Jedro

Četudi je tožnik opravljal poslovodno funkcijo pri drugi pravni osebi, ki je bila povezana s toženo stranko, in ne pri toženi stranki (pri toženi stranki, pri kateri je bil zaposlen pa ni opravljal poslovodne funkcije), je s toženo stranko lahko sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi (ki se sklene le z osebami, ki opravljajo poslovodno funkcijo) ter se v individualni pogodbi o zaposlitvi dogovoril za drugačen način prenehanja delovnega razmerja, kot je določen z zakonom, to je za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z razrešitvijo s funkcije.

Izrek

1. Pritožba zoper II. tč. izreka se zavrže. 2. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v III./1. tč. glede odločitve o datumu prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi z dne 23. 7. 2008 (II. tč. izreka). Zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 6. 2008, ki jo je tožniku podala tožena stranka nezakonita ter na ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi z dne 23. 7. 2008, je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 81.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2008 dalje, vse v roku 15 dni (III. tč. izreka). Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje pravdne stroške (IV. tč. izreka). Hkrati je s sklepom zaradi umika tožbe v delu, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati plačo v mesečni višini 4.500,00 EUR bruto, pri čemer je od bruto zneska tožena stranka dolžna obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter obvezne prispevke za socialno varnost, preostali neto znesek pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15 dne v mesecu, izplačati tožniku, vse v roku 15 dni, postopek v tem delu ustavilo (I. tč. izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da nobena od okoliščin, ki jih je tožena stranka navedla kot razlog za odpoved, ne predstavlja zakonitega odpovednega razloga po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Delovno mesto „svetovalec izvršnega direktorja“ ni vezano na mandat. Tožnik ni bil poslovodna oseba, zato bi mu tožena stranka pogodbo o zaposlitvi lahko odpovedala samo skladno z ZDR. Določba 15. člena individualne pogodbe o zaposlitvi je nična. Tožnika bi s funkcije likvidacijskega upravitelja lahko razrešila samo skupščina GIZ G. (v nadaljevanju GIZ G.), ne pa novi izvršni direktor tožene stranke. Čeprav je tožena stranka ena od članic tega združenja za sprejem te odločitve ni bila pristojna. Ker je bil tožnik torej s te funkcije nezakonito razrešen, ta okoliščina ne more predstavljati zakonitega razloga za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je hkrati tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto, kar kaže na to, da razlogi za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso obstajali. Sodišče prve stopnje se o očitkih tožnika, da je bil s funkcije likvidacijskega upravitelja nezakonito razrešen, ni opredelilo, zato v tem delu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Listina z dne 10. 6. 2008, s katero je tožena stranka tožnika enostransko razrešila z njegove funkcije v nekem drugem subjektu, ne more biti podlaga za zakonito razrešitev tožnika. Sodišče prve stopnje ni presojalo zakonitosti in veljavnosti te listine. Prav tako pa je v celoti spregledalo, da v zvezi z njegovo nezakonito razrešitvijo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. V Pg 2000/2008 teče spor zaradi ugotovitve ničnosti vpisa v sodni register, ki še ni zaključen. Sodišče prve stopnje bi zato moralo presojati, ali je tožniku navedena funkcija prenehala, ali ne, ali pa bi v ta namen moralo počakati na izid tega postopka. Nadalje je tudi napačno zaključilo, da je tožnik poslovodna oseba in da je mogoče šteti njegovo individualno pogodbo o zaposlitvi v smislu določila 72. člena ZDR. To določbo je preširoko interpretiralo. Nanaša se zgolj na osebe, ki imajo pri delodajalcu status poslovodne osebe. Tožnik je pri toženi stranki v okviru delovnega časa opravljal poslovodenje GIZ G. zgolj kot eno izmed svojih nalog. Sodišče prve stopnje tudi ne pojasni, zakaj naj bi šlo med toženo stranko in navedenim združenjem za statusno povezani subjekt. Vsekakor ne gre za povezani družbi v smislu 527. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.). Zgolj pavšalna navedba sodišča prve stopnje, da naj bi šlo za statusno povezana subjekta, brez obrazložitve, ne zadošča za zaključek, da je v konkretnem primeru dopusten odstop od kogentnih pravil ZDR, kot ga izjemoma dopušča 72. člen ZDR. Tožnik je poslovodenje v GIZ G. opravljal na podlagi posebne pogodbe o izvajanju poslovodenja tega združenja in ne na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko. Navedena pogodba izrecno določa, da opravljanje poslovodenja v GIZ G. ne bo vplivalo na delovno razmerje tožnika pri toženi stranki (2. člen). To združenje pa je toženi stranki za opravljanje nalog poslovodenja s strani njenega zaposlenega (tožnika) plačevalo denarno nadomestilo v višini 7.000,00 EUR (7. člen). Do vseh teh argumentov se sodišče prve stopnje ne opredeli. Slednje je tako pri presoji uporabe 72. člena ZDR napačno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo pravila postopka. Ni se opredelilo do okoliščine, da je bila tožniku dejansko ponujena nova pogodba o zaposlitvi za isto delovno mesto in ni upoštevalo pričanja U.O., ki je izpovedal, da je tožniku dajal navodila tudi za druge zadolžitve. Tudi v primeru, če bi tožnik bil poslovodna oseba, bi moralo sodišče prve stopnje presojati, ali je odpovedni razlog, kot je dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi, zakonit ali ne. Namen 72. člena ZDR je v tem, da prenehanje delovnopravnega razmerja sledi prenehanju statusnopravnega položaja delavca pri delodajalcu. V konkretnem primeru pa je bilo prenehanje tožnikove pogodbe o zaposlitvi vezano na mandat nekoga drugega. Sodišče prve stopnje se prav tako ne opredeli do okoliščine, da je bila veljavnost tožnikove pogodbe o zaposlitvi vezana na mandat izvršnega direktorja in ne na tožnikovo funkcijo pri GIZ G.. Napačna je nadalje tudi ugotovitev, da tožnik v nobenem primeru ne bi bil upravičen do odškodnine po 118. členu ZDR, ker ob dejstvu, da je sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi v času trajanja odpovednega roka po delodajalčevi odpovedi, ne more priti do sodne razveze in s tem do odškodnine po citiranem določilu. Dejstvo, da je tožnik sam izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi v času odpovednega roka, nikakor ne more odpraviti nezakonitosti podane odpovedi s strani delodajalca. Razlaga sodišča prve stopnje je napačna, protiustavna in nepravična. Ali gre v konkretnem primeru za odškodnino po 118. členu ZDR, ali po kakšni drugi pravni normi, npr. določbi 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 in nadalj.), je stvar pravne kvalifikacije sodišča in ne strank. Tožnik ima pravico do odškodnine najmanj po splošnih obligacijskih pravilih. Izpodbijana sodba je napačna tudi v delu, kjer navaja, da naj bi stranki zato, ker gre za individualno pogodbo o zaposlitvi, lahko določili pogoje in omejitve delovnega razmerja za določen čas v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 72. člena ZDR. V konkretnem primeru stranki nista sklenili delovnega razmerja za določen čas, temveč je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, kar je sodišče prve stopnje na drugim mestih izpodbijane sodbe tudi ugotovilo. Napačna in nerazumljiva je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se ugotovi, da je delovno razmerje med strankama prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 23. 7. 2008. To dejstvo med pravdnima strankama ni bilo sporno. Tudi sicer tožniku ni jasno, kakšen namen ima takšna ugotovitvena sodba in kje je sodišče prve stopnje našlo podlago za njeno izdajo, saj v konkretnem primeru pravdni stranki za izdajo takšne sodbe nimata pravnega interesa. Zaradi navedenega odločitev sodišča prve stopnje zaobsežena II. tč. izreka izpodbijane sodbe tožniku ni razumljiva. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je bil tožnik prekludiran glede zatrjevanja nezakonitosti njegove razrešitve kot tudi glede zatrjevanja o pomanjkanju ustrezne (statusnopravne) povezanosti med toženo stranko in GIZ G.. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo. Z vlogo z dne 23. 3. 2010 je tožnik te navedbe zanikal. Pritožba zoper II. tč. izreka izpodbijane sodbe ni dovoljena, v preostalem delu pa je delno utemeljena.

K 1. tč. izreka: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v pritožbi izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaobsežena v II. tč. izreka izpodbijane sodbe. V tem delu je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi z dne 23. 7. 2008. Glede na to, da je sodišče prve stopnje s to izpodbijano odločitvijo ugodilo tožnikovemu zahtevku pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku v tem delu ni mogoče priznati pravnega interesa za pritožbo. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ta del tožnikove pritožbe v skladu z določbo prvega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom 343. člena ZPP zavrglo.

K 2. tč. izreka: Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o zavrnitvi dela tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev datuma prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, bistveno kršilo pravila postopka, v preostalem delu izpodbijane odločitve pa sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik, ni storilo, prav tako pa je v tem delu dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo ter je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 6. 2008, ki jo je tožniku podala tožena stranka nezakonita in da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi z dne 23. 7. 2008. Prav tako pa od tožene stranke zahteva tudi odškodnino v višini 81.000,00 EUR, in sicer zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec izvršnega direktorja z dne 22. 3. 2007. V 2. členu te pogodbe sta pravdni stranki med drugim dogovorili, da tožnik prevzema naloge poslovodenja GIZ G., v 15. členu pa sta dogovorili, da ta pogodba preneha tudi iz razloga prenehanja mandata izvršnega direktorja. Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved navedene pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „svetovalec glavnega izvršnega direktorja“, ki je tožnik ni podpisal. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je navedla, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje individualne pogodbe iz razloga po drugi alineji 15. člena (tj. prenehanje mandata izvršnega direktorja) in dejstvo, da je bil K.K. imenovan za likvidacijskega upravitelja GIZ G.. Dne 23. 7. 2008 je tožnik sam podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje tožnik v pritožbi ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je v konkretnem primeru v zvezi s presojo individualne pogodbe in njene odpovedi možno uporabiti določbo 72. člena ZDR, ker je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki v okviru delovnega razmerja za nedoločen čas, hkrati pa je bil poslovodna oseba pri drugi pravni osebi, ki je bila statusno povezana s toženo stranko, ki je tožnikov delodajalec. Zaključilo je, da ob upoštevanju okoliščin, da je bil bistveni element pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 3. 2007 opravljanje funkcije poslovodenja v povezani družbi in da ta pogodba velja za čas mandata izvršnega direktorja U.O., je imela tožena stranka podlago za odpoved tožnikove individualne pogodbe o zaposlitvi, ker U.O. ni bil več glavni izvršni direktor in ker je bil tožnik razrešen s funkcije likvidacijskega upravitelja. Glede na to, da je tožnik opravljal poslovodenje GIZ G. na podlagi 2. člena pogodbe o zaposlitvi je zaključilo, da je tožena stranka lahko tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove v skladu z določbo 72. člena ZDR, ki določa, da v primeru, če poslovodne osebe sklepajo pogodbe o zaposlitvi, stranke lahko drugače uredijo pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, med drugim tudi v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Ker je 15. člen pogodbe o zaposlitvi kot razlog prenehanja pogodbe določil tudi prenehanje mandata izvršnega direktorja, je zaključilo, da je bilo postopanje tožene stranke v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove materialnopravno pravilno, v posledici česar je tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, zavrnilo. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, nasprotne pritožbene navedbe, ki to odločitev izpodbijajo pa so v celoti neutemeljene.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi, pri presoji zakonitosti odpovedi individualne pogodbo o zaposlitvi tožnika, mogoče uporabiti določilo 72. člena ZDR. Dejstvo, da je tožnik opravljal poslovodno funkcijo v okviru individualne pogodbe s toženo stranko namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča daje zadostno podlago za zaključek, da je tožena stranka lahko tožniku odpovedala to pogodbo s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 72. člena ZDR. Res tožnik ni opravljal poslovodne funkcije pri toženi stranki, vendar pa je treba upoštevati, da je tožnik to funkcijo opravljal pri drugi pravni osebi, ki je bila povezana s toženo stranko, na kar kažejo okoliščine primera.

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila tožena stranka ustanoviteljica GIZ G. in te ugotovitve tožnik v pritožbi ne izpodbija, med pravdnima strankama pa tudi ni bilo sporno, da je bila tožena stranka ena od članic tega združenja, kar navaja tudi tožnik v pritožbi, vendar pa slednji zmotno zaključuje, da povezava med toženo stranko in citiranim združenjem ni bila takšna, da bi zadoščala za navedeni zaključek. Na tesno povezanost med tema subjektoma pa nenazadnje kaže že samo dejstvo, da je tožnik, za namene opravljanja funkcije poslovodne osebe v GIZ G., sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je med pravdnima strankama in GIZ G. prišlo do takšne prepletenosti delovnopravnih in statusnopravnih elementov, ki utemeljijo zaključek o povezanosti teh subjektov in s tem tudi uporabo citiranega določila. Navedeno velja, ne glede na to, ali sta bila tožena stranka in GIZ G. povezana subjekta tudi v smislu določila 527. člena ZGD-1. Zaključka o možni uporabi 72. člena ZDR ne izpodbije niti okoliščina, ki jo tožnik v pritožbi izpostavlja, in sicer, da so pravdni stranki in GIZ G. sklenili še posebno Pogodbo o izvajanju poslovodenja GIZ G.. Pritožnik pri tem izpostavlja, da ta pogodba izrecno določa, da opravljanje poslovodenja GIZ G. ne bo vplivalo na delovno razmerje tožnika pri toženi stranki in da se je na podlagi te pogodbe slednji zavezal, da bo toženi stranki za opravljanje nalog poslovodenja s strani tožnika plačeval denarno nadomestilo. Po oceni pritožbenega sodišča navedeno kaže zgolj na to, da so vsi vpleteni subjekti v zvezi s poslovodenjem tožnika v GIZ G. uredili medsebojne pravice in obveznosti, kar pa ponovno potrjuje navedeni zaključek o povezanosti in prepletenosti teh subjektov.

Pritožbeno sodišče se nadalje strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sklenili individualno pogodbo predvsem zato, da je tožnik v GIZ G. opravljal poslovodno funkcijo, kar pa nenazadnje potrjuje tudi sama vsebina individualne pogodbe (2. člen). Ta okoliščina je bila torej tudi po oceni pritožbenega sodišča odločilna podlaga za sklenitev te pogodbe, zato tudi samo dejstvo, ali je tožnik poleg te naloge opravljal še kakšne druge naloge v okviru delovnega mesta pomočnik izvršnega direktorja niti ni pravno odločilno in ne more bistveno vplivati na navedeno stališče glede uporabe citiranega določila.

Določba 72. člena ZDR dopušča drugačen dogovor med strankama tudi glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da v takšnem primeru stranki lahko sami določita, da vežeta prenehanja na določeno okoliščino. Kakšna je lahko ta okoliščina zakon ne določa. Zato so pritožbene navedbe, da bi pravdni stranki prenehanje individualne pogodbe o zaposlitvi morebiti lahko vezale zgolj na tožnikov mandat, ne pa tudi na mandat nekoga drugega (konkretno izvršnega direktorja) in navedbe, da je določba 15. člena individualne pogodbe o zaposlitvi nična, neutemeljene.

Glede na to, da sta pravdni stranki na podlagi določbe 72. člena ZDR lahko dogovorili tudi drugačen način prenehanja te pogodbe je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega zahtevka, da mu je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, materialnopravno pravilna. V 15. členu individualne pogodbe sta namreč pravdni stranki dogovorili, da ta preneha med drugim tudi z razrešitvijo izvršnega direktorja. Dejstvo, da je bil slednji razrešen, v obravnavani zadevi med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Zaradi navedenega je tožena stranka skladno z citirano določbo tožniku lahko veljavno odpovedala individualno pogodbo o zaposlitvi. Ker je torej obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, je bilo postopanje tožene stranke, v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, materialnopravno pravilno. Tega zaključka okoliščina, da je bila tožniku nova pogodbo o zaposlitvi ponujena za isto delovno mesto, ne more spremeniti.

Že navedeno predstavlja zadosten razlog za zavrnitev tožnikovega zahtevka glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, zato se sodišču prve stopnje ne bi bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem zakonitosti drugega razloga za odpoved tožnikove individualne pogodbe o zaposlitvi, ki ga je navajala tožena stranka (tj. razrešitev tožnika s funkcije likvidacijskega upravitelja GIZ G.), v posledici česar pritožbeno sodišče pritožbenih navedb, ki te ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbijajo, ni presojalo.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za določen čas, kot to navaja tožnik v pritožbi. Ugotovilo je namreč, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas in da sta stranki v sami individualni pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da se sklepa za določen čas in je očitno upoštevalo, da je bila po poteku tega obdobja, pogodba molče podaljšana. Okoliščin, ki bi omogočile drugačen materialnopravni sklep, pravdni stranki niti zatrjevali nista.

Ker je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje, slednji tudi ni upravičen do vtoževane odškodnine na podlagi 118. člena ZDR, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Navedeno je zadosten razlog za zavrnitev tožnikovega odškodninskega zahtevka, zato so nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da tožnik ne bi bil opravičen do odškodnine po tej postavki tudi v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je sam podal izredno odpoved, odveč, v posledici česar pritožbeno sodišče tudi teh pritožbenih očitkov, ki te ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbijajo, ni presojalo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati, ali je morebiti ta njegov zahtevek utemeljen na kakšni drugi pravni podlagi, pri čemer pritožnik posebej izpostavi splošna obligacijska pravila, pritožbeno sodišče navaja, da sodišče na pravno podlago, ki jo navedejo pravdne stranke, ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP), vendar pa je treba upoštevati, da je sodišče vezano na trditveno podlago pravdnih strank (7. in 212. člen ZPP). Tožnik je svoj zahtevek gradil na podlagi 118. člena ZDR. Na izrecno vprašanje je na naroku 22. 9. 2009 ponovno zatrdil, da vtožuje odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker poslovnega razloga ni bilo in se pri tem ponovno skliceval na določbo 118. člena ZDR in ni zadostil niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu glede obstoja predpostavk civilnega delikta v smislu določila 131. člen OZ (1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. odgovornost povzročitelja škode), zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka na tej pravni podlagi.

Glede na navedeno izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložena. Pritožnik sodišču prve stopnje v glavnem očita neobrazloženost v posledici svojega drugačnega materialnopravnega stališča glede uporabe določbe 72. člena ZDR, ki pa je, iz že pojasnjenih razlogov, materialnopravno napačno. Očitane kršitve pravil postopka po 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, zato niso podane.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (360. člen ZPP). Ker tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevanih dejstev, s katerim bi lahko omajal izpodbijano sodbo je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le še v okviru pooblastil iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v II. tč. izreka odločilo o delu tožnikovega zahtevka glede ugotovitve datuma prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, in sicer je v tem delu temu tožnikovemu zahtevku ugodilo, v nadaljevanju pa je pod tč. III./1. izreka ponovno odločilo o tem delu tožnikovega zahtevka s to razliko, da ga je zavrnilo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje torej tožnikovemu zahtevku glede ugotovitve datuma prenehanja delovnega razmerja najprej ugodilo, potem pa ga je zavrnilo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek sodbe v tem delu nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi, s čimer je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče, v skladu s 354. členom ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v tč. III./1. glede odločitve o datumu prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče iz že navedenih razlogov tožniku ni dopustilo pritožbe zoper II. tč. izreka izpodbijane sodbe, zato ta odločitev, kljub navedeni kršitvi, ni zaobsežena v razveljavitveni odločitvi pritožbenega sodišča. Razveljavljena odločitev ne vpliva bistveno na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, zato pritožbeno sodišče vanjo ni poseglo.

V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa v tem delu tudi niso podani drugi razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi navedeno kršitev in nato o tožnikovem zahtevku na ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi tožnika z dne 23. 7. 2008, ponovno odloči. K 3. tč. izreka: Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP.