Jedro

Že sam izrek resne grožnje, usmerjene zoper oškodovanca in njegove bližnje, pomeni dejansko, to je konkretno ogrožanje osebne varnosti tistih, ki so jim grožnje namenjene, ta pa ima za posledico oziroma se odraža v oškodovančevem (objektiviziranem) občutku osebne ogroženosti oziroma nevarnosti. Za izpolnitev zakonskega znaka ogrožanja osebne varnosti zato ni potrebno, da bi bila grožnja uresničena ali skoraj uresničena, temveč bi v tem primeru šlo že za drugo kaznivo dejanje (zoper življenje in telo). Tako dejstvo, da do realizacije groženj ni prišlo in zatrjevanje, da do njih zaradi zasega orožja tudi ni moglo priti, za presojo obstoja zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni relevantno. Pri ogrožanju varnosti z resno grožnjo, usmerjeno zoper življenje in telo, gre tudi nedvomno za dejanje, s katerim je mogoče izraziti maščevanje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 350,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 14. 2. 2020 A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo dve leti. Naložilo mu je plačilo stroškov postopka. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Na zahtevo je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec Boris Ostruh, ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane in da je ta v pretežnem delu vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot očitno neutemeljeno. Glede očitane kršitve pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) tožilec odgovarja, da osumljencu v fazi predkazenskega postopka (še) ne pripada pravica do aktivnega zbiranja dokazov in še ni vzpostavljena kontradiktornost, na kar napotuje že jezikovna razlaga 22. člena Ustave. Temeljna predpostavka za učinkovito uveljavljanje pravice do izvajanja dokazov v svojo korist iz 29. člena Ustave je uvedba kazenskega postopka. Očitki vložnika glede dokazne vrednosti videoposnetkov, ki jih organi pregona niso pravočasno pridobili, so po presoji tožilca, upoštevajoč dokazno oceno sodišča, ki je podprta z izpovedbo oškodovanca, priče B. B. kot očividca dogodka, priče C. C., ki je za oškodovanca izdelal oceno ogroženosti ter vsebino zapisnika glavne obravnave v zadevi IX K 40217/22017 z dne 20. 2. 2018, neutemeljeni, v resnici pa so ti usmerjeni v izpodbijanje pravilne dokazne ocene nižjih sodišč oziroma pravilne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Z zatrjevanjem o nasprotju med razlogi o odločilnih dejstvih in vsebino teh dejstev v zapisnikih vložnik ponuja zgolj lastno oceno o dokazni vrednosti obrambnih navedb o eskalaciji konflikta v odsotnosti prič, naklonjenih obsojencu. Tudi zahteve vložnika po strogi izvedbi načela materialne resnice in proste presoje dokazov pred sodiščem druge stopnje in s tem povezana zatrjevana kršitev 25. člena Ustave po presoji tožilca niso utemeljene glede na stališče sodne prakse o procesnem standardu obrazloženosti drugostopenjske sodbe, ko to ob strinjanju z dokazno oceno prvostopenjske sodbe le to povzema. Upoštevajoč sedmo točko obrazložitve drugostopenjske sodbe je neutemeljen tudi očitek o neobrazloženosti te sodbe glede pritožbenih navedb o negativnem statusu obsojenca med policisti in možnostjo uskladitve navedb med oškodovancem in policistom B. B. Tudi kršitev kazenskega zakona vložnik argumentira na način podajanja lastne dokazne ocene glede subjektivnega namena obsojenca v inkriminiranih besednih zvezah, zanikanjem obstoja konkretne nevarnosti kot posledice obsojenčevega ravnanja ter obstoja vzročne zveze.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. O njem se je izjavil obsojenec, ki navaja, da bi bilo iz posnetkov nadzornih kamer razvidno, kdo je začel pogovor in s katerimi besedami. Če bi sam začel pogovor, bi to storil ob prisotnosti „svojih“ prič. Oškodovanec je čakal, da so priče odšle, nato pa je izrekal nesramne besede. V izjavi na policiji je policista prosil, da pregledajo kamere posnetka pred vhodom v razpravno dvorano, a tega ta ni storil. Poudarja še, da je oškodovanec sodelavec prič B.B. in C. C. B.

5. Vložnik trdi, da obsojenec v predkazenskem postopku ni imel možnosti, da bi aktivno sodeloval pri zbiranju dokazov, ki bi ga razbremenili kazenske odgovornosti, s čimer mu je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. Tako ni bil zasežen posnetek videonadzornih kamer na sodišču, iz katerega bi bil razviden razvoj obravnavanega dogodka. Pri tem opozarja na vlogo tožilstva, ki usmerja delo policije v predkazenskem postopku in se sklicuje na 145. člen ZKP, po katerem morajo državni organi in organizacije z javnimi pooblastili naznaniti kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, navesti dokaze, za katere vedo in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja. Meni, da bi moralo sodišče ob izostanku tega dokaza obsojenca po načelu in dubio pro reo oprostiti obtožbe, saj je bilo izkazanih dovolj razlogov, da je celoten postopek konstrukt policije zaradi maščevanja obsojencu, nepravočasen zaseg pa predstavlja hudo procesno kršitev. Ponavlja, da se je konflikt začel na pobudo in provokacijo policista D. D., česar pa obsojenec ni uspel dokazati, ker so njegove priče odšle, posnetki pa niso bili zaseženi. Iz slednjih pa bi bilo razvidno, da je s provokacijo začel oškodovanec, da obsojenec ni vstopil v oškodovančev osebni prostor in da oškodovanec ni bil ogrožen in prestrašen. Višjemu sodišču vložnik v tej zvezi očita, da je bistveno kršilo pravila kazenskega postopka z ugotovitvijo, da posnetki niso podprti z zvočnim zapisom, saj da za takšen zaključek sodišče ni imelo podlage v spisu.

6. Iz podatkov spisa, tudi iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca z dne 23. 3. 2018, ne izhaja, da bi obsojenec v predkazenskem postopku zahteval zaseg ali kakorkoli omenjal posnetke kamer, ki se nahajajo pred razpravno dvorano št. 3 Okrožnega sodišča v Celju. Obsojenec je na njih prvič opozoril na predobravnavnem naroku dne 28. 8. 2019, ko je sodišču predlagal, da pridobi predmetne zvočne in slikovne posnetke, s katerimi bi dokazal, da ni ogrožal policista. Sodišče je po zaprosilu Uradu predsednika tega sodišča pridobilo odgovor, da se posnetki videonadzornih kamer v skladu s pravilnikom hranijo šest mesecev, zato posnetki ne obstajajo več. Predmetno obvestilo je kot dokaz prebralo na glavni obravnavi. V sodbi je sodišče v zvezi z obsojenčevim poudarjanjem pomena teh posnetkov in očitkom policiji, ki da v nasprotju z običajno prakso teh posnetkov v konkretnem primeru ni zasegla, pojasnilo, da sta oškodovanec in policist C. C. izpovedala, da so zadevo po sprejemu ovadbe oškodovanca obravnavali policisti Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Celje in da na potek predkazenskega postopka nista imela vpliva. Sodišče pa glede na vse izvedene dokaze ni dvomilo, da se je dogajanje odvilo na način, kot ga je predstavil oškodovanec v kazenski ovadbi in na sodišču. Dejanski potek kritičnega dogajanja pred sodno dvorano in s tem dejanske navedbe obsojenca, ki so predmet obravnavanega očitka, je ugotovilo na podlagi izpovedbe oškodovanca D. D., katerega izpovedbi je v celoti sledilo, ta pa je bila potrjena z izpovedbama prič B. B. in C. C. ter listinsko dokumentacijo - predvsem z zapisnikom o glavni obravnavi v zadevi IX K 40217/2017 z dne 20. 2. 2018, odgovorom glede trajanja ukrepov varovanja ogroženega policista od 20. 2. 2018 do 14. 5. 2018 in zapisnikoma o hišni preiskavi pri obsojencu z dne 14. 2. 2015. Zagovoru obsojenca sodišče ni sledilo in se je do njegovih posameznih navedb tudi konkretno opredelilo (točki 10 in 11 obrazložitve sodbe). Višje sodišče je takšni dokazni presoji v celoti pritrdilo (točka 7 obrazložitve sodbe) in še izpostavilo, da je obsojenec tudi sam v zagovoru navajal, da je govoril o tem, da je postal zver, da je vesel, če v kakšnem filmu ubijejo policista in o dogodku povezanem z namero, da v policijski avto vrže sekiro, le da je zatrjeval, da tedaj ni vedel, kdo se v avtomobilu nahaja. Po presoji sodišča tudi navedeno potrjuje, da navedbe oškodovanca in priče B. B. niso izmišljene, obsojenec pa skuša njihovo težo le omiliti in jim pripisuje drugačen pomen - da ne pomenijo grožnje. Zaključilo je, da je glede na vsebino izrečenih besed in način njihovega izrekanja (v neposredni bližini oškodovanca, ki mu je gledal v oči) nedvomno šlo za grožnjo. Glede očitane opustitve zasega videonadzornih kamer pa je ugotovilo, da obsojenec zaradi tega ni bil onemogočen v uspešni obrambi in tudi, da posnetki niso podprti z zvočnim zapisom.

7. Upoštevajoč navedene podatke spisa in razloge sodbe se kot neutemeljen izkaže očitek vložnika, da je bila s postopanjem organov pregona v predkazenskem postopku, ker ti niso pridobili posnetkov videonadzornih kamer na sodišču, kršena obsojenčeva pravica do obrambe in načelo kontradiktornosti postopka. Sodišče je namreč ugotovilo, da odsotnosti tega dokaza ni mogoče pripisati vplivu oškodovanca in policista C. C. (kateremu je oškodovanec, ki je bil policist iste policijske postaje, podal kazensko ovadbo zoper obsojenca) na pridobivanje dokazov v fazi predkazenskega postopka, da torej izostanek tega dokaza ni posledica zlorabe organov pregona. Iz podatkov spisa pa tudi ne izhaja, da bi obsojenec na dokaz kakorkoli opozoril že v fazi predkazenskega postopka. Takšen predlog je podal šele na predobravnavnem naroku in sodišče mu je ugodilo, vendar njegova izvedba več ni bila mogoča. Sodišče pa je ne glede na odsotnost tega dokaza na podlagi vseh drugih dokazov v spisu z gotovostjo presodilo, da je obsojencu očitek dokazan. Zgolj dejstvo, da organi pregona niso pridobili določenega dokaza, pa ne izkazuje, da je bil postopek nepošten. Ravno tako ne, da sodišče zato ni moglo sprejeti vsebinsko pravilne odločitve. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je imelo sodišče na razpolago dovolj dokazov za odločitev o krivdi obsojenca. Zato se vložnik ob sklicevanju na načelo in dubio pro reo neutemeljeno zavzema za izrek oprostilne sodbe. Kolikor pa vložnik nasprotuje dokazni oceni sodišča z navajanjem svojega videnja poteka kritičnega dogodka (da se je konflikt začel na pobudo oškodovanca, da obsojenec ni vstopil v oškodovančev osebni prostor, da je celoten postopek konstrukt oškodovanca, ipd.), pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Ker je sodišče relevantno dejansko stanje ugotovilo na podlagi drugih dokazov, se presoja relevantnosti videoposnetka kot dokaza, ob dejstvu, da njegova izvedba več ni mogoča, izkaže za nepomembno. Zato je takšna tudi ugotovitev višjega sodišča, da posnetki na sodišču niso podprti z zvočnim zapisom, ki sicer zanj očitno predstavlja splošno znano dejstvo (ki ga ni treba dokazovati). Neutemeljen je očitek vložnika, da so razlogi višjega sodišča, ki je na pritožbene navedbe, da je skrajno nenavadno, da je prišlo do eskalacije konflikta po tem, ko so odšle vse priče, povezane z obsojencem in da je konflikt sprovociral oškodovanec, odgovorilo z ugotovitvijo, da ne sprejema pritožbenih očitkov o tem, da je oškodovanec načrtoval eskalacijo konflikta v nenavzočnosti prič, popolnoma nejasni in v nasprotju z vsebino zapisnikov ter razlogi prvostopenjske sodbe, pri čemer slednjih (zapisnikov in sodbenih razlogov) niti ne konkretizira. Nekonkretiziran pa je očitek vložnika sodišču druge stopnje, da se do pritožbenih navedb praktično ni opredelilo (prvi odstavek 395. člena ZKP) in da se zgolj strinja z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča. Vložnik ne navede, na katere konkretne navedbe naj pritožbeno sodišče ne bi odgovorilo (prvi odstavek 424. člena ZKP), hkrati pa navaja, da se je strinjalo z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, iz česar izhaja, da se višje sodišče vendarle je opredelilo do pritožbenih navedb. Izrecno se je opredelilo tudi do pritožbenih zatrjevanj o konstruktu oškodovanca in dogovoru s B. B. (točka 7 obrazložitve) in zaključilo, da trditve oškodovanca in priče B. B. niso izmišljene. Očitane kršitve 23. in 25. člena Ustave tako vložnik ne utemelji.

9. Vložnik trdi, da v ravnanju obsojenca niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. Očitano kršitev kazenskega zakona utemeljuje z navedbami, da besede, izrečene oškodovancu, niso bile izrečene kot maščevanje, zato bi lahko bilo dejanje kvalificirano kvečjemu kot grožnja po 135. členu KZ-1. V tej zvezi očita tudi neobrazloženost drugostopenjske sodbe, saj da v njej ni pojasnjeno, zakaj pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da so bile grožnje izrečene kot maščevanje. Vložnik meni, da po jezikovni razlagi grožnje ni mogoče izreči v smislu maščevanja, saj maščevanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (v nadaljevanju SSKJ) pomeni neugodno dejanje, napravljeno nekomu kot odgovor za storjeno zlo, krivico, izrečene besede pa niso dejanje, saj je dejanje po SSKJ uresničenje odločitve ali volje. V konkretnem primeru pa do realizacije odločitve ali volje ni prišlo in tega tudi ni bilo realno pričakovati, saj je bilo obsojencu vse orožje zaseženo. Navaja, da obsojenec ni zasledoval maščevalnih nagibov, ko se je spustil v besedni dvoboj z oškodovancem, ki je za konflikt podal pobudo. Vložnik meni, da v opisu dejanja ni konkretizirana dejanska nevarnost, ki konkretno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, temveč očitek predstavlja le abstraktno nevarnost in subjektivno oceno ogroženosti oškodovanca, ne pa objektivizirane konkretizacije zakonskega znaka ogrozitvene nevarnosti. Obsojenec je oškodovancu tudi pojasnil, da naj besed ne dojema kot groženj, izrečene so bile tudi v afektu, zato ni utemeljen zaključek, da je bila konkretno ogrožena zavarovana dobrina oškodovanca. Nazadnje vložnik še navaja, da ni podana vzročna zveza med ravnanji oškodovanca kot policista in izrečenimi besedami obsojenca.

10. Obsojenec je zakonske znake po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 izpolnil s tem, ko je oškodovancu kot policistu, ki je zoper njega opravljal hišno preiskavo, v kateri je bilo obsojencu zaseženo tudi nedovoljeno orožje, resno zagrozil, da bo posegel v življenje in telo oškodovanca in njegove družine, na način, da se mu je močno približal v njegov osebni prostor. S tem je ogrozil osebno varnost oškodovanca in njegovih bližnjih sorodnikov. Grožnjo pa mu je izrekel kot maščevanje zaradi tudi z njegove strani opravljenih preiskovalnih dejanj zoper njega, ki so rezultirala v kazenski postopek opr. št. IX K 40217/2017. Izrečene grožnje, katerih vsebina je v izreku v celoti navedena, so pri oškodovancu povzročile občutek osebne ogroženosti zanj in za njegove družinske člane, saj se je bal, da bo obsojenec grožnje uresničil, še zlasti ob okoliščinah, ki so mu bile znane iz preteklih postopkov z obsojencem, ko mu je bilo zaseženega več nedovoljenega orožja. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov (izpovedbe oškodovanca, zagovora obsojenca in podatkov o preteklih postopkih oškodovanca z obsojencem) ugotovilo, da se je obsojenec z grožnjami maščeval oškodovancu zaradi postopkov, ki jih je kot uradna oseba vodil proti njemu, konkretno tudi zaradi hišne preiskave z dne 14. 2. 2015 in njenih posledic (15. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Oškodovanec, čigar izpovedbi je sodišče kot prepričljivi in življenjsko logični v celoti sledilo, je izpovedal, da se mu je obsojenec kritičnega dne s svojim obnašanjem in grožnjami maščeval zaradi postopkov, ki jih je on kot uradna oseba vodil proti njemu. Stvar je vzel zelo resno in tudi izvedel samozaščitne ukrepe, ker je obsojenec jasno izrazil grožnje tudi zoper njegovo družino in ker je bilo jasno, da je šlo za maščevanje. Iz zagovora obsojenca pa je razviden njegov motiv za maščevanje, ko je izpovedal, da je zaradi kazenskega postopka, ki je sledil predmetni hišni preiskavi, ostal brez legalnega orožja in dovoljenja zanj. Sodišče je ocenilo, da v izreku navedene grožnje, ki v strnjeni obliki predstavljajo napoved uboja oškodovanca in njegove družine in nato samomora, tudi objektivno predstavljajo resno grožnjo, možno uresničitve, zaradi katere se je oškodovanec upravičeno bal za svojo varnost in varnost svoje družine. Resnost grožnje pa potrjuje tudi navedba obsojenca, da je oškodovanca že prej poskušal napasti s sekiro in problematičen odnos med njima, upoštevajoč nesoglasja v postopkih preiskovanja več kaznivih dejanj zoper obsojenca. Sodišče druge stopnje je v 11. točki obrazložitve sodbe pritrdilo ugotovitvi, da je bila grožnja resna in izrečena zaradi maščevanja v zvezi s hišno preiskavo pri obsojencu, pri čemer je izpostavilo še trenutek in kraj izrekanja grožnje, ki povezavo med grožnjo in maščevanjem in resnost grožnje še dodatno potrjuje. Iz navedenega je razvidno, da je očitek, da je obsojenec grožnjo izrekel kot maščevanje oškodovancu, vsebovan v opisu dejanja v izreku sodbe.1 Ravno tako pa iz obrazložitve obeh sodb izhajajo razlogi, na podlagi katerih sta nižji sodišči takšen očitek šteli za utemeljen. Ravno tako sta se nižji sodišči opredelili do resnosti grožnje, s katero je bila povzročena konkretna ogroženost osebne varnosti oškodovanca in njegovih bližnjih. Očitana kršitev kazenskega zakona zato ni podana. Ravno tako ne očitana neobrazloženost drugostopenjske sodbe. Z navedbami, s katerimi vložnik nasprotuje dejanskim ugotovitvam nižjih sodišč glede resnosti in maščevalnega učinka izrečene grožnje, pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Obsojenec je z izrečenimi grožnjami oškodovancu, usmerjenimi zoper življenje in telo oškodovanca in njegove družine, ki so bile resne in objektivno zmožne doseči ogroženost teh oseb, ogrozil njihovo osebno varnost. S tem je objektivno gledano posegel v občutek oškodovančeve osebne varnosti oziroma povzročil občutek njegove ogroženosti, ki je posledica tega kaznivega dejanja. Že sam izrek resne grožnje, usmerjene zoper oškodovanca in njegove bližnje, pomeni dejansko, to je konkretno ogrožanje osebne varnosti tistih, ki so jim grožnje namenjene, ta pa ima za posledico oziroma se odraža v oškodovančevem (objektiviziranem) občutku osebne ogroženosti oziroma nevarnosti. Za izpolnitev zakonskega znaka ogrožanja osebne varnosti zato ni potrebno, da bi bila grožnja uresničena ali skoraj uresničena, temveč bi v tem primeru šlo že za drugo kaznivo dejanje (zoper življenje in telo). Tako dejstvo, da do realizacije groženj ni prišlo in zatrjevanje, da do njih zaradi zasega orožja tudi ni moglo priti, za presojo obstoja zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni relevantno. Za ogrozitev varnosti namreč niti ni pomembno, ali je storilec grožnjo nameraval uresničiti, temveč le, da je ta resna in objektivno zmožna doseči ogroženost drugega.2 Pri ogrožanju varnosti z resno grožnjo, usmerjeno zoper življenje in telo, gre tudi nedvomno za dejanje, s katerim je mogoče izraziti maščevanje.3 C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve kazenskega zakona, določb kazenskega postopka in Ustave niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Izrek o stroških kazenskega postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) dolžan plačati sodno takso v višini 350,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

14. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sodbi XI Ips 12400/2013-334 z dne 27. 3. 2013, se kaznivo dejanje o četrtem odstavku 299. člena KZ-1 od kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1 razlikuje v tem, da mora biti pri prvem podan dodatni zakonski znak »maščevanja« uradni osebi. 2 Glej tudi komentar 135. člena KZ v: mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, Ljubljana, 2002, str. 114-115. 3 To dejanje je bilo v 135. členu Kazenskega zakonika-94 (Ur. l., št. 63/94, s sprem.) določeno tudi kot samostojno kaznivo dejanje ogrožanja varnosti.