Jedro

Na podlagi prvega odstavka 89. člena ZDen ni mogoče zahtevati razveljavitve špekulativnega in fiktivnega pravnega posla. Za tožnikov uspeh v pravdi pa tudi ne bi mogle zadostovati zgolj splošne okoliščine po prvem odstavku 89. člena ZDen, čeprav bi bile točno takšne, kot jih tožnik zatrjuje, in četudi bi (zgolj hipotetično) dopustili možnost, da ta zakonska določba daje podlago za tožbeni zahtevek, kakršnega je tožnik postavil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je kot dedič denacionalizacijskih upravičencev sprožil postopek za vrnitev podržavljenega premoženja, med drugim tudi nepremičnine, pripisane vl. št. 1254 k. o... Upravni organ je prekinil denacionalizacijski postopek do rešitve predhodnega vprašanja, ali je ta nepremičnina prešla iz družbene v zasebno lastnino na podlagi fiktivnega ali špekulativnega pravnega posla.

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, naj sodišče: 1) razveljavi kupno pogodbo z dne 15. 6. 1989, s katero je (druga) toženka prodala (prvemu) tožencu parc. št. 438 (pravilno 439), stavbišče in stavba, vpisano pri vl. št. 1254 k. o... za kupnino takratnih 1.214,144.217 din; in 2) naloži tožencema, da morata izstaviti za prenos lastnine v zemljiški knjigi sposobno listino, na podlagi katere dovoljujeta, da se pri vl. št. 1254 k. o... vknjiži lastninska pravica v korist denacionalizacijskih upravičencev M. M. do 3/4 in D. M. do 1/4, ker bo sicer tako listino nadomestila ta sodba.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je sprejelo kot pravilne in zadostne. Vse pritožbene očitke bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je zavrnilo kot neutemeljene. Kar zadeva uporabo materialnega prava, pa je odločitev utemeljilo na dveh ravneh - primarni in sekundarni.

Zavrnitev tožbenega zahtevka je bila po njegovi presoji primarno pravilna že zato, ker je bila tožba nesklepčna. Zakon o denacionalizaciji (ZDen) v prvem odstavku 89. člena namreč ni določil, da je treba špekulativen ali fiktiven pravni posel in akt razveljaviti; v izrek odločbe je treba vnesti le, kdo je denacionalizacijski zavezanec in do kakšne oblike vračanja je upravičen denacionalizacijski upravičenec. Na sekundarni ravni (s stališča hipotetične možnosti, da bi bil tožbeni zahtevek ob dokazani podlagi lahko utemeljen), pa je preskusilo pravno presojo sodišča prve stopnje in ji pritrdilo. Pri sklenitvi sporne pogodbe ni šlo za izigravanje predpisov, dosledno je bil spoštovan predpisani postopek za prodajo nepremičnin v družbeni lastnini, prodaja pa je bila posledica poslovne odločitve toženke, ki je poslovne prostore preselila iz K. na lokacijo v N. Če sta bila toženca seznanjena z možnostjo, da bodo upravičenci zahtevali vrnitev nepremičnin v naravi, a sta vendarle sklenila sporno pogodbo, tega pred uveljavitvijo ZDen ni mogoče šteti za špekulativno ravnanje. Tožnik ni zatrjeval nobene okoliščine, ki bi lahko utemeljevala fiktivnost pogodbe.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje, z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo sodb obeh stopenj z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Bistveni revizijski razlogi so naslednji: Pravno zmotno je stališče, da na podlagi prvega odstavka 89. člena ZDen ni mogoče zahtevati razveljavitve špekulativnega in fiktivnega pravnega posla. Po tožnikovem prepričanju je "postavljeni tožbeni zahtevek vsekakor primeren za izvedbo določbe 89. člena ZDen v praksi". Pravno tolmačenje fiktivnosti in špekulativnosti pravnega posla in akta je v drugostopenjski sodbi sicer pravilno zastavljeno, vendar ga drugostopenjsko sodišče v nobenem primeru ne bi smelo aplicirati na konkretni primer, saj niti prvo niti drugo sodišče nista izvajali nobenih dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka in ki bi šele omogočili obrazložena mnenja pritožbenega sodišča. Na to stališče navezuje tožnik očitke bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, storjenih s tem, ko sta stališče o pravilnosti oprli le na zapisnik o javni dražbi; ko je bilo zavrnjeno zaslišanje priče V. G.; ko je pritožbeno sodišče zavrnilo potrebnost opredelitve sodišča do dopisov z dne 29.9.1988 in 29.5.1989 in to z nerazumljivimi, prejudiciranimi razlogi. Če bi sodišče izvedlo vse od tožnika predlagane dokaze, bi bila odločitev za tožnika ugodnejša, saj je očitno, da ima ravnanje tožencev protipravno naravo in da se je toženka z nezakonitim dražbenim postopkom izognila obveznosti vračanja nacionaliziranega premoženja; z vračanjem so bila seznanjena vsa večja podjetja.

Zavrnjeno opozarjanje V. G. pritožbeno sodišče neutemeljeno povezuje z zadevo P 448/89, ki jo je prav tako vodil tožnik in v njej izposloval tudi začasno odredbo, s katero je bilo toženki prepovedano odtujevati in obremenjevati nepremičnine. Prav v času veljavnosti te začasne odredbe je bila opravljena sporna špekulativna javna dražba. Ker je toženka kljub sodni prepovedi sklenila pravni posel, je dobilo njeno ravnanje protipravno naravo, vztrajanje pri nedovoljeni prodaji pa posledica nedopustnega nagiba. Ko je Vrhovno sodišče v pravdni zadevi P 448/89 odločalo o reviziji tožeče stranke, je v odločbi II Ips 555/94 z dne 28. 3. 1996 zapisalo: Glede na revizijske navedbe o prikrajšanju tožnice v denacionalizacijskem postopku se pripominja, da lahko tožnica po prvem odstavku 89. člena ZDen v tem postopku uveljavlja okoliščine, v katerih je prišlo do prodaje sporne nepremičnine fizični osebi.

Eden osnovnih elementov špekulacije pri kupoprodajah je tudi cena blaga, v konkretnem primeru nepremičnin. S predlaganimi dokazi želi tožnik dokazati, da je bila nepremičnina prodajana mnogo pod normalno ceno, tudi ob upoštevanju Pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj in drugih nepremičnin (Ur. l. SRS št. 8/87). Cenitev je naročil prodajalec - toženka, ki je cenilcema tudi marsikaj zamolčala. V tej zvezi tožnik navaja vrsto dejstev, med njimi vrsto novih podrobnosti že prej navajanih dejanskih okoliščin, tako o velikosti, starosti, lokaciji in drugih lastnostih sporne nepremičnine, o njeni cenilni vrednosti, preračunani na 1 m2. Navaja tudi, da sta toženca 30.12.1991 sklenila prepisno listino, ker se je izvirnik pogodbe z dne 15.6.1989 izgubil pred overitvijo prodajalčevega podpisa, in da so bile tik pred licitacijo 27.5.1989 odpeljane iz mlina premičnine, ki jih našteje.

Končno je po tožnikovem mnenju splošno znano dejstvo, da je tedanja oblast javno govorila in pisala, da bo prišlo do denacionalizacije. Tako je razumljivo, zakaj je toženka hitela s prodajo mlina, čeprav ga je pred prodajo začela obnavljati - zato da bi vsaj nekaj iztržila zanj. Tožena pogodbenika sta ravnala z nedopustnim nagibom in v škodo denacionalizacijskih upravičencev.

V prvostopenjskem postopku z revizijo, ki je bil opravljen po 375. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS 26/99), toženca na revizijo nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Najprej je treba poudariti, da je neutemeljena revizijska graja osnovne in odločilne (primarne) materialnopravne presoje sodišča druge stopnje - izražena s tožnikovim stališčem, da je bil "postavljeni tožbeni zahtevek vsekakor primeren za izvedbo določbe 89. člena ZDen v praksi", da je bila tožba torej sklepčna, pravno zmotno pa stališče sodišča druge stopnje, da na podlagi prvega odstavka 89. člena ZDen ni mogoče zahtevati razveljavitve špekulativnega in fiktivnega pravnega posla. Kaj točno želi tožnik reči s trditvijo, da je bil "postavljeni tožbeni zahtevek vsekakor primeren za izvedbo določbe 89. člena ZDen v praksi", niti ni jasno. Z njo bržkone meri na procesno dimenzijo problema. Toda v pravdi sodišče ne "izvaja zakonskih določb", ampak odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), s katerimi stranke prosto razpolagajo (prvi odstavek 3. člena ZPP). Kar zadeva materialnopravno dimenzijo problema, pa se Vrhovno sodišče strinja z grajano razlago sodišča druge stopnje in se je v drugih zadevah tudi samo že enako opredelilo. Pravne posledice 89. člena ZDen so drugačne od posledic iz 88. člena istega zakona. Obstoj morebitnih špekulativnih ali fiktivnih poslov je zgolj naslov za vrnitev premoženja. Ugotovitev, da je prišlo do odsvojitve iz družbene lastnine na podlagi takšnih poslov, določa le zavezanca za vrnitev in s tem pravico upravičenca, da vrnitev premoženja zahteva tudi od fizične osebe, kar je izjema od pravila iz 51. člena ZDen, da je namreč zavezanec le pravna oseba. Kljub temu, da je pravilno že pravkar obravnavano (tako imenovano primarno) stališče sodišča druge stopnje, pa bo revizijsko sodišče odgovorilo tudi na drugo tožnikovo revizijsko grajo izpodbijane sodbe.

Revizijsko sodišče se pri presoji utemeljenosti revizije glede bistvenih kršitve določb pravdnega postopka omeji le na tiste, ki so v reviziji uveljavljene in kakor so konkretno obrazložene. Noben revizijski očitek procesnih kršitev ni utemeljen.

Tožnikovo revizijsko stališče, da je pritožbeno sodišče pravilno zastavilo pravno tolmačenje fiktivnosti in špekulativnosti pravnega posla po 89. členu ZDen, pomeni oceno, da je sodišče druge stopnje svojo presojo potrebnega obsega ugotavljanja dejstev oprlo na pravilno razlago tega pravila materialnega prava. Pri takem stališču pa je očitek, da bi šele izvedba od tožnika predlaganih dokazov lahko dala podlago za aplikacijo tega tolmačenja na konkretni primer, povsem očitno le graja obsega dokaznega postopka (o njem odloča sodišče - drugi odstavek 213. člena ZPP) in tako zgolj poskus izpodbijanja dejanske podlage pravnomočne sodbe. Toda izpodbijanje dejanskega stanja v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP), zatorej ta očitek ne more imeti uspeha.

Neutemeljeni so očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih tožnik navezuje na to stališče: da sta nižji sodišči stališče o pravilnosti javne dražbe oprli le na zapisnik o javni dražbi; da je bilo nepravilno zavrnjeno zaslišanje priče V. G.; da je pritožbeno sodišče neutemeljeno zavrnilo potrebnost opredelitve sodišča do dopisov z dne 29.9.1988 in 29.5.1989 in to z nerazumljivimi, prejudiciranimi razlogi. Zakaj niso bile na tak način bistveno kršene določbe pravdnega postopka na prvi stopnji, je sodišče druge stopnje na ustrezne pritožbene razloge odgovorilo in ponavljanje njegovih pravilnih in zadostnih razlogov ni potrebno. V pretežni vsebini pa so tudi to zgolj nedovoljeni razlogi o nepopolnosti in zmotnosti dejanskih ugotovitev, ki so podlaga izpodbijane odločitve.

Tožnik se v reviziji obnaša in izraža, kakor da ima odprte še vse možnosti dokazovanja. Tako tedaj, ko na trditev, da je eden osnovnih elementov špekulacije pri kupoprodajah cena blaga, v konkretnem primeru nepremičnin, naveže, da želi s predlaganimi dokazi dokazati, kako je bila sporna nepremičnina prodajana mnogo pod normalno ceno, tudi ob upoštevanju ustreznega takratnega pravilnika (Ur. l. SRS št. 8/87). Še bolj pa, ko v tej zvezi napada dejansko stanje celo z nekaterimi navedbami, ki so nove podrobnosti že prej navajanih dejanskih okoliščin ali druge revizijske novote (te so same po sebi nedovoljene - 371. člen ZPP): na primer navajanje vrste podrobnosti o velikosti, starosti, lokaciji in drugih lastnostih sporne nepremičnine, o njeni cenilni vrednosti, preračunani na 1 m2; pa navedba, da sta toženca 30.12.1991 sklenila prepisno listino, ker se je izvirnik pogodbe z dne 15.6.1989 izgubil pred overitvijo prodajalčevega podpisa; in navedba premičnin, ki so bile tik pred licitacijo 27.5.1989 odpeljane iz mlina.

Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na postopek v zadevi P 448/89 sodišča prve stopnje in v tej zadevi izdano sodbo revizijskega sodišča II Ips 555/94. Kar zadeva navedbo, da je V. G. v navedeni pravdi izposloval tudi začasno odredbo, s katero je bilo toženki prepovedano odtujevati in obremenjevati nepremičnine, in da je bila prav v času veljavnosti te začasne odredbe opravljena sporna "špekulativna javna dražba" - je treba predvsem reči, da je glede ključne časovne okoliščine ta navedba sploh netočna. Podatki spisa P 448/89, ki je v prilogi sedanjega pravdnega spisa, pač pričajo, da je bila tožba (ki je vsebovala tudi predlog za začasno odredbo) v tej predhodni pravdi vložena 31.5.1989, medtem ko je bila sporna javna dražba, na podlagi katere je bila sklenjena v izpodbijani sodbi obravnavana prodajna pogodba, opravljena že 27.5.1989. Kar zadeva stališče Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 555/94 z dne 28.3.1996, ki ga tožnik (sicer korektno) citira iz pravdne zadeve P 448/89, pa je bilo tedaj zapisano kot načelna pripomba, kot opozorilo na 89. člen ZDen, ki ni bil podlaga tedanje odločitve - za razliko od odločitve v sedaj obravnavani zadevi, v kateri je podlaga odločitve in v kateri je seveda odločilno, kakšna je s stališča tega pravnega pravila dejanska podlaga izpodbijane sodbe. Glede te dejanske podlage pa je mogoče čisto na kratko ponoviti, da niso bili ugotovljeni dejanski elementi, ki bi upravičevali pravno presojo, da je pri sporni prodajni pogodbi (oziroma pri javni dražbi, ki je bila podlaga za njeno sklenitev) šlo za špekulativen ali fiktiven pravni posel oziroma akt razpolaganja z nepremičnino, ki je bila dotlej družbena lastnina.

To vrnitev na vprašanje uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi naj zaključi odgovor na revizijsko stališče, da so bili v času sporne prodaje na podlagi javne dražbe splošno (ali vsaj največjim podjetjem) znane namere tedanje oblasti za denacionalizacijo, in da je tako razumljivo, zakaj je toženka hitela s prodajo mlina, čeprav ga je pred prodajo začela obnavljati: zato da bi vsaj nekaj iztržila za nepremičnino, do katere je prišla zastonj. Kar naj bi pomenilo, da sta tožena pogodbenika ravnala z nedopustnim nagibom in v škodo denacionalizacijskih upravičencev. Odgovor revizijskega sodišča je preprost: nedopusten nagib in namen tožencev, ravnati v škodo denacionalizacijskih upravičencev, je bilo zatrjevano, ne pa tudi dokazano dejstvo. Za tožnikov uspeh v pravdi pa zgolj splošne okoliščine po prvem odstavku 89. člena ZDen ne bi mogle v zadostovati, čeprav bi bile točno takšne, kot jih tožnik zatrjuje, in četudi bi (zgolj hipotetično) dopustili možnost, da ta zakonska določba daje podlago za tožbeni zahtevek, kakršnega je tožnik postavil. Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi 378. člena ZPP zato treba zavrniti.