Jedro

Večinsko lastništvo v konkurenčni družbi, ki dejansko opravlja enako dejavnost kot družba v kateri je zaposlen delavec, prav gotovo pomeni kršitev konkurenčne prepovedi, čeprav tak delavec ne sklepa poslov v imenu konkurenčne družbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo, ji za čas od 1. 7. 2014 do vrnitve na delo vpiše delovno dobo, jo prijavi v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ji obračuna nadomestilo plače v bruto znesku 2.308,71 EUR mesečno ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec ter ji izplača pripadajoči regres za letni dopust za vsako tekoče leto nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. julija dalje. Zahtevke je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožnica z navedbami v elektronskem dopisu z dne 4. 6. 2014 izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve iz prvega odstavka 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami), ob enem pa je z njima tudi naklepoma huje kršila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je tudi, da je tožnica kršila zakonsko prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča drug e stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje le vpogledalo v dopis A. A. z dne 3. 6. 2014, tožničin odgovor z dne 4. 6. 2014, naslovljen na predsednico sveta delavcev tožene stranke, vendar teh listin ni prebralo in se tudi ni opredelilo do odgovora A. A. z dne 9. 6. 2014. Kršeno je bilo načelo neposrednosti izvajanja dokazov in načelo ustnosti, saj sodišče pred strankami in porotniki ni prebralo listin na katere se sklicuje tožnica in se do teh listin tudi ni opredelilo. Zaradi navedenega je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). V zvezi s kršitvijo, ki naj bi jo tožnica storila z elektronskim sporočilom z dne 4. 6. 2014, bi sodišče zaradi pravilne uporabe materialnega prava moralo zaslišati domnevnega oškodovanca A. A. in zaslišati predlagane priče B. B., C. C., D. D. in dr. E. E. Sodišči prve in druge stopnje se tudi nista opredelili do vseh relevantnih tožničinih navedb, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Z revizijo se izpodbija sodba sodišča druge stopnje, revizijski očitek kršitve načela neposrednosti in ustnosti, pa se nanaša na postopek pred sodiščem prve stopnje. Tožnica v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljala tega, da sodišče ni prebralo listin, ki jih navaja revizija (1). Revizijsko zatrjevanje je tudi protispisno, saj je v zapisniku naroka za glavno obravnavo z dne 7. 4.2015 izrecno navedeno, da se vpogledajo in preberejo vse listine v spisu (priloga A1 do A52 in B1 do B3), kar zajema tudi listine na katere se sklicuje tožnica. Tožnica takšnemu zapisu ni ugovarjala niti ob zaključku naroka za glavno obravnavo niti v pritožbi.

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov glede navedenih listinskih dokazov. Sodišče prve stopnje se je do negativnega mnenja, ki sta ga v zvezi z nameravano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici sprejela svet delavcev in sindikat, opredelilo v 10. točki obrazložitve, ko je zaključilo, da je tožena stranka v skladu s 86. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) kljub takšnim negativnim mnenjem tožnici lahko podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je soglašalo s pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča, kar pomeni, da je soglašalo tudi z navedenim stališčem. Do obeh dopisov A. A. se je sodišče druge stopnje opredelilo s tem, ko je navedla, da je nepomembno, ali je bila tožnica izzvana s (prvim pismom A. A.) in ali se je ta čutil razžaljenega (kar se nanaša na njegovo drugo pismo). Povsem neutemeljen je revizijski očitek, da se sodišče ni opredelilo do dopisa tožnice predsednici sveta delavcev tožene stranke, saj ima sodba obsežne razloge o tem, zakaj sodišče šteje, da tožničine navedbe v tem dopisu (v resnici gre za elektronsko sporočilo), pomenijo hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja razžalitve.

8. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker se sodišče ni opredelilo do vseh relevantnih tožničinih navedb. Tožnica tega očitka ni konkretizirala. Že sodišče druge stopnje je pojasnilo, da se sodišču ni potrebno opredeliti do prav vseh navedb strank v postopku in da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev. Sodišče prve stopnje je obsežno pojasnilo, zakaj ni izvedlo posameznih predlaganih dokazov, pritožbeno sodišče pa je soglašalo z oceno, da so se zavrnjeni dokazni predlogi nanašali na irelevantna dejstva, ker je ustavnopravno dopusten razlog za njihovo zavrnitev.

9. Ni možno slediti revizijskemu stališču, da gre pri sodbi sodišča prve stopnje za tako imenovano sodbo presenečenja, ker sodišče, zaradi pomanjkljivega procesnega vodstva, tožnice ni opozorilo, da za odločilno šteje izpoved zakonite zastopnice tožene stranke. Nepravilna uporaba določb ZPP o materialno procesnem vodstvu je lahko relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jo tožnica morala uveljavljati že v pritožbi, česar pa ni storila. Tudi sicer se sodba ne opira le (in tudi ne predvsem) na izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke, temveč tudi na druge dokaze. Tako zaključek sodišča, da je bil tožničin zapis v elektronskem sporočilu z dne 4. 6. 2014 objektivno žaljiv, temelji predvsem na analizi vsebine tega sporočila.

10. Revizijske navedbe o tem, kaj bi sodišče moralo ugotoviti z zaslišanjem prič B. B., C. C., D. D. in dr. E. E. pomenijo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ni dopusten revizijski razlog.

11. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnici podana zaradi dveh hujših kršitev pogodbenih obveznosti: - ker je v dopisu z dne 4. 6. 2014, naslovljenem na predsednico sveta delavcev na osebni ravni napadla in diskreditirala delavca A. A. in pri tem uporabljala neprimerne, objektivno žaljive in podcenjujoče izraze, s čemer naj bi izpolnila tudi vse znake kaznivega dejanja razžalitve; - ker je kršila konkurenčno prepoved s tem, da je brez soglasja tožene stranke postala imetnica več kot ¾ deleža (75,88 %) družbe F., d. o. o., ki je prav tako kot tožena stranka invalidsko podjetje in se tudi ukvarja z dejavnostjo čistilnih servisov, kar je pomemben del dejavnosti tožene stranke.

Tožnica v reviziji po vsebini izpodbija le odločitev sodišča v zvezi s prvo kršitvijo, glede druge kršitve pa ne navaja ničesar.

12. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zadošča že ugotovitev, ki je revizija ne izpodbija, da je tožnica kršila konkurenčno prepoved, zaradi česar je podan odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Revizijo je tako potrebno zavrniti že na podlagi ugotovitve, da niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in da tožnica glede kršitve konkurenčne klavzule ne uveljavlja zmotne uporabe materialnega prava.

13. Nižji sodišči sta glede kršitve konkurenčne prepovedi ugotovili naslednja dejstva: - tožena stranka je v času od 16. 6. 2014 do 22. 6. 2014 izvedela, da je tožnica postala 75,88 % družbenica družbe F., d. o. o.; - tako tožena stranka kot družba F., d. o. o., sta invalidski podjetji, obe družbi sta registrirani za dejavnost splošnega čiščenja prostorov in to dejavnost tudi dejansko opravljata; - tožnica tožene stranke nikoli ni zaprosila za soglasje za opravljanje konkurenčne dejavnosti oziroma za vstop v konkurenčno družbo; - tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu samostojnega referenta za računovodstvo in finance, kar pomeni, da je bila seznanjena s finančnimi podatki tožene stranke, z njenimi poslovnimi partnerji, strankami, cenami, načinom poslovanja toženke kot invalidskega podjetja in obračunom subvencij za invalide ipd.

14. Večinsko lastništvo v konkurenčni družbi, ki dejansko opravlja enako dejavnost kot družba v kateri je zaposlen delavec, prav gotovo pomeni kršitev konkurenčne prepovedi, čeprav tak delavec ne sklepa poslov v imenu konkurenčne družbe. Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 224/2013 z dne 13. 1. 2014, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, zavzelo stališče, da je namen zakonske prepovedi konkurence ravno v tem, da delavec v času zaposlitve ne sme brez soglasja delodajalca ustanavljati gospodarskih družb z enako dejavnostjo kot delodajalec. Enako velja seveda tudi za vstop v lastniško strukturo take družbe. Tožnica bi zato mora o nameravanem vstopu v družbo F., d. o. o., zlasti pa tudi o prevzemu večinskega lastništva te družbe, obvestiti toženo stranko in pridobiti njeno pisno soglasje.

15. Revizijsko sodišče sicer soglaša s stališčem revizije, da zapisa tožnice v elektronskem sporočilu dne 4. 6. 2014 ni mogoče opredeliti kot kršitev pogodbenih obveznosti, ki bi sama zase zadostovala za samo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, ali se presoja po 1. ali 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR. Ta dopis, ki se v spisu sicer niti ne nahaja v celoti, saj je tožnica predložila samo prvo stran (očitno pa je, da obstaja še nadaljevanje), je tožnica naslovila na predsednico sveta delavcev, kot odgovor na pripombe A. A. na delo sveta delavcev, ki jih je tožnica prejela od predsednice.

16. Odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je podan, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Po stališču sodišča druge stopnje naj bi bile objektivno žaljive navedbe, da se sedaj vidi, kdo je pristaš „petokolonašev“; da (A. A.) razlaga celo zakon, ki ga sploh ne zna brati; da sploh pa ne razume, kaj pomeni beseda „lahko“; da se je takšnim ljudem - sodelavcem potrebno postaviti po robu. Označiti nekoga za „pristaša petokolonašev“ sicer izpolnjuje objektivne znake razžalitve, saj pomeni negativno vrednostno sodbo, vendar pa bi sodišče moralo upoštevati, da se je tožnica žaljivo izrazila v zvezi z opravljanjem funkcije članice sveta delavcev. V takšnih primerih pa je kot dodaten pogoj za obstoj kaznivega dejanja v skladu s tretjimi odstavkom 169. člena KZ-1 potrebno ugotoviti še poseben zaničevalni namen storilca, česar pa sodišče ni ugotavljalo. Nobena od preostalih spornih navedb v dopisu z dne 4. 6. 2014 ne izpolnjuje objektivnih znakov kaznivega dejanja razžalitve.

17. Sodišče bi pri presoji, ali uporaba spornih besed v dopisu z dne 4. 6. 2014 pomeni hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 moralo tehtati med upravičenim pričakovanjem tožene stranke, da bodo zaposleni spoštovali dostojanstvo drugih delavcev, in jih ne bodo žalili in pravico delavca do svobodnega izražanja mnenja v zvezi z opravljanjem funkcije člana sveta delavcev. Pri tem tehtanju ni mogoče prezreti, da je v konkretnem primeru tožnica (res da s pretiranimi izrazi in pretirano čustveno) reagirala na pripombe, ki jih je A. A. dal v zvezi z zapisnikom seje sveta delavcev. V kolikor bi s prestrogimi merili ocenjevali, kdaj je v takšni izmenjavi mnenj, ki lahko tudi v interesu boljšega delovanja organov soupravljanja delavcev, presežena meja dopustnega, potem bi bila takšna izmenjava mnenj praktično onemogočena, saj bi se delavci utemeljeno bali, da bodo prejeli odpoved pogodbe o zaposlitvi ,če bodo bodisi kritizirali ali pa branili delo organov sodelovanja delavcev pri upravljanju. Tudi ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka invalidsko podjetje in da je A. A. invalid, v dopisu z dne 4. 6. 2014 uporabljenih besed ni mogoče opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa vse navedeno ne more vplivati na drugačno odločitev tem sporu, saj je, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita že zaradi kršitve konkurenčne prepovedi.

18. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Gre za mnenji sveta delavcev in sindikata glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, dva dopisa A. A. in dopis tožnice predsednici sveta delavcev.