obljubami visokih zaslužkov z majhnimi vložki) pridobil 85.500 EUR, kar je velika premoženjska korist. Sodišče prve stopnje je vse karakteristike obravnavane denarne verige obrazložilo na strani 21. prvostopenjske sodbe, čemur je sodišče druge stopnje pritrdilo na straneh 12. in 13. drugostopenjske sodbe, zato so neutemeljene vložnikove navedbe, da obravnavana igra ni bila kazniva v smislu 212. člena KZ-1. C.

15. Ker v zahtevi uveljavljane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva pa je bila v pretežnem delu vložena iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

16. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 800,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 7112, 71113, 7152 in 7301 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), z upoštevanjem obsojenčevega premoženjskega stanja in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

1 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 34/96 z dne 3. 7. 1998, I Ips 37/2009 z dne 21. 5. 2009, I Ips 52637/2012-103 z dne 17. 12. 2015. 2 Odločbi Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in Up-203/97 z dne 16. 3. 2000 ter sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 33/2008 z dne 13. 3. 2008, I Ips 1805/2010 z dne 5. 5. 2011, I Ips 5/2011 z dne 21. 4. 2011, I Ips 38853/2013-144 z dne 13. 10. 2016 in številne druge. 3 Prim. sklep Ustavnega sodišča Up-734/04-11 z dne 9. 10. 2006, točka 4. obrazložitve.