Jedro

Tožnica je določnega dne po elektronski pošti poslala dopis, v katerem je napadla in diskreditirala delavca in v agresivnem, hujskaškem in sovražnem tonu uporabljala neprimerne, objektivno žaljive in podcenjujoče besede. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vsebina dopisa objektivno žaljiva in da je tožnica z navedenim dejanjem izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, hkrati pa tudi naklepoma huje kršila pogodbeno in zakonsko obveznost prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1. Poleg tega je tožnica zaradi večinskega poslovnega deleža v v konkurenčni družbi, ki se enako kot tožena stranka ukvarja z dejavnostjo čistilnih servisov in je tudi invalidsko podjetje, imela odločilen vpliv na poslovanje konkurenčne družbe in bi lahko znanja in podatke, pridobljene pri delu pri toženi stranki, uporabljala v navedeni družbi, s čimer je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbeno in zakonsko konkurenčno prepoved iz 39. člena ZDR-1. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1. Ob

osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (I/1. točka izreka), da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak z vsemi pravicami in obveznostmi še traja (I/2. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji vpisati delovno dobo, jo prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter ji obračunati in izplačati nadomestilo plače in regres za letni dopust (I/3. točka izreka) ter za povrnitev pravdnih stroškov (I/4. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da pri očitanih kršitvah po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 sodišče prve stopnje ni raziskalo okoliščin, ki so pogojevale očitane žalitve, in sicer šikaniranja tožnice, provokativnega in žaljivega pisma A.A., tožničino obnašanje in njen odnos do sodelavcev, njene karakterne lastnosti, ali je zoper njo kdaj tekel disciplinski ali kakšen drug postopek. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo tožničinega direktnega naklepa. Tožnica je bila s pismom A.A. izzvana, odreagirala je čustveno in v varstvu svojih koristi ter koristi ostalih članov sveta delavcev pri toženi stranki. Tožničino ravnanje je mogoče pripisati nepremišljenosti, ne pa nespoštljivosti ali celo žalitvi, poleg tega pa je treba upoštevati, da je šlo za enkratni dogodek, ki ne upravičuje tako hude sankcije, kot je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa tožnica s tem ravnanjem ni kršila obveznosti iz delovnega razmerja, saj se očitane kršitve nanašajo na dejanja, ki ne izhajajo iz delovnega razmerja. Tožnica je z A.A. namreč komunicirala le v okviru delovanja sveta delavcev, ta pa ne spada v redno delovno obveznost delavcev. Sporno pismo, ki tudi sicer ni objektivno žaljivo, ne predstavlja hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, sploh ob upoštevanju zgoraj navedenih okoliščin. Pri očitani kršitvi konkurenčne prepovedi pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo nastanka škode, brez česar sodišče prve stopnje ne bi moglo zaključiti, da gre za hujšo kršitev delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožena stranka se ni niti v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti v postopku pred sodiščem prve stopnje opredelila, katero obveznost je tožnica kršila. Sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj je verjelo izpovedi direktorice tožene stranke, ne pa izpovedi tožnice. Tožnici pogodba o zaposlitvi ne bi smela biti odpovedana, ker je bila članica sveta delavcev, odpoved pa je nezakonita tudi zato, ker tožnici ni bil omogočen zagovor, ker sta sindikat tožene stranke in svet delavcev podala negativno mnenje in ker tožnica ni imela odpovednega roka. Za kršitev konkurenčne prepovedi ne zadostuje pasivna udeležba tožnice kot družbenice v drugi družbi, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je dejansko zanjo sklepala kakšne posle, prav tako ni ugotavljalo, ali je dejansko uporabljala informacije, ki jih je pridobila pri delu za toženo stranko. Pa tudi sicer je sankcija za kršitev konkurenčne prepovedi lahko le odškodninski zahtevek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitev ustavno zagotovljenih človekovih pravic. Tožnica neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njenih navedb, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje, in da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane sodbe izhajajo vsi razlogi o odločilnih dejstvih in da se je sodišče prve stopnje obširno opredelilo do ugovorov tožnice v zvezi z drugimi zatrjevanimi razlogi za nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (kot npr. da je bila članica sveta delavcev, da ji ni bil omogočen zagovor in da ji ni bil dan odpovedni rok). V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se sodišču tudi sicer ni potrebno opredeliti prav do vseh navedb strank v postopku, saj mu tega ne nalaga niti ZPP niti to ne bi bilo smiselno z vidika ekonomičnosti postopka ter jasnosti in preglednosti obrazložitve odločbe, ki jo sodišče izda. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo tudi, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov. Z razlogi za neizvedbo dokazov se pritožbeno sodišče strinja, saj so se predlagani dokazi nanašali na irelevantna dejstva, kar je ustavnopravno dopusten razlog za zavrnitev dokaznih predlogov. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča nista podani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 213. člena ZPP in kršitev ustavne pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba (in s tem smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi napačno povzelo vsebino pisma, ki ga je poslala tožnica, saj je vsebina pisma, kot jo je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi (13. točka), skladna z samo vsebino pisma kot listinskega dokaza (A16).

7. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožnici s strani tožene stranke dne 27. 6. 2014. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu samostojni referent za računovodstvo in finance. V podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka tožnici očita, da je dne 4. 6. 2014 po elektronski pošti poslala dopis, v katerem je napadla in diskreditirala delavca A.A. in v agresivnem, hujskaškem in sovražnem tonu uporabljala povsem neprimerne, objektivno žaljive in podcenjujoče besede. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim očitkom ugotovilo, da je vsebina dopisa objektivno žaljiva in da je tožnica z navedenim dejanjem izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.), hkrati pa tudi naklepoma huje kršila pogodbeno in zakonsko obveznost prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) in 10. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala tudi, da je postala imetnica 75,88 % poslovnega deleža v konkurenčni družbi B. d. o. o., ki se enako kot tožena stranka ukvarja z dejavnostjo čistilnih servisov in je tudi invalidsko podjetje, tožnica pa je pri delovanju navedene družbe lahko uporabljala raznovrstne finančne in poslovne podatke, s katerimi je prihajala v stik pri svojem delu v računovodstvu tožene stranke. V zvezi z navedenim očitkom pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica imela zaradi večinskega poslovnega deleža odločilen vpliv na poslovanje družbe B., d. o. o., in da bi lahko znanja in podatke, pridobljene pri delu pri toženi stranki, uporabljala v navedeni družbi, s čimer je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbeno in zakonsko konkurenčno prepoved iz 39. člena ZDR-1 in 10. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje presodilo tudi, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno glede na določbo drugega odstavka 109. člena ZDR-1, da je bil postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi izveden pravilno in da delovnega razmerja zaradi ugotovljenega utemeljenega odpovednega razloga po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1 ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), je odločilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in tožbene zahtevke v celoti zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče se strinja tako z dejanskimi kot pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in v nadaljevanju v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja na relevantne pritožbene navedbe.

9. V zvezi z očitkom iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na sporno pismo, tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje (in enako sedaj v pritožbi) očitanega dejanja ni zanikala, pač pa je navajala le razloge, zaradi katerih bi bilo potrebno zaključiti, da kršitev ni tako huda, da bi upravičevala podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je tako z vidika presoje, ali je tožnica s tem dejanjem izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve oziroma ali je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, relevantno le, ali je vsebina pisma objektivno žaljiva. Nepomembne so okoliščine, na katere tožnica opozarja tudi v pritožbi, in sicer, da je bila izzvana s pismom delavca A.A., da se slednji ni čutil razžaljenega, da je pismo odraz šikaniranja tožnice in drugih zaposlenih s strani direktorice tožene stranke in da tožnica prej nikoli ni kršila svojih obveznosti iz delovnega razmerja. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, takšne okoliščine ravnanja tožnice ne opravičujejo, hkrati pa tudi ne vplivajo na presojo ali ugotovljen utemeljen razlog opravičuje podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot skrajno sredstvo sankcioniranja delavca v delovnem pravu. Zmotna je tudi pritožbena navedba, da bi moralo te okoliščine sodišče prve stopnje upoštevati pri ugotavljanju tožničinega naklepa, saj ta ni zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 (še manj je zakonski znak tega kaznivega dejanja t.i. obarvani naklep, torej namen razžaliti drugega). Ni mogoče slediti niti pritožbeni navedbi, da je tožnica pismo napisala v varstvu upravičenih koristi (tretji odstavek 158. člena KZ-1), saj bi enak učinek lahko dosegla tudi z odzivom na zakonsko dopusten in moralno primeren način.

10. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da je vsebina pisma, ki ga je tožnica poslala, objektivno žaljiva. Besedne zveze in pojmi, uporabljeni v pismu, kot na primer: petokolonaš (beseda sicer res izvira iz časa pred drugo svetovno vojno, vendar se še danes razume kot pogovorni izraz za upornika oziroma izdajalca), da ne zna brati zakona, da ne razume besede „lahko“, da se je takim osebam treba postaviti po robu in da ne razumejo prav nič, so objektivno žaljivi in pomenijo napad zoper čast in dobro ime delavca A.A. v obliki žaljive vrednostne ocene. Še posebej ob upoštevanju dejstva, da je navedeni delavec invalid (tako kot večina drugih zaposlenih pri toženi stranki) in da je zato še dopusten obseg uporabljenih negativnih izrazov ustrezno manjši, kar bi morala tožnica tudi upoštevati. Objektivno žaljivo vsebino je namreč treba presojati z vidika okolja, v katerem je izjava izrečena, in tudi glede na to, komu je namenjena. Glede na dejstvo, da tožnica v pismu napada delavca, ki je invalid, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je vsebina pisma glede na izraze, ki jih je tožnica v njem uporabila, objektivno žaljiva in da gre za utemeljen odpovedni razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

11. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je utemeljena tudi druga v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitana kršitev, ker je tožnica kršila konkurenčno prepoved, in s tem podan utemeljen odpovedni razlog. Konkurenčna prepoved je opredeljena v prvem odstavku 39. člena ZDR-1, ki določa, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica večinska družbenica (s 75,88 % poslovnim deležem) družbe B. d. o. o., katere zakoniti zastopnik je njen sin, C.C.. Navedena družba, ki je enako kot tožena stranka invalidsko podjetje, se ukvarja s toženi stranki konkurenčno dejavnostjo čiščenja stavb. Navedena dejstva med strankama niso sporna oziroma jih tožnica v pritožbi ne napada. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica glede na dejanske okoliščine konkretnega primera, imela možnost vplivati na poslovanje in sklepanje poslov družbe B. d. o. o., ne glede na to, da ni bila poslovodja v tej družbi in torej po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.) ni imela formalne pristojnosti sklepati poslov. Vendar pa je imela kot večinska družbenica izključno pristojnost postavitve in odpoklica poslovodje (505. člen ZGD-1) ter brez dvoma tudi možnost dejanskega vplivanja na poslovanje družbe in na sklepanje poslov glede na to, da je bil poslovodja oziroma zakoniti zastopnik družbe, kot omenjeno, njen sin in glede na to, da je razpolagala s koristnimi informacijami o družbi konkurenčnem podjetju, to je o toženi stranki. Opisano ravnanje predstavlja kršitev konkurenčne prepovedi iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1 in 10. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi, ki utemeljuje podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 12. Neutemeljena je v zvezi s tem pritožbena navedba, da ne gre za kršitev tožničinih obveznosti iz delovnega razmerja, ker naj bi pravdni stranki s pogodbo o zaposlitvi izključili oziroma vsaj omilili konkurenčno prepoved tožnice. Iz 10. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi (A17) izhaja, da je konkurenčna prepoved dogovorjena, čeprav določilo iz pogodbe o zaposlitvi sicer res ni povsem identično zakonski dikciji prvega odstavka 39. člena ZDR-1. Brez dvoma pa iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja niti izključitev niti omilitev te prepovedi, ki bi bila relevantna za odločitev v obravnavani zadevi. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ne more že golo dejstvo imetništva večinskega poslovnega deleža v družbi, ki se ukvarja z dejavnostjo, ki je konkurenčna delodajalcu, pomeniti kršitve konkurenčne prepovedi, saj takšen zaključek iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je kršitev konkurenčne prepovedi mogoče sankcionirati le z odškodninskim zahtevkom zoper delavca. Možna sankcija za to kršitev je namreč tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi, in sicer tako redna kot tudi izredna, saj gre za obveznost iz delovnega razmerja. Ker se za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne zahteva obstoj škode, pa je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je škoda toženi stranki v konkretnem primeru nastala. Obstoj škode je nepomemben tudi z vidika, ali je kršitev, ki se delavcu očita, dovolj huda, da opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj to delodajalec lahko poda ne glede na obstoj in obseg škode, ki mu zaradi delavčeve kršitve utegne nastati. Glede na navedeno teh dejstev sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba ugotavljati.

13. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z razlogi sodbe v zvezi z drugimi zatrjevanimi okoliščinami, ki naj bi kazale na nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da delodajalec delavcu, ki je član sveta delavcev, ne more (redno ali izredno) odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi članu sveta delavcev je glede na prvi odstavek 112. člena ZDR-1 mogoča (ne glede na delavčevo soglasje), če ta ne ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je delavcu mogoče podati tudi, kadar sindikat ali svet delavcev poda negativno mnenje (četrti odstavek 86. člena ZDR-1). Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici tako ni nezakonita, ker je bila tožnica članica sveta delavcev ali ker sta svet delavcev in sindikat tožene stranke podala negativno mnenje k odpovedi, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zmotna pa je tudi pritožbena navedba, da bi tožnica morala imeti odpovedni rok, saj ga v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni (drugi odstavek 82. člena ZDR-1). Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita niti iz razloga, ker tožena stranka v njeni obrazložitvi naj ne bi opredelila, katero obveznost iz delovnega razmerja je tožnica kršila. Poleg tega, da navedeno ne drži, delodajalec tudi sicer v obrazložitvi odpovedi ni dolžan pravno kvalificirati kršitve, ki jo delavcu očita, pač pa mora zgolj navesti dejstva, s katerimi utemeljuje odpovedni razlog (drugi odstavek 87. člena ZDR-1).

14. Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da tožena stranka na prošnjo tožnice ni bila dolžna prelagati zagovora, ki je bil predviden za 20. 6. 2014, zgolj zato, ker se zagovora ni mogla udeležiti tožničina pooblaščenka. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi se ga lahko udeležila tožnica sama, z drugim pooblaščencem ali pa bi lahko podala pisni zagovor. Za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ne veljajo enake postopkovne varovalke, kot sicer veljajo za stranke v pravdnem ali drugem sodnem postopku in na katere se neutemeljeno sklicuje tožnica v pritožbi. Tudi ustavnopravno varovana pravica do proste izbire zagovornika ne more veljati za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je že po naravi manj formalen postopek kot sodni postopek in tudi manj strogo urejen s procesnimi pravili. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da od delodajalca zaradi spoštovanja zakonskega roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni mogoče pričakovati, da bo ustregel želji delavca po preložitvi zagovora, še posebej, kadar ta, tako kot v konkretnem primeru, ni utemeljena(1). Ni utemeljena niti pritožbena navedba, da ji je bil določen prekratek rok za pripravo na zagovor, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za takšne očitke, ki bi utemeljevali daljši rok kot tri delovne dni (zakonsko določen minimum iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1), ki jih je tožnica imela na voljo. V zvezi s tem ne vzdrži niti argument, da so v sodnih postopkih praviloma določeni 8-dnevni ali 15-dnevni rok, saj postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni sodni postopek in zato zanj ne veljajo enaka pravila, kot že omenjeno.

15. Tožnica v pritožbi navaja, da očitana kršitev v zvezi s spornim pismom ne izhaja iz delovnega razmerja, ker sta z delavcem A.A. sodelovala v okviru delovanja sveta delavcev. Ker pa navedenega dejstva tožena stranka v tem postopku ni navajala in ker ne izkaže, da ga brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno v skladu z 286. členom ZPP, njene pritožbene navedbe ni mogoče upoštevati in nanjo pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi in razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o stroških odgovora na pritožbo pa je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Primerjaj sodbo in sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 153/2012 z dne 17. 9. 2012.