Jedro

Zakonska skupnost ni skupnost, v kateri se obračunava vsak prispevek v denarju ali po vrednosti na trgu, spor o deležih zakoncev na skupnem premoženju pa ne obračunska pravda. Zato je pri presoji, katero premoženje sodi v skupno premoženje zakoncev, nujno izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja, obravnavati celotno skupno premoženje, obdobje pridobivanja premoženja oziroma obstoja izvenzakonske skupnosti pa presojati vsestransko in celovito ter ga v nobenem primeru drobiti na posamezna obdobja. Slednje velja tudi za presojo (vseh) prispevkov zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 6. točki izreka ter posledično 3. in 7. točki izreka spremeni tako, da se ugotovi, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, višji tožbeni zahtevek nasprotne tožnice pa se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in odločba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje:

1. zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada gospodarska družba M, d.o.o., in da mora tožnik na toženko v 15 dneh prenesti ustrezen poslovni delež,

2. ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnin, vpisanih v k. o. Š do 3/8, toženka pa do 5/8,

3. zavrnilo drugačna zahtevka obeh pravdnih strank v zvezi z nepremičninami, vpisanimi v k. o. Š,

4. zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v delu, v katerem je toženka zahtevala, da se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi stanovanje na Ž 20 (odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je postala pravnomočna),

5. ugotovilo, da je bilo v času trajanja zunajzakonske skupnosti pridobljeno premično premoženje, ki ga natančneje našteva,

6. ugotovilo, da je delež tožnice na skupnem premičnem premoženju 65/100, toženca pa 35/100,

7. zavrnilo drugačen zahtevek glede premičnin,

8. odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb Zoper odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v 1., 2., 3., 5., 6. in 8. točki izreka sodbe, se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje izvedene dokaze ocenilo napačno, da se razlogov v določenem delu ne da preizkusiti, sicer pa sklepi sodišča nimajo opore v izvedenih dokazih. Meni, da stališče sodišča prve stopnje, da darilna pogodba ni darilna pogodba, ni logično. O vrnitvi darila sodišče prve stopnje pravzaprav sploh ni odločilo. Dokazni postopek sploh ni bil izpeljan v smeri dokazovanja, da darilna pogodba ni darilna pogodba, zato ni razvidno, na kaj se sodišče prve stopnje pri tem stališču opira. Pri določitvi deležev pravdnih strank na nepremičnini, vpisani v k.o. Š., sodišče ni upoštevalo, da je imel tožnik pri odkupu polovice nepremičnine od sestre v dobrem 9.000,00 DEM iz naslova prodaje hišice v U in zapuščine po tožnikovi materi. Če je sodišče štelo, da je tožnik toženki v zameno za prispevek k skupnemu premoženju podaril polovico svojega solastnega deleža na tej nepremičnini, bi moralo stališče obrazložiti tako, da bi se ga dalo preizkusiti. Enako bi sodišče prve stopnje moralo ravnati v delu, kjer obrazloži svojo odločitev o vlaganjih ter višini prispevka posamezne stranke v skupno premoženje, ustvarjeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti, saj se sicer vložek toženke iz tega naslova neutemeljeno podvoji.

Pritožnik izpostavlja, da je sodišče po eni strani izpoved toženke ocenilo kot življenjsko prepričljivo, po drugi strani pa ji ni v celoti sledilo. Tako se sodišče ni opredelilo do njene izpovedi, da je v juliju 1995 prodala delnice L za tedanjih 14.000,00 DEM, iz obvestila o sklenjenih poslih NLB pa izhaja, da jih je prodala v letu 1997. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi toženke, da je nekaj delnic L kupila v času, ko je še živela s tožnikom. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev o nakupu osebnega avtomobila Jugo, ki je bil tožnikovo posebno premoženje, kasneje pa je bil vložen v skupno premoženje.

Napačno je stališče sodišča, da sta pravdni stranki večino obdobja trajanja izvenzakonske skupnosti plačevali kredite za nakup stanovanja na Ž, ta je bil nizek in je bil v celoti poplačan v kakšnih dveh letih.

Ni mogoče ugotoviti, kako je sodišče prve stopnje določilo delež obeh pravdnih strank glede druge polovice nepremičnine na V. Pritožnik izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kakšni zneski posebnega premoženja vsake od pravdnih strank naj bi bili vloženi v pridobitev druge polovice nepremičnine na V. Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo deleža tožnika na osebnem avtomobilu, saj sta obe stranki povedali, kako in na podlagi česa sta prišli do avtomobilov.

Sodišče pri ugotavljanju prispevkov pravdnih strank k skupnemu premoženju tudi ni upoštevalo, da je tožnik v zvezi z obnovo nepremičnine na V opravljal obrtniška dela, dela gradbenega delavca, ki bi jih obe pravdni stranki sicer morali plačati drugemu.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V nadaljevanju obrazložitve se bo pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih od obsežnih in ponavljajočih se pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena.

Vsebina spora Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z ugotavljanjem obsega in deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, ki sta ga pridobila v času trajanja izvenzakonske skupnosti, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje trajala od leta 1989 do leta 2001. O očitanih kršitvah določb pravdnega postopka Pritožnik navaja, da sodba ne vsebuje jasnih razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar naj je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitek je neutemeljen. Razlogi sodbe so jasni, obsežni in nenasprotujoči si, tako da bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) ni podana.

Poleg tega pritožnik sodišču očita, da dokazne ocene (še posebej toženkine izpovedi) ni opravilo celovito, pri tem izpostavlja in analizira posamezne toženkine trditve in dele njene izpovedi. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem tožniku pojasnjuje, da se mora sodišče v razlogih sodbe opredeliti do tistih elementov trditvenega in dokaznega materiala, ki so za odločitev bistvenega oz. odločilnega pomena. Nesmiselno, nepregledno in nemogoče bi bilo opredeljevanje sodišča do vsakega delčka vsake od izpovedi. Dokazna ocena mora težiti k sintezi. Dokazna ocena sodišča v izpodbijani sodbi sledi vsem opisanim zahtevam in ni obremenjena z nobeno od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Materialnopravna izhodišča V skladu z določbo 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2) (v nadaljevanju ZZZDR) je skupno premoženje tisto, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, pa ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (1. odstavek 59. člena ZZZDR).

V sodni praksi je pogosto izpostavljeno pomembno izhodišče, da zakonska skupnost ni skupnost, v kateri se obračunava vsak prispevek v denarju ali po vrednosti na trgu, spor o deležih zakoncev na skupnem premoženju pa ne obračunska pravda (3). Zato je pri presoji, katero premoženje sodi v skupno premoženje zakoncev, nujno izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja (4), obravnavati celotno skupno premoženje, obdobje pridobivanja premoženja oziroma obstoja izvenzakonske skupnosti pa presojati vsestransko in celovito ter ga v nobenem primeru drobiti na posamezna obdobja. Slednje velja tudi za presojo (vseh) prispevkov zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev.

O pritožbi zoper odločitev, vsebovano v 1. točki izreka sodbe Tožnikov zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi gospodarska družba M, d.o.o., in da mora zato tožnik na toženko prenesti del poslovnega deleža te družbe, je sodišče zavrglo. Obrazložilo je, da tožnik, ki je v sodnem registru edini družbenik navedene družbe, nima interesa za tak tožbeni zahtevek (toženka pa v nasprotni tožbi zahtevka v zvezi s tem delom skupnega premoženja ni postavila).

Pritožnik v pritožbi sicer navaja, da se pritožuje tudi zoper ta del odločitve sodišča prve stopnje, vendar odločitve vsebinsko ne izpodbija. Pritožbeno sodišče glede na naravo spora sicer ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da tožnikov pravni interes ni podan, saj je treba, kot je bilo zgoraj obrazloženo, pri presoji, katero premoženje sodi v skupno premoženje zakoncev in kakšni so deleži na tem premoženju, izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja in obravnavati celotno skupno premoženje hkrati. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo določbo 2. odstavka 181. člena ZPP, vendar pa bi takšna kršitev predstavljala relativno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je pritožnik ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa nanjo tudi ne pazi po uradni dolžnosti. Opisana kršitev ni prerasla v kakšno od absolutnih bistvenih kršitev.

O pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka na vrnitev darila Zahtevek na vrnitev darila, 1/4 nepremičnine na V (k. o. Š), je sodišče zavrnilo z argumentacijo, da darilna pogodba v resnici predstavlja drug pravni posel - pravzaprav način določitve deležev pravdnih strank na njunem skupnem premoženju, v katerega se je prelilo posebno premoženje tožnika. Pritožnik takšno odločitev sicer obsežno izpodbija, vendar pa pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi. Dokazna ocena na 13. in 14. strani izpodbijane sodbe je sklenjena, celovita in življenjsko prepričljiva ter logična (o tem več v nadaljevanju obrazložitve, pri razlogih za določitev deležev pravdnih strank na skupnem premoženju). Pritožbene trditve, da sodišče v tej smeri ni izvajalo dokaznega postopka, niso utemeljene.

Odločitev tudi ni obremenjena s kakšno od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

O pritožbi zoper določitev deležev na skupni nepremičnini, vsebovano v 2. in 3. točki izreka sodbe Ne glede na takšno, sicer pravilno, izhodišče (glede narave darilne pogodbe), pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju deleže pravdnih strank na celotnem skupnem premoženju določilo materialnopravno napačno.

Pristop sodišča prve stopnje, ki je atomistično in matematično ugotavljalo, kakšni so bili prispevki vsakega od bivših izvenzakonskih partnerjev k pridobitvi premičnega premoženja, kakšni k pridobitvi nepremičnega premoženja, pri slednjem pa še posebej, kakšni so bili njuni (predvsem denarni) prispevki oziroma vlaganja v nepremičnino, kakšni pa njuni (spet denarni) prispevki k odplačilu tožnikove sestre v zvezi z razdružilno pogodbo, je materialnopravno napačen.

Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi 1/4 nepremičnine, ki jo je toženka prejela na podlagi "darilne pogodbe" od tožnika, predstavljala toženkino posebno premoženje. Če pogodba ni darilna (kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje), je toženka 1/4 nepremičnine pridobila z delom (oz. večjim zaslužkom) in torej sodi v skupno premoženje pravdnih strank.

Ob odločanju o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju je treba upoštevati naslednje odločilne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo: - prvotni lastnik polovice nepremičnine na V je bil tožnik, šlo je za njegovo posebno premoženje (pridobljeno delno z dedovanjem, delno z darilom); nepremičnina torej "izvira" iz tožnikovega posebnega premoženja, ki se je zlilo s skupnim premoženjem pravdnih strank, - s polovico svojega posebnega premoženja je tožnik razpolagal v korist toženke, četrtina nepremičnine pa je ostala njegovo posebno premoženje, - nedenarna prispevka pravdnih strank k skupnemu življenju sta bila približno enaka, - toženka je imela višje (uradne) dohodke od tožnika, le-ti so bili približno v razmerju 3:1 v korist toženke, čeprav sodišče prve stopnje tožniku tudi verjame, da so bili realno njegovi dohodki nekoliko višji (ne ugotovi pa koliko), saj si je izplačeval nižjo plačo od dejanske, - vsaka od pravdnih strank je k pridobivanju skupnega premoženja prispevala tudi nekaj svojega posebnega premoženja, vendar pa sta prispevka zelo podobna.

Pritožbeno sodišče posebej poudarja, da nekateri od prispevkov (še posebej npr. znesek 628.681,00 SIT, ki ga je toženka prejela na račun premalo izplačanih plač), ob pravilni materialnopravni presoji ne predstavljajo posebnega premoženja, ampak skupno (z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti pridobljeno) premoženje pravdnih strank.

Glede na opisane odločilne ugotovitve - torej, da se je v skupno premoženje pravdnih strank prelilo posebno premoženje tožnika - 1/2 oz. vsaj 1/4 nepremičnine na V in glede na to, da je imela toženka v času trajanja pridobivanja premoženja višje dohodke od tožnika (kar je pripomoglo k pridobitvi preostale polovice nepremičnine in obnovi le-te), je pravilen zaključek, da nobeni od pravdnih strank, gledano celovito in glede vsega premoženja, ni uspelo izpodbiti domneve, ki jo določa 59. člen ZZZDR, to je da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. Opisano pa glede na načelo enotnosti skupnega premoženja velja za vse premoženje, ki sta ga pridobila v času trajanja izvenzakonske skupnosti - torej tako za nepremično kot premično premoženje.

Na pravilnost gornjih zaključkov kaže tudi okoliščina, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta na opisani način pravdni stranki pravzaprav že v času trajanja izvenzakonske skupnosti (torej ko med njima še ni bilo spora) skušali razdeliti premoženje oz. določiti deleže na njem.

Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, drugačen nasprotni tožbeni zahtevek tožnice pa zavrnilo. V preostalem delu (torej zoper odločitev, vsebovano v 1. točki izreka in odločitev o zavrnitvi zahtevka na vrnitev darila, vsebovano v 3. točki izreka) je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

O pravdnih stroških Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, je moralo preveriti tudi odločitev o pravdnih stroških. O teh je treba odločiti celovito - upoštevaje postopek pred sodiščem prve in druge stopnje (2. odstavek 165. člena ZPP). V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pravdni stranki po spremembi sodbe z zahtevkoma uspeli v približno enakem delu, zato je odločitev, da krijeta vsak svoje pravdne stroške (prvi del 2. odstavka 154. člena ZPP), ki se zdaj razteza tudi na pritožbeni postopek, še zmeraj pravilna.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3), ki se v tej zadevi uporablja glede na prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZPP-D), saj je bila pred uveljavitvijo ZPP-D na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. (2) Ur. l. SRS, št.15/76 do Ur. l. RS, št.16/2004

(3) Prim. npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 424/93, II Ips 399/99 in II Ips 174/2005. (4) Prim. npr. odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 746/2007 s 4.10.2007.