Jedro

O vprašanju, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno in kdaj je bil tožnik lahko seznanjen z obsegom škode, so zaslišani izvedenci podali prepričljivo mnenje, ki temelji na pregledani dokumentaciji, vključno z izvidi, ki so jih izdelali specialisti, katerih zaslišanje je bilo predlagano in iz tega razloga utemeljeno zavrnjeno.

Tožnik materialne škode ni utemeljeval z višino odmerjene pokojnine in je ni vezal na odločbo o odmeri pokojnine, kar pomeni, da datum odmere ni datum, ko bi bile šele znane okoliščine, ki so omogočale postavitev odškodninskega zahtevka za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 219.400,62 EUR iz naslova nematerialne škode, izgube na zaslužku in ostale materialne škode (prevozni stroški in stroški nevrokirurškega pregleda). Ugotovilo je, da je bil obseg škode znan 25. 3. 2005, ko je bila končana rehabilitacija oziroma najkasneje 28. 3. 2006, ko je bila opravljena MR preiskava. Tožba je bila vložena 3. 5. 2010, to je po poteku triletnega zastaralnega roka, kar velja tako za škodo, ki je že nastala kot tudi za bodočo škodo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in pritrdilo stališču sodišča prve stopnje o zastaranju odškodninskega zahtevka. Zavrnilo je izrecen pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi z 254. členom ZPP, ker ni postavilo novega izvedenca za razjasnitev vprašanja, kdaj je bilo zdravljenje končano. Presodilo je, da ta kršitev ni podana, ker je sodišče prve stopnje nejasnosti glede zaključka zdravljenja razčistilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik, ki uveljavlja „vse revizijske razloge“. Pretežno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zmotno uporabo materialnega prava očita sodišču druge stopnje glede odločitve o izgubi na zaslužku, saj meni, da ta del zahtevka ni zastaral, bistvene kršitve, ne da bi konkretiziral, katere določbe ZPP sodišče ni uporabilo oziroma jo je uporabilo napačno, pa uveljavlja glede ugotovitve o tem, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno oziroma kdaj se je dokončnosti zdravstvenega stanja zavedel tožnik. Ob pavšalnem očitku „bistvene kršitve“ je iz revizijskih izvajanj mogoče izluščiti, da se sodišču druge stopnje očita, enako kot sodišču prve stopnje, relativna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 254. členom ZPP. Revident meni, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti novega izvedenca in razčistiti vprašanje, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno, saj si izvedeni dokazi nasprotujejo: medtem, ko je izvedenec v tem sporu ugotovil, da je bilo zdravljenje končano in se je tega zavedal tudi tožnik, najkasneje po opravljeni MR preiskavi, je bilo s socialnem sporu, ko se je odločalo o tožnikovi invalidnosti prve kategorije ugotovljeno, da je bilo zdravljenje stabilizirano šele 19. 2. 2009. Revident tudi meni, da je delovno sodišče vezano na odločitev v socialnem sporu in ne more odločiti drugače. Če že ni angažiralo novega izvedenca, bi moralo zaslišati vsaj s strani tožnika predlagane priče in mu tako dati možnost, da dokaže svoje trditve. Ker tega ni storilo, je po revidentovem mnenju sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev (katero, ni navedeno) in jo ponovilo tudi sodišče druge stopnje. Zato je posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zmotno uporabo materialnega prava očita revizija sodišču druge stopnje glede odločitve o zastaranju premoženjske škode iz naslova izgubljenega zaslužka, saj je za to škodo tožnik izvedel šele, ko mu je bila odmerjena invalidska pokojnina. Do akontacije invalidske pokojnine je upravičen šele od 1. 4. 2009 in je šele takrat začel teči subjektivni in objektivni zastaralni rok. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje oziroma spremembo (?) z ugoditvijo tožbenemu zahtevku.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev, pri čemer izrecno opozarja, da se z revizijo uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V reviziji se bistvene kršitve uveljavljajo le pavšalno in revizija jih zatrjuje na več mestih, vendar izrecno ne navede niti ene določbe ZPP, ki naj bi je sodišče druge stopnje ne uporabilo oziroma je ne bi uporabilo pravilno. Dovolj določno očitano bistveno kršitev opiše le glede dejstva, kdaj se je tožnikovo zdravstveno stanje stabiliziralo. Iz revizijskih izvajanj je mogoče razbrati, da v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 254. člena ZPP, in sicer z zavzemanjem, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti novega izvedenca, ki ga je tožnik zahteval, ker je imelo izdelano in pri odločitvi uporabljeno izvedeniško mnenje nasprotja in pomanjkljivosti in je zlasti glede na ugotovitve izvedencev, ki so v socialnem sporu ocenjevali tožnikovo delazmožnost, obstajal utemeljen dvom v njegovo pravilnost, oziroma da mu je s tem, ko ni izvedlo vseh dokazov, odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Sicer pa dokaj obširna revizija v pretežnem delu nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki ni dovoljen revizijski razlog.

7. Na podlagi določbe tretjega odstavka 254. člena ZPP je za postavitev novega izvedenca potrebna ocena sodišča, da so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pri čemer se teh pomanjkljivosti ali dvoma ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, zakaj ni bilo potrebe po postavitvi novega izvedenca: sodišče je nejasnosti glede zaključka zdravljenja odpravilo z dodatnim zaslišanjem izvedencev, ki so izdelali pisno mnenje. Ugotovilo je, da je bilo zdravljenje zaključeno najkasneje 28. 3. 2006 in je bil tega dne tudi najkasneje tožniku znan obseg škode (nenazadnje kaže na to odškodninski zahtevek z dne 21. 9. 2007, posredovan na Z. T.). Tudi sodišče druge stopnje je na 7. in 8. strani obrazložitve podrobno utemeljilo pravilnost postopanja sodišča prve stopnje. Z razlogi revizijsko sodišče v celoti soglaša in jih ne ponavlja. O vprašanju, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno in kdaj je bil tožnik lahko seznanjen z obsegom škode, so zaslišani izvedenci podali prepričljivo mnenje, ki temelji na pregledani dokumentaciji, vključno z izvidi, ki so jih izdelali specialisti, katerih zaslišanje je bilo predlagano in iz tega razloga utemeljeno zavrnjeno. Tudi do tega, da ugotovljene invalidnosti I. kategorije ni mogoče mešati z zaključkom zdravljenja, se je sodišče druge stopnje jasno in pravilno opredelilo. Zato niti sodišču prve niti sodišču druge stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik skuša preko tako zatrjevanih bistvenih kršitev uveljaviti nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato njegovim revizijskim navedbam ni mogoče slediti.

8. Tudi materialno pravo glede zastaranja uveljavljanja premoženjske škode ni bilo zmotno uporabljeno. Na ta očitek, ki je bil izpostavljen že v pritožbi, je sodišče druge stopnje odgovorilo v 10. točki obrazložitve. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je zastaralni rok za to škodo začel teči, ko je bilo zdravljenje zaključeno, to je najkasneje 28. 3. 2006. V tožbi in nadaljnjih vlogah je tožnik ta del zahtevka utemeljeval s škodo, ki nastaja zaradi zmanjšanja možnosti zaslužka, ki ga je, ko je bil zdrav, pridobival z dodatnim delom (nadure, dežurstva, popoldanski s.p.). Zahtevek se glasi na izgubo na zaslužku za čas od avgusta 2004 dalje po 300 EUR mesečno in na izgubljeni dobiček za čas od škodnega dogodka dalje po 2.100 EUR letno. Tožnik te škode ni utemeljeval z višino odmerjene pokojnine in je ni vezal na odločbo o odmeri pokojnine, kar pomeni, da 1. 4. 2009 ni datum, ko bi bile šele znane okoliščine, ki so omogočale postavitev odškodninskega zahtevka za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka. Zato je neutemeljena revizijska trditev, da je zastaralni rok za to škodo pričel teči šele 1. 4. 2009. 9. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

10. Tožena stranka je odgovorila na revizijo. V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.