Jedro

Nikakor ne drži (že v postopku na prvi stopnji in tudi v pritožbi večkrat ponovljena) tožničina trditev, da to, da je s toženko sklenila Pogodbo in z njo uredila vse oblike plačil za odvetniške storitve (tako plačilo za svetovanje kot plačilo za zastopanje pred sodišči in plačilo nagrade "za uspeh"), že samo po sebi dokazuje, da pri tem nista bila kršena niti tretji odstavek 18. člena OT2003 niti tretji odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu.

To, da je pritožnica kot podlago za izstavitev računa za opravljene storitve, ki jih je "vrednotila" po OT, navedla Pogodbo, še ne pomeni, da je tako zaračunano mogoče kumulirati s plačilom 10% nagrade za uspešno delo po tem, ko je bila sklenjena sodna poravnava. Bistveno za odločitev v tej zadevi je, da ZOdv v tretjem odstavku 17. člena prepoveduje kumuliranje plačila nagrade glede na uspeh (Pactum de quota litis) s katerokoli drugo metodo zaračunavanja. Po oceni višjega sodišča je le tako mogoče razumeti navedeno zakonsko določilo, ki pravi, da se odvetnik v premoženjskopravnih zadevah lahko dogovori s stranko za plačilo tako, da namesto plačila po odvetniški tarifi prejme kot nagrado največ 15 odstotni delež od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki.

Izrek

I. Dopolnitev pritožbe se zavrže. II. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 123294/2015 z dne 16. 10. 2015 v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo in (II.) tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Tožnica je v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške, ki jih je imela v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker je pritožnica dopolnitev pritožbe vložila po izteku pritožbenega roka (16. 2. 2017), jo je višje sodišče zavrglo (prvi in drugi odstavek 343. člena ZPP).

6. Pritožba ponovno utemeljuje stališče tožnice, da je vtoževani račun, s katerim je zahtevala od tožene stranke plačilo nagrade za uspešno opravljeno delo v zadevi S. d. d. v višini 10% od zneska, s katerim je toženka uspela v sporu zoper S. d. d., izdala na podlagi Pogodbe o opravljanju odvetniških storitev (Pogodba) in aneksa št. 5 k tej pogodbi. Zaradi sklenjene Pogodbe je bila po mnenju pritožnice neposredna uporaba odvetniške tarife (OT) izrecno izključena (tretji odstavek 18. člena Odvetniške tarife, objavljene v Uradnem listu RS št. 67/2003 (OT 2003) in tožnica zato že zaračunanih in tudi plačanih odvetniških storitev, ki se nanašajo na aneks št. 4, ni obračunala po določbah posebnega dela OT. Poudarja, da sta se pravdni stranki s Pogodbo in obema aneksoma dogovorili, da se odvetniške storitve tekom sodnih postopkov zaračunavajo na podlagi aneksa št. 4 (vrednotenje odvetniških storitev v skladu z odvetniško tarifo in zaračunavanje storitev na podlagi Pogodbe), v primeru uspeha pa še na podlagi aneksa št. 5 (10 % od zneska koristi, ki jo prejme toženka).

7. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, aneksa št. 4 in 5 k Pogodbi določata dve različni metodi obračunavanja odvetniških storitev. Obe metodi sta dovoljeni, saj lahko v skladu s prvim odstavkom 18. člena OT 2003 odvetnik in stranka skleneta pisno Pogodbo o plačilu stroškov zastopanja tako, da se dogovorita za plačilo storitev v določenem pavšalnem znesku (kar sta stranki (med drugim) storili z aneksom št. 4) ali stroškov zastopanja v odstotku od vrednosti, pridobljene v postopku (aneks št. 5).

8. Prav ima pritožnica, da navedeno pomeni (le) to, da je (bilo) potrebno v primeru, ko sta stranki sklenili Pogodbo, vse obveznosti glede višine plačila urediti v pogodbi in ni bila več mogoča (neposredna) uporaba posebnega dela OT, saj je bila s tretjim odstavkom 18. člena OT2003 izrecno izključena. Vendar pa nikakor ne drži njena (že v postopku na prvi stopnji in tudi v pritožbi večkrat ponovljena) trditev, da to, da je s toženko sklenila Pogodbo in z njo uredila vse oblike plačil za odvetniške storitve (tako plačilo za svetovanje kot plačilo za zastopanje pred sodišči in plačilo nagrade "za uspeh"), že samo po sebi dokazuje, da pri tem nista bila kršena niti tretji odstavek 18. člena OT2003 niti tretji odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv).

9. Tožnica je toženki najprej, tekom postopka proti S. d. d., zaračunala opravljeno delo v zvezi z zastopanjem pred sodiščem, ki ga je v skladu s četrtim odstavkom V. člena aneksa št. 4 k Pogodbi "ovrednotila" v skladu z veljavno odvetniško tarifo. Pri tem pritožnica ne pojasni, kakšna naj bi bila vsebinska razlika med "vrednotenjem po OT" in (prepovedanim) zaračunavanjem po OT, še posebej zato, ker je opravljene storitve, ki jih je "ovrednotila po OT", toženki tudi zaračunala, ta pa jih je plačala.

10. To, da je pritožnica kot podlago za izstavitev računa za opravljene storitve, ki jih je "vrednotila" po OT, navedla Pogodbo, še ne pomeni, da je tako zaračunano mogoče kumulirati s plačilom 10% nagrade za uspešno delo po tem, ko je bila sklenjena sodna poravnava. Bistveno za odločitev v tej zadevi je, da ZOdv v tretjem odstavku 17. člena prepoveduje kumuliranje plačila nagrade glede na uspeh (Pactum de quota litis) s katerokoli drugo metodo zaračunavanja. Po oceni višjega sodišča je le tako mogoče razumeti navedeno zakonsko določilo, ki pravi, da se odvetnik v premoženjskopravnih zadevah lahko dogovori s stranko za plačilo tako, da namesto plačila po odvetniški tarifi prejme kot nagrado največ 15 odstotni delež od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki.

11. Višje sodišče je v sodbi VSL I Cpg 1283/2010 navedlo: "Iz pogodbenega določila, ki plačilo odvetniških storitev pogojuje z uspehom stranke v postopku izhaja, da takšna pogodbena klavzula (pactum de quota litis) vsebuje tudi element tveganja predvsem za tožnico kot mandatarja, saj ne bi bila upravičena do plačila, ne glede na vložen trud, če ne bi bil dosežen predviden rezultat. Takšen dogovor ni v nasprotju z določilom tretjega odstavka 17. člena ZOdv. Naročnik se s tem izogne naraščanju stroškov, ki bi bili ob uporabi odvetniške tarife odvisni tudi od trajanja postopka, hkrati pa s tem prevzema rizik, da bo pavšalno dogovorjen znesek presegel stroške, ki jih bil odvetnik upravičen zaračunati po odvetniški tarifi, v kolikor ne bi bila uporaba odvetniške tarife pogodbeno izključena".

12. V tej zadevi si je tožnica s sklenitvijo Aneksa številka 5 zagotovila, da dobi plačilo v vsakem primeru: opravljene storitve je "ovrednotila" v skladu z OT, jih zaračunala toženki in jih tudi dobila plačane. To pomeni, da si je izgovorila plačilo za primer, da v sporu z S. d. d. ne bi uspela, hkrati pa si je zagotovila tudi, da v primeru, če v navedenem sporu toženka uspe, dobi še nagrado v odstotku od doseženega uspeha. Takšen rezultat pa je v nasprotju z namenom klavzule Pactum de quota litis (tretji odstavek 17. člena Zodv).

13. Tretji odstavek 17. člena Zodv razbremeni stranko vnaprejšnjega ali sprotnega plačila odvetniških storitev, ti pa so potem v končnem obračunu vezani na uspeh v pravdi. Riziko plačila takšnih stroškov torej nosi odvetnik. Ta dogovor v mnogih pravnih redih ni dovoljen, izrecno pa ga prepoveduje Kodeks odvetniške poklicne etike za odvetnike EZ (točka 3.3.1: Odvetnik ne sme privoliti v pactum de quota litis). Višje sodišče zato ocenjuje, da je navedeno zakonsko določilo potrebno restriktivno tolmačiti: "namesto plačila po tarifi" ni mogoče brati tako ozko, kot to stori tožnica."Plačilo po tarifi" je plačilo, ki (prvi odstavek 17. člena ZOdv) odvetniku zagotavlja, da je (v vsakem primeru, ne glede na uspeh njegove stranke v postopku) upravičen do plačila za svoje delo (in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom) po odvetniški tarifi.

14. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ravnanje pritožnice, ki je sproti zaračunavala (in dobila plačane) storitve zastopanja pred sodiščem (na podlagi aneksa številka 4), nato pa jih je zaračunala še v okviru plačila nagrade v odstotku od uspešno opravljenega dela (aneks številka 5) ni v skladu z navedenim zakonskim določilom, zato njen zahtevek ni utemeljen. Ker je pritožnica (pravilno) na podlagi Pogodbe zahtevala plačilo odvetniških storitev po eni od v Pogodbi določenih metod (metodo sprotnega zaračunavanja odvetniških storitev, ovrednotenih v skladu z OT), naknadno ne more zahtevati še plačila nagrade po metodi v odstotku od vrednosti uspešno opravljenega dela.

15. Višje sodišče ugotavlja, da tožnica ni postavila trditev, na podlagi katerih bi ji bilo mogoče prisoditi razliko med nagrado v odstotku od uspešno opravljenega dela in že plačanimi zneski. Ravno obratno: tožnica poudarja, da v plačilo nagrade v odstotku od uspeha ni dopustno všteti plačil toženca na podlagi 4. odst. V. člena aneksa 4, saj ta plačila ne predstavljajo nagrade. Ta je po njenem prepričanju določena le v aneksu 5. 16. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica, niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker tožnica ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Višje sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo toženke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).