Jedro

Zdravljenje je bilo v tožnikovem primeru zaključeno, preden je bila pri njem ugotovljena invalidnost I. kategorije invalidnosti. Zato ni mogoče šteti, da je začel teči subjektivni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve z dnem nastanka invalidnosti. Ta rok je začel teči z dnem zaključka zdravljenja in je do vložitve tožbe že potekel. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine je zaradi zastaranja neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 219.400,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe, od dni zapadlosti, ki so prav tako razvidni iz izreka sodbe (I./1. točka izreka), za plačilo bodoče mesečne izgube na dohodku v višini 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega obroka od 5. dne v mesecu za pretekli mesec (I./2. točka izreka), za plačilo bodoče letne izgube na dobičku v višini 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posamičnega obroka od 5. 1. v letu za preteklo leto (I./3. točka izreka) in za povrnitev stroškov postopka (I./4. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki 3.849,84 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

V tem sporu je tožeča stranka s tožbo, vloženo 3. 5. 2010, uveljavljala odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpela v nesreči pri delu dne 12. 7. 2004. Tožena stranka je imela na dan škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti pri A.A. d.d., vendar je bila zavarovalna vsota omejena na 75.112,67 EUR oz., valorizirano na dan vložitve tožbe 91.036,55 EUR. Tožeča stranka je odškodnino najprej uveljavljala v sporu zoper zavarovalnico, v presežku pa odškodnino uveljavlja neposredno od tožene stranke kot delodajalca. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugovora zastaranja tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je na podlagi dokazov, predvsem izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ..., ugotovilo, da je tožeča stranka za škodo izvedela več kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Tako je ob vložitvi tožbe pretekel triletni subjektivni zastaralni rok. Kar se tiče povračila škode iz naslova (bodoče) izgube na dohodku oziroma dobičku, pa je sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka odškodnine iz tega naslova prav tako ni pravočasno uveljavljala in je pretekel zastaralni rok tudi za uveljavljanje bodoče tovrstne (sukcesivno nastajajoče) škode.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, zmotna in nima osnove v ugotovljenih dejstvih. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo površno in s kršitvijo določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji). Pri presoji dejanskega stanja je sodišče prve stopnje za nazaj ugotavljalo, kdaj se je zdravstveno stanje tožeče stranke stabiliziralo. Iz današnje perspektive je nedvomno dosti laže odgovoriti na to vprašanje, predvsem s strani sodišča prve stopnje (ali sodnega izvedenca), ki ima pred seboj zbrano celotno zdravstveno dokumentacijo. V času zdravljenja pa to ni bilo enostavno, pa tudi tožeča stranka kot laik ne zna strokovno tolmačiti medicinske dokumentacije. Med zdravljenjem je tožeča stranka pridobila mnenja več zdravnikov, ki niso bila enotna. Zdravniki so o možnostih nadaljnjega (o)zdravljenja tožeče stranke menili različno, tako da slednja ni mogla vedeti, kdaj (če) je zdravljenje končano. Upoštevaje argumentacijo sodišča prve stopnje bi lahko rekli, da je bilo zdravstveno stanje tožeče stranke (paraplegija) dokončno že na dan nesreče, saj ni bilo nikakršnega izboljšanja. Vendar pa je tožeči stranki ostajalo upanje, da se bo zdravstveno stanje izboljšalo, pa tudi zdravniki so se še odločali o tem, ali bi opravili operacijo hrbtenice. Glede na to je zmotna razsoja v izpodbijani sodbi, da bi tožeča stranka najkasneje 28. 3. 2006, ko je bila opravljena MR preiskava, morala vedeti, da je zdravljenje zaključeno oziroma da je njeno zdravstveno stanje dokončno in nespremenljivo. Sodišče prve stopnje bi moralo vprašanje seznanjenosti z dejstvom, da izboljšanja zdravstvenega stanja ni pričakovati, ugotavljati z vidika tožeče stranke, pri tem bi moralo ugotavljati, kakšne informacije je tožeča stranka prejela od lečečih zdravnikov. Tožeča stranka ni usposobljena za tolmačenje izvidov MR preiskave. Zato bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z zaslišanjem lečečih zdravnikov tožeče stranke (kot je bilo predlagano), šele na podlagi njihovih izpovedb bi lahko ugotovilo, kaj je bilo tožeči stranki znano glede zdravstvenega stanja. S tem, ko je sodišče prve stopnje opustilo izvedbo tega predlaganega dokaza, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo določbe ZPP. Nadalje je povsem zmotno zaključilo, da naj bi bilo tožeči stranki zdravstveno stanje znano 28. 3. 2006, ker tega ni izpovedala niti tožeča stranka niti to ne izhaja iz izvedenskega mnenja. Sodni izvedenci so ugotovili, da je iz perspektive v letu 2011 mogoče reči, da se je zdravstveno stanje stabiliziralo, ko je bila narejena MR preiskava. To pa ne pomeni, da je bilo takrat tožeči stranki jasno, da izboljšave niso več mogoče. To ne izhaja iz predloženih izvidov. Sodišče prve stopnje je zmotno interpretiralo izpoved sodnih izvedencev, ki so izpovedali, da EMG izvidi potrjujejo ohranjeno integriteto hrbtenjače in perifernega živčevja (takšen izvid tožeči stranki kot laiku dokazuje, da živčevje ni prekinjeno in da obstoji možnost ozdravitve), da se je tožeča stranka še vedno sposobna postaviti na noge (kar potrjuje upanje, da je ozdravitev mogoča), da je tožeča stranka pri pregledu aktivno nakazala gibe v kolkih in da navaja občutke mravljinčenja. Izjemno pomemben je tudi kirurški izvid iz leta 2008, v katerem se navaja, da je stanje tožeče stranke „prognostično ugodno“. To navajajo tudi sodni izvedenci. Na izrecno vprašanje, kaj pomeni izraz „prognostično ugodno“, pa izvedenci niso znali odgovoriti, tožečo stranko so pri tem vprašanju žalili, mnenje so podali nestrokovno in neprepričljivo. Po eni strani so zatrjevali, da je bilo zdravstveno stanje tožeče stranke dokončno že leta 2006, čeprav je med listinskimi dokazi izvid iz leta 2008, nasprotja med svojim stališčem in podatki v tem izvidu, da je stanje tožeče stranke prognostično ugodno, niso odpravili. Zaradi tega ima njihovo mnenje pomanjkljivosti, sodišče prve stopnje pa bi moralo te pomanjkljivosti odpraviti z izvedbo dokaza z določitvijo novega sodnega izvedenca. Ker tega ni storilo, je zagrešilo nadaljnjo bistveno kršitev določb ZPP. Iz izpovedbe sodnih izvedencev tudi izhaja, da bi bilo treba za popolno ugotovitev dejanskega stanja zaslišati lečeče zdravnike (konkretno je sodni izvedenec A.B. na vprašanje pooblaščenca tožeče stranke odgovoril: „to bi morali vprašati tega nevrokirurga, ki je to dal, to mnenje podal...“). Iz tega je razvidno, da sodni izvedenci sploh niso znali odgovoriti na vprašanje, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno in kdaj je bilo zdravstveno stanje dokončno, in da bi bilo treba s tem v zvezi zaslišati lečeče zdravnike tožeče stranke.

V nadaljevanju pritožbe je tožeča stranka navedla, da je sodišče prve stopnje vezano na odločbo iz drugega postopka, s katero je pristojni organ ugotovil, da je bilo zdravstveno stanje tožeče stranke dokončno oz. da je invalidnost nastala šele 19. 2. 2009. V zvezi s tem je tožeča stranka podala navedbe v pripravljalnih vlogah z dne 25. 10. 2010, 27. 12. 2010 in 12. 10. 2011, sklicevala se je tudi na sodno prakso. Bistvo navedb je v tem, da je stabilizacija zdravstvenega stanja in nastanek invalidnosti predhodno vprašanje, o katerem je že odločil pristojen organ (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije). Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo, čeprav je bilo to dolžno storiti, kot izhaja iz obsežne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS. Poleg tega sodišče prve stopnje ni vpogledalo in dokazno ocenilo spisa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 2686/2007, spisa ZPIZ št. ... in odločbe istega organa št. .... V temu postopku je bilo razsojeno, da je bilo zdravstveno stanje tožeče stranke stabilizirano šele 19. 2. 2009. Glede na takšno odločitev sodišče prve stopnje tega, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno oz. kdaj je bilo stanje nesprejemljivo, ne bi smelo samo ugotavljati, saj je bilo to vprašanje na matičnem področju že dokončno in pravnomočno rešeno. Rešitev na matičnem področju bi moralo pri odločanju upoštevati. Vendar sodišče prve stopnje tega ni storilo. Še več, do navedb tožeče stranke, ki se je sklicevala na že rešeno predhodno vprašanje, se sploh ni opredelilo. S tem je zagrešilo nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka. Kršilo je prvi odstavek 13. člena ZPP, ki daje pravdnemu sodišču (sodišču v individualnem delovnem sporu) pooblastilo, da samo reši predhodno vprašanje le, če o njem še ni odločilo sodišče oz. kakšen drug pristojen organ. Zgolj iz previdnosti je tožeča stranka v pritožbi še navedla, da so ugotovitve sodnih izvedencev in sodišča prve stopnje v nasprotju z odločitvijo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in ZPIZ. Glede na to je povsem zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje v tem sporu, ki ga je izdelala Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ..., popolno in pravilno. Mnenje je v popolnem nasprotju z ugotovitvami v zgoraj navedenih odločitvah. Takšne pomanjkljivosti oz. nepravilnosti bi morale sodišču prve stopnje vzbuditi resen dvom v strokovnost postavljenih sodnih izvedencev. Sodišče prve stopnje bi za izdelavo izvedenskega mnenja moralo določiti drugega sodnega izvedenca. Izdelano mnenje je v nasprotju z dejstvi, ki so razvidna iz predložene zdravstvene dokumentacije. Iz te dokumentacije jasno izhaja, da ni bilo že od začetka znano, da bo pri tožeči stranki ostala paraplegija, ampak se je to ugotovilo šele v letu 2009. Pri tožeči stranki ni prišlo do popolne prekinitve živcev, ampak so ti še vedno prevodni, kar je bilo dokazano z EMG izvidi. Prevodni živci pa pomenijo možnost vsaj delne ozdravitve. Na podlagi takšnih izvidov so se zdravniki odločali, ali bi tožečo stranko še enkrat operirali. Tožeča stranka je bila prvič operirana v Bolnišnici ..., vendar so se vretenca zarasla v zelo slabi legi. S ponovno operacijo bi skušali doseči boljšo lego vretenc, kar bi lahko privedlo do izboljšanja zdravstvenega stanja. Do operacije ni prišlo na podlagi ocene, da bi bila ta za tožečo stranko prenevarna. Glede na opisano tožeči stranki v letu 2004 nikakor ni bilo jasno, kako (če) se bo poškodba pozdravila. Pri tem je tožeča stranka v pritožbi še izpostavila, da so v Bolnišnici ... spregledali, da ima zlomljeno tudi ledveno vretence, kljub temu zlomu so izvajali agresivno fizioterapijo. 19. 10. 2005 je bila tožeča stranka napotena na CT preiskavo, pri čemer je dr. A.C. šele 25. 1. 2006 odčital CT izvid in ugotovil kifotično angulacijo. Izvedena je bila tudi radiološka diagnoza, na podlagi katere je bila svetovana MRI preiskava. Le-to je mogoče narediti šele, ko se odstrani fiksacijski material. Implantat so tožeči stranki odstranili, MRI preiskava je bila izvedena 31. 5. 2006. Vmes je tožeča stranka opravila tudi EMG preiskavo, ki ni pokazala znakov periferne okvare živčevja. Na podlagi takšnih izvidov je tožeča stranka ves čas verjela, da paraplegija ne bo trajna. 27. 10. 2006 je dr. A.D. pregledal MRI in CT izvide. Izdal je napotnico za nevrofiziološko obdelavo. Novembra 2006 je tožečo stranko pregledal klinični psiholog A.E., ki je ugotovil pojav depresivne motnje. Iz izvida nevrologinje dr. A.F. pa izhaja, da 14. 8. 2007 še ni možna dokončna ocena zdravstvenega stanja in da je treba preiskavo ponoviti. 6. 2. 2007 je dr. A.D. ugotovil, da lezija hrbtenjače ni kompletna, temveč le delna, kar je prognostično ugodno. Iz tega razloga je napovedal opravo kontrole čez 2 meseca. Šele na pregledu pri dr. A.G. dne 19. 1. 2009 je bilo zaključeno, da pri tožeči stranki niso podane indikacije za operativno nevrokirurško terapijo. Iz vsega navedenega izhaja, da je bilo dokončno stanje ugotovljeno šele leta 2009, kot je bilo potrjeno tudi v okviru postopka za priznanje invalidnosti. Sodišče prve stopnje je v konkretnem individualnem delovnem sporu razsojalo le na podlagi enega dokaza, kar ni dopustno, pri presoji bi moralo upoštevati celotno dokazno gradivo, med posameznimi dokazi bi moralo odpraviti nasprotja oz. se do njih vsaj opredeliti. Tožeča stranka je že v pripravljalni vlogi z dne 12. 10. 2011 opozorila na obsežno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki potrjuje pravilnost njenih stališč. Upravna odločba, potrjena s pravnomočno sodbo, predstavlja odločbo, na katero je sodišče v individualnem delovnem sporu vezano glede nastanka invalidnosti (takšno stališče izhaja iz odločb opr. št. II Ips 294/2010 in opr. št. II Ips 360/2008). Šele, ko je bilo z odločbo pri tožeči stranki ugotovljen obstoj invalidnosti I. kategorije, je bilo s tem dokončno znano, da je zdravstveno stanje nespremenljivo. Takrat je tudi začel teči triletni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. V nadaljevanju pritožbe se tožeča stranka sklicuje še na sodno prakso, iz katere je razvidno, da njen zahtevek ni zastaral in da je pritožba utemeljena (sodba Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 345/96, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 47/99, iz katerih izhaja, da je za začetek petletnega zastaralnega roka odločilno, kdaj škoda nastane, to pa je dejansko vprašanje, ki ga je treba rešiti v vsakem konkretnem primeru). Podrejeno je tožeča stranka v pritožbi še navedla, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti nov dokaz s sodnim izvedencem medicinske stroke, poleg tega bi moralo zaslišati tudi vse priče, ki jih je tožeča stranka pravočasno predlagala v pripravljalni vlogi z dne 25. 10. 2011. Vse te priče (lečeči zdravniki iz Kliničnega centra v Ljubljani, Splošne bolnišnice ..., Zdravilišča ... in Inštituta RS za rehabilitacijo) so v pritožbi tudi navedene in bi, kot je navedla tožeča stranka, lahko povedale, kdaj je bilo njej kot laiku znano, da je zdravstveno stanje (paraplegija) dokončno.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru na pritožbo je prerekala navedbe tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih je uveljavljala tožeča stranka in na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in da je ob pravilni uporabi materialnega prava sprejelo pravilno in zakonito odločitev.

V skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je urejeno v 8. členu ZPP, o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Po oceni pritožbenega sodišča je dokazna ocena, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pravilna in prepričljiva.

Tudi pri izvajanju dokazov s sodnimi izvedenci sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka. Drugi odstavek 213. člena ZPP določa, da o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, tako da zaradi zavrnitve dokaznega predloga določbe postopka niso kršene. Za presojo posledic nesreče, ki so opisane v tožbi, je sodišče prve stopnje določilo, da izvedensko mnenje izdela Komisija za fakultetna izvedenska mnenja .... Mnenje so v tem okviru izdelali prof. dr. A.B., dr. med., specialist nevrokirurg, asist. mag. A.H., dr. med, specialist ortoped in prof. dr. A.I., specialist kirurg - travmatolog. Opredelili so se do vprašanja, kdaj je tožeča stranka izvedela za bistvene elemente nepremoženjske škode zaradi poškodbe, ki jo je utrpela v nesreči pri delu dne 14. 7. 2004. Poleg izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega vprašanja (iskanja odgovora na zgoraj zastavljeno vprašanje) upoštevalo tudi dokumentacijo, ki je bila predložena, v dokaznem sklepu, ki ga je povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je natančno navedlo vse listine, ki so bile v spis vložene in so tvorile dokazno podlago za odločitev, med drugim tudi odločbo ZPIZ št. ... z dne 11. 3. 2009, Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 2686/2007 z dne 21. 5. 2009 in Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 431/2009 z dne 14. 10. 2009, ki jih tožeča stranka izpostavlja v pritožbi. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje v te listine sploh ni vpogledalo. Prav tako ni utemeljena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je bila pri tožniku I. kategorija invalidnosti ugotovljena šele z odločbo zavoda z dne 11. 3. 2009, ker je to storilo na 15. strani obrazložitve (tč. 14). Do tistih listin, ki vsebujejo za odločitev pomembne oz. bistvene podatke, se je sodišče prve stopnje tudi posebej opredelilo (obvestilo zdravniku z dne 25. 3. 2005 - priloga A18, izvid MR preiskave z dne 28. 3. 2006 - priloga A32, izvid o somatosenzoričnih evociranih potencialih z dne 24. 1. 2007 - prilogi A44 in A45, odpustno pismo iz Splošne bolnišnice ... z dne 9. 8. 2004 - priloga A5, izjava tožeče stranke glede prevoznih stroškov z dne 19. 8. 2006 - priloga A52), do nebistvenih pa se ni bilo dolžno opredeljevati. Poleg tega je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z zaslišanjem tožeče stranke, na naroku za glavno obravnavo dne 7. 12. 2011 jo je predsednica senata spraševala o tem, kdaj se je seznanila z zdravstvenim stanjem. Do verodostojnosti izpovedi se je sodišče prve stopnje nato opredelilo na 12. strani obrazložitve izpodbijane sodbe (tč. 11), navedlo je, da izpovedbi ne verjame, saj iz listinskih dokazov in iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožeča stranka obiskovala številne zdravnike specialiste, tako da sta ji diagnoza in zdravstveno stanje morala biti znana že od vsega začetka. Takšni dokazni oceni pritrjuje pritožbeno sodišče. Vprašanje, kdaj je bilo pri tožeči stranki zdravljenje zaključeno (od katerega je odvisna odločitev o tem, ali je njena odškodninska terjatev zastarala), je vprašanje, za katerega se zahteva strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Iz tega razloga je bilo sodišče prve stopnje pri presoji tega vprašanja po 243. členu ZPP dolžno izvesti dokaz s sodnimi izvedenci (in ne z zaslišanjem prič - lečečih zdravnikov tožeče stranke, za kar se slednja neutemeljeno zavzema v pritožbi). Če bi sodišče prve stopnje dvomilo v pravilnost izvedenskega mnenja, bi moralo ravnati skladno s procesnima določbama drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP, ki urejata način odprave dvoma v pravilnost izvida in mnenja. Kot določa drugi odstavek citiranega člena ZPP, se - če se podatki izvedencev v izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali sam s seboj in z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem - dokaz ponovi z istimi ali drugimi izvedenci. Enako velja, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom v pravilnost mnenja, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Citirana pravila je sodišče prve stopnje upoštevalo, z dodatnim zaslišanjem izvedencev je odpravilo nejasnosti oz. dvome, ki so se porajali ob prejemu pisnega izvedenskega mnenja. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za sklepanje o tem, kdaj je bilo zdravljenje pri tožeči stranki zaključeno, je na tej podlagi popolno in pravilno ugotovilo. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Če povzamemo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile tožniku vse oblike nepremoženjske škode znane najkasneje 28. 3. 2006, ko je bila opravljena MR preiskava, ki je pokazala spremembe v hrbtenjači. Tedaj je bilo nedvomno ugotovljeno, da gre pri tožeči stranki za paraplegijo. Takšen zaključek ni v nasprotju z izvidi EMG preiskav, na katere opozarja pritožba, ki kažejo ohranjeno integriteto perifernega živčevja, saj je prišlo do okvare pri tožeči stranki na višjem nivoju, na nivoju hrbtenjače (centralne lezije). Opozarjanje, da se tožeča stranka lahko postavi na noge, pa je nekoliko zavajajoče, saj ne gre za hojo v pravem pomenu besede, ampak za hojo, ki je vzpodbujena z elektrostimulatorjem (vse to so pojasnili tudi sodni izvedenci v pisnem mnenju, stran 9, list št. 173). Od MR preiskave se zdravstveno stanje tožeče stranke ni več spremenilo (izboljšalo), čeprav je slednja še vedno iskala zdravniško pomoč oz. zdravniške nasvete, govora je bilo tudi o operaciji. Vendar to ne pomeni, da zdravljenje ni bilo zaključeno. Bistveno je, da se je zdravstveno stanje najkasneje na dan 28. 3. 2006 objektivno gledano tako ustalilo, da je dopuščalo opredelitev (nepremoženjske) škode. Od takrat dalje ni bilo več medicinskih posegov, terapij, zdravljenja in pregledov, ki bi spremenila zdravstveno stanje tožeče stranke. Zato ni utemeljena navedba v pritožbi, da bi bilo treba kot začetek teka zastaralnega roka šteti dan, ko je bila ugotovljena invalidnost I. kategorije (19. 2. 2009). Nenazadnje je tožeča stranka dne 21. 9. 2007 naslovila odškodninski zahtevek (za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode) na A.A. d.d., v katerem je navajala, da je pri njej zaradi posledic nesreče pri delu podana popolna paraplegija. Kar se tiče premoženjske škode (prevozni stroški zaradi zdravljenja, stroški nevrokirurškega pregleda) pa je zastaranje začelo teči, ko je bil tožeči stranki znan obseg te škode, to pa je 19. 8. 2006, ko je podala izjavo o prevoznih stroških (priloga A52) oz. 8. 4. 2005, ko je bil izdan račun v Zdravilišču ....

Neutemeljene so vse pritožbene navedbe v zvezi z dnem ugotovljene invalidnosti I. kategorije pri tožeči stranki (19. 2. 2009). S temi pritožbenimi navedbami tožeča stranka pravzaprav uveljavlja, da je vprašanje zaključka zdravljenja in nastanka invalidnosti eno in isto vprašanje, ki je bilo že pravnomočno rešeno. To ne drži. 12. člen ZPP, na katerega se sklicuje v pritožbi, določa, da lahko sodišče samo reši (predhodno) vprašanje, če ni s posebnim predpisom drugače določeno, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ. A contrario to pomeni, da če je o takšnem (predhodnem) vprašanju že sprejeta pravnomočna odločitev, je sodišče nanjo vezano. Vendar le, kadar gre za predhodna vprašanja, kar pa v konkretnem primeru ni invalidnost. Invalidnost je opredeljena v 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Uradni list RS, št. 106/99 in nadaljnji), ki določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Na podlagi navedenega je razvidno, da se invalidnost presoja glede na možnosti za zaposlitev/delo in da predstavlja pravno vprašanje (zahteva uporabo pravnega pravila na ugotovljeno dejansko stanje). V tem sporu pa je bistveno za odločitev dejansko (ne pravno) vprašanje, kdaj je bilo tožeči stranki znano, da je zdravstveno stanje stabilno oz. da je zdravljenje zaključeno. O tem vprašanju (ki niti ne more biti predhodno vprašanje, saj ni pravno, ampak dejansko vprašanje), pa še ni bilo (in tudi ni moglo biti) pravnomočno odločeno.

Sodne odločbe, ki jih v utemeljitev navedb navaja pritožba, se nanašajo na primere, ko je šlo za predhodna vprašanja, zato za obravnavani primer niso upoštevne. V zadevi opr. št. II Ips 294/2010 je šlo za povsem drugačno zadevo, v kateri je imela tožnica možnost sodelovati v upravnem postopku. Iz tega razloga se je Vrhovno sodišče RS strinjalo s stališčem, da v tem postopku izdana upravna odločba vpliva na odločanje v civilnem sporu in da je sodišče nanjo vezano. V tej zadevi je Vrhovno sodišče RS tudi podrobno pojasnilo, kako je s kontradiktornostjo v pravdi oz. z vezanostjo na odločbe upravnih (in drugih) organov. V zadevi opr. št. II Ips 360/2008 pa je obrazložitev sodišča krajša, navedeno je le, da je sodišče vezano na upravno odločbo. Vendar je šlo v obeh primerih za drugačna razmerja, kot se obravnavajo v konkretnem individualnem delovnem sporu, v prvi citirani zadevi je šlo za vprašanje vezanosti na odločbo Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, izdano v revizijskem postopku, v drugi citirani zadevi pa je šlo za vprašanje vezanosti na odločbo o nacionalizaciji.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka tožbo, v kateri je uveljavljala odškodninski zahtevek za povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode, vložila po izteku subjektivnega zastaralnega roka iz 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/01 in nadaljnji). Citirani člen določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ), v vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek 352. člena OZ). Stališče sodišča prve stopnje je skladno z ustaljenim stališčem v sodni praksi. Zastaralni rok v primeru odškodninske terjatve (za nepremoženjsko škodo) začne teči, ko je oškodovančevo stanje stabilizirano in ko je končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Ni pomembno, da morebitni posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni realnega pričakovanja, da bodo povzročili spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni. Določena stopnja skrbnosti se zahteva tudi od oškodovanca samega: četudi ta za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje začne teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko izvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 305/2008 z dne 8. 9. 2011, opr. št. II Ips 642/2006 z dne 29. 1. 2009, opr. št. II Ips 229/2006 z dne 9. 7. 2008, opr. št. II Ips 7/2004 z dne 24. 3. 2005, opr. št. II Ips 570/2002 z dne 18. 12. 2003, opr. št. II Ips 574/2008 z dne 22. 12. 2011). Stališče, ki ga zagovarja pritožba, da je zastaralni rok za zahtevek tožeče stranke (iz naslova nepremoženjske škode) začel teči šele z dnem, ko je bila pri njej ugotovljena invalidnost I. kategorije, to je dne 19. 2. 2009, je glede na navedeno in ob upoštevanju, da tožeča stranka niti ne zatrjuje, da bi se njegovo zdravstveno stanje po zaključku rehabilitacije (odpustno pismo iz Inštituta RS za rehabilitacijo z dne 25. 3. 2005) oz. po opravljeni MR preiskavi dne 28. 3. 2006 izboljšalo, napačno.

V zadevi opr. št. II Ips 47/99, na katero se nadalje sklicuje tožeča stranka v pritožbi, je šlo za drugačno dejansko stanje, saj se je poškodba, ki jo je utrpela tožeča stranka in v zvezi s katero je uveljavljala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, stabilizirala šele eno leto pred vložitvijo tožbe. Kot je razvidno iz obrazložitve citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS, so bile ugotovitve nižjih sodišč takšne, da predhodni pregledi niso bili sami sebi namen, saj so zdravniki še vedno skušali izboljšati zdravstveno stanje z operacijo. Do operacije nato na željo očeta tožeče stranke ni prišlo. V tem se opisana zadeva razlikuje od obravnavane, ko operacija ni bila izvedena, zato ker medicinsko ni bila indicirana, kot ne nazadnje navaja tožeča stranka v pritožbi. Vsi pregledi pri različnih zdravnikih, ki so bili opravljeni po MR preiskavi (28. 3. 2006) objektivno gledano niso bili več namenjeni zdravljenju oz. spremembi že dokončnega zdravstvenega stanja pri tožeči stranki.

Poleg zahtevka za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode je tožeča stranka s tožbo uveljavljala tudi povrnitev bodoče (sukcesivno nastajajoče) škode, konkretno plačilo izgube na dohodku in izgube na dobičku. Za takšno škodo je značilno, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, da je njen vzrok že nastal, posledice pa še nastajajo in bodo nastajale tudi v prihodnje. Škodni dogodek - vzrok nastanka škode - se je v konkretnem primeru zgodil 12. 7. 2004, tožeča stranka pa se je z nastankom škode seznanila z zaključkom zdravljenja, kar je bilo, kot že povedano, najkasneje 28. 3. 2006. Takrat je začelo teči zastaranje za že nastalo škodo v obliki izgube na zaslužku in dobičku, hkrati pa tudi za vso škodo, ki bo iz tega naslova nastala v prihodnje. V sodni praksi ni sporno, da lahko oškodovanec odškodnino za sukcesivno nastajajočo škodo uveljavlja bodisi v obliki rente, bodisi s sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje, pri čemer se zastaralni roki računajo po določilih 352. člena OZ in rok prične teči z dnem, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 570/2002 z dne 18. 12. 2003, opr. št. II Ips 495/2007 z dne 14. 11. 2007, opr. št. II Ips 933/2008 z dne 8. 4. 2010). Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. V predmetni zadevi gre namreč za uveljavljanje premoženjske škode na podlagi 174. člena OZ, ki določa, da kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti med ostalim izgubljen zaslužek zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem in tudi v primeru popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubljen zaslužek v obliki rente kot povračilo za nastalo škodo.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožeča stranka za že nastalo in bodočo nepremoženjsko škodo (telesne bolečine, duševne bolečine zaradi strahu, zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti) izvedela najkasneje 28. 3. 2006, za že nastalo premoženjsko škodo (prevozni stroški, stroški zdravljenja) pa 8. 5. 2005 oz. 19. 8. 2006, ko je sestavila izjavo. To pomeni, da je ob upoštevanju 3-letnega subjektivnega roka ob vložitvi tožbe dne 3. 5. 3010 odškodninska terjatev iz teh naslovov že zastarala. Enako velja za že nastalo škodo v obliki izgubljenega zaslužka in dobička, ki je začela nastajati meseca septembra 2004 (v letu 2004). Tudi za bodočo premoženjsko škodo (izgubo na zaslužku in dobičku) je terjatev tožeče stranke ob vložitvi tožbe zastarala, ker tožeča stranka odškodnine (za prvo nastalo škodo) iz tega naslova ni pravočasno uveljavljala (kar bi pretrgalo zastaranje za nadaljnje uveljavljanje odškodnine). S takšnimi zaključki je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato po prvem odstavku 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Svoje pritožbene stroške krije po prvem odstavku 155. člena ZPP tudi tožena stranka, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča.