Jedro

Kumuliranje nagrade po uspehu z nagrado po vrednosti odvetniških opravil po odvetniški tarifi, ki izhaja iz pogodbe o plačilu odvetniških storitev, sklenjene med pravdnima strankama, na podlagi 17. člena ZOdv v zvezi z 18. členom Odvetniške tarife iz leta 2003, je prepovedano.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 769,15 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo nagrade za odvetniške storitve v znesku 38.869,24 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnica vložila revizijo „zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je tožnica uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in predvsem zmotne uporabe materialnega prava“. Predlaga, da revizijsko sodišče „reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in s sodbo spremeni sodbo prve in druge stopnje tako, da zahtevku v celoti ugodi“. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

4. Toženka je v odgovoru na revizijo predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, tožnici pa naloži v plačilo stroške odgovora.

5. Sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E Uradni list RS 10/2017). Zato se glede na določbe prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E postopek pred revizijskim sodiščem vodi po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavnem pred uveljavitvijo ZPP-E. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), so naslednje: - pravdni stranki sta sklenili pogodbo, po kateri je tožnica za toženko opravljala odvetniške storitve; - z aneksom št. 4 k tej pogodbi sta se stranki dogovorili, da bo toženka tožnici za opravljanje odvetniških storitev plačevala mesečni pavšal, za določene odvetniške storitve (tožbe, pritožbe, redna in izredna pravna sredstva), ki se opravljajo pred sodišči pa, da se vrednotijo v skladu z veljavno odvetniško tarifo; - z aneksom št. 5 k tej pogodbi sta se stranki dogovorili, da je tožnica v primeru uspešnega dela pri zastopanju toženke v sodnih in drugih postopkih upravičena do nagrade za uspešno delo v višini 10% od koristi, ki jo v postopku pridobi toženka; - v zadevi, iz katere izvira tožbeni zahtevek, je tožnica toženki za odvetniške storitve zastopanja pred sodiščem zaračunala opravljeno delo, ki ga je ovrednotila po odvetniški tarifi.

8. S tožbenim zahtevkom tožnica uveljavlja (poleg plačila, ovrednotenega po odvetniški tarifi) še plačilo nagrade za uspeh, dogovorjeno z aneksom št. 5. Sodišči prve in druge stopnje sta razsodili, da je tako kumuliranje plačila prepovedano po določbi tretjega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), zato sta tožbeni zahtevek zavrnili.

9. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 49/2018 na predlog tožnice dopustilo revizijo o vprašanju, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je na podlagi 17. člena ZOdv v zvezi z 18. členom Odvetniške tarife iz leta 2003 prepovedano kumuliranje nagrade za uspeh odvetnika (Pactum de quota litis) z drugo metodo zaračunavanja plačila odvetniških storitev, ki izhaja iz pogodbe o plačilu odvetniških storitev, sklenjene med pravdnima strankama.

10. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Zato je v obravnavanem primeru preizkusilo izpodbijano sodbo sam glede vprašanja iz prejšnje točke. Glede na okoliščine obravnavanega primera je moralo odgovoriti zlasti na vprašanje, ali je dovoljeno kumuliranje nagrade za uspeh odvetnika z nagrado, dogovorjeno s pogodbo, ki za nagrado za posamezne odvetniške storitve določa, da se vrednotijo v skladu z veljavno odvetniško tarifo.

11. ZOdv je v prvih treh odstavkih 17. člena v besedilu, veljavnem tako danes kot v času sklenitve pogodbe med pravdnima strankama, predpisoval naslednje: Odvetnik je upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi.

Odvetnik je upravičen do višjega plačila za svoje delo, kakor mu gre po odvetniški tarifi, če se o tem pisno dogovori s stranko.

Odvetnik se v premoženjskopravnih zadevah lahko dogovori s stranko za plačilo tako, da namesto plačila po odvetniški tarifi prejme kot nagrado največ 15-odstotni delež od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki.

12. V času sklenitve pogodbe med strankama je veljala Odvetniška tarifa (Ur. l. RS 67/2003 in nasl., v nadaljevanju OT). Ta je glede vprašanja, spornega v tem postopku, v prvih treh odstavkih 18. člena določala, da smeta odvetnik in stranka skleniti pisno pogodbo, s katero se lahko dogovorita za plačilo po uspehu, pri čemer pogodba ne sme biti v nasprotju s 17. členom ZOdv, sklenitev pogodbe pa izključuje obračun in plačilo storitev po določbah posebnega dela tarife.

13. Glede na to, kako je bilo v tej zadevi sporno vprašanje urejeno s 17. členom ZOdv in 18. členom OT, je popolnoma jasno, da pogodba med odvetnikom in stranko, s katero je dogovorjeno plačilo odvetniku po uspehu, izključuje hkratno plačilo po določbah posebnega dela OT. S tem soglaša tudi revidentka. Pri tem pa trdi, da v obravnavanem primeru ni šlo za tako prepovedano kumulacijo, ker je bilo s pogodbo med strankama dogovorjeno samo to, da se odvetniške storitve (za katere je bilo dogovorjeno tudi plačilo po uspehu) vrednotijo v skladu z veljavno odvetniško tarifo. Po stališču revidentke tako podlaga za plačilo teh storitev ni bila odvetniška tarifa, ampak pogodba.

14. Stališče revidentke je zgrešeno. Nobenega dvoma ni, da so določbe 17. člena ZOdv in 18. člena OT kogentne narave. Tak pogodbeni dogovor, kakršnega sta z aneksoma št. 4 in 5 sklenili pravdni stranki, po vsebini pomeni prav z navedenimi določbami prepovedano kumulacijo plačil odvetniku po uspehu in hkrati še po odvetniški tarifi. Zato je pogodba med pravdnima strankama v tem delu nična po določbi prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v sodbi II Ips 641/2009 z dne 24. 1. 2013. To stališče pomeni, da tožnica ne more zahtevati plačila po obeh navedenih metodah, ampak samo po eni. Ker je v obravnavanem primeru že prejela plačilo po vrednosti iz odvetniške tarife, ni upravičena zahtevati še plačila po uspehu.

15. Odgovor na dopuščeno vprašanje se torej glasi, da je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je kumuliranje nagrade po uspehu z nagrado po vrednosti odvetniških opravil po odvetniški tarifi, ki izhaja iz pogodbe o plačilu odvetniških storitev, sklenjene med pravdnima strankama, na podlagi 17. člena ZOdv v zvezi z 18. členom Odvetniške tarife iz leta 2003, prepovedano.

16. Zelo jasno je sedaj to vprašanje urejeno z določbo prvega odstavka 15. člena veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS 2/2015), po kateri pogodba med odvetnikom in stranko lahko vsebuje tudi kombinacijo posameznih metod obračuna odvetniških storitev, razen kombinacije plačila po uspehu in plačila po določbah posebnega dela tarife.

17. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na vsa vprašanja, pomembna za odločitev o reviziji. Ker je ugotovilo, da ni podan z njo uveljavljan revizijski razlog, jo je na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

18. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožnica povrniti toženki stroške za odgovor na revizijo. Ti po Odvetniški tarifi znašajo 769,15 EUR (619,65 EUR nagrade za sestavo odgovora na revizijo, 10,80 EUR pavšala za izdatke, oboje povečano za 22% DDV).