Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Revizija proti sklepu je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan. Sklep o pravnih stroških ne sodi med take sklepe.

Pri zmanjšanju tožbenega zahtevka (tudi tako imenovani "skrčitvi" tožbenega zahtevka) sicer ne gre za spremembo tožbe (3. odstavek 184. člena ZPP), vendar je zanj vseeno potrebna privolitev tožene stranke, če se je že spustila v obravnavanje. Gre za delni umik tožbe, zato je zmanjšanje dopustno pod pogoji iz 188. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločba o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 871,63 EUR stroškov revizijskega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je tožeči stranki prisodilo 162,74 EUR (prej 39.000 SIT) odškodnine za premoženjsko škodo in 11.684,19 EUR (prej 2.800.000 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o povrnitvi stroškov pravdnega postopka. Tožeča stranka je med pravdnim postopkom zmanjšala tožbeni zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, vendar prvostopenjsko sodišče postopka v tem delu ni ustavilo in je obravnavalo celoten zahtevek, saj je tožena stranka zmanjšanju tožbenega zahtevka nasprotovala.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 1.251,88 EUR (prej 300.000 SIT). Skladno s povečanjem odškodnine je spremenilo odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov in odločilo tudi o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka. V ostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, da ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. V reviziji navaja, da sta nižji sodišči napačno presojali "skrčitev" tožbenega zahtevka in da sta napačno odločili o uspehu v pravdi in o povrnitvi pravdnih stroškov. Sodišči bi morali upoštevati "skrčitev" tožbenega zahtevka ne glede na voljo tožene stranke in to upoštevati pri uspehu v pravdi. "Skrčitve" zahtevka ni mogoče šteti za umik, saj za umik ne velja "ne bis in idem", niti za spremembo tožbe. Tožena stranka za nasprotovanje "skrčitvi" tožbenega zahtevka nima pravnega interesa. Šele izvedenec je ugotovil obseg škode in tožeča stranka je temu le prilagodila višino zahtevka. Sodišči sta uspeh v pravdi napačno ugotavljali, saj sta upoštevali samo višino, ne pa tudi temelja tožbenega zahtevka. V nadaljevanju revizije graja odločitev nižjih sodišč o povrnitvi nepremoženjske škode, ponavlja ugotovljeno dejansko stanje, ponekod pa od njega odstopa (npr. da ima zaradi posledic bolezni pretežno psihogeno pogojene telesne bolečine; da ima kašelj, ki ga lahko ublaži le z močnimi zdravili, ki povzročajo odvisnost; da je omejena v vsakdanjem delu; da je njena življenjska aktivnost zmanjšana) in meni, da nižji sodišči dejanskih ugotovitev nista v zadostni meri upoštevali pri odmeri odškodnine telesne bolečine in strah, medtem ko sta napačno zavrnili zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Navaja, da je prisojena odškodnina v nesorazmerju z že pravnomočno prisojenimi odškodninami in se sklicuje na primere iz sodne prakse (P 34/2003, P 194/2002 in II Ips 74/2002). Pritožbeno sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj se do prvih dveh primerov ni opredelilo oziroma je navedlo, da se do njih ne more opredeliti, ker jih tožeča stranka ni predložila, glede zadnjega primera pa je napačno navedlo, da ne gre za isto bolezen.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki Š375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)Ć.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Strinja se z dejanskimi ugotovitvami in odločitvami sodišč in poudarja, da zadeve, na katere se tožeča stranka sklicuje v reviziji, niso primerljive z obravnavano. Zato predlaga zavrnitev revizije.

Revizija v delu proti odločbi o stroških postopka ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije v delu proti odločbi o stroških postopka: Odločba o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija proti sklepu pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe, zato revizija proti odločbi o pravdnih stroških ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja, II/98, str. 4). Ker je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP), se ni opredelilo do revizijskih očitkov glede ugotavljanja uspeha v pravdi, saj gre za vprašanje, ki je neločljivo povezano z odločbo o pravdnih stroških (154. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije: V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske in pritožbene sodbe. Zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (npr. da ima tožeča stranka zaradi posledic bolezni pretežno psihogeno pogojene telesne bolečine; da ima kašelj, ki ga lahko ublaži le z močnimi zdravili, ki povzročajo odvisnost; da je omejena v vsakdanjem delu; da je njena življenjska aktivnost zmanjšana).

Neutemeljeni so revizijski očitki, s katerimi tožeča stranka graja odločitev nižjih sodišč o neupoštevanju zmanjšanja tožbenega zahtevka. Tožeči stranki je na podobne pritožbene očitke delno odgovorilo že pritožbeno sodišče (prvi odstavek na četrti strani pritožbene sodbe). Pri zmanjšanju tožbenega zahtevka (tudi tako imenovani "skrčitvi" tožbenega zahtevka) sicer ne gre za spremembo tožbe (tretji odstavek 184. člena ZPP), vendar je zanj vseeno potrebna privolitev tožene stranke, če se je že spustila v obravnavanje. Gre za delni umik tožbe, zato je zmanjšanje dopustno pod pogoji iz 188. člena ZPP. Če je tožba (delno) umaknjena, se šteje, kot da (v tem delu) tožba ni bila nikoli vložena. Ker v takem primeru ne velja prepoved sojenja o isti stvari, ima seveda tudi tožena stranka pravni interes, da (delnemu) umiku nasprotuje.

Po presoji revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožeče stranke v višini 3.338,34 EUR (prej 800.000 SIT) in za strah v višini 9.597,72 EUR (prej 2.300.000 SIT) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg vseh oblik tožeči stranki nastale nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na četrti do sedmi strani prvostopenjske sodbe in na četrti do peti strani pritožbene sodbe, zato bo revizijsko sodišče povzelo le najpomembnejšo dejansko ugotovitev, in sicer, da je tožeča stranka zaradi izpostavljenosti azbestu zbolela za azbestno boleznijo, plevralnimi plaki. Ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah in strahu tožeče stranke ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine in revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sta nižji sodišči glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno zavrnili zahtevek za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Navedeni tožbeni zahtevek je neutemeljen, saj sta nižji sodišči na podlagi izvedenskega mnenja ugotovili, da splošna življenjska aktivnost tožnika zaradi posledic azbestne bolezni ni zmanjšana . Manjše nevšečnosti, ki jih ima tožeča stranka zaradi posledic strahu in vplivajo na kakovost njenega življenja (in ne na zmanjšanje njene splošne življenjske aktivnosti), sta nižji sodišči pravilno upoštevali pri odmeri odškodnine za strah.

Skupni odmerjeni znesek 12.936,07 EUR (prej 3.100.000 SIT) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 17,5 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode tožeče stranke. Tudi zneski denarne odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Zmotna uporaba materialnega prava zato ni podana.

Tožeča stranka se v reviziji sklicuje na sodno prakso v zadevah P 34/2003, P 194/2002 in II Ips 74/2002 in meni, da so bile v teh zadevah pri praktično identičnem dejanskem stanju odmerjene bistveno višje odškodnine. Po oceni revizijskega sodišča primeri niso podobni obravnavanemu (pri prvih dveh primerih so že prisotne lažje telesne bolečine in lažje zmanjšanje življenjske aktivnosti, medtem ko je pri zadnjem prognoza bistveno slabša od obravnavanega primera), zato revizija neutemeljeno očita nižjima sodiščema nespoštovanje načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Revizijsko sodišče ob tem pripominja, da kot najvišje sodišče v državi ni vezano na sodno prakso nižjih sodišč (še manj na prakso prvostopenjskih sodišč, ki ni prestala pritožbenega preizkusa) in da je za prisojo pravične denarne odškodnine bistvenega pomena ustaljena sodna praksa, ki je vsebovana v odločbah revizijskega sodišča. Neutemeljena je tudi revizijska trditev o tem, da naj bi pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (glede na vsebino očitka verjetno iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ko se do prvih dveh primerov ni opredelilo oziroma je navedlo, da se do njih ne more opredeliti, ker jih tožeča stranka ni predložila, glede zadnjega primera pa je navedlo, da ne gre za isto bolezen. Sodba pritožbenega sodišča ima obrazložitev in jo je mogoče preizkusiti. Do navedenih pritožbenih očitkov se je izreklo in jih ni enostavno prezrlo (peta stran pritožbene sodbe). Od pritožbenega sodišča tudi ni mogoče pričakovati, da se bo izreklo glede dveh primerov prvostopenjskih sodišč, ki ju je tožeča stranka navedla samo z opravilnimi številkami in ju ni priložila k pritožbi, saj takšnih pomanjkljivih pritožbenih očitkov ni mogoče preveriti. Pravilni so tudi razlogi pritožbenega sodišča, da tretji primer ni primerljiv z obravnavanim oziroma, da bolezen ni ista kot pri tožeči stranki.

Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo. Toženi stranki je priznalo 1350 točk za sestavo odgovora na revizijo, 50 točk za pregled sodbe in poročilo stranki, 2% materialnih stroškov, 20% DDV na odvetniške storitve in plačilo sodne takse v znesku 87,63 EUR, skupaj 871,63 EUR.