Jedro

Delo v rudniku ob transportnem traku predstavlja nevarno delo, kar je podlaga za objektivno odgovornost tožene stranke. Vendar je v konkretnem primeru tožena stranka razbremenjena odgovornosti, saj je nesrečo pri delu povzročilo tožnikovo ravnanje (ki je bilo v nasprotju z navodili, s katerimi je bil tožnik seznanjen), ki ni bilo objektivno predvidljivo in ki ga tožena stranka tudi ni mogla preprečiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki plačati solidarno 58.420,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2007 do plačila, v 15 dneh in da je prvotožena stranka dolžna poleg zneska 58.420,96 EUR plačati še 63.579,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2007 do plačila v 15 dneh in da sta toženi stranki dolžni tožniku plačati stroške postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude do plačila. Odločilo je tudi, da se prvotoženi stranki priznajo stroški v znesku 6.074,11 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 1.305,20 EUR, vse v zvezi s sklepom tukajšnjega sodišča opr. št. I Pd 851/2007 z dne 19. 9. 2007 o oprostitvi plačila stroškov postopka tožeče stranke.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek glede presoje višine tožbenega zahtevka. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep o stroških razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo presojo. Uvodoma navaja, da se strinja s presojo sodišča, da je najbolj verjetna razlaga dogodka, ob katerem se je tožnik poškodoval tista, ki jo je navedla prvotožena stranka v odgovoru na tožbo. To je razlaga, do katere je prvotožena stranka prišla na podlagi raziskave, ki jo je izvedla po dogodku. Ta razlaga pa je, da je do tožnikove poškodbe prišlo, ko je med obratovanjem verižnega transporterja z nogo skušal transportno verigo s prečkami utiriti nazaj v vodila. Dejansko stanje po izvedenem dokaznem postopku zato ni sporno. Vendar, če je imela prvotožena stranka pri navedbi dejanskega stanja prav, pa ni imela prav pri svojem stališču glede odgovornosti za škodo. Strinja se sicer s presojo sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka za njegovo škodo odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Ne strinja pa se s presojo sodišča, da je prvotožena stranka takšno izključitev odgovornosti dokazala. Izvedeni dokazi namreč dokazujejo, da je prvotožena stranka dogodek, ki je bil vzrok za tožnikovo poškodbo lahko pričakovala, lahko pa bi ga tudi preprečila. Sodišče je presodilo, da je delo v rudniku nevarno in da je nevaren tudi verižni transporter, na katerem je tožnik delal. Čeprav je bil transporter po mnenju izvedenca dr. B.S. tehnično in konstrukcijsko ustrezen, pa je imel konstrukcijsko pomanjkljivost, ki je bila v tem, da so pri transportu premoga transportne prečke pogosto izpadale iz vodil. Dejstvo, da so transportne prečke izpadale iz vozil, pa je v neposredni vzročni povezavi z delovno nezgodo, saj je do tožnikove poškodbe prišlo prav zaradi navedene konstrukcijske pomanjkljivosti verižnega transporterja. Da prečke in verige na verižnih transporterjih izpadajo iz vodil, je prvotožena stranka nedvomno vedela, vedela pa je tudi, kako delavci ta zaplet rešujejo. M.K. je povedal, da je pri tem, ko so delavci izpadle prečke potiskali nazaj v vodila, tudi že pred tožnikovo poškodbo prihajalo do nesreč. Služba za varstvo pri delu je zato nedvomno vedela, kaj je bil vzrok tem poškodbam. Zaradi navedenega je mnenja, da je presoja sodišča, da je pri škodnem dogodku šlo za ravnanje tožnika, ki ga prvotožena stranka ni mogla pričakovati, zmotna. Ker je prvotožena stranka vedela za navedene okoliščine, bi morala predpisati točen postopek, kako naj delavci v takšnem primeru ravnajo. Ni sporno, da so splošna navodila prvotožene stranke delavcem nalagala, da v primeru nepravilnega delovanja transporter ustavijo. Toda specifičnost in pogostost zapleta zaradi izpadanja prečk iz vodil bi zahtevala posebno ureditev tega problema. Če bi to storila, tudi tožnik izpada prečk iz vodil ne bi reševal tako, kot ga očitno je in do poškodbe ne bi prišlo. Ne glede na to bi prvotožena stranka tožnikovo poškodbo lahko preprečila tudi s tem, da bi zagotovila pogoje za varno delo na tožnikovem delovnem mestu. Tožnik namreč ni bil opremljen z ustrezno kumunikacijsko opremo, saj so med njegovim delovnim mestom in delovnim mestom O. vrata, zaradi česar se tožnik z omenjenim delavcem ni mogel sporazumevati s svetlobnimi signali. Če je na enem delovnem mestu en sam delavec, mora biti ureditev takšna, da omogoča komunikacijo med delavcema na sosednjih delovnih mestih. Med delovnim mestom tožnika in delovnim mestom O. pa komunikacija v primeru nesreče ni bila omogočena. Navaja tudi, da je tožnik vedel, da je stopanje na verižni transporter nevarno, vendar kako naj pri delu ravna, se tožnik ni naučil iz pravilnikov, ampak od svojih sodelavcev. Tožnik je torej vedel, da je stopanje na verižni transporter nevarno, ni pa vedel, kako naj v primeru izpada prečk iz vodil ravna drugače. V odgovoru na pritožbo drugotožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter k ustrezni razlagi odločitve v izpodbijani sodbi dodaja: Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik s tožbo od prvo in drugotožene stranke uveljavljal plačilo odškodnine iz naslova nematerialne škode zaradi delovne nezgode, do katere je prišlo dne 18. 6. 2004. Navajal je, da je tega dne delal pri toženi stranki v jami O. na presipu premoga, kjer se premog presipa iz enega transporterja na drugega. Pri delu ga je transporter zagrabil in ga potegnil pod pogonski boben, pri čemer je prišlo do hude poškodbe nog. Ker je po prepričanju tožnika delo v rudniku s transporterjem premoga nevarno delo, je prvotožena stranka kot njegov delodajalec za nastalo škodo odgovorna po načelu objektivne odgovornosti, drugotožena stranka pa odgovarja za nastalo škodo kot zavarovatelj odgovornosti v okviru zavarovalne vsote. Zaradi posledic poškodbe, je od obeh toženih strank uveljavljal plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 122.000,00 EUR.

Odškodninsko odgovornost delodajalca ureja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s sprem.) v 184. členu. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (1. odstavek 184. člena ZDR). Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) v 131. členu določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odgovornost). Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odgovornost), pri čemer 150. člen OZ izrecno določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Vendar je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, kot tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (153. člen OZ).

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da predstavlja delo v rudniku nevarno dejavnost in da je transportni trak, ki obratuje nedvomno nevarna stvar, kar pomeni, da prvotožena stranka, ki se s to dejavnostjo ukvarja in ki je lastnica transportnega traku, odgovarja za škodni dogodek po načelu objektivne odgovornosti. Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je prvotožena stranka uspela dokazati obstoj ekskulpacijskih razlogov iz drugega odstavka 153. člena OZ, kar pomeni, da je prosta odgovornosti za škodo, ki je nastala tožniku. Sodišče je na podlagi zapisnika o ogledu lokacije delovne nesreče (priloga BI/1 in BI/2), zapisnika o ugotovitvi (priloga BII/5) in izpovedi priče M.K. ki je opravil redni nadzor kot rudarski inšpektor, pravilno presodilo, da je najbolj verjetna razlaga dogodka, ob katerem se je tožnik poškodoval tista, ki jo je navedla prvotožena stranka že v odgovoru na tožbo in do katere je prišla na podlagi raziskave, ki jo je izvedla po dogodku in sicer, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je med obratovanjem verižnega transporterja tožnik stopil nanj in z nogo poskušal transportno verigo s prečkami utiriti nazaj v vodila. Takšno tožnikovo ravnanje pa je bilo nedopustno in neodgovorno, saj navodila prvotožene stranke za upravljalce verižnih transporterjev in gumi – transportnih trakov v 15. točki prepovedujejo vožnjo in hojo ljudi po transporterjih, 18. točka pa izrecno določa, da je dolžnost strežnika (upravljalca transporterja), da pazi na pravilno obratovanje transporterja, pri čemer mora ob vsaki ugotovljeni nepravilnosti transporter ustaviti in pomanjkljivosti odpraviti oziroma poklicati nadzornika ali osebo, ki je za takšna popravila zadolžena.

Upoštevaje navedeno in ker je tudi tožnik zaslišan kot stranka jasno izpovedal, da ve, da je v navodilih napisano, da se v času, ko transporter deluje ne sme vanj vstopiti ali ga prečkati, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni nobenega dvoma, da se je tožnik zavedal, da med obratovanjem transporterja ni dovoljeno vanj posegati, kljub temu pa je to storil. S takšnim ravnanjem je kršil navodila za varno delo, njegovo ravnanje pa je nedopustno, neodgovorno in nevarno, kot je to ocenil tudi sodni izvedenec dr. B.S.. Zaradi tega je potrebno ugotoviti, da je ravno zaradi takšnega tožnikovega ravnanja prišlo do delovne nezgode, saj v kolikor bi tožnik transporter najprej ustavil in šele potem odpravil napako, kot bi to moral storiti skladno z navodili, do nezgode ne bi prišlo. Ker tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ravnanje tožnika ni bilo objektivno predvidljivo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da takega ravnanja prvotožena stranka ni mogla pričakovati, dejanja pa tudi ni mogla preprečiti, saj je tožnik na svojem delovnem mestu delal sam, kar je v skladu s predpisi varstva pri delu in z načeli varnega dela, kot je to v svojem izvedenskem mnenju z dne 9. 3. 2009 ugotovil sodni izvedenec za varstvo pri delu M.P.. Pritožbena zatrjevanja, da na tožnikovem delovnem mestu niso bili izpolnjeni pogoji za varno delo, so zato neupoštevna. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, ker za presojo odločitve niso bistvenega in odločilnega pomena (1. odstavek 360. člen ZPP).

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče skladno z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo drugotožene stranke pa ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).