Jedro

Tožnik je poleg zahtevka za vrnitev darila (pri katerem je navedel vrednost spornega predmeta) naknadno objektivno kumuliral še zahtevek za ugotovitev obsega skupnega premoženja, ki ima drugačno dejansko in pravno podlago kot prvi postavljeni zahtevek. Da bi si tožnik zagotovil pravico do revizije tudi glede naknadno postavljenega zahtevka, bi moral v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spornega predmeta določiti za vsak zahtevek posebej, kar pa glede naknadno kumuliranega zahtevka ni storil. Zato je sodišče revizijo glede naknadno kumuliranega zahtevka kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek

Revizija zoper odločitev o zahtevku za določitev deležev na nepremičninah, parc. št. 355/26 in parc. št. 355/66, obe vl. št. 550, k. o. ..., se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (med drugim) zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za vrnitev darila (¼ nepremičnin, vpisanih v vl. št. 550, k. o. ...), podarjenega na podlagi darilne pogodbe z dne 28. 9. 1995, in za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo ¼ solastninskega deleža na navedenih nepremičninah na njegovo ime (odločitev je vsebovana v 3. točki izreka).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo v delu, ko izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za vrnitev darila, zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne sprejema stališča sodišč, da darilna pogodba, na podlagi katere (v skladu z določbo 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) zahteva vrnitev ¼ nepremičnin na V. (darilo), ni darilna pogodba. Stališče pritožbenega sodišča, da tudi ta del nepremičnin sodi v skupno premoženje pravdnih strank, ne vzdrži, ker je ta del nepremičnin tožnik podedoval in predstavlja njegovo posebno premoženje. Poudarja, da toženka sploh ni zatrjevala, da darila pogodba dejansko ni darilna pogodba. Izpoved toženke pa ne more nadomestiti njene trditvene podlage. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v izpodbijanem delu (ki se nanaša na odločitev o vrnitvi darila in o določitvi deležev na nepremičninah na V.) tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper odločitev o zahtevku za določitev deležev na nepremičninah na Vrhovcih ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

6. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana 17. 3. 2008 - torej pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-D), se postopek nadaljuje po tedanjem ZPP (drugi odstavek 130. člena ZPP-D). Revizijsko sodišče je zato tožnikovo vlogo, imenovano revizija in predlog za dopustitev revizije, štelo za revizijo.

O nedovoljenosti revizije

7. Tožnik je poleg zahtevka za vrnitev darila (pri katerem je navedel vrednost spornega predmeta 3,000.000 SIT) naknadno objektivno kumuliral še zahtevek za ugotovitev obsega skupnega premoženja (in določitev deležev na skupnem premoženju), ki ima drugačno dejansko in pravno podlago kot prvi postavljeni zahtevek. Da bi si tožnik zagotovil pravico do revizije tudi glede naknadno postavljenega zahtevka, bi moral v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spornega predmeta določiti za vsak zahtevek posebej, kar pa glede naknadno kumuliranega zahtevka ni storil. Nediferencirana navedba zgolj ene, skupne vrednosti 3,000.000 SIT v spremenjeni oz. razširjeni tožbi ima namreč enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. Zato je sodišče revizijo v delu zoper odločitev o naknadno kumuliranem zahtevku kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije

8. Revizijsko sodišče je revizijo vsebinsko obravnavalo le v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za vrnitev darila. Po dejanskih ugotovitvah pri sklenitvi sporne darilne pogodbe ni šlo za daritveni namen, ampak le za način določitve deležev pravdnih strank na njunem skupnem premoženju (revizijsko nesprejemanje te dejanske ugotovitve pa ni upoštevno, primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato je odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi zahtevka za vrnitev darila materialnopravno pravilna.

9. Revizijski očitek, da toženka ni zatrjevala, da je sporna darilna pogodba dejansko predstavljala delitev njunega skupnega premoženja, je protispisen (glej list. št. 87 spisa). Preostalih trditev o relevantnih procesnih kršitvah pa tožnik ne konkretizira, zato jih revizijsko sodišče ne sme preizkusiti (primerjaj 371. člen ZPP).

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).