Jedro

Ob tem, ko so pravila iz varstva pri delu, ki jih je tožnik poznal, v primeru vsake ugotovljene nepravilnosti tožniku nalagala, da je treba transporter ustaviti, se je tožnikov delodajalec utemeljeno zanašal, da jih bo tožnik upošteval, in je bilo tako tožnikovo nedopustno ravnanje zanj nepričakovano tudi upoštevaje merilo posebej skrbnega strokovnjaka. S tem ko je tožnik med obratovanjem transporterja zlezel vanj, je kršil navodila za varno delo, čeprav se je zavedal možnosti nastanka škode. S tem je sam ustvaril nevaren položaj, ki je bil z vidika zagotavljanja varstva pri delu prepovedan.

Poškodbi bi se bilo mogoče izogniti le ob stalnem nadzoru tožnika, česar pa od prve toženke kljub postroženemu standardu iz drugega odstavka 6. člena OZ ni mogoče zahtevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki mu je dne 18. 6. 2004 nastala zaradi poškodbe pri opravljanju dela upravljalca verižnih transporterjev. Tožbo utemeljuje z objektivno in krivdno odgovornostjo prve toženke kot delodajalca, ki je imela v času nastanka škode svojo civilno odgovornost zavarovano pri drugi toženki.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 122.000 EUR (od prve in druge toženke je nerazdelno zahteval plačilo 58.420,96 EUR, od prve toženke pa poleg tega zneska še 63.579,04 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2007 dalje do plačila. Presodilo je, da je tožnik za škodo v celoti odgovoren sam.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je revizijo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer s predlogom, da Vrhovno sodišče z vmesno sodbo razsodi, da je njegov odškodninski zahtevek po podlagi utemeljen v deležu 80 odstotkov. Navaja, da sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker sta šteli, da je podan ekskulpacijski razlog v smislu določbe drugega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Nikakor ne gre za situacijo, v kateri prva toženka tožnikovega ravnanja ni mogla pričakovati oziroma se izogniti posledicam ali jih odstraniti. V zvezi s tem ponavlja pritožbene navedbe ter sodišču druge stopnje očita, da se do njih ni opredelilo. Nadalje navaja, da je njegov prispevek k nastanku škode majhen, saj ni bil usposobljen za varno delo v takšnih situacijah, prva toženka pa tudi ni predpisala jasnih navodil, kako naj delavec ravna ob izpadanju verige in prečk iz vodil, ter zagotovila pogojev za varno delo. Odgovornost prve toženke po njegovem mnenju tako ni le objektivna, pač pa tudi krivdna. Poudarja tudi, da po sodni praksi objektivna odgovornost praviloma ni nikoli v celoti izključena.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na navedeno določbo ni mogoče upoštevati vseh tistih revizijskih navedb, iz katerih izhaja le, da se tožnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 7. Tožnik v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne opredeli v smislu določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je pa iz revizijskih navedb mogoče razbrati, da iz razloga, ker naj se sodišče druge stopnje ne bi v zadostni meri opredelilo do pritožbenih navedb, sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določbe prvega odstavka 360. člena ZPP. Na podlagi navedene določbe mora sodišče presoditi pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. V predmetni zadevi je iz sodbe sodišča druge stopnje jasno razvidno, da se je sodišče z ugovori tožnika seznanilo in jih v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje tudi obravnavalo, zato revizijsko sodišče ugotavlja, da kršitev določbe prvega odstavka 360. člena ZPP ni podana.

8. ZDR v 184. členu določa, da mora delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninsko odgovornost ureja OZ, in sicer tako krivdno kot tudi objektivno. Po presoji sodišč prve in druge stopnje delo v rudniku predstavlja nevarno dejavnost, verižni transporter v obratovanju, ki je poškodoval tožnika, pa nevarno stvar, zato njegov imetnik (oziroma zanj zavarovalnica) odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti. Ta presoja ni predmet revizijskega preizkusa, ker ji tožnik v reviziji ne oporeka. Tožnik namreč nasprotuje nadaljnjemu pravnemu zaključku obeh sodišč, da se je tožena stranka uspela v celoti razbremeniti svoje odgovornosti po določbi drugega odstavka 153. člena OZ. Vztraja tudi pri zatrjevani krivdni odgovornosti tožene stranke.

9. Bistvene prvine dejanske podlage, na katero je revizijsko sodišče vezano pri presoji obstoja ekskulpacijskega razloga v smislu določbe drugega odstavka 153. člena OZ, so naslednje: - iz vodil verižnega transporterja so izpadle prečke, kar predstavlja nepravilnost, - tožnik je poskušal prečke spraviti nazaj v verige tako, da je med obratovanjem transporterja zlezel vanj in z nogami potiskal prečke v vodila, - pri tem ga je prečka zagrabila in mu stisnila stopalo ob dno transporterja tako, da je tožnika potegnilo po transportnem traku in proti pogonskemu bobnu, - tožnik je uspel še pritisniti na tipko za zaustavitev transporterja, vendar pa mu je, ker transporter za zaustavitev potrebuje nekaj časa, pogonski boben vseeno ukleščil in s tem poškodoval noge, - v Navodilih za upravljalce (strežnike) verižnih transporterjev in gumi - transportnih trakov, ki so bila izobešena na delovnih mestih, je bilo jasno določeno, da se mora pred pričetkom raznih del na transporterju izklopiti glavno stikalo transporterja in se to ponovno vklopi, ko je delo (popravilo) končano (točka 7), da je vožnja in hoja ljudi po transporterjih prepovedana (točka 15) ter da mora strežnik paziti na pravilno delovanje transporterjev, ob vsaki ugotovljeni nepravilnosti pa je treba transporter ustaviti in pomanjkljivost odpraviti oziroma poklicati nadzornika ali osebo, ki je za takšna popravila zadolžena (točka 18), - tožnik je, kot je sam izpovedal, vedel, da med obratovanjem transporterja ne bi smel stopiti vanj ali ga prečkati ter da je treba ob vsaki nepravilnosti pri obratovanju transporter najprej ustaviti, - posegi v transportni trak, ki je deloval, pri toženi stranki niso bili dopustni in to tudi ni bila praksa pri toženi stranki, kar je zatrjeval tožnik, - transporter je bil tehnično brezhiben in ni šlo za zastarelo tehnologijo, - transporter je bil zaščiten s stranicami, na presipu pa z gumijastim pokrovom, tako da je nemogoče, da bi oseba prišla fizično v stik s premikajočimi se deli transporterja, razen če sama ne zleze vanj.

10. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč druge in prve stopnje, da je v konkretnem primeru škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki ga prva toženka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Ob tem, ko so pravila iz varstva pri delu, ki jih je tožnik poznal, v primeru vsake ugotovljene nepravilnosti tožniku nalagala, da je treba transporter ustaviti, se je tožnikov delodajalec utemeljeno zanašal, da jih bo tožnik upošteval, in je bilo tako tožnikovo nedopustno ravnanje zanj nepričakovano tudi upoštevaje merilo posebej skrbnega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). S tem ko je tožnik med obratovanjem transporterja zlezel vanj, je kršil navodila za varno delo, čeprav se je zavedal možnosti nastanka škode. S tem je sam ustvaril nevaren položaj, ki je bil z vidika zagotavljanja varstva pri delu prepovedan. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je bilo njegovo ravnanje skrajno malomarno in nerazumno.

11. Ob ugotovitvi o tožnikovi seznanjenosti s prepovedjo, da v nobenem primeru ne sme vstopiti v transporter, če ta ni zaustavljen, je revizijska trditev o pogostosti izpadanja prečk iz vodil transporterja, s katero tožnik argumentira stališče o pričakovanosti svojega ravnanja, nepomembna. Zlasti, ker tožnik ob tem niti ni trdil, da bi bila hitrost odprave nepravilnosti pri delovanju transporterja pomembna, ker bi bila na primer določena delovna norma, ki ne upošteva takšnih zastojev in posledično delavce sili k čim hitrejši odpravi nepravilnosti. Revizijska trditev, da je bila praksa pri toženi stranki taka, da so delavci tožene stranke obravnavani zaplet reševali tako kot v konkretnem primeru tožnik – da so torej stopili na transporter in prečko z nogo potisnili nazaj v vodila, s katero tožnik prav tako graja zaključek o nepričakovanosti njegovega ravnanja, pa nasprotuje dejanskim zaključkom nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano.

12. Revizijsko sodišče soglaša tudi s presojo "nepreprečljivostjo" tožnikovega nedopustnega ravnanja. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik na svojem delovnem mestu delal sam, vendar pa, kot je obrazloženo v izvedenskem mnenju mag. M. P., sodnega izvedenca za varstvo pri delu, ki mu obe nižji sodišči sledita, takšna organizacija dela ni bila v nasprotju s predpisi o varstvu pri delu in načeli varnega dela. Za opravljanje tožnikovega dela upravljalca verižnih transporterjev je bil potreben le en delavec, delovno mesto je bilo opremljeno z ustrezno komunikacijsko opremo, sporazumevanje pa je potekalo tudi s svetlobnimi signali. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik za delo usposobljen in je imel delovne izkušnje. V takšnih okoliščinah prvi toženki, ki je izdala navodila za varno delo, tudi ob izhodišču skrbnosti posebej skrbnega strokovnjaka, ni mogoče nalagati dodatnih ukrepov, ki bi lahko preprečili nastanek škode. Poškodbi bi se bilo mogoče izogniti le ob stalnem nadzoru tožnika, česar pa od prve toženke kljub postroženemu standardu iz drugega odstavka 6. člena OZ ni mogoče zahtevati.

13. Materialnopravno zmotno je tudi stališče revidenta, da bi moralo biti tožbenemu zahtevku ugodeno, ker da je podana krivdna odgovornost prve toženke. Tožnik je v zvezi s tem sicer zatrjeval, da je le-ta ravnala protipravno, ker ni zagotovila pogojev za varno delo (tožnik naj ne bi bil ustrezno usposobljen za varno delo, delodajalec naj ne bi predpisal jasnih navodil, kako ravnati ob izpadanju verige in prečk iz vodil transporterja), vendar pa teh svojih navedb tekom postopka ni uspel dokazati.

14. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču revidenta, da je sojenje o pravnih vprašanjih v pristojnosti sodišča, vendar pri tem poudarja, da je v sporih, v katerih se presoja odgovornost za škodo, ki izvira iz nesreče pri delu, vloga izvedenca za varstvo pri delu kot sodnikovega pomočnika zelo pomembna. Ta namreč z odgovori na vprašanja, ki zadevajo pravila znanosti, stroke in izkušenj s področja varstva pri delu, sodišču posreduje znanje, s katerim samo ne razpolaga.

15. Sodna praksa, na katero se sklicuje revident (pri čemer konkretnih opravilnih številk zadev sploh ne navaja), se ne nanaša na primere odškodninske odgovornosti delodajalca za škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, pač pa na primere odškodninske odgovornosti voznika avtomobila v razmerju do pešca. Zaradi od konkretne bistveno različnih dejanskih okoliščin ne gre za ustrezno primerjavo.

16. Glede na navedeno revizijski razlogi v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.