Jedro

Tožniku v konkretni zadevi ne pripada odškodnina zaradi razžalitve dobrega imena. Novinarka tožene stranke je v spornem članku jasno navedla, da podaja izjavi A. A. in tožnika, bralcem spornega člana pa prepušča, naj se sami odločijo, kateri zgodbi bodo verjeli. Zgolj povzela je izjavi obeh, za katerima tudi stojita. Ker pa je njuni izjavi dobesedno povzela, ju je citirala s polnim imenom in priimkom. Pri tem ni podala vrednostnih sodb, ne mnenja o tem, kaj naj bi se v resnici dogajalo. Nasprotno, članek je napisan tako, da pri bralcu vzbudi dvom bodisi v eno ali drugo zgodbo. Prvostopenjsko sodišče je tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj je bilo posredovanje informacij v javnem interesu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 3.500,00 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2007 dalje do plačila ter pravdne stroške. Hkrati je naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 522,60 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih, tisti, ki pa so, so med seboj protispisni. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Že objava članka samega je protipravna in predstavlja odškodninsko odgovornost. Tožnik je nedolžna oseba, ki nikoli ni bil kazensko pravnomočno obsojen za nobeno kaznivo dejanje. To je pravna in dejansko ovira za poseg medija v njegovo sfero. V konkretnem primeru ne gre za javni interes. Novinarji nimajo pravice blatiti kogar koli in objavljati neresničnih člankov, ki posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Res je A. A. podala zoper tožnika kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, vendar je bila ta zavržena. Mediji so dolžni spoštovati domnevo nedolžnosti. Zaradi tega tožena stranka sploh ne bi smela karkoli poročati v zvezi s tem historičnim dogodkom. A. A. bi lahko podala kazensko ovadbo v roku, ko postopek še ni zastaral, pa tega ni storila. Le če bi bil v teku kazenski postopek zoper tožnika, bi lahko mediji na profesionalen in strokoven način poročali o kazenskem postopku. V konkretnem primeru pa je ta historični dogodek z vidika očitka storitve kaznivega dejanja zaključen in ni možna nobena vsebinska razprava. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kaj je to skrbnost novinarja pri poročanju, niti kaj je to javni interes. V tem članku je podana neresnična informacija, da je tožeča stranka storila kaznivo dejanje spolnega napada na mladoletno osebo. Tožena stranka je zavestno in hote objavila članek z lažno in neresnično vsebino. To pa je protipravno ravnanje tožene stranke, s čimer je tožeči povzročila škodo.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. V izogib ponavljanja se pritožbeno sodišče nanje sklicuje.

6. Ustava zagotavlja vsakomur pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave RS (1)) ter nedotakljivost človekove duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS), med katere spada tudi pravica do dobrega imena in časti. Hkrati pa je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja; vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja (39. člen Ustave RS). Tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa, da ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja (10. člen Konvencije). Nobena od ustavnih pravic ni absolutna, človekove pravice so omejene s pravicami drugih (15. člen Ustave RS). Pravica tožeče stranke do dobrega imena in časti ter osebnega dostojanstva ter zasebnosti je v koliziji s pravico tožene stranke do svobode izražanja. Presoja, ali izvrševanje ene pravice prekomerno omejuje izvrševanje druge, pa terja vrednostno tehtanje obeh pravic in teže posega, oboje v luči vseh okoliščin konkretnega primera, kar je prvostopenjsko sodišče tudi storilo.

7. Sodišče prve stopnje je ob tehtanju ustavne pravice do svobode izražanja na eni strani ter ustavne pravice do osebnega dostojanstva in osebne celovitosti na drugi strani (34., 35. in 39. člen Ustave RS) natančno in pravilno upoštevalo vse okoliščine primera in se opredelilo do vseh spornih izjav. V tej zvezi so očitki o pomanjkanju razlogov in o protispisnosti neutemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presojalo vsebino spornega članka, za katerega je tožnik zatrjeval, da predstavlja poseg v njegovo osebnostno pravico in je pravilno zaključilo, da je bil sporni članek oziroma novinarsko poročanje v spornem članku dopustno in ne predstavlja podlage, na osnovi katere bi tožniku prisodilo denarno odškodnino za razžalitev dobrega imena ter posledično zavrnilo tožbeni zahtevek. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče je novinarka tožene stranke v spornem članku jasno navedla, da podaja izjavi A. A. in tožnika, bralcem spornega člana pa prepušča, naj se sami odločijo, kateri zgodbi bodo verjeli. Zgolj povzela je izjavi obeh, za katerima tudi stojita, ker pa je njuni izjavi dobesedno povzela, ju je citirala s polnim imenom in priimkom. Pri tem ni podala nobenih vrednostnih sodb, ne mnenja o tem, kaj naj bi se v resnici dogajalo. Nasprotno, kot je razvidno iz prepričljivih razlogov prvostopenjske sodbe je članek napisan tako, da pri bralcu vzbudi dvom bodisi v eno ali drugo zgodbo. Prvostopenjsko sodišče je tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj je bilo posredovanje informacij v javnem interesu. Ob tem, da je A. A. znana športnica na S., so njeno zgodbo najprej objavili drugi mediji in so bili z njo opravljeni številni intervjuji. Vsebina njene zgodbe pa se nanaša na občutljivo temo (spolne zlorabe otrok), ki ji mediji namenjajo posebno pozornost, javnost pa ima pravico te informacije prejeti.

8. Dejstvo, da tožnik ni bil pravnomočno obsojen v kazenskem postopku, ne pomeni, da tožena stranka ne bi smela o njem posredovati informacij, kot zmotno meni v pritožbi, saj bi morala spoštovati domnevo nedolžnosti. Zakaj ima tožena stranka pravico in dolžnost posredovanja informacij je bilo navedeno že v razlogih te sodbe. V tožnikovo domnevo nedolžnosti pa tožena stranka z načinom podajanja dveh zgodb v spornem članku iz že navedenih razlogov ni posegla. Pritožba zmotno meni, da zgolj pravnomočna kazenska obsodba omogoča objavo in širjenje vesti oz. poročanje.

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o pomanjkanju razlogov o tem, kaj je javni interes, pravica do obveščenosti in skrbnost pri poročanju. Ti razlogi so razvidni na strani 7. obrazložitve sodbe.

10. Neutemeljeni in nekonkretizirani so tudi očitki pritožbe o zagrešenih bistvenih kršitvah določb postopka iz 14. in 15. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (2). Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti so logični in prepričljivi razmisleki, na katerih temelji sodba in med seboj niso v nasprotju. Pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo protispisnosti, ne drugih kršitev.

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, zato vsaka stranka krije svoje stroške postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 33/1991 in naslednji.

(2) Uradni list RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.