Jedro

Povprečno ustrezno usposobljen delavec je sposoben predvideti, da stopanje na prečko ograje z drsečimi čevlji znatno poveča možnost zdrsa in padca z ograje, zato je zaključek o njegovem 25 % prispevku k nastali škodi pravilen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo toženemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v nesreči pri delu, in toženi stranki, ob ugotovljenem 40 % tožnikovemu prispevku k škodnemu dogodku, v plačilo naložilo 11,00 EUR in zakonske zamudne obresti. Po plačani akontaciji odškodnine v višini 23.500,00 EUR, je tožeča stranka v tem delu tožbo umaknila, sodišče pa je izdalo sklep o ustavitvi postopka. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za nadaljnjo odškodnino do uveljavljenega zneska 101.200,00 EUR in odločilo še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, tako da je tožnikov prispevek k škodnemu dogodku znižalo na 25% in odločilo, da je tožena stranka tožeči dolžna plačati še 6.195,00 EUR ter prilagodilo odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obrestih in pravnih stroških. V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo o stroških pritožbenega postopka.

3. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter v zvezi z odmero pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Sodbi sodišča prve stopnje očita nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih. Na eni strani iz razlogov sodbe izhaja, da čiščenje stiskalnice z zadnje strani ni protipravno, na drugi pa sodišče protipravnost tožnikovega ravnanja vidi v tem, da je ob čiščenju z zadnje strani hodil gor in dol po lestvi. Napada tudi razloge pritožbenega sodišča, ki je na njegove pritožbene navedbe odgovorilo, da je bil tožnikov prispevek k škodnemu dogodku ugotovljen zato, ker se je zaradi nepravilnega čiščenja vzpenjal po lestvi in si je na čevlje pridobil spolzko snov, ne pa zaradi čiščenja stiskalnice z zadnje strani. V reviziji tožnik poudarja, da je večkratno vzpenjanje po lestvi sestavni del čiščenja stiskalnice z zadnje strani. Čiščenje z zadnje strani ni bilo prepovedano, zato tudi sestavni del tovrstnega čiščenja ne more biti prepovedano ravnanje. Da se lahko ugotovi deljena odgovornost za nastalo škodo po 171. členu ZPP, mora biti v oškodovančevem ravnanju ugotovljena protipravnost oziroma neskrbnost, ki odstopa od standarda povprečno skrbnega delavca. V primeru delovnih nezgod se to kaže zlasti v neupoštevanju predpisov o varnosti in zdravju pri delu in neuporabi predpisane delovne opreme. V obravnavanem primeru nič od tega ni bilo ugotovljeno, nasprotno, sodišči sta izrecno zaključili, da tožnikov način čiščenja stiskalnice ni bil prepovedan, toženkin zavarovanec ga je dopuščal, v določenih situacijah pa se je le na ta način dalo stiskalnico v celoti sčistiti. Višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnik izpodbija s sklicevanjem na zadeve II Ips 103/2011, II Ips 616/94 in II Ips 666/2001, v katerih so oškodovanci utrpeli primerljive ali nekoliko hujše poškodbe in posledice le-teh, prisojene odškodnine pa so bistveno višje, kot je bila tožniku prisojena z izpodbijano sodbo.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

Glede temelja odškodninskega zahtevka:

6. Dejansko stanje glede temelja odškodninske obveznosti, ugotovljeno pred sodiščema nižje stopanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje: - tožnik je 23. 6. 2006 pri zavarovancu toženke čistil stiskalnico tako, da je na 2 metra visokem podestu s plastično lopatko z vsake posamezne plošče stiskalnice odstranil mulj, ki je po čiščenju padel v kontejner, nameščen pod stiskalnico; - tožnik je stiskalnico čistil na zadnji strani, zato se je po čiščenju vsake plošče spustil po lestvi in odšel na sprednjo stran stiskalnice do komandne plošče, zagnal stiskalnico, da se je premaknila za eno ploščo naprej, in se po obratni poti vrnil na zadnjo stran stiskalnice, ob tem je hodil po spolzki snovi, ki je iztekala iz kontejnerja; - da je lahko v celoti očistil posamezno ploščo stiskalnice, je tožnik stopil na spodnjo prečko ograje, ki je nameščena pred stiskalnico, nagnil se je čez, ob tem pa mu je spodrsnilo in je padel najprej na podest, nato pa na tla in se poškodoval; - stiskalnica se je praviloma čistila s sprednje strani, z zadnje pa le, če se je s sprednje ni dalo v celoti očistiti; - čiščenje stiskalnice z zadnje strani ni bil običajen način čiščenja, tožnik pa ni uspel dokazati, da mu je bil pokazan le ta način čiščenja; - tudi če bi tožnik izbral običajen način čiščenja stiskalnice s sprednje strani, bi moral stopiti na prečko ograje, da bi lahko v celoti sčistil stiskalnico; - po škodnem dogodku je zavarovanec tožene stranke spremenil delovno okolje tako, 1) da je odstranil fiksno lestev in na to mesto privarili podest, ki povezuje sprednji in zadnji del stiskalnice, tako da je dostop na zadnjo stran stiskalnice mogoč samo po sprednjih stopnicah; 2) da je na obeh straneh stiskalnice zvišal podest z dograditvijo dodatne stopnice, tako da delavcem ob čiščenju ni treba več stopati na prvo prečko ograje.

Nižji sodišči sta tožnikov prispevek k nastanku škode videli v tem, da se je zaradi neobičajnega oziroma nepravilnega čiščenja stiskalnice z zadnje strani večkrat vzpenjal po lestvi, hodil po spolzki snovi, zato se mu je na čevljih nabrala spolzka snov, ki je povečala možnost zdrsa. Glede na varovalno ograjo, ki je nameščena na sprednji strani stiskalnice, verjetno tudi v primeru zdrsa s prečke ograje, ne bi mogel pasti 2 metra globoko. To tožnikovo ravnanje je po oceni prvostopenjskega sodišča v 40 % deležu prispevalo k nastanku škode, po oceni pritožbenega sodišča pa le v 25 % deležu. 7. Bistvo revizijskih navedb je v tem, da nižji sodišči tožnikovega čiščenja stiskalnice z zadnje strani nista šteli kot protipravnega, kljub temu pa sta mu prav zaradi izbranega načina čiščenja pripisali delež soodgovornosti za nastalo škodo. Strinjati se gre s tožnikom, da sta sodišči pri opredelitvi njegovega ravnanja nekoliko nedosledni in ga opredelita kot neobičajno, neustrezno in nenazadnje tudi kot nepravilno. Vendar je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana le, če so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v takšnem nasprotju, da se sodbe ne da preizkusit.(1) Takšna pomanjkljivost pravnomočne sodbe v obravnavanem primeru ni podana, saj je iz nje jasno razvidno, katero je bilo tisto tožnikovo ravnanje, ki je po prepričanju nižjih sodišč prispevalo k nastanku škode. Tožnik je zaradi izbranega načina čiščenja stiskalnice hodil po spolzkih tleh, kar je v končni posledici povečalo verjetnost zdrsa s prečke ograje. Ali je to ravnanje takšno, da lahko predstavlja podlago za delno razbremenitev odgovornosti zavarovanca tožene stranke za nastalo škodo, pa predstavlja že vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ki bo obravnavano v naslednji točki.

8. Deljena odgovornost je urejena v prvem odstavku 171. člena OZ, po katerem ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. Ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja. Pri odraslih oškodovancih je merilo skrbnosti povprečno razumen odrasel človek.(2) Pri delovnih nesrečah je kot merilo treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za določeno vrsto dejavnosti.(3) V obravnavanem primeru se tako izkaže, da niti ni bistveno, ali je sodišče tožnikovo način čiščenja stiskalnice pri zavarovancu tožene stranke štelo za prepovedan ali le neobičajen. Bistveno je vprašanje, ali je tožnik v konkretnih okoliščinah primera, ki so predstavljene v 6. točki te sodbe, ravnal skrbno, to je tako, kot se pričakuje od povprečnega ustrezno usposobljenega delavca.

9. Revizijsko sodišče se ob ugotovljeni dejanski podlagi spora pridružuje zaključku pritožbenega sodišča, da je pretežni del nastale škode potrebno pripisati zavarovancu tožene stranke, ki ni poskrbel za varne delovne pogoje in šele po škodnem dogodku ob stiskalnici dogradil dodatno stopnico, tako da se sedaj delavcem ob čiščenju stiskalnice, s stopanjem na prvo prečko ograje, ni treba več izpostavljati nevarnosti zdrsa in padca z ograje. Ne glede na opustitve toženčevega zavarovanca pa je potrebno poudariti, da imajo poleg delodajalca tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo, kar je bilo v sodni praksi že večkrat poudarjeno.(4) Pri presoji deleža tožnikovega prispevka k nastanku škode je ob ugotovljeni dejanski podlagi treba upoštevati, da je tožnik hodil mimo kontejnerja, iz katerega je iztekala spolzka snov in je nato z drsečimi čevlji stopal na prvo prečko ograje in čistil stiskalnico. Po presoji revizijskega sodišča je povprečno ustrezno usposobljen delavec sposoben predvideti, da stopanje na prečko ograje z drsečimi čevlji znatno poveča možnost zdrsa in padca z ograje. Glede na stopnjo tožnikove neskrbnosti in ob upoštevanju ostalih okoliščin obravnavanega primera, je zaključek o njegovem 25 % prispevku k nastali škodi pravilen.

Glede višine odmere odškodnine:

10. Dejanske razsežnosti vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode so predstavljene v razlogih na straneh 10-14 prvostopenjske sodbe, zato revizijsko sodišče povzema le njen najpomembnejši del. Tožnik je ob padcu z ograje in podesta utrpel zlom križnice in raztrganje vezi med levo in desno sramno kostjo, udarnino hrbta in izvin levega skočnega sklepa. Ob škodnem dogodku je bil star 44 let. Hujših posledic poškodba na telesnem funkcionalnem področju ni pustila, pojavljanje bolečin v prizadetih delih medenice ob večjih obremenitvah in določenih gibih, je sodišče upoštevalo pri odškodninski postavki za telesne bolečine. V okviru odškodninske postavke za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je sodišče upoštevalo posledice na duševnem področju, kjer je bila intenzivnost teh, zaradi posledic posttravmatske stresne motnje in kasneje prilagoditvene motnje, začasno zelo huda, zdravljenje je trajalo leto in pol in je bilo le delno uspešno.

11. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje z odmero enotne denarne odškodnine v znesku 41.300,00 EUR za prestane tožnikove telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Ta znesek, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, predstavlja 42 takratnih povprečnih neto plač. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki naj bi bilo po revizijskih navedbah kršeno v obravnavanem primeru, od sodišča terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe in sodne prakse v primerljivih primerih nepremoženjskih škod. Revizijsko sodišče je zato za primerjavo pregledalo primere, ki sodijo v IX. poškodbeno skupino (poškodbe okolčja in stegnenice) v povezavi s IV. skupino po Fischerjevi kategorizaciji telesnih poškodb (hudi primeri), kamor glede na ugotovljeno dejansko stanje sodi tudi tožnikova poškodba. Odškodnine za nepremoženjsko škodo iz te skupine in kategorije poškodb se gibljejo v širokem razponu, že pritožbeno sodišče pa je tožniku pojasnilo, da zadeve, na katere se ponovno sklicuje v reviziji, po teži in intenzivnosti pretrpljene nepremoženjske škode, z njegovim škodnim dogodkom niso primerljive. Tožnikov škodni primer je specifičen v tem, da poškodba medenice večjih posledic na njegovem telesnem in funkcionalnem področju ni pustila, utrpel pa je toliko hujše posledice na duševnem področju, ki jih je prvostopenjsko sodišče, v okviru postavke duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ustrezno ovrednotilo. Ne glede na različnost posameznih primerov, primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine v obravnavanem primeru pravilno upoštevano. Odmerjena odškodnina po višini ustreza podobnim primerom(5) in je pravilno umeščena med lažje(6) in težje(7).

12. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 307. Op. št. (2): N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 964. Op. št. (3): Glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 94/99 z dne 27. 10. 1999. Op. št. (4): Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 349/2004, II Ips 612/99, II Ips 943/2008. Op. št. (5): Primerjaj npr. zadeve Vrhovnega sodišča II Dor 105/2011, II Ips 659/2008, II Ips 153/2000. Op. št. (6): Primerjaj npr. zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 637/2009. Op. št. (7): Primerjaj npr. zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 465/2009, II Ips 273/2013, II Ips 285/2012.