Jedro

Solastnika nepremičnine sta v sporu, v katerem tožnik zoper njiju zahteva ugotovitev svoje lastninske pravice na isti nepremičnini, v razmerju navadnega materialnega sosporništva.

Nedenarna zahtevka, ki ju uveljavlja zoper toženca, je tožnik opredelil zgolj z en(otn)o, nediferencirano vrednostjo spornega predmeta, ki tudi sicer za vsakega toženca posebej ne dosega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Ker seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov v primeru navadnega sosporništva ne pride v poštev, je bilo treba vrednost spornega predmeta presojati ločeno za vsak posamezen zahtevek (drugi odstavek 41. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže. Toženca sama krijeta stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1758/11 k. o. ..., ki jo je tožnik zoper zemljiškoknjižna solastnika (vsak do ½) vložil na podlagi priposestvovanja. Pojasnilo je, da je o tem sporu že bilo pravnomočno razsojeno. Identičen zahtevek med istimi strankami je bil namreč v pravdi P 1887/2006-II zavrnjen, čeprav so bili pogoji za priposestvovanje izpolnjeni. Toženca sta se namreč sklicevala na omejitev priposestvovanja (§ 1500 Občnega državljanskega zakonika, drugi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika), tožnik pa ni zatrjeval, da sta bila pravna prednika tožencev ob nakupu sporne nepremičnine v slabi veri. Tožnik v novi tožbi poleg bistvenih navedb iz prejšnjega spora dodaja novo (v prejšnji pravdi manjkajoče) dejstvo o nedobrovernosti pravnih prednikov tožencev. Sodišče je ocenilo, da je konkretni spor subjektivno in objektivno identičen prejšnjemu in menilo, da dodano odločilno dejstvo dejanske podlage spora ne spreminja. S pravnomočnostjo so zajeta vsa dejstva, ki so sestavni del sklopa dejstev, na katerih temelji tožbeni zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper sklep pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev sklepov sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Stroškov ne priglaša. Ocenjuje, da za konkretni primer nista uporabljivi odločbi revizijskega sodišča, na kateri se je sklicevalo pritožbeno sodišče (II Ips 596/2005 z dne 21. 2. 2008 in II Ips 85/2009 z dne 3. 9. 2009). Pridobitev lastninske pravice ni dejanska podlaga tožbe, temveč posledica nedobrovernosti pravnih prednikov tožencev. Meni, da sta temelja tožb različna in se zavzema za uporabo procesne ekvivalenčne teorije. Če nova tožba, ki se opira na drugo dejansko (tožbeno) podlago kot v prejšnji pravdi, ne bi bila dopustna, bi bilo stranki dokončno onemogočeno sodno varstvo njenih pravic (sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3022/2009 z dne 3. 3. 2010). Opozarja na okoliščine iz prejšnje pravde, v kateri sodišče prve stopnje ni opravilo materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP (saj je tožbenemu zahtevku ugodilo), pritožbeno sodišče pa prvostopenjske sodbe ni razveljavilo (z napotilom, naj se opravi materialno procesno vodstvo), temveč jo je spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Priznava, da ta okoliščina za odločanje v konkretni zadevi ni odločilna, a je obenem ni mogoče spregledati. Sklicuje se še na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4214/2010 z dne 9. 3. 2011 in II Cp 2708/2010 z dne 8. 9. 2010. 4. Toženca v odgovoru na revizijo nasprotujeta revizijskim navedbam in predlagata njeno zavrnitev. Priglašata tudi stroške.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), sicer pa le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP). V tem primeru mora stranka najprej vložiti predlog za dopustitev revizije (367.b člen ZPP), revizijo pa šele po njeni morebitni dopustitvi. Tožnik je v konkretnem primeru vložil tožbo za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini zoper njuna zemljiškoknjižna (so)lastnika. Ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je za presojo dovoljenosti revizije odločilna v tožbi navedena vrednost spornega predmeta (41.000,00 EUR), ki ji toženca nista ugovarjala, sprejelo pa jo je tudi sodišče prve stopnje (drugi in tretji odstavek 44. člena ZPP).

7. Solastnika nepremičnine sta v sporu, v katerem tožnik zoper njiju zahteva ugotovitev svoje lastninske pravice na isti nepremičnini, v razmerju navadnega materialnega sosporništva, saj ne zakon ne narava pravnega razmerja zanju ne terjata enake rešitve spora (196. člen ZPP). Nedenarna zahtevka, ki ju uveljavlja zoper toženca, je tožnik opredelil zgolj z en(otn)o, nediferencirano vrednostjo spornega predmeta (41.000,00 EUR), kar v primeru navadnega sosporništva ne zadošča (drugi odstavek 41. člena ZPP). Revidentov položaj bi bil prav tako neugoden, če bi obravnavano vrednost spora za vsakega toženca posebej ocenili po enakih delih, saj takšna vrednost (20.500,00 EUR) ne bi dosegla revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Tožniku končno ne koristi, da odločitev o zahtevkih temelji na skupnih razlogih (peti odstavek 367. člena ZPP). Ti namreč pri subjektivni kumulaciji tožbenih zahtevkov zoper navadne sospornike ne povzročijo seštevanja vrednosti posameznih zahtevkov.(1) Ob navedenih okoliščinah je treba vrednost spornega predmeta presojati ločeno za vsak posamezen zahtevek (drugi odstavek 41. člena ZPP).

8. Ker torej revizija ni dovoljena že po samem zakonu in ker ni bila predhodno dopuščena, je nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Revizijsko sodišče jo je zato zavrglo (377. člen ZPP).

9. Stroški revizijskega odgovora niso bili potrebni. V njem toženca vsebinsko odgovarjata na revizijo in predlagata njeno zavrnitev. Revizijsko sodišče je revizijo iz razlogov procesne narave zavrglo. Zato morajo tožniki te stroške v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP kriti sami.

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 245/2009 z dne 3. 3. 2011.