Jedro

Toženec v pritožbi navaja, da z opravljanjem pomorske pilotaže izvršuje prerogativo javne oblasti, kar izključuje spremembo delodajalca. Navedba ni utemeljena. Za prenos se v skladu z določbo 1/1/c člena Direktive res ne šteje upravna reorganizacija organov oblasti ali prenos upravnih funkcij med organi oblasti, vendar v tem sporu ne gre za tak primer, saj je pomorska pilotaža gospodarska dejavnost. Izvrševanje prerogative javne oblasti je npr. prenos pristojnosti oblastnega upravnega odločanja med organom lokalne oblasti in javnim zavodom z javnimi pooblastili upravnega odločanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se Direktiva uporablja tudi za javna podjetja, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na to, ali je ta pridobitna ali ne, torej se uporablja tudi za toženca.

Utemeljen je pritožbeni očitek toženca, da so razlogi sodbe glede prvega tožnika za čas po 1. 1. 2021 sami s seboj v nasprotju (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje mu je namreč v nasprotju s sprejetim stališčem, da dvojno delovno razmerje ni mogoče, priznalo delovno razmerje in pripadajoče pravice pri tožencu od 1. 1. 2021 dalje, čeprav je hkrati obrazložilo, da je bil v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu v določenih obdobjih po 1. 1. 2021 do 19. 3. 2021. Pritožbeno sodišče je zato glede prvega tožnika razveljavilo I. točko izreka prvostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2021 dalje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbam toženca, drugega tožnika in petega tožnika se ugodi delno, pritožbi četrtega tožnika pa v celoti, in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi: - v I. točki izreka glede ugotovitve o obstoju delovnega razmerja in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2021 dalje, - v II. točki izreka glede odločitve o razvezi pogodbe o zaposlitvi ter zavrnitvi tožbenega zahtevka za poziv na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2020 dalje, - v IV. točki izreka, - v V. točki izreka glede odločitve o razvezi pogodbe o zaposlitvi ter zavrnitvi tožbenega zahtevka za poziv na delo, ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2020 dalje, - v VI. točki izreka, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožbe toženca, drugega tožnika in petega tožnika ter v celoti pritožbi prvega tožnika in tretje tožnice zavrnejo in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Prvi tožnik in tretja tožnica krijeta sama svoje stroške pritožbe.

IV. Odločitev o stroških pritožb drugega, četrtega in petega tožnika ter o stroških vseh tožnikov za odgovor na pritožbo toženca se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med tožencem in prvim tožnikom (pilot) za nedoločen čas s polnim delovnim časom od 20. 6. 2020 do 30. 9. 2020 in od 1. 1. 2021 dalje; tožencu je naložilo, da ga mora pozvati nazaj na delo, mu za navedeno obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z bruto mesečno plačo 2.700,00 EUR, od te odvesti dajatve in mu plačati neto plačo s pripadajočimi obrestmi; zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje pravic iz delovnega razmerja od 11. 5. 2020 do 20. 6. 2020 in od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 (I. točka izreka). Ugotovilo je obstoj delovnega razmerja med tožencem in drugim tožnikom (voditelj pilotskega čolna - mehanik) od 3. 6. 2020 do 30. 9. 2020, ko je pogodbo o zaposlitvi med njima razvezalo; tožencu je naložilo, da mu je dolžan za navedeno obdobje priznati pravice iz delovnega razmerja, vključno z mesečno bruto plačo 1.530,00 EUR, od te plače odvesti dajatve in mu plačati neto plačo s pripadajočimi obrestmi; zavrnilo je tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja od 11. 5. 2020 do 2. 6. 2020 in od 1. 10. 2020 dalje (II. točka izreka). Ugotovilo je obstoj delovnega razmerja med tožencem in tretjo tožnico za nedoločen čas in polni delovni čas za opravljanje dela vodje procesa od 18. 7. 2020 dalje; tožencu je naložilo, da jo pozove nazaj na delo, ji od 18. 7. 2020 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z mesečno bruto plačo v višini 1.656,23 EUR, od te odvede dajatve in ji izplača neto plačo s pripadajočimi obrestmi; zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje pravic iz delovnega razmerja od 11. 5. 2020 do 17. 7. 2020 (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek četrtega tožnika (glavni vodja pilotskega čolna) za ugotovitev obstoja delovnega razmerja s tožencem od 11. 5. 2020, poziv na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z bruto mesečno plačo 1.216,00 EUR (IV. točka izreka). Ugotovilo je obstoj delovnega razmerja med tožencem in petim tožnikom (pilot) od 18. 7. 2020 do 30. 9. 2020, ko je pogodbo o zaposlitvi med njima razvezalo; tožencu je naložilo, da mu je za navedeno obdobje dolžan priznati pravice iz delovnega razmerja, vključno z bruto mesečno plačo v znesku 4.864,82 EUR, od te odvede dajatve in mu izplača neto plačo s pripadajočimi obrestmi; zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 11. 5. 2020 do 17. 7. 2020 in od 1. 10. 2020 dalje, poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za navedeno obdobje (V. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan prvemu, drugemu in petemu tožniku ter tretji tožnici povrniti stroške postopka v višini 3.411,30 EUR, ter odločilo, da četrti tožnik krije sam svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del I. točke izreka in VI. točko izreka prvostopenjske sodbe se prvi tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da bi mu sodišče moralo priznati delovno razmerje pri tožencu tudi od 11. 5. 2020 do 19. 6. 2020. Ker se je 11. 5. 2020 prenesla dejavnost iz družbe A. d. o. o. (v nadaljevanju: A.) na toženca, so s tem dnem na podlagi 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) nanj prešle pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel tožnik sklenjeno s A.. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je iz poslovnega razloga 18. 5. 2020 podal A. in na podlagi katere mu je delovno razmerje v A. prenehalo 19. 6. 2020, zato ni imela pravnega učinka. Zmoten je zaključek, da za obdobje od 11. 5. 2020 do 19. 6. 2020 zahteva priznanje dvojnega delovnega razmerja, saj ne uveljavlja, naj ga toženec od ugotovitve obstoja delovnega razmerja dalje prijavi v matično evidenco, temveč od dneva prenosa do vrnitve na delo zahteva le ugotovitev obstoja delovnega razmerja in izplačilo plač. Nadalje navaja, da je bil od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 zaposlen pri drugem delodajalcu, a se za ta čas ni odrekel ugotovitvi obstoja delovnega razmerja pri tožencu in plači, ki bi jo prejel, če bi delal pri njem. Toženec mu za to obdobje dolguje vsaj razliko med plačo, prejeto pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejel za delo pri tožencu. Očita kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker dokaza z vpogledom v register ZZZS sodišče ni izvedlo na glavni obravnavi. Zatrjuje kršitev ustavne pravice do svobode dela (49. člen Ustave RS; URS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), saj bi bilo bolje, če v času trajanja tega spora ne bi delal pri drugem delodajalcu, ker bi mu v tem primeru sodišče priznalo delovno razmerje in plačo pri tožencu za ves vtoževani čas. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Drugi tožnik se pritožuje zoper II. in VI. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Z enakim utemeljevanjem kot prvi tožnik uveljavlja, da bi mu sodišče moralo priznati delovno razmerje pri tožencu tudi od 11. 5. 2020 do 2. 6. 2020, ko mu je na podlagi pravno neučinkujoče odpovedi iz poslovnega razloga izteklo delovno razmerje v A.. Ne strinja se z odločitvijo sodišča o razvezi pogodbe o zaposlitvi s tožencem, saj za to v 75. členu ZDR-1 ni bilo zakonske podlage, uporaba 118. člena ZDR-1 pa tudi ni bila mogoča, ker mu toženec pogodbe o zaposlitvi ni odpovedal. Želi delati pri njem. Od 1. 10. 2020 dalje je bil za določen in poln delovni čas zaposlen pri drugih delodajalcih, a bi mu sodišče moralo priznati vsaj razliko med plačo, prejeto pri drugih delodajalcih in plačo, ki bi jo prejel za delo pri tožencu. Ni upoštevalo njegove navedbe na zadnjem naroku, da mu je zadnja pogodba o zaposlitvi prenehala 30. 4. 2021 in da je brezposeln. To pogodbo prilaga pritožbi, saj prej ni vedel, da bo sodišče štelo kot odločilen status na dan zadnjega naroka. Zaradi nasprotja med razlogi sodbe in vsebino zapisnika tega naroka očita kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsaj od 1. 5. 2021 bi mu sodišče moralo priznati delovno razmerje pri tožencu in ugoditi reintegracijskemu zahtevku, tako pa ga je obravnavalo neenako v razmerju do prvega tožnika in tretje tožnice. Iz enakih razlogov kot prvi tožnik uveljavlja kršitev ustavne pravice do svobode dela in kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi vpogleda sodišča v register ZZZS. Podaja enak pritožbeni predlog kot prvi tožnik.

4. Zoper zavrnilni del III. točke izreka in VI. točko izreka sodbe se pritožuje tretja tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Z enakim utemeljevanjem kot prvi in drugi tožnik uveljavlja, da bi ji sodišče moralo priznati delovno razmerje pri tožencu tudi od 11. 5. 2020 do 17. 7. 2020, ko ji je na podlagi pravno neučinkujoče odpovedi izteklo delovno razmerje v A.. Podaja enak pritožbeni predlog kot prva dva tožnika.

5. Četrti tožnik se pritožuje zoper IV. in VI. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje, da bi sodišče moralo ugoditi njegovemu tožbenemu zahtevku. Odpoved, ki mu jo je A. podal 18. 5. 2020 iz razloga nesposobnosti (poslovni razlog ni prišel v poštev, ker je bil varovan kot starejši delavec), je bila brez pravnega učinka, saj je bil zaradi spremembe delodajalca od 11. 5. 2020 dalje v delovnem razmerju s tožencem. Glede na to ni pomembno, da zoper odpoved ni uveljavljal sodnega varstva. Podaja enak pritožbeni predlog kot prvi trije tožniki.

6. Peti tožnik se pritožuje zoper V. in VI. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Z enakim utemeljevanjem kot prvi trije tožniki uveljavlja, da bi mu sodišče moralo priznati delovno razmerje pri tožencu tudi od 11. 5. 2020 do 17. 7. 2020, ko mu je na podlagi pravno neučinkujoče odpovedi izteklo delovno razmerje v A.. Iz enakih razlogov kot drugi tožnik izpodbija razvezo pogodbe o zaposlitvi. Nadalje navaja, da je bil od 1. 10. 2020 dalje zaposlen pri drugih delodajalcih za določen in poln delovni čas, a se za ta čas ni odrekel ugotovitvi obstoja delovnega razmerja pri tožencu in plači, ki bi jo prejel, če bi delal pri njem. Toženec mu od 1. 10. 2020 dalje dolguje vsaj razliko med plačo, prejeto pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi jo tožnik prejel za delo pri njem. Na zadnjem naroku je navedel, da je pri drugem delodajalcu zaposlen do 31. 5. 2021 in da kot pilot z licenco ne more delati drugje kot pri tožencu. Vsaj od 1. 6. 2021 dalje bi mu sodišče moralo priznati delovno razmerje pri njem, a ga je obravnavalo neenako v razmerju do prvega tožnika in tretje tožnice. Iz enakih razlogov kot prvi in drugi tožnik uveljavlja kršitev ustavne pravice do svobode dela in kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi vpogleda sodišča v register ZZZS. Podaja enak pritožbeni predlog kot ostali tožniki.

7. Toženec v odgovorih na pritožbe tožnikov prereka njihove navedbe in predlaga, naj jih sodišče kot neutemeljene zavrne.

8. Zoper ugodilni del I., II., III., V. in VI. točke izreka sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Zanika obstoj okoliščin, ki bi utemeljevale spremembo delodajalca. A. še vedno lahko opravlja pomorsko pilotažo, a izven območja B. tovornega pristanišča. Pomorski pilot in voditelj pilotskega čolna ne moreta opravljati dela brez delovne opreme, pri čemer je pomembno, da je toženec zagotovil lastna premična in nepremična sredstva za poslovanje. Od 23 delavcev toženca je res devet takih, ki so bili zaposleni v A., saj je imel A. monopol na področju pomorske pilotaže in je v Sloveniji edini zaposloval pomorske pilote. Sodba nima razlogov o tem, da je bil z Uredbo o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (Ur. l. RS, št. 11/2020; v nadaljevanju: Uredba) vzpostavljen nov pravni režim. Na podlagi Uredbe sta toženec in Vlada RS sklenila pogodbo o izvajanju gospodarske javne službe pomorske pilotaže od 10. 5. 2020 dalje, kar predstavlja izvrševanje prerogative javne oblasti. A. je s pravnimi sredstvi nasprotoval uveljavitvi Uredbe, o čemer v sodbi ni dokazne ocene. Do ugovorov toženca se sodišče ni opredelilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožba petega tožnika je prepozna, ker po zavrnitvi prve zahteve za odpravo kršitev v zakonskem roku ni uveljavljal sodnega varstva. Prvemu, drugemu in petemu tožniku ter tretji tožnici bi moralo sodišče priznano reparacijo znižati za prejeto nadomestilo za brezposelnost. Prvemu tožniku je nepravilno priznalo delovno razmerje za nedoločen in poln delovni čas od 1. 1. 2021 dalje, saj je na zadnjem naroku navedel, da je bil zaposlen pri drugem delodajalcu do 31. 7. 2021. Poleg tega je bil od 18. 1. 2021 do 19. 3. 2021 v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu za krajši delovni čas. Pri prvem tožniku in tretji tožnici bi moralo uporabiti institut sodne razveze, vendar okoliščin in interesov na strani toženca sploh ni upoštevalo. O tem, da je prvi tožnik sodelavce izpostavil nevarnostim, je toženec vložil v spis mnenje ostalih pilotov, a se sodišče do tega in drugih dokazov o delu prvega tožnika ni opredelilo. Delovno mesto, ki ga je v A. zasedala tretja tožnica, pri tožencu ne obstoji. Napačna je odločitev o stroških postopka, saj tožniki nastopajo kot navadni sosporniki in so upravičeni vsak do povrnitve njemu pripadajočih stroškov, ki morajo biti razvidni iz izreka in obrazložitve. Toženec predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevki tožnikov v celoti zavrnejo s stroškovno posledico.

9. Tožniki v skupnem odgovoru na pritožbo toženca prerekajo njene navedbe in predlagajo, naj jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

10. Pritožba četrtega tožnika je v celoti utemeljena, pritožbe toženca, drugega in petega tožnika so delno utemeljene, pritožbi prvega tožnika in tretje tožnice pa nista utemeljeni.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v delu svoje odločitve kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in deloma zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi tega dejanskega stanja ni v celoti pravilno in popolno ugotovilo.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženca, da izpodbijanega dela sodbe ni bilo mogoče preizkusiti, ker se sodišče ni opredelilo do njegovih ugovorov o tem, da prenosa gospodarske enote ni bilo (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, je prvostopenjsko sodišče ustrezno obrazložilo vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je napravilo zaključek o prenosu gospodarske enote oziroma spremembi delodajalca, zato je bil preizkus prvostopenjske sodbe mogoč. V njej se je sodišče opredelilo do vseh odločilnih elementov prenosa, ki jih je toženec izpostavil kot sporne, ter upoštevalo vse ključne pravne predpise, na katere je opozoril toženec.

13. Po oceni pritožbenega sodišča toženec v pritožbi zmotno izpodbija prvostopenjski zaključek o obstoju okoliščin, ki so utemeljevale uporabo prvega odstavka 75. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva v zvezi s tem in jih pritožbeno sodišče po nepotrebnem podrobneje ne ponavlja. Med drugim je ugotovilo, da je A. opravljal dejavnost pomorske pilotaže v B. tovornem pristanišču od leta 1996 do 10. 5. 2020, ko je to dejavnost pričel opravljati toženec. Za izvajanje pomorske pilotaže je ključnega pomena storitev, ki jo opravlja za to posebej usposobljen kader1. Toženec je pričel opravljati pomorsko pilotažo z desetimi delavci, od katerih jih je devet prej delalo v A. (šest pilotov in trije upravitelji čolna). S tem je od A. prevzel bistveni del delavcev tako po številu (od osmih pilotov iz A. jih je toženec zaposlil šest, od šestih upraviteljev čolnov iz A. je zaposlil tri) kot po strokovnem znanju. Pritožbeno sodišče soglaša, da v smislu Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva) ugotovljeni toženčev prevzem dejavnosti in občutnega dela delovne sile predstavlja prenos gospodarske enote, ki je pri tožencu ohranila svojo identiteto, oziroma prenos organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti. Ker toženec učinkov spremembe delodajalca tožnikom ne priznava, jih ti utemeljeno vtožujejo v tem sporu.

14. Toženec prenos neuspešno izpodbija s pritožbenim zatrjevanjem, da je delavce iskal z javno objavo prostih delovnih mest. Po prvostopenjskih ugotovitvah je 20. 2. 2020 (tj. na dan svojega vpisa v sodni register) na zavodu za zaposlovanje objavil razpis za zaposlitev šestih pilotov in petih upraviteljev čolnov. Direktor toženca je izpovedal, da je bil razpis objavljen, ker toženec ob ustanovitvi ni imel potrebnega števila pilotov in jih je zato iskal tudi v A.. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, so potrebne delovne izkušnje takratni pomorski piloti v Sloveniji lahko pridobili le z delom v A. kot tedaj edinem izvajalcu pomorske pilotaže. Po razpisu je sedem delavcev (piloti in upravitelji čolna) v A. odpovedalo pogodbe o zaposlitvi in jih sklenilo s tožencem. Glede na vse navedeno je bilo po presoji pritožbenega sodišča ravnanje toženca, vključno z razpisom, jasno usmerjeno v to, da za pričetek izvajanja dejavnosti pomorske pilotaže zagotovi potreben kader. S tem, ko je 10. 5. 2020 pričel opravljati dejavnost, ki jo je neposredno pred tem A., in z večino usposobljenih delavcev, ki so pred tem to delo opravljali v A., so nastopile okoliščine, ki so utemeljevale institut spremembe delodajalca. Ta učinek bi zato toženec moral priznati tudi tožnikom.

15. V pritožbi toženec neutemeljeno nasprotuje prenosu z navedbo, da danes zaposluje 23 delavcev, od katerih je le devet bivših zaposlenih družbe A.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da spremembe v kadrovski sestavi delodajalca prevzemnika, do katerih pride po prenosu gospodarske enote, ne morejo ovreči nastopa spremembe delodajalca, ki se presoja po stanju na dan prenosa (prim. Pdp 204/2018, tč. 9). Pritožba nadalje izpostavlja, da je dvema delavcema iz kvote omenjenih devetih delavcev delovno razmerje v A. prenehalo že pred ustanovitvijo toženca. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je A. res izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi enemu pilotu in enemu voditelju čolna zaradi očitka sodelovanja pri ustanovitvi toženca. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo tudi brez upoštevanja teh dveh delavcev še vedno sedem od 10 delavcev (70 %), s katerimi je toženec pričel opravljati dejavnost, neposredno pred tem zaposlenih v A.. Sicer pa dejstvo, da je toženec zaposlil tudi omenjena dva delavca (ki sta zoper izredno odpoved uveljavljala sodno varstvo), po oceni pritožbenega sodišča zgolj potrjuje, da je toženec usposobljen kader, ki ga je potreboval za opravljanje pomorske pilotaže, pridobil izmed delavcev, ki so delovne izkušnje za to delo pridobili v A. in potrjuje pravilnost zaključka o ohranitvi identitete prenesene gospodarske enote pri tožencu.

16. Po navedbah toženčeve pritožbe so za izvajanje pomorske pilotaže pomembna tudi sredstva (npr. čolni), ki nanj iz A. niso bila prenesena. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da nepremično in premično premoženje (npr. poslovni prostor, privez, čolni) nima specifičnega pomena za opravljanje pomorske pilotaže in je dosegljivo na prostem trgu. Skladna tej presoji je izpoved prokurista A. o tem, da so za izvajanje storitve bistveni usposobljeni delavci, predvsem piloti z licenco, medtem ko se vsa ostala delovna sredstva lahko kupi ali najame.

17. Toženčevo pritožbeno sklicevanje, da A. še vedno lahko opravlja pomorsko pilotažo izven območja B. pristanišča, za kar potrebuje usposobljen kader, ne spremeni dokazne ocene o spremembi delodajalca. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je A. od 1996 dalje izključno opravljal pomorsko pilotažo prav v B. pristanišču, štirim tožnikom pa je podajo odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga obrazložil z dejstvom, da je 11. 5. 2020 prenehal opravljati pomorsko pilotažo kot svojo edino dejavnost. Po oceni pritožbenega sodišča je za ta spor ključno, da od tedaj, ko je pomorsko pilotažo na območju B. tovornega pristanišča pričel opravljati toženec, A. te ne opravlja več in je zaradi drugega odstavka 44. člena Pomorskega zakonika na območju, kjer jo je opravljal do tedaj, tudi ne sme več opravljati.

18. Zmoten je pritožbeni očitek toženca, da prenos gospodarske enote in prevzem zaposlenih iz A. na način, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (brez dogovora med tožencem in A.), pomeni nedopustno podržavljenje zasebnega podjetja s strani toženca kot javnega podjetja. Sprejem Uredbe in sklenitev pogodbe z dne 30. 3. 2020 med Vlado RS in tožencem namreč pomeni konkretizacijo naslednjih določb 43., 44. in 47. člena Pomorskega zakonika: storitev pomorske pilotaže se lahko opravlja kot izbirna gospodarska javna služba (v nadaljevanju: GJS), ki se izvaja samo v B. tovornem pristanišču in jo zagotavlja Republika Slovenija; če se storitev izvaja kot GJS, drugi izvajalci na območju njenega izvajanja te storitve ne smejo opravljati; ena od oblik zagotavljanja GJS na področju pomorskih dejavnosti je javno podjetje; akt o obliki in načinu izvajanja te GJS sprejme Vlada. Ta je sprejela Uredbo in v njej določila, da se pomorska pilotaža zagotavlja v obliki javnega podjetja, s katerim Vlada sklene pogodbo o izvajanju GJS za največ deset let, z možnostjo podaljšanja.

19. Toženec v pritožbi navaja, da z opravljanjem pomorske pilotaže izvršuje prerogativo javne oblasti, kar izključuje spremembo delodajalca. Navedba ni utemeljena. Za prenos se v skladu z določbo 1/1/c člena Direktive res ne šteje upravna reorganizacija organov oblasti ali prenos upravnih funkcij med organi oblasti, vendar v tem sporu ne gre za tak primer, saj je pomorska pilotaža gospodarska dejavnost. Izvrševanje prerogative javne oblasti je npr. prenos pristojnosti oblastnega upravnega odločanja med organom lokalne oblasti in javnim zavodom z javnimi pooblastili upravnega odločanja (prim. VIII Ips 197/2013).

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se Direktiva uporablja tudi za javna podjetja, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na to, ali je ta pridobitna ali ne, torej se uporablja tudi za toženca. Ta se zato v pritožbi neuspešno sklicuje, da je bila z Uredbo pomorska pilotaža izvzeta iz tržnih dejavnosti in da je bil zanjo vzpostavljen nov pravni režim (izvaja jo en izvajalec, v javnem interesu, pod pogoji Uredbe o oblikovanju cene, nadzoru …). Pritožba zmotno vztraja, da zaradi novega pravnega režima ni mogoče govoriti o prenosu in izpostavlja, da je A. opravljal pomorsko pilotažo kot tržno dejavnost, sam določal ceno storitve, organizacijo dela … Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pomorska pilotaža, ki jo je izvajal A., tudi po 10. 5. 2020 ostaja gospodarska dejavnost, še vedno se opravlja samo v B. tovornem pristanišču, to storitev tudi po 10. 5. 2020 uporabljajo ladje, za katere je pilotaža obvezna ... Dejstvo, da je sprva dejavnost opravljal zasebni gospodarski subjekt, nato pa je bilo na podlagi Uredbe in pogodbe njeno izvajanje preneseno javnemu podjetju, ne predstavlja podlage za izključitev obravnavanega prenosa iz dosega določb Direktive. Glede na obrazloženo je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje ni podrobneje opredelilo do okoliščin novega pravnega režima (cena, nadzor, poročanje itd.), saj te niso bile ključne za ugotovitev prenosa in tako ne predstavljajo odločilnih razlogov sodbe. Tudi pojasnilo pritožbe, da je do vzpostavitve novega pravnega režima prišlo zaradi grožnje zaposlenih v A. s stavko, ki bi onemogočila izvajanje pomorske pilotaže, ne more ovreči zaključka o prenosu. Dokazuje kvečjemu, da je nujna kontinuiteta opravljanja te dejavnosti.

21. Toženec v pritožbi očita, da prvostopenjsko sodišče ni dokazno ocenilo tega, da je A. nasprotoval uveljavitvi Uredbe z vložitvijo ustavne pobude za začetek postopka za oceno njene ustavnosti in predlogom za začasno zadržanje, ter da je skušal tožencu preprečiti opravljanje pomorske pilotaže z delavci A. tudi tako, da je zoper njega vložil tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe v gospodarskem sporu. Očitek ni utemeljen, saj po presoji pritožbenega sodišča vložitev teh pravnih sredstev ne predstavlja odločilnega razloga za ta delovni spor. Prenos gospodarske enote je bil izveden na podlagi (še vedno) veljavnega predpisa, tj. Uredbe, v povezavi s katero je bila nato med tožencem in Vlado RS sklenjena pogodba z dne 30. 3. 2020. Omenjena pravna sredstva, ki jih je vložil A., ne morejo preprečiti posledice prenosa, ki je v spremembi delodajalca. Do prenosa pravic delavcev pride namreč na podlagi zakona in poseben sporazum o prevzemu delavcev ni potreben (prim. VIII Ips 432/2009). Tudi sicer pa je bil v gospodarskem sporu predlog za izdajo začasne odredbe pravnomočno zavrnjen in tožba umaknjena.

22. Tožniki (razen četrtega) v pritožbah izpodbijajo zavrnitev reintegracijskega in reparacijskega tožbenega zahtevka za obdobje od 11. 5. 2020 do izteka odpovednega roka v A.. Njihove navedbe so neutemeljene. Drži, da v primeru prenosa gospodarske enote podaja odpovedi s strani delodajalca prenosnika ni potrebna, zaradi česar so bile odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jim jih je A. podal 18. 5. 2020, brez pravnega učinka (prim. Pdp 829/2018). Kljub temu je treba upoštevati ustaljeno stališče sodne prakse, da v primeru odločanja o reintegraciji delavcu hkrati ni mogoče priznati delovnega razmerja pri dveh delodajalcih, razen npr. ob zaposlitvi za krajši delovni čas (prim. VIII Ips 2/2020, VIII Ips 32/2020). Ker je bilo delovno razmerje med navedenimi tožniki in A. dejansko vzpostavljeno tudi od 11. 5. 2020 do izteka odpovednega roka pri A. (pri prvem tožniku do 19. 6. 2020, pri drugem do 2. 6. 2020, pri tretji tožnici do 17. 7. 2020 in pri petem tožniku do 17. 7. 2020, kar potrjujejo izpisi ZZZS v prilogah B 7-9 in 11), jim za ta čas ni mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja pri tožencu, niti morebitne razlike v plači (prim. VIII Ips 315/2017, VIII Ips 136/2018). V primeru morebitnega denarnega prikrajšanja bi za ta čas od toženca lahko uveljavljali kvečjemu odškodnino po pravilih o odškodninski odgovornosti, vendar takšnega tožbenega zahtevka niso uveljavljali, niti niso podali tovrstnih trditev.

23. Materialnopravna stališča pritožbenega sodišča o nemožnosti hkratnega priznanja delovnega razmerja pri dveh delodajalcih veljajo tudi za pritožbene navedbe prvega, drugega in petega tožnika glede reintegracijskega in reparacijskega tožbenega zahtevka nasproti tožencu za čas njihove zaposlitve pri drugih delodajalcih. To, da sodišče delavcu za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ne prizna hkrati delovnega razmerja pri delodajalcu, pri katerem mu je pred tem delovno razmerje prenehalo nezakonito, ne pomeni kršitve ustavne pravice do svobode dela (49. člen URS), kot to zmotno menijo pritožniki. Elementi te ustavne pravice so prosta izbira zaposlitve, dostopnost do vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji in prepoved prisilnega dela. V te elemente prepoved hkratnega obstoja več delovnih razmerij za poln delovni čas pri različnih delodajalcih ne posega. Pritožniki možnost delovnega razmerja pri tožencu kljub hkratnemu obstoju delovnega razmerja pri drugih delodajalcih utemeljujejo tudi z navedbami, da za ta čas od toženca ne zahtevajo prijave v matično evidenco, temveč le ugotovitev obstoja delovnega razmerja in razliko v plači. Te pritožbene navedbe niso utemeljene, saj ugoditev tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in pravic iz njega, kar vtožujejo tožniki, predpostavlja, da jih toženec tudi prijavi v obvezna socialna zavarovanja.

24. Zmoten je pritožbeni očitek prvega tožnika o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje dokaza z vpogledom v register ZZZS ne izvedlo na glavni obravnavi. Izpis iz ZZZS (B7) je za prvega tožnika vložil v spis že toženec, iz njega pa izhaja podatek, da se je z dnem 1. 10. 2020 zaposlil. Za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020, ki ga v zvezi z obravnavanim pritožbenim očitkom izpostavlja pritožnik, ta že sam v pritožbi priznava odločilno dejstvo, da je bil v tem obdobju zaposlen pri drugem delodajalcu za poln delovni čas. Iz že zgoraj pojasnjenih razlogov mu zato sodišče prve stopnje za to obdobje utemeljeno ni priznalo delovnega razmerja in pravic pri tožencu. Prav tako je zmoten pritožbeni očitek drugega in petega tožnika o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče dokaza z vpogledom v register ZZZS ne izvedlo na glavni obravnavi. Tudi zanju je toženec vložil v spis izpisa iz ZZZS (B8, B11), s podatkom, da sta od 1. 10. 2020 dalje v delovnem razmerju, iz razlogov sodbe pa ne izhaja, da bi sodišče zanju samo izvedlo še kak dodaten vpogled v register ZZZS. Drugi tožnik tudi zmotno očita kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zatrjuje nasprotje med razlogi sodbe in vsebino zapisnika zadnjega naroka. Na njem je res navedel, da mu je zadnja pogodba o zaposlitvi potekla 30. 4. 2021, vendar to, da sodišče te okoliščine ni ugotovilo v razlogih sodbe, ne pomeni očitane kršitve, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

25. Utemeljen je pritožbeni očitek toženca, da so razlogi sodbe glede prvega tožnika za čas po 1. 1. 2021 sami s seboj v nasprotju (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje mu je namreč v nasprotju s sprejetim stališčem, da dvojno delovno razmerje ni mogoče, priznalo delovno razmerje in pripadajoče pravice pri tožencu od 1. 1. 2021 dalje, čeprav je hkrati obrazložilo, da je bil v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu v določenih obdobjih po 1. 1. 2021 do 19. 3. 2021. Pritožbeno sodišče je zato glede prvega tožnika razveljavilo I. točko izreka prvostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2021 dalje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotoviti vsa dejstva glede tožnikovih zaposlitev pri drugih delodajalcih od 1. 1. 2021 do dneva ponovne odločitve, ter nato ta dejstva upoštevati pri odločitvi o vtoževani reintegraciji k tožencu in reparaciji za čas po 1. 1. 2021. V zvezi s tem je utemeljen tudi pritožbeni očitek toženca, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo navedbe prvega tožnika na zadnjem naroku, da ima zaposlitev do 31. 7. 2021. Glede zaposlitve pri drugem delodajalcu za krajši delovni čas, ki jo izpostavlja pritožba, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je preostali delovni čas do polnega lahko podlaga za priznanje delovnega razmerja in reparacije pri tožencu.

26. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženca, da je peti tožnik vložil tožbo prepozno, ker po zavrnitvi prve zahteve za odpravo kršitev dne 8. 6. 2020 ni v prekluzivnem 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavljal sodnega varstva, s ponovno zahtevo za odpravo iste kršitve pa si ni mogel zakonito podaljšati roka za vložitev tožbe. Z vidika uveljavljanja sodnega varstva je treba upoštevati specifično okoliščino tega spora, ki je v tem, da je delodajalec prenosnik (A.) kljub spremembi delodajalca imel s petim tožnikom vzpostavljeno delovno razmerje do 17. 7. 2020. Zaradi tega je pri tem tožniku dejanski neobstoj delovnega razmerja kot posledica toženčeve kršitve prvega odstavka 75. člena ZDR-1 nastopil šele 18. 7. 2020, ko je postal brezposeln. Glede na navedeno ni mogoče šteti, da je bil prekludiran z zahtevo za odpravo kršitev, ki jo je zoper toženca vložil dne 24. 7. 2020 in z uveljavljanim sodnim varstvom.

27. Toženec v pritožbi navaja, da bi bilo treba pri odločanju o pravicah prvega tožnika in tretje tožnice uporabiti 118. člen ZDR-1. Po oceni pritožbenega sodišča zmotno očita, da je sodišče prve stopnje glede instituta sodne razveze presojalo le okoliščine in interese na strani delavcev, ne pa tudi na strani toženca. Kot izhaja iz prvostopenjskih razlogov, je sodišče pri presoji toženčeve zahteve za sodno razvezo (ki je bila podana za vse tožnike) upoštevalo in raziskovalo navedbe tako tožnikov kot toženca, nato pa je zaključilo, da pretehtajo razlogi, ki niso v prid sodni razvezi. Pritožbeno sodišče s temi prvostopenjskimi razlogi, ki vključujejo tudi drugega in petega tožnika, soglaša in jih po nepotrebnem ne ponavlja.

28. V pritožbi toženec vztraja, da so odnosi med njegovimi delavci - nekdanjimi zaposlenimi v A. in tožniki povsem porušeni še iz obdobja pred njegovo ustanovitvijo (izvirajo iz časa stavkovnih aktivnosti v 2019), da med njimi ni zaupanja, da že dalj časa ne komunicirajo, da obstoj nesoglasij izhaja tudi iz izpovedi tožnikov ..., pri čemer toženec rizikov, ki iz tega izvirajo, ne more sprejemati, saj imajo porušeni medsebojni odnosi lahko velike posledice za varnost in zdravje vseh udeleženih. V zvezi s temi navedbami pritožbeno sodišče ugotavlja, da mnenje delavcev toženca o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožniki ne more biti odločilno (prim. VIII Ips 213/2017). Relevantne so okoliščine in interesi na strani delodajalca in ne na strani njegovih delavcev, pri tem pa ni zanemarljivo, da toženčevi delavci s tožniki pri tožencu sploh še niso sodelovali, zato gre zgolj za ugibanje, da se v delovno okolje pri tožencu zaradi zatrjevanih okoliščin ne bi mogli uspešno vključiti. Tudi sicer so pri presoji sodne razveze pomembne zlasti okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi ali zaradi podane odpovedi, oziroma v tem primeru zaradi toženčevega nepriznavanja obstoja delovnega razmerja tožnikom v posledici spremembe delodajalca (prim. VIII Ips 54/2017). Vsi zatrjevani konflikti med delavci, s katerimi toženec utemeljuje sodno razvezo, pa izvirajo še iz časa, ko so bili tožniki in izpostavljeni toženčevi delavci zaposleni v A.. To velja tudi za pritožbene navedbe, da so tožniki te sodelavce v A. prepričevali o nesmiselnosti Uredbe, da jim bo bolje v A., da so dobljene informacije prenašali lastniku A., da sta prvi in peti tožnik izvajala pritisk na zaposlene v A., lobirala za A. ... Tudi toženčeve pritožbene navedbe o tem, da tožniki niso želeli opravljati dela pri njem, da so špekulirali in se z zahtevami za odpravo kršitev obrnili nanj šele po prejemu odpovedi s strani A., ne utemeljujejo sodne razveze. V posledici prenosa gospodarske enote nastopi sprememba delodajalca na podlagi zakona, aktivno ravnanje pa se ne zahteva na strani delavcev, ki jih zadeva prenos, temveč na strani delodajalca prevzemnika, ki mora zagotoviti ustrezno obveščanje delavcev (76. člen ZDR-1) in jih prijaviti v obvezna zavarovanja. Delavec sicer lahko odkloni prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku, vendar dejstva, ki bi pri tožnikih utemeljevala tak zaključek, niso bila ugotovljena, v izpovedih pa so ti potrdili, da želijo nadaljevati z delom pri tožencu.

29. Zahtevo za sodno razvezo s prvim tožnikom toženec v pritožbi neuspešno dodatno utemeljuje s tem, da je v A. izpostavil sodelavce nevarnostim, ter da je po nepotrebnem provociral in se ga je pripravnik izogibal. Gre namreč za ravnanja, ki naj bi jih prvi tožnik storil v času zaposlitve v A. in zaradi katerih ga nenazadnje tudi A. ni sankcioniral. Glede na to je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do mnenja udeležencev dogodka z dne 1. 4. 2019, iz katerega izhaja, da je nezgoda grozila zaradi neustreznega dela in komunikacije prvega tožnika s prihajajočim tankerjem, ter očitek, da se ni opredelilo do drugih dokazov o njegovem delu. Ta dejstva niso bila odločilnega pomena za presojo okoliščin in interesov za sodno razvezo.

30. Toženec glede tretje tožnice v pritožbi zmotno dodatno utemeljuje sodno razvezo z zatrjevanjem, da pri njem ne obstaja delovno mesto vodje procesa, ki ga je zasedala v A. in da nima potrebe po tem delu. V trditvah je navajal, da je pri njem delovno mesto poslovne sekretarke zasedeno (iz B3 izhaja, da je razpis tega delovnega mesta objavil konec aprila 2020). Tožnica, ki je trdila, da je bilo njeno delovno mesto vodje procesa po vsebini enako toženčevemu delovnemu mestu poslovne sekretarke, je izpovedala, da se je na ta razpis prijavila, a ni bila izbrana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi v primeru spoštovanja 75. člena ZDR-1 moral toženec prevzeti na delo tudi tretjo tožnico, objaviti pa le razpise tistih morebitnih delovnih mest, ki jih s prenosom ni bilo mogoče zapolniti (smiselno prim. VIII Ips 129/2018, tč. 33). Zasedenost delovnega mesta je tako posledica toženčevega napačnega ravnanja, zato ne more biti podlaga sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi s tožnico. Sodišče prve stopnje tako pogodbe o zaposlitvi med njo in tožencem pravilno ni razvezalo.

31. Drugi in peti tožnik v pritožbah izpodbijata odločitev o razvezi njunih pogodb o zaposlitvi s tožencem. Glede pritožbenih navedb, da sodišče za tako odločitev v 75. in 118. členu ZDR-1 ni imelo zakonske podlage, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je institut sodne razveze mogoč tudi v sodnem sporu o obstoju delovnega razmerja, ki ga delavec sproži zoper delodajalca prevzemnika. Kot je bilo že predhodno obrazloženo, pa je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da niso podani razlogi, s katerimi je toženec utemeljeval sodno razvezo s tožniki. Pritožnika zato utemeljeno navajata, da upoštevajoč tak zaključek sodišče ne bi smelo razvezati njunih pogodb o zaposlitvi. Iz razlogov sodbe je razvidno, da ju je razvezalo z dnem, od katerega dalje je ugotovilo, da sta pritožnika v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu in odločitev utemeljilo s tem, da ne moreta biti hkrati v dveh delovnih razmerjih. Slednje sicer drži, vendar obstoječe delovno razmerje pri drugem delodajalcu ni ovira za to, da sodišče delavca reintegrira nazaj k delodajalcu, pri katerem mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito (prim. Pdp 661/2006). Pritožnikoma le ni mogoče priznati delovnega razmerja in iz njega izhajajočih pravic pri tožencu za čas, ko sta bila zaposlena pri drugem delodajalcu.

32. Ker je prvostopenjsko sodišče pogodbi o zaposlitvi drugega in petega tožnika zaradi zmotne uporabe materialnega prava (118. člen ZDR-1) napačno razvezalo, je pritožbeno sodišče njunima pritožbama delno ugodilo in II. ter V. točko izreka prvostopenjske sodbe razveljavilo v delu, ki se nanašata na odločitev o razvezi pogodbe o zaposlitvi ter zavrnitvi tožbenih zahtevkov za poziv na delo, ugotovitvi obstoja delovnega razmerja in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2020 dalje (prvi odstavek 355. člena ZPP). V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da ovir za sodno razvezo tudi pri teh dveh tožnikih ni, pravilno in popolno ugotoviti vsa dejstva glede njunih zaposlitev pri drugih delodajalcih od 1. 10. 2020 do dneva ponovne odločitve, ter nato ta dejstva upoštevati pri odločitvi o vtoževani reintegraciji k tožencu in reparaciji za čas po 1. 1. 2020. 33. Zmoten je pritožbeni očitek toženca, da bi bilo treba reparacijo, ki je bila v nerazveljavljenem delu prvostopenjske sodbe prisojena prvemu, drugemu in petemu tožniku ter tretji tožnici, znižati za prejeto denarno nadomestilo za brezposelnost. Toženec tega znižanja v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni uveljavljal, zato ta zahteva predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

34. Četrti tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da so razlogi za zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka materialnopravno napačni. Zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je A. podal zaradi nesposobnosti dne 18. 5. 2020, ni uveljavljal sodnega varstva, vendar to za odločitev v sporu o spremembi delodajalca ni pomembno. Odpoved je bila namreč brez pravnega učinka, saj je že pred tem prišlo do prenosa gospodarske enote na toženca in učinka spremembe delodajalca, zaradi česar A. ni bil več pristojen podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Pritožbeno sodišče je zato njegovi pritožbi ugodilo in razveljavilo IV. točko izreka sodbe v celoti, VI. točko izreka pa v delu, ki se nanaša na stroške tega tožnika, ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). To bo moralo tudi za četrtega tožnika presoditi, ali in do kolikšnega obsega vtoževanih pravic je upravičen, ter v zvezi s tem zlasti raziskati okoliščine o zaposlitvah pri drugih delodajalcih, ki jih v prvem sojenju ni ugotavljalo.

35. Zaradi delne razveljavitve prvostopenjske odločitve o glavni stvari, je bilo potrebno razveljaviti tudi preostali del VI. točke izreka, ki se nanaša na plačilo stroškov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi sicer toženec v pritožbi utemeljeno izpodbijal ta del prvostopenjske sodbe. V njem je bilo odločeno o stroških postopka prvega, drugega in petega tožnika ter tretje tožnice. V izreku izpodbijanega dela sodbe je sodišče tožencu naložilo plačilo seštevka vseh priznanih stroškov skupaj, kar pa ni materialnopravno pravilno. Terjatve tožnikom iz naslova stroškov namreč niso bile priznane v enakih delih (dvema je bilo priznano povračilo vseh stroškov, dvema pa le do višine 2/3) in v takem primeru mora iz izreka in obrazložitve sodbe jasno izhajati, kolikšen znesek stroškov je dolžan toženec plačati vsakemu posameznemu tožniku. Navedeno naj sodišče upošteva ob ponovni odmeri prvostopenjskih stroškov postopka vseh tožnikov in tudi tožnice.

36. Pritožbeno sodišče je glede na vse obrazloženo pritožbam toženca, drugega tožnika in petega tožnika ugodilo delno, pritožbi četrtega tožnika pa v celoti in sodbo sodišča prve stopnje v obsegu, ki je razviden iz I. točke izreka pritožbene sodne odločbe razveljavilo ter vrnilo v novo sojenje. V preostalem je pritožbe toženca, drugega tožnika in petega tožnika ter v celoti pritožbi prvega tožnika in tretje tožnice zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

37. Pritožbeno sodišče ni samo dopolnjevalo postopka oziroma odpravilo ugotovljenih pomanjkljivosti, saj je zaradi absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in delne zmotne uporabe materialnega prava ostal neraziskan večji sklop pravnorelevantnih dejstev v zvezi z zaposlitvami treh tožnikov pri drugih delodajalcih. V celoti je tudi treba ponovno odločiti o tožbenem zahtevku četrtega tožnika in v ta namen raziskati okoliščine v zvezi z obsegom pripadajočih mu pravic iz delovnega razmerja, kar še ni bilo predmet ugotavljanja sodišča. Z delno razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Poleg tega bi pritožbeno sodišče, če bi samo izvajalo dokazni postopek, prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar pa ni namen določb 354. in 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

38. Prvi tožnik in tretja tožnica krijeta sama svoje stroške pritožbe, ker z njo nista uspela (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

39. Odločitev o stroških pritožb, ki so jih vložili drugi, četrti in peti tožnik, se pridrži za končno odločbo, saj je pritožbeno sodišče na njihovi podlagi prvostopenjsko sodbo delno razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje (tretji odstavek 165. člena ZPP). Enako velja za stroške vseh petih tožnikov, ki so jim nastali z vložitvijo skupnega odgovora na pritožbo toženca, saj je bilo tudi tej pritožbi delno ugodeno, prvostopenjska sodba delno razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje.

1 V skladu z 79. členom Pomorskega zakonika (Ur. l. RS, št. 26/2001 in nadaljnji) pilotiranje ladij izvajajo piloti, ki morajo imeti določeno strokovno usposobljenost, predpisano dobo plovbe, strokovni izpit za pilota, pilotsko izkaznico, ki jo izda Uprava RS za pomorstvo in morajo biti vpisani v register pilotov. Na podlagi 7. člena Uredbe mora imeti izvajalec takšno število pomorskih pilotov in upravljavcev pilotskih plovil, da so ob upoštevanju določb delovne in socialne zakonodaje v vsaki izmeni zagotovljeni vsaj dva pomorska pilota in dva upravljavca pilotskih plovil.