Jedro

Potem, ko je prvo sodišče uspešno argumentiralo svojo dokazno oceno o izrečenih besedah obtoženca zoper oškodovanca, je v nadaljevanju obrazložitve pod točkami 12, 13 in 20 uspešno utemeljilo, da njihova vsebina pomeni ogrozitev osebne varnosti uradne osebe ter njenih bližnjih sorodnikov kot prepovedane posledice obravnavanega kaznivega dejanja. V besedah obtoženca, izrečenih iz neposredne bližine direktno oškodovancu, da bo ob svoji smrti s seboj vzel še eno družino ter da tega R. O. kot policist ne bo mogel preprečiti, je povsem jasno izražena obtoženčeva grožnja zoper osebno varnost policista ter njegovih bližnjih sorodnikov. Z zagovorom, da grožnje niso bile mišljene resno, obtoženec ne more izničiti njihovega učinka, ki se je nenazadnje izražal v občutku ogroženosti oškodovanca zase in za družino, ko se je upravičeno bal, da bo obtoženec izrečene grožnje uresničil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi A. D. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen enega leta zapora, z dveletno preizkusno dobo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je prvostopenjsko sodišče naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 21,60 EUR in plačilo 160,00 EUR sodne takse. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je bil oškodovanec R. O. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 2.000,00 EUR napoten na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo.

6. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno tezo, da naj bi bil predmetni kazenski postopek zoper obtoženca plod oškodovančevega maščevanja in konstrukt zaradi predhodnega odnosa obtoženca napram oškodovanca, ko naj bi ga tekom policijskega dela oziroma hišne preiskave diskreditiral, žalil ter zaničeval. Oškodovanec naj bi bil zaradi takšnega obtoženčevega ravnanja motiviran za obtoženčevo sankcioniranje, čeprav obtoženec sicer ni nasilen človek, saj doslej še ni bil obravnavan zaradi nasilnega ravnanja. Po prepričanju pritožnika sta se oškodovanec in priča M. H. dogovorila, da v očitke obtožencu, zaradi potenciranja resnosti domnevnih groženj, lažno vpleteta tudi grožnje povezane z oškodovančevo družino.

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče pod točkami 9 do 11 obrazložitve izpodbijane sodbe s prepričljivo argumentacijo utemeljilo dokazno presojo o vsebini besed, ki jih je obtoženec 20. 2. 2018 na Okrožnem sodišču v Celju pred razpravno dvorano izrekel oškodovanemu policistu R. O. Na podlagi tekom celotnega postopka skladnih izpovedb oškodovanca, potrjenih s strani priče M. H., je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila vsebina besed takšna kot je tudi zapisana v opisu obtožencu očitanega dejanja in sicer: da je obtoženec „zaradi vsega postal zver in da ni več človek in mu ni do drugega, kot da umre, takrat pa bo vzel s seboj še eno družino in mu je čisto ravno, takrat pa policistu O. ne bo pomagala nobena označba, ki jo nosi na rokavih ter pokazal na njegovo uniformo ter da mu zelo ugaja, ko sliši, da katerega policista ustrelijo ter O. tudi dejal, da mu je že v preteklosti hotel zalučati sekiro v vozilo, a tega ni storil, ker je bil s službenim vozilom“. Takšna vsebina izrečenih besed, v povezavi tudi z načinom na katerega jih je obtoženec izrekal, ko je posegel v oškodovančev osebni prostor, tako da mu je na razdalji 15 centimetrov govoril inkriminirane besede in ga pri tem gledal v oči, nikakor ne pritrjujejo obtoženčevemu zagovoru, da izrečene besede niso bile mišljene kot grožnja. Pri tem gre izpostaviti, da je celo sam obtoženec v zagovoru navajal, da je govoril o tem, da naj bi postal zver ter da je vesel, če v kakšnem filmu ubijejo policista. V zagovoru je navajal tudi tisti del izrečenega, kjer je omenjal uniformo, a v kontekstu, češ da na „onem svetu“ ni uniform. Navajal pa je tudi o dogodku povezanem z namero, da v policijski avtomobil vrže sekiro, le da je zatrjeval, da tedaj ni videl, kdo se v avtomobilu nahaja. Že iz samega obtoženčevega zagovora gre tako zaključiti, da trditve oškodovanca in priče M. H. ne morejo biti izmišljene, le da skuša obtoženec v zagovoru težo izrečenih besed omiliti, češ da sploh niso bile mišljene kot grožnja. Zato tudi zanika, da bi v inkriminiranih besedah kakorkoli omenjal oškodovančevo družino. Vendar pa sodišče druge stopnje, na podlagi pravilne prvostopenjske dokazni ocene, ne sprejema te pritožbene teze. Na glavni obravnavi v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. IX K 40217/2017, oškodovanec in M. H. nista bila natančno zaslišana o dogodku pred razpravno dvorano, saj ta dogodek ni bil predmet takratne glavne obravnave. Oba sta sicer sodišče seznanila z grožnjo obtoženca izrečeno oškodovancu, a sama vsebina povedanega ne potrjuje očitka obrambe, da naj bi se oškodovanec in priča dogovorila o vsebini izjave in pripravila konstrukt z namenom kazenskega pregona obtoženca. Priča M. H. je na glavni obravnavi 20. 2. 2018 najprej potrdil, da je bil priča dogodku pred razpravno dvorano in se uvodoma bolj osredotočil na svojo udeležbo v dogodku, ko je izjavil, da se je sprva nasmejal obtoženčevi izjavi, da bodo vsi izgubili službe. Navajal je, da mu je obtoženec nato dejal, da naj se ne smeji, nakar pa je izrekel besede, da ga nič ne čaka v življenju in da bo poskrbel, da bo zraven šla še ena družina, pri čemer je gledal policista O. Glede na povzeto vsebino navedb priče M. H., gre pritrditi oceni prvega sodišča, da če bi se z oškodovancem dogovorila in pripravila konstrukt s ciljem kazenskega sankcioniranja obtoženca, bi ta priča vsekakor več povedala in svoje izpovedbe bolj uskladila s prvimi navedbami oškodovanca.

8. Ne gre se strinjati s pritožnikom, da je bila že v predkazenskem postopku z opustitvijo zasega video posnetkov nadzornih kamer nameščenih v sodni stavbi storjena takšna kršitev postopka, zaradi katere je bila obtožencu onemogočena uspešna obramba, ki bi lahko pripeljala do oprostilne sodbe. Glede tega očitka obrambe se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo pod točko 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem pa gre dodati, da iz teh posnetkov same vsebine pogovora med obtožencem in oškodovancem niti ne bi bilo mogoče ugotavljati, saj niso podprti z zvočnim zapisom. Oškodovanec prav tako ni imel nobenega vpliva na to, kdaj bo sodišče ostale priče odpustilo z glavne obravnave in zato sodišče ne sprejema očitka, da je načrtoval eskalacijo konflikta z oškodovancem v nenavzočnosti obtožencu naklonjenih prič.

9. Potem, ko je prvo sodišče uspešno argumentiralo svojo dokazno oceno o izrečenih besedah obtoženca zoper oškodovanca, je v nadaljevanju obrazložitve pod točkami 12, 13 in 20 uspešno utemeljilo, da njihova vsebina pomeni ogrozitev osebne varnosti uradne osebe ter njenih bližnjih sorodnikov kot prepovedane posledice obravnavanega kaznivega dejanja. V besedah obtoženca, izrečenih iz neposredne bližine direktno oškodovancu, da bo ob svoji smrti s seboj vzel še eno družino ter da tega R. O. kot policist ne bo mogel preprečiti, je povsem jasno izražena obtoženčeva grožnja zoper osebno varnost policista ter njegovih bližnjih sorodnikov. Z zagovorom, da grožnje niso bile mišljene resno, obtoženec ne more izničiti njihovega učinka, ki se je nenazadnje izražal v občutku ogroženosti oškodovanca zase in za družino, ko se je upravičeno bal, da bo obtoženec izrečene grožnje uresničil. Da je bil oškodovanec prizadet oziroma prestrašen, še zlasti zaradi groženj družini, sta potrdili tudi priči M. H. in S. M., kateremu je oškodovanec še istega dne podal na zapisnik kazensko ovadbo s predlogom za pregon obtoženca. Iz podatkov Policijske postaje ... z dne 3. 2. 2020 je razvidno, da so od 20. 2. 2018 do 14. 5. 2018 izvajali ukrepe varovanja ogroženega policista na podlagi ocene ogroženosti in pravilnika o varovanju. Oškodovanec pa je na lastne stroške doma namestil video-nadzorni sistem. Če bi šlo za konstrukt, po oceni sodišča druge stopnje, vsi ti ukrepi še zlasti relativno dolgo časovno obdobje njihovega izvajanja, gotovo ne bi bili podvzeti.

10. Pritožnik skuša podkrepiti resničnost obtoženčevega zagovora s trditvami, da oškodovanec ne bi mogel podajati enournega pričevanja, če bi se počutil ogroženega, da bi v tem primeru obvestil varnostnika na sodišču, da se niti M. H. ni aktiviral v stanje pripravljenosti, ampak mu naj bi bila situacija smešna. Glede slednjega očitka je potrebno poudariti, da iz izpovedb H. izhaja, da se je zasmejal le ob obtoženčevi izjavi o krivi ovadbi, pozneje pa mu situacija ni bila niti malo smešna. Oškodovanec je bil na sodišču po službeni dolžnosti in v uniformi ter zato ni bilo nobene potrebe, da o dogodku obvešča še sodnega varnostnika, saj je z obtoženčevimi grožnjami seznanil sodišče obenem pa tudi navzočega državnega tožilca. Sodišče druge stopnje tudi ne vidi nobenega razloga, da oškodovanec kljub grožnjam ne bi mogel opraviti dolžnosti pričevanja, zaradi česar je bil povabljen na sodišče, saj v tistem trenutku niti ni bilo pričakovati, da bo obtoženec grožnje takoj udejanil. Prav tako ni razvidno, da bi bil dogodek, ko naj bi nameraval obtoženec v policijski avtomobil vreči sekiro, vzet iz konteksta. Iz izpovedb oškodovanca, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ovrednotilo, za verodostojne pa jih šteje tudi sodišče druge stopnje, izrecno izhaja, da je obtoženec ta dogodek sam omenil, ko je oškodovancu med grožnjo zatrjeval, da je bil prestrašen tudi ob tistem dogodku, ko ga je v koruzi čakal s sekiro. Torej je sam obtoženec v inkriminirani grožnji, za katero je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo, da je bila takšne vsebine kot je zapisana v opisu dejanja, navajal, da se je v policijskem avtomobilu nahajal prav oškodovanec.

11. Povezavo med izrečeno grožnjo in maščevanjem oškodovancu zaradi policijskega postopka oziroma konkretno hišne preiskave na obtoženčevem naslovu, je sodišče prve stopnje uspešno vzpostavilo pod točko 15 obrazložitve izpodbijane sodbe. Takšna povezava pa je toliko bolj očitna glede na trenutek izrekanja grožnje, ko je obtoženec to storil med samo glavno obravnavo v kazenski zadevi, ki je izvirala iz dejanja, ki ga je oškodovani policist opravil v okviru svojih pravic. Pri tem za obravnavano kaznivo dejanje ni pomembno, ali je obtoženec v drugem postopku (ta še ni pravnomočno zaključen) imel v posesti legalno orožje kot se sicer zagovarja. Res je sicer, da morajo policisti imeti večjo tolerančno mejo, a kot je pojasnil oškodovanec in mu sodišče druge stopnje verjame, so grožnje s smrtjo njemu in družini izrečene celo na sodišču, torej zunaj morebitne konfliktne situacije, ki jo policisti ob vsakdanjem delu doživljajo na terenu, in to na dobro premišljen način, takšne narave, da vsekakor pri tistem, na katerega so naslovljene, pa čeprav je policist, vzbudijo občutek osebne ogroženosti. Zato sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožniku, da bi v obravnavanem primeru lahko kvečjemu šlo za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Na podlagi vsega navedenega, sodišče druge stopnje pritrjuje presoji prvega sodišča, da po obtožencu izrečene besede oškodovanemu policistu predstavljajo resno grožnjo, ki je objektivno zmožna, da doseže ogroženost drugega, pri čemer ni pomembno, ali je obtoženec grožnje dejansko nameraval uresničiti. Po presoji pritožbenega sodišča je v opisu dejanja konkretizirana nevarnost, ki je oškodovanemu policistu konkretno grozila, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, t. j. osebne varnosti oškodovanca ter njegovih bližnjih sorodnikov.

12. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obtoženca. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obtoženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obtoženca. V določeni kazni enega leta zapora, z dveletno preizkusno dobo, so se dovolj odrazile tudi ugotovljene olajševalne okoliščine (dosedanja neobsojenost in skrb za otroka) in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

13. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14. Obtoženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.