Jedro

„ZDR ne definira podrobneje poslovodnih oseb. Konkretna opredelitev teh oseb je odvisna od statusne oblike delodajalca, izhaja pa iz predpisov, ki posamezne statusne oblike urejajo. Tožena stranka je delniška družba, zaradi česar se v konkretnem primeru uporabljajo določbe ZGD-1. Zakon v krog oseb, za katere velja 72. člen ZDR, ne vključuje vodilnih delavcev, ki so sicer glede svojih pristojnosti zelo blizu poslovodnim osebam (vendar pa ne opravljajo poslovodske in zastopniške funkcije), čeprav zakon v določenih drugih primerih zanje – tako kot za poslovodne osebe – predvideva določena odstopanja od splošne zakonske ureditve (npr. pri pogodbi o zaposlitvi za določen čas). Funkcija poslovodje pri povezani družbi ne pomeni, da je bil tožnik poslovodna oseba tudi v razmerju do tožene stranke.“ Ob pravnomočni odločitvi, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 7. 2008, to je še v odpovednem roku po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 13. 6. 2008, je odpadla tudi pravna podlaga za odločitev sodišča o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (118. člen ZDR), torej tudi, da bi bilo tožniku namesto reintegracije k toženi stranki sploh mogoče priznati odškodnino.

Izrek

Revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje o razveljavitvi dela sodbe sodišča prve stopnje v III./1 točki izreka (glede odločitve o datumu prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki) in v tem obsegu vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, se zavrže. Revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje glede zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 13. 6. 2008 (v delu drugega odstavka 2. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z delom odločitve sodišča prve stopnje v III./1 točki sodbe) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu, v katerem je tožnik zahteval, da ga tožena stranka stranka pozove nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna plačo v mesečni višini 4.000 EUR bruto z davki in prispevki ter zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska (I. točka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje). Nadalje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi tožnika z dnem 23. 7. 2008 (II. točka izreka) in zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe z dne 13. 6. 2008, ki jo je tožniku podala tožena stranka, nezakonita in da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi z dne 23. 7. 2008 ter da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 81.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2008 dalje do plačila (III. točka izreka). Sklenilo je tudi, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Med drugim je ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca izvršilnega direktorja (pogodba z dne 22. 3. 2007) in je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, pri tem pa je prevzel naloge poslovodenja Gospodarskega interesnega združenja G. - v likvidaciji (v nadaljevanju GIZ G.). Po prenehanju mandata izvršilnega direktorja tožene stranke z dnem 26. 5. 2008 je tožena stranka tožniku najprej ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca glavnega izvršilnega direktorja, ki jo tožnik ni podpisal. Po prenehanju tožnikove funkcije predsednika uprave GIZ G. in imenovanju novega predsednika te uprave (z 10. oz. 11. 6. 2008), je tožena stranka tožniku 13. 6. 2008 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. V odpovedi se je sklicevala na razlog za prenehanje individualne pogodbe tožnika iz druge alineje prvega odstavka 15. člena te pogodbe, in sicer prenehanje mandata izvršilnega direktorja, pa tudi na poslovni razlog, ki naj bi bil v tem, da tožnik tudi ne more več opravljati posebnih del in nalog predsednika uprave GIZ G., saj mu je ta funkcija prenehala. Istočasno je bila tožniku ponujena nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca glavnega izvršilnega direktorja, ki je ni podpisal, nato pa je v odpovednem roku, dne 23. 7. 2008 sam podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere mu je tožena stranka z istim dnem tudi zaključila delovno razmerje. Bistveno vprašanje, ki se je s tem v zvezi zastavilo, je bilo, ali je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno t. i. individualno pogodbo o zaposlitvi oziroma pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo ali prokuristom v smislu 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002 in nadalj.). Sodišče je ugotovilo, da je imel tožnik status poslovodne osebe pri drugi gospodarski osebi (GIZ G.), pogodbo o zaposlitvi pa je sklenil s toženo stranko, kar pomeni, da je prišlo do prepletanja delovnopravnih in statusnopravnih elementov, bistven element pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko pa je bilo opravljanje funkcije poslovodenja v povezani družbi za čas mandata izvršilnega direktorja tožene stranke. Zato je tožnikovo pogodbo ocenilo kot pogodbo po 72. členu ZDR. V takšnem primeru se stranki lahko posebej dogovorita o prenehanju pogodbe; to sta storili z določbo 15. člena te pogodbe, ki v drugi alineji prvega odstavka določa, da pogodba preneha veljati tudi s prenehanjem mandata izvršilnega direktorja. To pomeni, da je bila pogodba tožniku odpovedana v skladu s to določb, torej zakonito. V posledici zakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnik ni opravičen do odškodnine na podlagi 118. člena ZDR, zaradi česar je takšen zahtevek zavrnilo. Pri tem je obrazložilo tudi, da je zavrnitev zahtevka posledica tega, da je tožnik sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in že zaradi tega ne pride v poštev prenehanje pogodbe na podlagi sodbe sodišča - v skladu s 118. členom ZDR in odškodnina na tej zakonski podlagi.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka zavrglo, sicer pa pritožbi delno ugodilo, izpodbijani del sodbe v III./1 točki glede odločitve o datumu prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki razveljavilo, zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da so pritožbeni stranki nadaljnji stroški postopka.

4. Tožniku ni priznalo pravnega interesa za pritožbo zoper odločitev o ugotovitvi, da mu je delno razmerje prenehalo zaradi njegove izredne odpovedi z dne 23. 7. 2008, saj je bilo v tem delu ugodeno njegovemu zahtevku. V nadaljevanju se je strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnikova pogodba o zaposlitvi pogodba v skladu z 72. členom ZDR, ki lahko določa tudi druge načine prenehanje pogodbe o zaposlitvi, kot to izhaja iz 75. člena ZDR. Zato mu je tožena stranka s prenehanjem mandata izvršilnega direktorja utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pri tem je sodišče izpostavilo tesno povezanost tožene stranke in GIZ G. in dejstvo, da je tožnik prav za namen opravljanja funkcije poslovodne osebe v GIZ G. sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko, itd. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika zoper odločitev o odškodnini po 118. členu ZDR, pri čemer je izrecno navedlo tudi, da je vezano na trditveno podlago zahtevka, ki jo je tožnik vseskozi gradil na 118. členu ZDR in na naroku 22. 9. 2009 ponovno zatrdil, da zahteva odškodnino zaradi nezakonite odpovedi v skladu s to zakonsko določbo, in se ni skliceval na obstoj predpostavk civilnega delikta. Ob preizkusu po uradni dolžnosti je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v II. točki izreka ugodilo zahtevku tožnika za prenehanje delovnega razmerja s 23. 7. 2008, v delu III./1 točke pa je ponovno odločilo tudi o tem zahtevku, ki ga je zavrnilo. Ker pritožbe tožnika zoper odločitev o II. točki izreka ni dopustilo, v zvezi z nasprotno odločitvijo v delu III./1 točke pa je ugotovilo kršitev iz 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), je v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Navaja, da okoliščine, ki jih je tožena stranka navedla kot razlog za odpoved, ne predstavljajo zakonitega odpovednega razloga po ZDR, saj ni bil poslovna oseba v smislu 72. člena ZDR. V zvezi z izrekom sodbe in sklepa sodišča druge stopnje uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZDR, saj je sodišče druge stopnje razveljavilo del odločitve v izreku sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer je ta odločitev dejansko in pravno povezana z vprašanjem zakonitosti odpovedi. Ni mogoče, da bi sodišče le del odločitve razveljavilo, v ostalem delu pa pritožbo zavrnilo. Nadalje očita sodišču druge stopnje zmotno materialno presojo v zvezi s tem, da je med toženo stranko in G. G. prišlo do prepletanja delovnopravnih in statusnopravnih elementov in v zvezi z uporabo 72. člena ZDR. Pri tem uveljavlja tudi bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, predvsem zato, ker bi moralo sodišče preveriti zakonitost obeh odpovednih razlogov – tudi tega, da je tožniku prenehala funkcija likvidacijskega upravitelja GIZ G.. Iz 4. člena pogodbe o zaposlitvi tožnika ne izhaja, da je bilo poslovodenje GIZ G. edina naloga tožnika, torej le ta ni imel položaja poslovodne osebe v odnosu do svojega delodajalca. Glede položaja poslovodne osebe opozarja na določbo 10. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Uradni list RS, št. 42/2006 in nadalj.). Stališče sodišč v zvezi z 72. členom ZDR je napačno. Poleg tega navaja, da se sodišče ni natančno opredelilo do relevantnih elementov v zvezi s temi določbami, to pa predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim poudarja, da ni nepomembno dejstvo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki, hkrati pa je opravljal poslovodenje pri GIZ G., saj je šlo za bistven in odločilen element za sklenitev njegove pogodbe pri toženi stranki. Meni, da niso odločilne navedbe tožnika, da bi po pogodbi moral opravljati tudi druga dela, ne zgolj poslovodenje v GIZ G..

7. Revizija delno ni dovoljena, delno pa je utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Tožena stranka navaja, da sodbo in sklep sodišča druge stopnje izpodbija v celoti, pri čemer izrecno izpodbija tudi odločitev sodišča druge stopnje v obliki sklepa, in sicer v delu, v katerem je le to razveljavilo odločitev sodišča druge stopnje v delu III./1 točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka o datumu prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. V zvezi s to odločitvijo se je sicer načeloma mogoče strinjati z očitno kontradiktornostjo odločitve sodišča prve stopnje, ki je najprej (v II. točki izreka) ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi z dne 23. 7. 2006 in s tem dejansko v tem delu ugodilo njegovemu zahtevku, v nadaljevanju pa je odločilo, da se isti zahtevek tožnika zavrne, ter vprašljivostjo odločitve sodišča druge stopnje, ki je del odločitve v III./1 točki sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in to zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vendar je treba prvenstveno ugotoviti tudi, da odločitev sodišča druge stopnje v tem delu predstavlja sklep, s katerim pa postopek ni bil pravnomočno končan. To glede na določbo prvega odstavka 384. člena ZPP onemogoča revizijski preizkus takšne odločitve.

10. Tožnik sicer, čeprav navaja, da izpodbija sodbo in sklep sodišča druge stopnje v celoti, v reviziji tudi ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje o zavrženju njegove pritožbe zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (s katero je le to dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku) oziroma se do tega ne opredeli. Z razveljavitvijo dela odločitve o zavrnitvi zahtevka tožnika za ugotovitev prenehanja delovnega razmerja na podlagi njegove odpovedi z dne 23. 7. 2008 in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v tem obsegu tudi ne prihaja do nasprotja v samem izreku odločitve sodišča druge stopnje; s sodbo in sklepom sodišča druge stopnje je namreč postala pravnomočna le odločitev o ugotovitvi, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi z dne 23. 7. 2008. 11. V zvezi s presojo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 13. 6. 2008 tožena stranka očita sodišču nekatere bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pomanjkanje nekaterih razlogov o odločilnih dejstvih), vendar neutemeljeno, saj sta sodišči druge in prve stopnje obrazložili svoje razloge za stališče, da je tožnikovo pogodbo treba šteti za pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo (v skladu z 72. členom ZDR), ta obrazložitev pa omogoča ustrezen preizkus. Sodišče druge stopnje se tudi ni bilo dolžno izrecno opredeliti do tega, ali je odpoved zakonita tudi iz razloga, ker je tožniku prenehala funkcija predsednika uprave GIZ G.. Takšna opredelitev oziroma razlogi v zvezi s tem bi bili potrebni le v primeru, če bi sodišče druge stopnje presodilo, da tožniku pogodba ni bila utemeljeno odpovedana iz razloga prenehanja mandata izvršilnega direktorja.

12. Revizija pa je utemeljena glede materialnopravnega ugovora v zvezi z naravo tožnikove pogodbe o zaposlitvi oziroma vprašanjem, ali je bil poslovodna oseba v smislu 72. člena ZDR. V zvezi s tem vprašanjem je revizijsko sodišče že v sklepu VIII Ips 14/2010 z dne 21. 11. 2011 med drugim navedlo: „Zakon (ZDR) ne definira podrobneje poslovodnih oseb. Konkretna opredelitev teh oseb je odvisna od statusne oblike delodajalca, izhaja pa iz predpisov, ki posamezne statusne oblike urejajo. Tožena stranka je delniška družba, zaradi česar se v konkretnem primeru uporabljajo določbe ZGD-1. Na podlagi 10. člena ZGD-1 se za poslovodstvo štejejo osebe, ki so po zakonih ali aktih družbe pooblaščene, da vodijo njene posle. V delniški družbi med te osebe sodijo člani uprave, upravnega odbora in izvršni direktorji. Med poslovodne osebe delniške družbe tako ne sodi položaj svetovalca izvršnega direktorja. Razlog posebne ureditve sklepanja pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi osebami v 72. členu ZDR je, da družba in poslovodna oseba nista samo v pogodbenem temveč tudi v statusnopravnem razmerju. Namen te določbe je, da imata pogodbeni stranki možnost, da delovnopravni položaj poslovodnih oseb uredita ustrezneje njihovemu statusnopravnemu položaju. V konkretnem primeru ne moremo šteti, da sta tožnik in tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi usklajevala delovnopravni položaj tožnika z njegovim statusnopravnim položajem, saj takega položaja tožnik pri toženi stranki ni imel. Tožnik je imel statusnopravni položaj pri družbi, povezani s toženo stranko, s katero pa ni bil v delovnem razmerju. Dejstvo, da sta družbi povezani, ne more vplivati na delovno razmerje tožnika s toženo stranko, saj sta tožena stranka in povezana družba dve različni pravni osebi. Tožnik ima prav, ko v reviziji navaja, da 72. člen ZDR določa izjeme od kogentnih zakonskih določb, zaradi česar jih je treba razlagati restriktivno. Krog delavcev, ki sodijo med poslovodne osebe po 72. členu ZDR je treba razlagati ozko, saj pomeni možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi z manj pravicami, kot jih delavcem sicer zagotavlja zakon, bistven poseg v njihov delovnopravni položaj. V prid temu govori tudi dejstvo, da zakon v krog oseb, za katere velja 72. člen ZDR, ne vključuje vodilnih delavcev, ki so sicer glede svojih pristojnosti zelo blizu poslovodnim osebam (vendar pa ne opravljajo poslovodske in zastopniške funkcije), čeprav zakon v določenih drugih primerih zanje – tako kot za poslovodne osebe – predvideva določena odstopanja od splošne zakonske ureditve (npr. pri pogodbi o zaposlitvi za določen čas). Funkcija poslovodje pri povezani družbi ne pomeni, da je bil tožnik poslovodna oseba tudi v razmerju do tožene stranke.“

13. Glede na takšno (že zavzeto) stališče je zmotno materialnopravno stališče sodišč druge in prve stopnje o naravi tožnikove pogodbe o zaposlitvi. To tudi pomeni, da se stranki v pogodbi z dne 22. 3. 2007 nista mogli dogovoriti o drugačnem načinu oz. razlogih za prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot to izhaja iz 75. člena ZDR. Zato tudi ni bilo podlage za dogovor, da tožniku mimo zakonskih določb o prenehanju pogodbe o zaposlitvi lahko ta pogodba preneha tudi s prenehanjem mandata izvršilnega direktorja tožene stranke oziroma je dogovor v tem obsegu ničen.

14. Kljub navedeni ugotovitvi, ta ne predstavlja tudi razloga za spremembo sodb sodišča druge in prve stopnje. Tožena stranka se je namreč že ob ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi tožniku sklicevala na dva odpovedna razloga, in sicer prenehanje mandata glavnemu izvršilnemu direktorju in poslovni razlog, ki izhaja iz notranje organizacije dela, v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku pa se je sklicevala tako na prenehanje mandata izvršilnemu direktorju kot tudi na poslovni razlog, ki naj bi obstajal, ker tožnik ne more več opravljati posebnih del in nalog predsednika uprave GIZ G. in s tem funkcije likvidacijskega upravitelja, saj mu je ta funkcija prenehala z dnem 10. 6. 2008. Sodišči druge in prve stopnje se do tega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nista opredelili (sodišče druge stopnje se do tega izrecno ni opredelilo, iz sodbe sodišča prve stopnje pa glede tega ne izhajajo jasni in obrazloženi razlogi), torej ob drugačnem materialnem stališču v zvezi z razlogom za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po tožnikovi pogodbi ni bilo odgovorjeno tudi na vprašanje zakonitosti odpovedi iz zakonskega razloga – poslovnega razloga po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR.

15. Glede na to je revizijsko sodišče v tem obsegu razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in v skladu z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP v tem obsegu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16. Revizija napada sklep in sodbo sodišča druge stopnje v celoti, pri čemer ne navaja tudi konkretnih razlogov za nezakonitost odločitve o zavrnitvi zahtevka tožnika za plačilo odškodnine po določbi 118. člena ZDR. Zato v zvezi s tem revizijsko sodišče le dodatno pojasnjuje, da razveljavitev odločitve o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 13. 6. 2008 sama po sebi še ne pomeni in ne zahteva razveljavitve odločitve o zavrnitvi odškodnine po 118. členu ZDR. Ker gre v tem primeru tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso za odločitev o odškodnini namesto reintegraciji, je namreč glede na okoliščine primera evidentno, da tožniku takšna odškodnina ne more pripadati. Pravnomočno je že odločeno, mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 7. 2008, to je še v odpovednem roku po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 13. 6. 2008. S tem pa je odpadla tudi pravna podlaga za odločitev sodišča o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (118. člen ZDR), torej tudi, da bi bilo tožniku namesto reintegracije k toženi stranki sploh mogoče priznati odškodnino. Zato bi mu na podlagi njegove izredne odpovedi po 112. členu ZDR lahko pripadala le odškodnina na tej podlagi, vendar je to neuspešno uveljavljal že v prejšnjem sodnem sporu – glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 201/2010 z dne 9. 1. 2011, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1260/2009 z dne 21. 4. 2010 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 2106/2008-15 z dne 9. 9. 2009. Zato glede te odločitve ni bilo nobenih razlogov za poseg v sodbo sodišča druge stopnje. V skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavrnilo.

17. Ker stranki nista priglasili revizijskih stroškov, je odločitev o njih odpadla.