Jedro

Odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka je primarno pravilna že iz razloga, ker iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožeča stranka zatrjuje, da je bila pogodba o prodaji z dne 15.6.1989 špekulativen oziroma fiktiven pravni posel, zato uveljavlja njegovo razveljavitev. Po 1. odstavku 89. člena Zakona o denacionaliaciji (Ur.l. RS š. 27/91 - 66/2000, v nadaljevanju ZDEN) je zavezanec za vrnitev oziroma odškodnino pravna oziroma fizična oseba, ki je v času odločanja o zahtevi za nacionalizacijo lastnik tega premoženja, če je premoženje, na katero se nanaša vrnitev ali odškodnina, prešlo iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih pravnih aktov in poslov. ZDEN ni določil, da je treba špekulativen oziroma fiktiven pravni posel in akt razveljaviti. V izrek odločbe je treba vnesti le, kdo je v konkretnem primeru denacionalizacijski zavezanec in do kakšne oblike vračanja je upravičen denacionalizacijski upravičenec. Ker zatrjevane okoliščine iz 1. odstavka 89. člena ZDEN ne utemeljujejo neveljavnosti pogodbe o prodaji z dne 15.6.1989, tožeča stranka pa kakšne druge dejanske podlage izpodbojne tožbe ni zatrjevala, je njena tožba nesklepčna. Ne vzdrži tudi trditev, da sta toženi stranki s sklenitvijo pogodbe z dne 15.6.1989 izigrali določbe ZDEN, s čimer so bili prizadeti interesi denacionalizacijskih upravičencev. Če sta bili toženi stranki seznanjeni z možnostjo, da bodo upravičenci zahtevali vrnitev nepremičnega premoženja v naravi, nato pa vendarle skleniti pravni posel, tega v času pred uveljavitvijo ZDEN (pričetek veljavnosti 7.12.1991) nikakor ni mogoče šteti za špekulativno ravnanje. V 1. odstavku 89. člena sicer res ni nobene časovne omejitve, vendar pa bi o špekulativnosti pravnega posla, ki je bil sklenjen pred 7.12.1991, lahko govorili le v primeru, če bi bil ta sklenjen z nedopustnim nagibom, to je z namenom izogniti se lastnosti zavezanca ali denacionalizaciji, zlasti pa še vrnitvi v naravi. Tožeča stranka takšnega nedopustnega nagiba ni dokazala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Drugotožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi z dopolnilnim sklepom z dne 7.2.2001 zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe o prodaji z dne 15.6.1989 med drugotoženo stranko kot prodajalcem in prvotožencem kot kupcem, s katero je prodajalec prodal kupcu parcelo xx, vpisano pri vl.št. yy k.o. K. za kupnino 1.214.144,217 din in izstavitev za prenos lastnine v zemljiški knjigi sposobno listino, na podlagi katere dovoljujeta, da se pri vl.št. yy k.o. K. vknjiži lastninska pravica v korist denacionalzacijskih upravičencev M.M. do 3/4 in D.M. do 1/4, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba ter povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je, da mora tožnik prvotoženi stranki povrniti 139.582,50 SIT, drugotoženi stranki pa 136.552,50 SIT pravdnih stroškov.

Proti sodbi se je po odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna in nezakonita zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti. V njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar sodišče v svoji obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, in med zapisniki o izpovedbah v postopku. Vse to pa v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker prvo sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. Zmotno je uporabilo tudi materialno pravo. Preozko je tolmačilo fiktivnost pravnega posla. V danem primeru gre za navidezno pravilnost pravnega posla in akta, ki pa to ni, saj je prišlo do sporne prodaje zaradi številnih nepravilnosti in prikrivanj. Tudi dražbeni postopek je bil navidez legalen, v resnici pa v popolnem nasprotju s takratnimi pravnimi pravili. Odklonitev zaslišanja prič v zvezi z dražbenim zapisnikom, to je V.G., M.B. in M.Z., je imelo za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj bi zaslišanje navedenih oseb potrdilo navedbe tožeče stranke, da je bil dražbeni postopek izpeljan navidezno. V.G. bi potrdil, da je ugovarjal dražbi in da je bil iz prostorov, kjer naj bi se dražba vršila, odstranjen, čeprav je istega dne izročil direktorju V.B. pismeni protest in ugovor. Med razloge, ki so bili uveljavljani 29.5.1989, spada predvsem, da je en del nepremičnine, ki je bil predmet dražbenega postopka, pomotoma vpisan kot družbena lastnina. Ker sodišče prve stopnje ni ocenilo in pravno opredelilo ugovora z dne 29.5.1989 niti predloga Občini K. z dne 29.9.1988, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz zapisnika o javni dražbi ni razvidno, ali sta M.B. in M.Z. plačala kavcijo. Sodišče bi moralo izvesti predlagane dokaze o tem, ali so bile kavcije plačane in kasneje vrnjene imenovanima. Prvotožena stranka je bila v dogovoru z drugotoženo stranko obveščena o objavi dražbe in je dobila naročilo, da še isti dan po objavi plača kavcijo, vse to pa ustvarja domnevo, da je bil kupec s strani prodajalca določen že pred dražbo. Zaradi ugovorov zoper dražbo in ob udeležbi samo enega interesenta drugotožena stranka dražbe ne bi smela končati, ampak bi jo morala ponovno razpisati zaradi širše javne dostopnosti. Po mnenju tožeče stranke je objava na krajevno običajen način vsekakor objava v G. in ne v D., ki je ljubljanski časopis. Ob upoštevanju dejstva, da je bila že v letu 1989 drugotožena stranka opozorjena s strani V.G. na namero pravnih naslednikov upravičencev do denacionalizacije, je vrednost spornih nepremičnin bistvenega pomena za odločitev glede špekulativnosti posla. Po Zakonu o prometu nepremičnin je bil predmet prodaje lahko le stavba ali posamezni deli stavb, ne pa zemljišče. Sodišče prve stopnje je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem gradbene stroke.

Drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka je primarno pravilna že iz razloga, ker iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožeča stranka zatrjuje, da je bila pogodba o prodaji z dne 15.6.1989 špekulativen oziroma fiktiven pravni posel, zato uveljavjla njegovo razveljavitev. Po 1. odstavku 89. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur.l. RS št. 27/91 - 66/2000, v nadaljevanju ZDEN) je zavezanec za vrnitev oziroma odškodnino pravna oziroma fizična oseba, ki je v času odločanja o zahtevi za nacionalizacijo lastnik tega premoženja, če je premoženje, na katero se nanaša vrnitev ali odškodnina, prešlo iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih pravnih aktov in poslov. ZDEN ni določil, da je treba špekulativen oziroma fiktiven pravni posel in akt razveljaviti. V izrek odločbe je treba vnesti le, kdo je v konkretnem primeru denacionalizacijski zavezanec in do kakšne oblike vračanja je upravičen denacionalizacijski upravičenec. Ker zatrjevane okoliščine iz 1. odstavka 89. člena ZDEN ne utemeljujejo neveljavnosti pogodbe o prodaji z dne 15.6.1989, tožeča stranka pa kakšne druge dejanske podlage izpodbojne tožbe ni zatrjevala, je njena tožba nesklepčna. Takšen zaključek najbolj nazorno podkrepi hipotetična situacija, v kateri bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku. Pravna posledica sodbe - razveljavitev pogodbe o prodaji bi pomenila vrnitev premoženja v družbeno sfero, zaradi česar zavezanec za vrnitev premoženja nikakor ne bi mogla biti pravna oziroma fizična oseba v smislu 1. odstavka 89. člena ZDEN.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je sklenilo, da sporna pogodba ni bila niti fiktiven niti špekulativen pravni posel, je logična in prepričljiva. Temelji na pravilnem materialnopravnem izhodišču, da je namen pravne norme iz 89. člena ZDEN v tem, da zaradi izigravanja določb ZDEN ali zardai hudih kršitev pravnega reda ne smejo biti prizadeti interesi denacionalizacijskih upravičencev v primerih, ko je podržavljeno premoženje prešlo v zasebno lastninsko sfero na podlagi špekulativnega ali navideznega pravnega akta ali posla, torej na način, ki je pomenil že v času prehoda premoženja hudo kršitev celo tedaj veljavnega pravnega reda. Pojem špekulacije dobi protipravno naravo, kadar je ravnanje pogodbenih strank posledica nedopustnega nagiba.

Sklenitev sporne pogodbe ni bila špekulativna, saj ni šlo za izigravanje prisilnih predpisov, dosledno pa je bil spoštovan postopek, kot ga je za promet z nepremičninami v družbeni lastnini določal Zakon o prometu z nepremičninami (Ur.l. SRS št. 19/76, 42/86, v nadaljevanju ZNP) v členih 8 - 10. Razpisana in izvedena je bila javna dražba. Njen potek je razviden iz zapisnika o javni dražbi z dne 29.5.1989. Iz listine izhaja, kdo so bili ponudniki na javni dražbi in da so plačali kavcijo v višini 10% od izklicne ene, zato bi bilo odveč vsakršno zaslišanje predlaganih prič M.B. in M.Z., še zlasti ob dejstvu, da bi bila javna dražba veljavno opravljena tudi, če bi bil pri prodaji navzoč en sam ponudnik (1. odstavek 161. člena Zakona o izvršilnem postopku, Ur.l. SFRJ št. 20/78 - 27/90, v zvezi s 110. členom Zakona o nepravdnem postopku, Ur.l. SRS št. 30/86, v zvezi z 8. odstavkom 9. člena ZPN).

Prav tako ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče V.G.. O tem, kateri dokaz naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP). Tudi po oceni pritožbenega sodišča priča ne bi mogla izpovedati ničesar takega, kar ni vsebovano že v njegovih dopisih z dne 29.9.1988 in 29.5.1989. Odstranitve priče s kraja javne dražbe pa ni mogoče ovrednotiti kot kakršnokoli postopkovno kršitev, saj V.G. ni imel statusa ponudnika na javni dražbi. Njegovih pripomb zaradi pomanjkanja pravnega interesa zato ni mogoče šteti za ugovor v smislu 7. odtsavka 9. člena ZPN.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sicer res ni podrobneje ukvarjalo s citiranima dopisoma z dne 29.9.1988 in 29.5.1989, to pa iz razloga, ker takšna natančnejša opredelitev po razumni oceni ni bila potrebna. Listini ne vsebujeta ničesar takega, kar bi lahko pripeljalo do drugačne odločitve v zvezi z zakonitostjo izvedbe javne dražbe dne 29.5.1989. V.G. je v njih zlasti izpostavil okoliščino, na kateri je tožeča stranka gradila svojo tožbo v zadevi opr.št. P ... (del nepremičnine naj bi bil pomotoma vpisan kot družbena lastnina, ker ni bil izvzet iz nacionalizacije), o čemer pa je že bilo odločeno s pravnomočno zavrnilno sodbo.

Z objavo razpisa javne dražbe v časopisu D., ki ni lokalnega značaja, je bilo nedvomno zadoščeno tudi pravnemu standardu krajevno običajne objave iz 3. odstavka 9. člena ZPN.

V skladu z 10. členom ZPN je bila pogodba z dne 15.6.1989 tudi predložena pristojnemu javnemu pravobranilcu. Predhodno je izvedenec gradbene stroke P.J. izdelal cenitev prometne vrednosti nepremičnin. Le-to je preveril še izvedenec F.R., dokončni izračun pa je bil nižji od ocenjene vrednosti prvega izvedenca. Ker ni nobenih okoliščin, ki bi kazale na zavestno nespoštovanje kriterijev, ki predstavljajo osnovo za cenitev nepremičnin, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke s postavitvijo novega izvedenca gradbene stroke.

Ne vzdrži tudi trditev, da sta toženi stranki s sklenitvijo pogodbe z dne 15.6.1989 izigrali določbe ZDEN, s čimer so bili prizadeti interesi denacionalizacijskih upravičencev. Če sta bili toženi stranki seznanjeni z možnostjo, da bodo upravičenci zahtevali vrnitev nepremičnega premoženja v naravi, nato pa vendarle skleniti pravni posel, tega v času pred uveljavitvijo ZDEN (pričetek veljavnosti 7.12.1991), nikakor ni mogoče šteti za špekulativno ravnanje. V 1. odstavku 89. člena sicer res ni nobene časovne omejitve, vendar pa bi o špekulativnosti pravnega posla, ki je bil sklenjen pred 7.12.1991, lahko govorili le v primeru, če bi bil ta sklenjen z nedopustnim nagibom, to je z namenom izogniti se lastnosti zavezanca ali denacionalizaciji, zlsati pa še vrnitvi v naravi. Tožeča stranka takšnega nedopustnega nagiba ni dokazala. Iz izvedenih dokazov izhaja prav nasprotno od zatrjevanega, in sicer, da je bila prodaja nepremičnine prvotožencu posledica poslovne odločitve drugotoženke, ki je svoje poslovne prostore iz lokacije v K. preselila v N..

Za fiktiven posel je značilno, da pogodbeni stranki hočeta, da nastane le navidez, medtem ko zanju posel v resnici ne velja. Smisel fiktivnega posla je lahko tudi prikrivanje drugega posla. Tožeča stranka ni zatrjevala nobene okoliščine, ki bi lahko utemeljevala fiktivnost pogodbe z dne 15.6.1989. Vsa našteta dejstva je v razlogih svoje odločitve navedlo že sodišče prve stopnje, pri čemer pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, kot ga pavšalno zatrjuje tožeča stranka v pritožbi. Prav tako ni ugotovilo nobene druge po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ker niso podani ne uveljavljani ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da drugotožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta, upoštevajoč dejansko in pravno zamotanost zadeve, ni bil potreben (1. odstavek 144. člena ZPP).