Jedro

Denarne verige so na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o igrah na srečo prepovedane in zanje na območju Slovenije ni mogoče pridobiti dovoljenja, v obravnavanem primeru pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni prezrlo tudi, da so vplačila potekala gotovinsko brez izdaje potrdil o prejemu denarja, netransparetno z vidika sheme, kamor so se po vplačilu še drugih oseb uvrstili posamezni oškodovanci, ter na podlagi darilnih pogodb oziroma izjav, s podpisom katerih so darovalci denar za obdarjence izplačali obdolžencu in se uvrstili v shemo pod vrh obdarjenca, s podpisom izjave pa se zavezali, da iz tega naslova ne bodo uveljavljali civilnih ali kazenskih zahtevkov.

Premoženjske razmere obdolženca in njegova obveznost, da preživlja otroka, sodišču prve stopnje niso dajale podlage za zaključek, da bo s plačilom stroškov kazenskega postopka njegovo preživljanje in preživljanje otroka ogroženo, zato mu jih je utemeljeno naložilo v plačilo.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega I.G. se deloma ugodi in sodba sodišče prve stopnje spremeni: - v krivdnem izreku tako, da se v opisu kaznivega dejanja v razpredelnici vplačil pod zaporedno številko 9 znesek 11.500,00 EUR nadomesti z zneskom 9.500,00 EUR, skupni znesek vplačil 87.500,00 EUR pa se nadomesti z zneskom 85.500,00 EUR; - v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obdolžencu izreče pogojna obsodba, v kateri se izrečena kazen 8 (osem) mesecev zapora šteje kot določena in ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja; - v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku glede oškodovanca I.ja C.a pa tako, da se odloči, da je obdolženec dolžan I.ju C.u vrniti 9.500,00 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 59275/2013 z dne 13.2.2018 obdolženega I.G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja organiziranja denarnih verig po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po istem zakonskem določilu (pravilno bi bilo: po četrtem odstavku 212. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1) izreklo kazen osem mesecev zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati premoženjskopravne zahtevke oškodovancev v zneskih, kot so navedeni, po četrtem odstavku 95. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca proračun, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolženec dolžan plačati sodno takso v skupnem znesku 707,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter da obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, temu podrejeno, če bo pritožbeno sodišče sodbo potrdilo, pa predlaga, da sodbo spremeni v II. točki, kjer je obdolžencu določena zaporna kazen osem mesecev tako, da to kazen spremeni v pogojno obsodbo s preizkusno dobo enega leta, v III. točki pa tako, da oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napoti na pravdo, podrejeno, da v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa da obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

3. Pregled zadeve je pokazal, da je pritožba delno utemeljena.

Pritožbeni razlogi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka:

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka, smiselno iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pritožba uveljavlja z navedbo, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo prestopilo meje obtožbe, ko ji ni sledilo glede oškodovanca R.a S.a in je v izreku sodbe navedlo, da mu je nastala škoda v znesku 1.500,00 EUR in ne 2.000,00 EUR, kot izhaja iz obtožbe, tega pa ni z ničemer obrazložilo.

5. Ni ji mogoče pritrditi. Prav ima sicer, ko opozarja, da je bilo v obtožbi navedeno, da je oškodovanec R. S. v igro vplačal 2.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je v izreku in razlogih sodbe navedlo, da je vplačal 1.500,00 EUR in je v tem znesku tudi oškodovan. S tem pa ni poseglo v objektivno identiteto med obtožbo in sodbo oziroma ni nedovoljeno prekoračilo obtožbe, kot zmotno navaja pritožba. Navedba nižjega zneska je obdolžencu v korist in je zato sprememba dovoljena, obdolžencu pa se s tem tudi ne očita drugo kaznivo dejanje kot mu ga je očitala obtožba. Identiteta med obtožbo in sodbo je bila z navedeno spremembo ohranjena in v izreku sodbe navedeni nižji znesek vplačila in škode oškodovanca ne predstavlja odločilnega dejstva. Zato tudi okoliščina, da v razlogih sodbe ni navedeno, da je v tem delu sodišče prve stopnje opis kaznivega dejanja spremenilo, ne predstavlja pomanjkanja razlogov o odločilnem dejstvu in bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kot smiselno zatrjuje pritožba.

6. Na več mestih pritožba zatrjuje, da so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, iz njene obrazložitve pa je razvidno, da kršitev utemeljuje z lastno oceno izvedenih dokazov. Zagovor obdolženca in izpovedbe prič obrambe ocenjuje kot prepričljive in ves čas postopka skladne ter navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je V.K. v igro vložil 1.500,00 EUR, v nasprotju z njegovo izjavo, dano v uradnem zaznamku 6.1.2015, zaradi česar naj bi bila sodba sama s seboj v nasprotju; da je sodba neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti glede delovanja obdolženca v Velenju in Lenartu; da je podano arbitrarno sojenje in kršitev pravice do poštenega postopka, ker je sodišče prve stopnje verjelo obremenilnim pričam in njihova neskladja označilo kot nebistvena, ni pa verjelo razbremenilnim pričam, ki so izpovedovale skladno in prepričljivo; da je sodba na strani 17, kjer navaja, da je obdolženec organiziral slavnostne obdaritve, s katerimi je želel udeležence prepričati, da sistem deluje, v nasprotju z izpovedbami prič obrambe v prvem odstavku na strani 18, ki jih je ocenilo kot nerelevantne, kar tudi pomeni arbitrarno sojenje in kršitev pravice do poštenega postopka; da so protispisni zaključki, da se je obdolženec zavedal, da bodo udeleženci domnevno sporne igre denar izgubili, ker so nekateri denar dobili (P.C., I. K., I. C., M. K.); da sodba protispisno zaključuje, da je obdolženec udeležencem zagotavljal zaslužke in donose, saj tega dokazni postopek ni pokazal, in da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do neskladnosti v izpovedbah prič glede denarnih zneskov, ki so jih domnevni oškodovanci izročili obdolžencu, zaradi česar bi se morala sodba obrazloženo opredeliti do vsakega premoženjskopravnega zahtevka posebej. S povzetimi trdivami pa pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, s katero se ne strinja in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Pri tem tudi okoliščina, da v razlogih sodbi ni izrecno navedeno, da so priče M. S., V.K. in M.M. povedali, da je obdolženec igro organiziral in predstavitve izvajal tudi v Lenartu in Velenju, ne pomeni pomanjkanja razloga o odločilnem dejstvu, zaradi katerega bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Po pritožbi zagovornika je sodišče prve stopnje obdolžencu prekršilo pravico do obrambe in bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ko ni izvedlo dokaza, ki bi ga razbremenil, to je zaslišanja priče N. D., žene I.ja D.a, ki bi lahko izpovedala o relevantnih okoliščinah ter bi podala njegov naslov, in ko je zavrnilo predloga za zaslišanje priče A. Š. ter za soočenje prič.

8. Opisana kršitev ni podana. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojih odločbah večkrat pojasnilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku na strani 7 sodbe obrazložilo zavrnitev predlogov, da se zaslišijo priče N. D. v zvezi z zaslišanjem I.ja D.a in A.Š. ter da se sooči priče M.K. in S.L. ter I.ja K., N. D. in S. L.. Dokaze je ocenilo kot nepotrebne z obrazložitvijo, da so vse okoliščine v zvezi organiziranjem in vodenjem igre v Avstriji in v Sloveniji zanesljivo ugotovljene na podlagi ostalih izvedenih dokazov, zato dodatna zaslišanja ter soočenja prič niso potrebna, ker ne bi z ničemer pripomogla k ugotavljanju dejanskega stanja, prav tako da so bile vse kontradiktornosti v izpovedbah in zagovor obdolženca posameznim pričam že predočene ob njihovem zaslišanju. Tem razlogom, glede na izvedene dokaze, pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in jih ocenjuje kot pravilne. Pri tem ne gre prezreti, da je sodišče prve stopnje priči I.ja D.a in A.Š. večkrat vabilo na narok, pri čemer prvemu vabila ni bilo mogoče vročiti, ker je bilo ugotovljeno, da nima stalnega prebivališča v Sloveniji, ampak živi v Luksemburgu in se domov ne vrača, priči A.Š. pa je bilo vabilo trikrat vročeno, pa je svoj izostanek opravičil dvakrat z navedbo, da je službeno odsoten. Sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku, potem ko je zaslišalo vse oškodovance in priče ter prebralo listine v spisu, na zadnjem naroku glavne obravnave pravilno presodilo, da njuno zaslišanje ni potrebno in da je dodatno razjasnjevanje dejanskega stanja obravnavane zadeve nepotrebno ter je ostale predlagane dokaze utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne, svojo odločitev pa tudi ustrezno obrazložilo.

9. Pritožba ne pojasni, kako bi lahko na ugotovljeno dejansko stanje vplivale izpovedbe predlaganih prič oziroma soočenja. Izkazati bi morala verjetnost, da bo izvedba teh dokazov potrdila njene navedbe, kar pomeni tudi, da morajo biti dokazni predlogi obrazloženi in da je potrebno navesti razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir pomembnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma zatrjevanjem, predvsem pa da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Dejstvo, da je bil prav obdolženec tisti, ki je organiziral in vodil igro v Sloveniji, je nedvomno razvidno iz izpovedb oškodovancev in listinske dokumentacije v spisu, pritožba pa s ponavljanjem, da je I. D. oseba, ki ga je vpeljala v igro in mu zagotovila, da je igra legitimna in v ničemer protipravna, ne more ovreči izpovedb oškodovancev, da jim je igro predstavil prav obdolženec, ne pa I. D. ali kdo drugi. Tudi glede zaslišanja priče A.Š. in soočenja prič pritožba z ničemer ne pojasni, kako bi bila izvedba teh dokazov obdolžencu v korist in bi vplivala na razjasnitev dejanskega stanja obravnavane zadeve. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati, da je z zavrnitvijo predlaganih dokazov obdolžencu prekršilo pravico do obrambe, saj je pravilno ocenilo, da izvedba predlaganih dokazov, glede na številne izvedene dokaze - izpovedbe oškodovancev in listinske dokaze v spisu, ki potrjujejo, da je igro v Sloveniji vodil in organiziral prav obdolženi, ni potrebna. Iz navedenih razlogov, in tudi zato, ker pritožba vpliva zatrjevanih procesnih kršitev na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne obrazloži, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona:

10. Pritožba navaja, da uveljavlja pritožbeni razlog kršitev kazenskega zakona, a ga ne obrazloži in ne pojasni, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja. Iz obsežnih pritožbenih navedb, da je pravno in dejansko zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi igro iz Avstrije prinesel v Slovenijo, pa je razvidno, da to kršitev uveljavlja v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona (iz 1. ali 2. točke 372. člena ZKP) je namreč podana, če je dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja sodišče pravilno in popolno ugotovilo, a kazenskega zakona ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno. Pritožba zato tudi v tem delu ni utemeljena, kršitev kazenskega zakona pa ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče, ko je napadeno sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja:

11. Pritožba neutemeljeno graja ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da mu je storitev očitanega kaznivega dejanja organiziranja denarnih verig po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 212. člena KZ-1 dokazana. V sodbi je za to navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje in jih kot pravilne povzema, v zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

12. Bistvo pritožbe je v graji zaključkov prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec organiziral in promoviral denarno verigo v Sloveniji, da je obljubljal visoke donose z majhno investicijo, ne da bi bilo potrebno v igro pritegniti nove udeležence, ker da so bila izplačila glede na vložen denar zagotovljena, ter da je vplačan denar na koncu vedno pridobil obdolženi. Pritožba v zvezi s tem obširno graja oceno izpovedb vsakega posameznega oškodovanca in prič ter opozarja, da njihove izpovedbe niso skladne, temveč da so skladne izpovedbe prič obrambe (M.K., J.Č., I. K., P. C., K. L.). Ne strinja se z oceno, da je igra Obdarovanja denarna veriga, ki ustreza pojmu denarne verige iz 212. člena KZ-1 in da je protipravna ter poudarja, da glede tega vprašanja ni bil odrejen izvedenec (ekonomist, matematik ali izvedenec za prirejanje iger na srečo).

13. S povzetim pritožba ponavlja zagovor obdolženca, ki ga je kot nesprejemljivega pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. Obdolženec je v svojem zagovoru poskušal prikazati, da ni bil organizator in voditelj igre Obdarovanja v Sloveniji, temveč da so celotno zadevo vodili I. D., S. e L. in J. Č., sam pa je bil le udeleženec igre, enako kot oškodovanci, ki so se zavedali vseh tveganj, predvsem pa tega, da morajo v igro pritegniti nove udeležence, ter da ne drži, da je on prejel denar. Takemu zagovoru obdolženca pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo.

14. Pritožba ocenjuje izpovedbe prič in oškodovancev ter navaja, da je oškodovanka T.Ž. povedala, da ji je igro predstavila sestra M.Ž., obdolženec pa je igro predstavil določenemu številu oseb in s tem občasno samo pomagal pri predstavitvah igre ter da iz njene izpovedbe z dne 25.9.2017 izhaja, da sta bila pri predaji denarja prisotna M.Ž. in I. K., kar je po oceni pritožbe skladno z zagovorom obdolženca, da jo je v igro vpeljal I. K.. Izpovedba priče M.Ž. po oceni pritožbe ni skladna z izpovedbo T.Ž., kot to ocenjuje sodišče prve stopnje, ampak je tudi njo v igro pritegnil I. K. in ne obdolženec, M.Ž. pa je igro predstavila še D. in M. S., M. M., D. M., S. T., V. K.. Za oškodovance navaja, da so se zavedali vseh tveganj igre, da je M. M. pod vplivom drugih oškodovancev povedala, da je denar izročila v B. centru S., tam ima pisarno tudi V. K., kar po mnenju pritožbe potrjuje, da so jo v igro vpeljale osebe K., C. in Ko.. V. K. je glede tega, komu je izročil denar in koliko, različno izpovedoval, saj je iz uradnega zaznamka razvidno, da je povedal, da ga je izročil I.ju C.u, in sicer sam 5.000,00 EUR in M.S. 5.000,00 EUR, nato da je izročil 30.000,00 EUR partnerki obdolženca M. K. pred hotelom P. na P., oziroma da je 10.000,00 EUR izročil v Domžalah, ostalo pa na Ptuju. Pritožba povzema tudi izpovedbe oškodovancev B. S., ki ga je v igro pritegnila T.F.; M.E., ki ga je z igro seznanil M.M.; M.M. in R.a S.a, ki ju je v igro pritegnila T. F.; B. S. in M.M. pa da sta povedala, da sta denar izročila T.F. in ne obdolžencu. Nadalje, da T.F. ni povedala, da je ta denar izročila obdolžencu, da je B. M. povedal, da mu je igro v hotelu B. predstavil obdolženec, medtem ko je I. K., ki je takrat bil z njim, povedal, da sta bila zraven dva Avstrijca, moški in ženska, obdolženca pa se ne spomni, prav tako pa da nikoli ni potrdil, da je denar izročil obdolžencu, temveč je povedal, da je 1.500,00 EUR izročil pri neki mizi, 10.000,00 EUR pa neki Avstrijki, tako po oceni pritožbe I. K. absolutno ničesar ni plačal obdolžencu. Za oškodovanca V. K. pritožba navaja, da je zaslišan 6.1.2015 in na glavni obravnavi 25.9.2017 povedal, da je sam organiziral srečanje v gostilni Z. pri D. vasi ter v zvezi s tem izpostavlja različne izpovedbe oškodovanca o tem, koliko denarja je vložil v igro, ali 6.000,00 EUR ali 1.500,00 EUR. Nadalje, da je I. C. povedal, da ga je v igro vpeljal I. K. in da je različno izpovedoval glede tega, koga je sam pritegnil v igro, saj iz uradnega zaznamka izhaja, da nikogar oziroma da je v igro pritegnil U.V. in V.K. in da je v igro vplačal 11.500,00 EUR, prejel pa 2.000,00 EUR.

15. Pritožba o izpovedbah podaja obširno dokazno oceno, pri tem pa prezre, da je sodišče prve stopnje zaslišalo vseh sedemnajst oškodovancev ter da je njihove izpovedbe pravilno in popolno povzelo. V izogib ponavljanju njihovih izpovedb, v katerih ni zaslediti nepravilnosti, neskladnosti in tudi ne protispisnosti, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na ustrezne razloge prvostopenjske sodbe (na straneh od 7 do 12). Kljub temu, da so oškodovanci povedali, da so za igro izvedeli od svojega prijatelja, sodelavca ali sorodnika (tako na primer od M.Ž., I.ja K., V.K., I.ja K., I.ja C.a, T. F.), ni prezreti njihovih skladnih izpovedb, da je igro v določenem hotelu po raznih krajih po Sloveniji, s pomočjo PowerPoint prosojnic, predstavil prav obdolženec, da je imel vlogo organizatorja in voditelja igre v Sloveniji ter da je bil pri predstavitvi igre prepričljiv, tako da so se vsi oškodovanci na eni izmed naslednjih predstavitev, ki jih je (ponovno) vodil obdolženec, odločili, da bodo v igro vložili denar. Ne drži trditev pritožbe, da je sodišče zgolj udeležbo obdolženca na predstavitvah igre štelo kot organizacijo in vodenje igre, pri čemer ponavlja zagovor obdolženca, da je na prošnjo udeležencev le pomagal pri predstavitvah igre. Nasprotno, oškodovanci so skladno povedali, da je obdolženec, ob tem, ko je igro predstavljal, bil tudi tisti, ki so mu izročali denar oziroma so mu ga izročili posredno preko osebe, ki jih je z igro seznanila, ali pa so ga za njega izročili njegovi partnerki M. K. (prej P.), denar pa je na koncu vselej dobil on, da so darilne izjave ob izročitvi denarja podpisali prav obdolžencu ter ga prosili za izvod, ki ga pa večina od njih nikoli ni prejela. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da je predvsem aktivno ravnanje obdolženca pri organiziranju in predstavljanju igre ter pri pridobivanju novih udeležencev preseglo navadno sodelovanje v igri in zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da je igro Obdarovanja organiziral in vodil v Sloveniji prav obdolženec.

16. Pravilnosti tega zaključka ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje na izpovedbo I.ja K., ki je povedal, da sta bila na predstavitvi v hotelu B., kjer je bil z B.M., prisotna še moški in ženska iz Avstrije, saj pri tem prezre, da je oškodovanec povedal tudi, da je igro v Sloveniji vodil obdolženec ter da so predstavitve v hotelu B. potekale tedensko (list. št. 175, enako je povedal tudi zaslišan na glavni obravnavi 24.4.2017). Kar zadeva drugačne izpovedbe prič I.ja K., K. L. in M. K., za katere pritožba izpostavlja, da niso potrdili, da je bil obdolženec organizator in voditelj igre, temveč da ne vedo kdo je bil, oziroma da so bili voditelji Avstrijci, jim tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre verjeti. Njihove izpovedbe so namreč v nasprotju z izpovedbami oškodovancev in listinsko dokumentacijo v spisu, pri tem pa je sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo na okoliščino, da so priče obdolženčevi prijatelji in znanci, M. K. pa njegova bivša partnerka, ki je po navedbah oškodovancev sodelovala na predstavitvah, ki jih je vodil obdolženec, pri tem pa je nekaterim oškodovancem tudi zagotavljala, da sistem deluje. Priči I. K. in M. K., česar prav tako utemeljeno ni prezrlo, sta tudi dobila denarno nagrado, in sicer prvi 12.000,00 EUR, M.K. pa je po izpovedbah oškodovancev prejela 80.000,00 EUR, kar prav tako pojasnjuje pravilnost ocene, da jima ne gre verjeti, ko sta z izpovedbama potrjevala obdolženčev zagovor, ob tem ko je tudi priča P.C. (njegovo zaslišanje je predlagala obramba) potrdil, da je na vseh predstavitvah, na katerih je bil v Sloveniji, igro predstavljal oziroma da je ljudi nagovarjal prav obdolženec in da so predstavitve na prosojnicah potekale v slovenskem jeziku.

17. Zagovora obdolženca, da so bili organizatorji igre I. D. in Avstrijca, pri čemer se je skliceval na S.L. in J.Č., pa tudi slednja nista potrdila, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v sodbi (stran 20), ki je pri tem utemeljeno poudarilo, da verjame obdolžencu, da se je z igro seznanil v Avstriji, a da je dokazni postopek pokazal, da je bil v Sloveniji prav on organizator in njen voditelj. Po pravilni oceni izpovedbe priče S.L. pa je pravilno kot nepotrebne zavrnilo tudi dokazne predloge obrambe, da se kot priči zaslišita I. D. in A.Š. ter da se priče soočijo.

18. Sodišče prve stopnje je podrobno in pravilno razjasnilo tudi okoliščine obdolženčeve predstavitve igre oškodovancem. Pritožba v zvezi s tem na več mestih ponavlja zagovor obdolženca, da udeležencem ni zagotavljal zaslužkov in donosov in da jim je predstavil tveganja ter povedal, da morajo pripeljati zadostno število novih oseb, a ji ni mogoče pritrditi. Oškodovanci so namreč povedali, da jim je ob predstavitvi igre povedal, da ima vsak vlagatelj nalogo, da v igro pridobi dva nova vlagatelja, a jim to ni bilo predstavljeno kot pogoj za zaslužek oziroma za izplačilo nagrade, ampak za morebitno hitrejše napredovanje v shemi, izplačilo nagrade pa naj bi dobili v vsakem primeru, oziroma da je lahko izplačilo denarne nagrade sorazmerno manjše, če novih članov ne bi pridobili. Tudi iz listinske dokumentacije, in sicer natisnjenih prosojnic, izhaja, da je obdolženec predstavljal, da igra omogoča velik prihodek z majhno investicijo in da je zagotavljal izplačila denarnih nagrad ter mesečni povprečni prihodek v znesku 6.667,00 EUR, medtem ko je kot nalogo vsakega udeleženca predstavljal „samo dve uspešni priporočili“, kar potrjuje izpovedbe oškodovancev, da pridobivanje novih članov ni predstavil kot pogoj za izplačilo denarnih nagrad, pri čemer gre nedvomno za prosojnice, ki jih je obdolženec uporabljal v okviru PowerPoint predstavitev igre, o katerih so izpovedovali oškodovanci. Glede na navedeno, prav tako pa glede na dejstvo, da jih je ob naznanitvi kaznivega dejanja predložil V.K. (list. št. 10) in se na njih skliceval, je trditev pritožbe, da se predstavitveni material zmotno pripisuje obdolžencu, neutemeljena. Vse navedeno je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v sodbi, kjer je upoštevalo in pravilno ocenilo tudi izpovedbe prič obrambe I.ja K., K.L., P.C. ter M.K., ki so drugače kot oškodovanci povedali, da je bilo za uspeh in izplačilo nagrade potrebno pridobiti nove udeležence ter jim glede na ostale izvedene dokaze utemeljeno ni verjelo in jih pravilno ocenilo kot neverodostojne (stran 18 sodbe). Zato ne drži zatrjevanje pritožbe, da izpodbijana sodba nima konkretnih razlogov o tem, zakaj navedenim pričam ni verjelo, niti njena navedba, da gre v konkretnem primeru za arbitrarno in nepošteno sojenje, česar sicer podrobneje ne obrazloži. 19. Pritožba na več mestih zatrjuje, da oškodovanci denarja niso izročali obdolžencu ter opozarja na njihove izpovedbe, ki jih glede tega kje, kdaj in komu ter koliko denarja so vplačali, ocenjuje kot neskladne in protispisne, s čimer poskuša prepričati, da jim ne gre verjeti. Tudi v tem ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno pojasnilo, da nekateri oškodovanci na glavni obravnavi sicer niso izpovedali povsem enako kot v preiskavi, ampak da so glede bistvenih in pravno relevantnih okoliščin izpovedovali enako in logično ter da gre določena razhajanja v njihovih izpovedbah pripisati poteku časa od dogodka, ne pa njihovi neverodostojnosti. Pritožbeno sodišče s temi razlogi v celoti soglaša in dodaja, da sodišče prve stopnje njihovih izpovedb glede odločilnih in pravno pomembnih dejstev tudi ni protispisno povzelo, k podrobni pritožbeni oceni izpovedb prič in oškodovancev, ki jih naj sodišče prve stopnje ne bi pravilno ocenilo, pa dodaja še naslednje:

20. Glede navedbe, da je T.Ž. v igro vstopila preko M.Ž. in da je „denar spadal pod“ njo, obdolženec pa da ga ni prejel, pritožba prezre, da iz uradnega zaznamka o razgovoru z M.Ž. res izhaja, da je v igro vplačala 1.500,00 EUR, medtem ko je v preiskavi in na glavni obravnavi, ko ji je bil uradni zaznamek predočen, vztrajala pri tem, da v igro ni vložila ničesar, da pa je igro predstavila drugim, tudi svoji sestri T., ki je denar v znesku 10.000,00 EUR izročila obdolžencu, kar je povedala tudi T.Ž., pri čemer je M.Ž. povedala tudi, da je vplačila vselej pobiral obdolženec, zato pritožba neutemeljeno navaja, da je oškodovanko v igro vpeljal I. K., ne pa obdolženec. Iz izpovedbe M.M. na glavni obravnavi, za katero pritožba navaja, da ne ve, kje in komu je izročila 1.500,00 EUR, pa izhaja, da je v sistem vložila 1.500,00 EUR ter da se ji zdi, da je to bilo v B. centru S., zaslišana v preiskavi pa je prav tako povedala, da je denar izročila obdolžencu, ki ji je dal v podpis darilno izjavo, medtem ko je iz izpovedbe oškodovanca V.K. razvidno, da je s kolegi zbral 30.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni prezrlo, da je o tem, kje in komu je bil ta denar izročen, različno izpovedoval in je pravilno zaključilo, da mu glede izročitve gre verjeti, saj njegovo izpovedbo potrjuje izpovedba priče M.S., ki je najprej vložil 1.500,00 EUR v malo shemo, nato pa sta z V.K. dala vsak po 5.000,00 EUR in jih skupaj vložila v veliko shemo. Pritožba neutemeljeno graja tudi oceno izpovedbe oškodovanke S.T., ki je povedala, da je v igro vložila 1.500,00 EUR, ki jih je izročila obdolžencu, pri čemer okoliščina, ali je bil pri tem prisoten njen partner ali ne, ni pomembna in ne more vplivati na oceno njene verodostojnosti. Enako neutemeljeno pritožba graja izpovedbe oškodovancev B.S., M.E., M.M., R.a S.a ter T.F., pri čemer poudarja, da so prvi trije oškodovanci denar izročili T.F. in ne obdolžencu. Sodišče prve stopnje je tudi vse navedeno v oceni izpovedb oškodovancev upoštevalo, pri čemer ne drži, da T.F. ni povedala, da je denar izročila obdolžencu, saj je to na glavni obravnavi 24.4.2017 potrdila, povedala pa je tudi, da kolikor ve, obdolženec tega denarja ni izročil nekomu višje v piramidi. Pritožba še trdi, da oškodovanec I. K. ni povedal, da je denar izročil obdolžencu, temveč da ga je vplačal tako, da je pri neki mizi dal 1.500,00 EUR, 10.000,00 EUR pa naj bi dal S. i L.. Tudi v tem ji ni mogoče pritrditi, saj je navedeno izzveto iz konteksta izpovedbe oškodovanca, ki je povedal tudi, da je bil pri mizi, kjer je izročal denar, prisoten tudi obdolženec, denar v Avstrijo pa je nesel po naročilu obdolženca, ki je bil takrat odsoten. Kar zadeva izpovedbo V. K., ki jo prav tako poudarja pritožba, je slednji povedal, da je v igro vložil 1.500,00 EUR (6.1.2015) oziroma da sta vsak z ženo (T. F.) vložila po 1.500,00 EUR, pri čemer se ni mogel spomniti, ali sta skupaj vplačala 3.000,00 EUR ali 4.500,00 EUR, vendar sta denar vedno izročila obdolžencu na predstavitvah, enako tudi ostali oškodovanci (25.9.2017), potem ko mu je bila predočena izjava, ki jo je dal policistom, da sta skupaj z ženo vložila po 1.500,00 EUR in vsega skupaj 6.000,00 EUR, pa je pojasnil, da sta vplačala vsak po 1.500,00 EUR dvakrat oziroma trikrat. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšne izpovedbe oškodovanca utemeljeno, v korist obdolženca, upoštevalo znesek vplačila 1.500,00 EUR, o katerem je sicer ves čas izpovedoval. Navedba oškodovanca, da so imeli srečanje v gostilni Z. pri D. vasi, kamor je povabil svoje prijatelje, ki se kasneje za sodelovanje v igri niso odločili, pa ne pomeni, da je bil oškodovanec organizator in voditelj igre, kot trdi pritožba, temveč je prijatelje z igro le seznanil. Pravilno je ocenilo tudi izpovedbo oškodovanca I.ja C.a, ki je povedal, da je v malo shemo vložil 1.500,00 EUR in v veliko shemo še 10.000,00 EUR, skupaj 11.500,00 EUR, pri tem pa je iz male sheme prejel 2.000,00 EUR, 10.000,00 EUR pa je bilo kot dodatni vložek vloženih v veliko shemo. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje izpovedbe oškodovancev in prič pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je bil obdolženec organizator igre in tudi prejemnik zneskov, kot so mu bili očitani.

21. V oceni izpovedb prič pa je pritožba utemeljena, ko navaja, da je I. C. povedal, da je v igri prejel znesek 2.000,00 EUR, kar v izreku sodbe ni bilo upoštevano, ne pri vplačilih ne pri premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi in navedeno upoštevalo ter napadeno sodbo v zneskih v krivdoreku in odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo obdolžencu v korist, kot je razvidno iz njenega izreka.

22. Zaključek sodišča prve stopnje v drugem odstavku na 13. strani izpodbijane sodbe, da obstoj denarne verige izkazuje listinska dokumentacija v spisu, je po mnenju pritožbe prav tako zmoten. Po njeni oceni dokumentacija potrjuje, da ne gre za denarno verigo ali za piramidni sistem igre, ker se udeleženec iz sistema izključi, ko v sistem vstopi dovolj veliko število oseb.

23. Tudi v tem ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno pojasnilo, da je igra Obdarovanja predstavljala denarno verigo, ki ima vse značilnosti piramidne denarne verige, kar ob izpovedbah oškodovancev potrjuje tudi listinska dokumentacija v spisu, kjer je tako za malo kot veliko shemo prikazana celotna piramida vplačil, pri teh denarnih vplačilih pa ni dvoma, da predstavljajo denarno verigo. Glede na okoliščine, da je vsak udeleženec 1.500,00 EUR za tako imenovano malo shemo in 10.000,00 EUR za veliko shemo izročil obdolžencu oziroma za obdolženca, ki jim je izdelal shemo, kamor se je vlagatelj z vplačilom zneska uvrstil (na vrh piramide); da je vlagatelj z vplačilom zneska dobil nalogo, da v sistem včlani dva nova člana in ta nadaljnja nova člana (za kar so oškodovanci povedali, da ni bil pogoj za izplačilo denarne nagrade); da je vplačnik na vrhu piramide, ko je bila polna, prejel nagrado 12.000,00 EUR, od tega 2.000,00 EUR v gotovini v kuverti na roke, s preostankom 10.000,00 EUR pa je sodeloval v veliki shemi, ki je delovala na enak način, le da je bilo vplačilo udeležencev 10.000,00 EUR, nagrada ob polni piramidi pa 80.000,00 EUR, tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje, da je šlo za piramidni sistem denarne verige. Za takšen zaključek sodišče prve stopnje ni potrebovalo izvedenca, kot zmotno zatrjuje pritožba, saj je sistem vplačil denarnih vložkov, ki ima vse elemente denarne verige, jasno in razumljivo razviden iz izvedenih dokazov - izpovedb oškodovancev in listinskih dokazov v spisu. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje pa ne more omajati niti pritožbena trditev, da ni šlo za denarno verigo po tako imenovanem piramidnem sistemu zato, ker je udeleženec iz sistema izključen, ko vanj vstopi dovolj veliko število oseb, saj je takšno zatrjevanje zgolj teoretično in bi veljalo le v primeru, če bi udeleženec prejel denarno nagrado v veliki shemi (80.000,00 EUR), kar v obravnavani zadevi ni prejel noben oškodovanec, a tudi izločitev v takšnem primeru ne bi nasprotovala zaključku, da je šlo za piramidno denarno verigo.

24. Denarne verige so na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o igrah na srečo prepovedane in zanje na območju Slovenije ni mogoče pridobiti dovoljenja, v obravnavanem primeru pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni prezrlo tudi, da so vplačila potekala gotovinsko brez izdaje potrdil o prejemu denarja, netransparetno z vidika sheme, kamor so se po vplačilu še drugih oseb uvrstili posamezni oškodovanci, ter na podlagi darilnih pogodb oziroma izjav, s podpisom katerih so darovalci denar za obdarjence izplačali obdolžencu in se uvrstili v shemo pod vrh obdarjenca, s podpisom izjave pa se zavezali, da iz tega naslova ne bodo uveljavljali civilnih ali kazenskih zahtevkov. Pravilno je pojasnilo, da so denarno nagrado posameznega udeleženca predstavljali seštevki vplačil ostalih udeležencev v posamezni shemi, pri čemer denarne nagrade, razen I.ja C.a, ni dobil nihče izmed oškodovancev, prejeli pa so jo obdolženec (v mali in veliki shemi) ter M. K. in I. K., za katera sodišče prve stopnje utemeljeno prav tako ni prezrlo, da sta izpovedovala v obdolženčevo korist in da je M. K. z obdolžencem pri izvedbi igre sodelovala. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da so udeleženci igre denar tudi prejeli, ne le izgubili.

25. Pritožba je neprepričljiva v zatrjevanju, da ni šlo za igro, ki bi bila protipravna. Izjemno redka izplačila denarnih nagrad glede na veliko število oškodovancev, ki so bila (z izjemo I.ja C.a) vezana na obdolženca oziroma na osebe, ki so mu bile blizu, tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo, da se je obdolženec, ko je zagotavljal izplačila denarnih nagrad številnim oškodovancem, ki niso zahtevala njihove aktivnosti pri pridobivanju novih članov, in ko jim je ves čas zatrjeval, da sistem deluje, zavedal, da bodo oškodovanci denar izgubili in da je takšna denarna veriga pri nas prepovedana. Neutemeljeno pritožba tudi primerja navedeno igro z nakupom kripto valut, saj oškodovancem finančna tveganja, o katerih govori pritožba, niso bila poznana in tudi ne predstavljena, obdolženec pa jim je igro prikazal kot takšno, ki omogoča velik prihodek z majhno investicijo ter pri tem poudarjal prednosti vlaganja v denarno verigo v primerjavi s klasičnimi naložbami, kjer je finančno tveganje podano.

26. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo tudi, da se je obdolženec v sistem denarne verige vključil izključno zaradi pridobivanja protipravne premoženjske koristi in da si je na račun vplačil oškodovancev pridobil skupni znesek vplačil (pravilno 85.500,00 EUR). Neuspešno je pri tem sklicevanje pritožbe na vsebino darilnih izjav, ki so jih podpisali oškodovanci, saj zapis v izjavah, da se oškodovanci odpovedujejo civilnim in kazenskim zahtevkom, obdolženca ne more razbremeni krivde za očitano kaznivo dejanje, prav tako pa ne more biti uspešna trditev pritožbe, da je igra v Nemčiji na Bavarskem dovoljena, saj ni dovoljena v Republiki Sloveniji, kjer je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje.

27. Po obrazloženem, in ker pritožba zagovornika tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

Odločbe o kazenski sankciji, premoženjskopravnih zahtevkih in stroških kazenskega postopka:

28. Pritožba graja obdolžencu izrečeno kazensko sankcijo. Pri tem poudarja prispevek oškodovancev k nastali situaciji in poudarja njihovo nevednost in naivnost ter ocenjuje, da je izrečena kazenska sankcija prestroga ter da bi bil ustrezen izrek pogojne obsodbe glede na prispevek oškodovancev in okoliščine, da je obdolženec nekaznovan, da mora skrbeti za družino in da si ni pridobil nobene premoženjske koristi. Graja tudi razloge sodbe o tem, zakaj sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu državne tožilke, da mu izreče pogojno obsodbo s posebnim pogojem, da oškodovancem v določenem roku vrne denar, ter navaja, da razlaga sodišča, da pogojna obsodba ne bi bila smiselna, ker ni realno pričakovati, da bi glede na finančne sposobnosti posebni pogoj lahko izpolnil, pomeni, da bi obdolžencu, če bi bil premožnejši, pogojno sodbo očitno izreklo, a tega ni storilo, ker ni premožen in mora zato iti v zapor.

29. Odločbo o kazenski sankciji pritožba utemeljeno graja. Izrek pogojne obsodbe tudi po presoji pritožbenega sodišča narekujejo olajševalne okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ter teža kaznivega dejanja, pri kateri je potrebno upoštevati velik prispevek oškodovancev k temu, da so bili oškodovani, saj so obdolžencu nekritično izročali denar, pri čemer niso zahtevali niti potrdila o vplačilu, čeprav je šlo za visoke zneske. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, v izrečeni pogojni obsodbi in določeni kazni ter preizkusni dobi pa je, ob že navedenem, upoštevalo tudi, da je bila s sodbo pritožbenega sodišča napadena sodba spremenjena v korist obdolženca v odločbi o krivdi in o premoženjskopravnem zahtevku. Tako izrečena kazenska sankcija po oceni pritožbenega sodišča ustreza teži kaznivega dejanja, obdolženčevi krivdi ter že navedenim olajševalnim okoliščinam ter na prvi stopnji pravilno ugotovljeni obteževalni okoliščini - obdolženčevi vztrajnosti pri izvrševanju kaznivega dejanja, saj je bilo oškodovancev veliko, kar sedemnajst, medtem ko pridobitev velike premoženjske koristi ni obteževalna okoliščina, kot jo je napačno upoštevalo sodišče prve stopnje, saj je to zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, zaradi katerega je podana njegova kvalificirana oblika, za katero je predpisana višja kazen (četrti odstavek 212. člena KZ-1).

30. Neutemeljena pa je pritožba, ko graja odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih in navaja, da bi se moralo sodišče prve stopnje glede na neskladne izpovedbe oškodovancev opredeliti do vsakega zahtevka posebej, pa tega ni storilo. Iz izreka napadene sodbe je namreč razvidno, koliko denarja je v sistem vplačal posamezni oškodovanec in kolikšna škoda mu je nastala, to pa je razvidno tudi iz njene obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje povzelo in ocenilo izpovedbe oškodovancev ter obrazložilo, na podlagi česa zaključuje, kakšen znesek je vložil posamezni oškodovanec in za koliko je bil s tem oškodovan. Trditev, da so premoženjskopravni zahtevki neutemeljeni, da so oškodovancem neutemeljeno prisojeni ter da niso ustrezno obrazloženi, je zato zmotna.

31. Predlog pritožbe, da pritožbeno sodišče obdolženca plačila stroškov kazenskega postopka oprosti, prav tako ni utemeljen. ZKP v prvem odstavku 95. člena določa, da če sodišče obdolženca spozna za krivega, izreče v sodbi, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, v četrtem odstavku istega člena pa določa, da sme v odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti obdolženca povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Premoženjske razmere obdolženca in njegova obveznost, da preživlja otroka, sodišču prve stopnje niso dajale podlage za zaključek, da bo s plačilom stroškov kazenskega postopka njegovo preživljanje in preživljanje otroka ogroženo, zato mu jih je utemeljeno naložilo v plačilo.

32. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče zagovornikovi pritožbi deloma ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP v zvezi s 57. členom KZ-1), v ostalem pa jo je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo (391. člen ZKP).

33. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je bila sodba sodišča prve stopnje deloma spremenjena v korist obdolženca (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 52623/2011 z dne 10. 3. 2016