Jedro

1. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi poklicne azbestne bolezni (plaki parietalne plevre)

2. Odškodnina za strah v višini 2.000.000,00 je glede na ugotovljena dejstva, nekoliko prenizka. Strah, ki je vzrok tudi številnim njegovim drugim težavam kot so pasivnost, nemoč, manjšanje moči, neudeleževanje aktivnosti, izolacija in depresija, je v veliki meri upravičen. Naštete težave je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odškodnini za strah, vendar jih ni pravilno ovrednotilo.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zviša za 300.000,00 SIT (za 1.251,88 EUR) ter glede odločitve o stroških postopka, ki se nanaša na tožnika in toženko (tretji in peti odstavek izreka) tako, da je tožnik dolžan povrniti toženki namesto 454.226,00 SIT, 434.905,00 SIT (1.814,83 EUR) in toženka tožniku namesto 167.254,00 SIT, 182.459,00 SIT (761,39 EUR) pravdnih stroškov.

V ostalem pobijanem a nespremenjenem delu se pritožba tožnika zavrne, v celoti se zavrne pritožba toženke in se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka mora povrniti tožniku 29,49 EUR njegovih stroškov pritožbenega postopka, v 15-ih dneh, v primeru z zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s pobijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 2.800.000,00 SIT odškodnine za utrpelo in za v bodoče pričakovano negmotno škodo, ker je tožnik pri delu za toženko zaradi izpostavljenosti azbestu zbolel za azbestno boleznijo plaki parietalne plevre ter odškodnino za gmotno škodo v višini 39.000,00 SIT, od obeh zneskov mu je priznalo še obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede stroškov pa odločilo, da mora tožnik povrniti toženki 454.226,00 SIT njenih stroškov, stranskemu intervenientu 235.701,00 SIT njegovih stroškov z zamudnimi obrestmi od 18.10.2005 dalje ter da je toženka dolžna povrniti tožniku 167.254,00 SIT njegovih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2005 dalje.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki, po pooblaščencih.

Tožnik iz vseh pritožbenih razlogov napada zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Najprej napada stališče prvostopenjskega sodišča in njegovo odločitev v zvezi z zmanjšanjem tožbenega zahtevka. Očita mu zmotno uporabo določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da ne gre za situacijo, ko bi bilo potrebno soglasje toženke. Tožnik je zmanjšal višino zahtevkov za posamezne vrste nematerialne škode, temelj zahtevka pa je ostal v celoti nespremenjen. Razpolaganje z zahtevkom je bilo strogo kvantitativno, na isti podlagi tožnik ne bi mogel zahtevati odškodnine še enkrat. Bistveni namen, zaradi katerega zakon zahteva soglasje toženke tu ni izpolnjen. Po njegovem mnenju bi delni umik zahtevka, za katerega bi bilo potrebno soglasje v tej zadevi predstavljalo dejanje tožnika, ko bi, denimo, umaknil zahtevek iz naslova strahu. V konkretnem primeru pa ne gre za tako dejanje. Tudi v skladu s procesno pravno teorijo (pritožba se sklicuje na prof. dr. Lojzeta Udeta in njegovo knjigo Civilno procesno pravo) pri zmanjšanju tožbenega zahtevka soglasje toženke k temu dejanju v postopku ni potrebno. Predlaga, da se pritožbeno sodišče o tem izreče in spremeni odločitev sodbe, ugotovitev glede uspeha v postopku in izrek glede stroškov postopka. V nadaljevanju pobija odločitev o zavrnitvi višjega odškodninskega zahtevka. Trdi, da so ostale prezrte nekatere izvedenske ugotovitve glede dejanskega stanja, pri odločanju o upravičenosti in višini odškodnine je bilo napak uporabljeno materialno pravo. Prvostopenjsko sodišče je spregledalo dejstvo, da je opravljanje meritev pljučne funkcije za tožnika, ki toži zaradi manjše fizične zmogljivosti in kašlja, bolj težavno kot za zdrave ljudi, pri čemer ni pomembno, da navedene težave niso posledica azbestne bolezni. Važno je, da tožnik jih ima in da zaradi njih spirometrije težje prenaša. Zanemarjen je tudi izredno škodljiv vpliv ionizirajočega sevanja na genski material tožnika. Sevanje lahko povzroči resne genetske poškodbe, ki se prenašajo na potomce, tožnik pa bi še lahko imel otroke. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki se mu zdi prenizka, izpostavlja še svojo (nizko) starost. V zvezi z odškodnino za strah trdi, da sodišče ni upoštevalo izvedenskih zaključkov glede intenzivnosti le-tega. Sklicuje se na stran 6 in 7 izvedeniškega mnenja. Navaja, da imamo opravka z izredno intenzivnim strahom, ki je povsem upravičen. Tovrsten strah nikoli ne pojenja. Ob rednih pregledih in mučnem pričakovanju izvidov lahko celo narašča. Pritožba omenja odklonitev CT slikanja zaradi strahu. Proti odločitvi sodišča o zavrnitvi zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja telesnih aktivnosti meni, da višina odškodnine za strah ne odraža tega, da so nevšečnosti, ki jih tožnik trpi zaradi strahu, upoštevane v odškodnini za strah. Prepričan je, da zaključki izvedenke niso pravilno povzeti, niso upoštevani, gre pa tudi za zmotno pravno presojo. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti v skladu s sodno prakso pomeni vsako omejitev oškodovančevih življenjskih aktivnosti, ki jih je opravljal pred škodnim dogodkom in bi jih po rednem teku stvari opravljal tudi v bodoče. Z omejitvijo se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. V konkretnem primeru tožnikove splošne življenjske sposobnosti niso bile zmanjšane zaradi telesne prizadetosti, zaradi plevralnih plakov, ne pa da sploh niso bile zmanjšane. Izvedenka je namreč jasno navedla, da taka depresija in negotovost za preživetje in nastanek hujših azbestnih bolezni gotovo bistveno vpliva na kvaliteto tožnikovega življenja, njegovega dela in aktivnosti zunaj tega. Upoštevati je treba, da je še mlad, da je zaradi odkrite bolezni, če delo izgubi, nezaposljiv, da ima majhnega otroka in se skrb zato še poglablja. Vzroki za opravljanje aktivnosti s povečanimi napori pri tožniku res niso telesni, ampak psihični - depresija, negotovost, a dejstvo je, da je zmanjšanje podano in potrjeno s strani izvedenke. Tožnik meni, da bi mu moralo sodišče priznati odškodnino iz tega naslova, lahko pa v smislu obrazložitve sodišča to zmanjšanje upošteva pri odškodnini za strah a tako, da se bo to dejstvo pri njeni višini tudi dejansko odražalo. Mnenje tožnika je, da gre za škodo sui generis, ki je ne gre tlačiti v rubriko strahu. Pritožba očita sodišču še, da je zagrešilo kršitev določb o primerni odškodnini za nepremoženjsko škodo po 200. in 203.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kot tudi kršitev pravne enakosti pred sodiščem. V podkrepitev svojega stališča navaja nekatere primere z oškodovanci z istim obolenjem kot ga ima tožnik (dva primera, pravnomočno zaključena na prvi stopnji in sicer P in P ter P pravnomočno zaključen s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr.št. I Cp 60/2001). Pritožuje se tudi zoper stroškovni del sodbe in sicer le glede stroškov za sestavo druge pripravljalne vloge, ki jih je sodišče priznalo toženki. Po mnenju pritožbe mu ne gre 825 točk po Odvetniški tarifi (OT), temveč le 750 točk. Posledično je napačen izračun materialnih stroškov, DDV-ja in skupne višine stroškov. Predlaga, da sanira napako in upošteva skrčitev zahtevka tožeče stranke, glede sodbe pa, da jo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Toženka iz vseh pritožbenih razlogov napada ugodilni del sodbe. Obe obliki odškodnine iz naslova nematerialne škode sta po njenem mnenju previsoki, do povračila stroškov za CT pregled pa tožnik ni upravičen. Temelj zahtevka med strankama ni bil sporen, ker je tožnik razpolagal z verifikacijo azbestne bolezni, zato je razlaga sodišča prve stopnje v delu, ko navaja, da je bil strošek CT potreben, nelogična in nepravilna, nenazadnje pa tudi ne drži trditev, da bi bila pri tožniku šele s CT potrjena azbestna bolezen. Sam izvid govori zgolj o blagih spremembah, ki so lahko začetna posledica izpostavitve azbestu. Najbolj sporna je navedba, da se je tožnik odločil za vložitev tožbe šele na podlagi CT. Sprašuje se, zakaj se je potem odločil za vložitev tožbe šele leta 2003. Tega dela zahtevka mu ne priznava. Po njenem mnenju tudi ni podlage za dosojo 800.000,00 SIT iz naslova telesnih bolečin. Za vse preglede, ki datirajo celo v leto 1983 glede na ugovor zastaranja in dejstvo, da je bila azbestna bolezen tožnika odkrita šele v letu 2000, ne more odgovarjati toženka. Za preglede v letu 2000 in dalje ter za bodoče preglede pa je odškodnina previsoka. Upoštevati je treba, da tožnik zaradi nežnih zadebelitev plevre nima nobenih težav. Previsoka je tudi odškodnina za strah. Pri tožniku gre za najlažjo obliko azbestne bolezni, ki praviloma ne vpliva na dobo preživetja in se redko, če sploh kdaj, razvije v težjo azbestno bolezen. Zato tudi navedba izvedenke, na katero se opira sodišče, da pri tožniku obstaja, zato ker je mlad, večja verjetnost, da bo pri njem prišlo do resnejše bolezni, še zdaleč ne pomeni, da bi lahko govorili o verjetnosti, da bo do tega tudi prišlo. Sporna je navedba sodišča, da je tožnika strah pred potencialno izgubo službe. V sedanjih časih ni treba imeti azbestne bolezni, da se občuti take vrste strah. Prav tako ni razbrati, da bi tožnik zaradi depresije moral obiskovati zdravnika, sicer pa se on, kot je razbrati iz njegove izpovedbe, že pri 35-ih letih ni več počutil dovolj močnega za nogomet, čeprav je izkazano, da ima normalno pljučno funkcijo. Izpovedal je, da je opuščal športne aktivnosti tudi zaradi tega, ker si je ustvaril družino in ker je pač postajal starejši. Vse te navedbe ne kažejo na depresivnost in depresijo zaradi azbestne bolezni, pač pa primerno tožnikovim letom na prevzem novih preokupacij v življenju. Tudi iz njegove izpovedbe ni razbrati kakšnih posebnih depresivnih težav. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

Najprej k pritožbi tožnika zoper odločitev glede skrčitve tožbenega zahtevka: Pravna teorija in sodna praksa sta si že dolgo enotni. Pri zmanjšanju zahtevka ne gre za spremembo tožbe, gre pa za delni umik tožbe, zato je zmanjšanje dopustno pod pogoji iz 188.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Če se je toženec že spustil v obravnavanje, je potrebna njegova privolitev, ki jo sodišče ne more nadomestiti. V obravnavani zadevi je tožnik izjavil, da skrčuje svoj tožbeni zahtevek glede na izsledke izvedenskega mnenja in glede na primerljivo sodno prakso (navedbe tožnika na listovni št. 70 spisa), zato je v tem primeru stališče prvostopenjskega sodišča, da gre za delni umik tožbe, pravilno, pritožbeno razlogovanje v predzadnjem odstavku na strani 3 pritožbe zmotno, očitki pritožbe pa neutemeljeni. Tudi stroškovne odločbe s temi pritožbenimi trditvami ni izpodbila.

O pritožbi obeh strank zoper odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo negmotne škode za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah: Obe pritožbi uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, a ne ena ne druga zanj nimata ustreznih argumentov. S takima pritožbama v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja nista izpodbili. Pri presoji utemeljenosti pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki ga tudi uveljavljata obe, je zato pritožbeno sodišče izhajalo iz v sodbi ugotovljenih dejstev. Tožnik izpostavlja okoliščine, ki jih po njegovem mnenju prvostopenjsko sodišče pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo, pa bi jih moralo (da je opravljanje meritev pljučne funkcije za tožnika bolj težavno kot za zdrave ljudi, da ima ionizirajoče sevanje škodljiv vpliv na genski material tožnika, ki bi še lahko imel otroke) ter okoliščine, ki jih po njegovem mnenju prvostopenjsko sodišče ni pravilno ovrednotilo (njegovo nizko starost, večje tveganje za razvoj drugih, težjih azbestnih obolenj), pritožbeno sodišče pa meni, da jih je upoštevalo jim in dalo pravo težo. Pri odločanju je pravilno upoštevalo in ocenilo tudi tista ugotovljena dejstva in okoliščine, ki jih pritožba zanemarja (tožnik zaradi te bolezni nima telesnih bolečin, kašlja ni mogoče pripisati plevralnim plakom). Višja odškodnina od tiste, ki mu je bila odmerjena s pobijano sodbo (800.000,00 SIT) tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožniku ne gre. V tem delu njegova pritožba ni utemeljena, utemeljena pa ni niti pritožba toženke. Ni mogoče mimo tega, da je tožnik zaradi te bolezni že trpel določene nevšečnosti med zdravljenjem in jih bo tudi v bodoče, kar predstavlja škodo, ki ob upoštevanju subjektivnih kriterijev (predvsem tožnikovo starost, saj je bil v času sojenja star komaj 40 let) tudi ne opravičujejo nižje odškodnine, za katero se zavzema toženka. Tožnik je v 80-ih in 90-ih letih opravil več zdravju škodljivih preiskav (nekatere tudi kasneje), podatke o tem je prvostopenjsko sodišče povzelo v sodbi in čeprav se pritožbeno sodišče strinja s toženko, da je zahtevek v zvezi s škodo, ki se nanaša nanje, zastaran, v tem delu s pritožbo ne more uspeti. Odločitev je namreč kljub temu pravilna, pomembno je, da je tožnik zaradi teh preiskav že prejel tako visoko kumulativno dozo ionizirajočega sevanja, da to lahko predstavlja večje tveganje za razvoj malignoma pljuč. Kumulativna doza ionizirajočega sevanja se namreč sešteva, s čimer raste tveganje za razvoj raka na pljučih, preiskave pa bodo pri tožniku potrebne tudi vnaprej, kar vse izhaja iz izvedeniškega mnenja in iz sodbe.

Za strah je prvostopenjsko sodišče odmerilo tožniku od zahtevanih 3.000.000,00 SIT, 2.000.000,00 SIT. Ta odškodnina je, glede na ugotovljena dejstva, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, nekoliko prenizka. Tožnik je bil že od otroštva izpostavljen večjim količinam azbesta in ker pri njem obstaja večja verjetnost za razvoj katerekoli druge bolezni, ga je strah. Kot je sam povedal, ga prevevajo čudni občutki v zvezi z njegovo boleznijo, postaja vse bolj živčen in razdražljiv. Strah ga je izgube službe, strah ga je ali bo lahko sina spravil do kruha, strah ga je kontrolnih pregledov in diagnoze. Po oceni izvedenke je njegov strah, ki je vzrok tudi številnim njegovim drugim težavam kot so pasivnost, nemoč, manjšanje moči, neudeleževanje aktivnosti, izolacija in depresija, v veliki meri upravičen. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko je naštete težave upoštevalo pri odškodnini za strah, vendar jih ni pravilno ovrednotilo. Ob pravilnem upoštevanju načela individualizacije, hkrati z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine, se pokaže, da je primerna odškodnina za to vrsto škode 2.300.000,00 SIT. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožniku prisodilo še 300.000,00 SIT (1.251,88 EUR), pritožbo toženke pa zavrnilo.

O pritožbi tožnika zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo negmotne škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti: Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča tožnikove življenjske aktivnosti zaradi te bolezni niso zmanjšane, zato je njegov zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnilo. Prej opisane težave, ki sicer vplivajo na kakovost tožnikovega življenja, so bile že upoštevane pri odškodnini za strah. Tudi v tem delu pritožba tožnika ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (razen pri odškodnini za strah) ni odstopilo od ustaljene sodne prakse, primeri, ki jih citira pritožba tožnika, drugačnega sklepanja ne omogočajo. Glede prvih dveh omenjenih pravdnih zadev, pravnomočno zaključenih na prvi stopnji, se pritožbeno sodišče ne more izreči, ker tožnik odločb prvostopenjskega sodišča ni predložil, zadeva opr.št. I Cp 60/2001, pa z obravnavano ni primerljiva, saj je šlo v tistem primeru za plevropulmonalno azbestozo.

O pritožbi toženke proti odločiti o povrnitvi stroškov za CT preiskavo: Tudi v tem delu je pritožba toženke neutemeljena. Dejstev, ki jih je v zvezi s tem ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ocene, da je bil strošek potreben, pritožba ni izpodbila. Te ugotovitve imajo vso oporo v izvedenih dokazih, drugačna ocena toženke ni prepričljiva.

Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških in ima v tem delu prav. Za sestavo druge pripravljalne vloge bi moralo prvostopenjsko sodišče priznati toženki 750 odvetniških točk in ne 825 odvetniških točk, kolikor ji jih je za to storitev odmerilo. Pritožbeno sodišče, ki je moralo zaradi spremembe odločitve o glavni stvari spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, je to dejstvo upoštevalo. Tožnikov uspeh po spremenjeni sodbi znaša 24%, uspeh toženke pa 76%. Tožnikovi stroški v postopku pred sodiščem prve stopnje znašajo 760.264,00 SIT (odmere njegovih stroškov stranki nista izpodbijali), stroški toženke pa (po spremenjeni odmeri) 572.243,00 SIT (75 odvetniških točk manj za sestavo druge pripravljalne vloge, 1,5 točke na račun materialnih stroškov in 15,3 točke na račun DDV, kar znaša 10.098,00 SIT). Tožnik je upravičen do stroškov v višini 282.459,00 SIT, toženka pa, glede na njen uspeh, do stroškov v višini 434.905,00 SIT. Pritožbeno sodišče je zato odločitev o stroških v tretjem odstavku in petem odstavku izreka ustrezno spremenilo.

Pritožbeno sodišče je torej pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožniku dosodilo še 300.000,00 SIT odškodnine, sodbo pa je spremenilo tudi glede stroškov postopka, v preostalem delu je pritožbo tožnika zavrnilo, zavrnilo je v celoti pritožbo toženke in v pobijanih a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (4.tč. 358.čl. ZPP in člen 353 ZPP).

Toženka je v pritožbenem postopku propadla, tožnikov uspeh pa znaša 7%. Toženka mu mora zato povrniti 7% njegovih pritožbenih stroškov, odmerjenih na 421,36 EUR (stroški za sestavo pritožbe, materialni stroški in DDV 918 odvetniških točk po vrednosti točke 0,459 EUR, kar znaša 29,49 EUR). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 165.čl., 154. in 155.čl. ZPP.