Jedro

Če v roku, ki ga določa Uredba o vodnih povračilih, ni bila določena nova letna cena za osnovo vodnih povračil, to v tem primeru, ko gre za zakonsko obveznost, ki izhaja že iz ZV-1, še ne pomeni, da imetnik vodne pravice vodnega povračila ni dolžan plačati. Plačati ga je dolžan po samem zakonu v višini, ki je veljala v preteklem letu.

Drugi odstavek 113. člena ZUP ne določa, da bi se pri tem lahko upoštevalo, ali je stranka v ponovljenem postopku delno uspela, glede upoštevanja krivde pa tretji odstavek 113. člena ZUP določa, da se ta upošteva, kadar stroške povzroči kakšen udeleženec postopka, kar pa se ne nanaša na obravnavani primer.

Izpodbijani sklep vlade se ne nanaša na posamična razmerja, saj se konkretno ne nanaša določno na tožečo stranko, temveč na splošno na vse zavezance, katerim se odmerjajo vodna povračila za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč.

Sodišče ne more ocenjevati primernosti višine vodnih povračil, kot so bile določene v Sklepu o določitvi cene za osnovo vodnega zemljišča za leto 2010, saj gre v tem primeru za strokovno tehnično in ne za pravno vprašanje.

Izrek

I. Tožba zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje št. 42601-1563/2012-11 z dne 19. 2. 2013 se zavrne.

II. Tožba zoper Sklep Vlade Republike Slovenije o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 z dne 3. 6. 2010 (v nadaljevanju Sklep 2010) se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku tožeči stranki odmeril vodno povračilo za leto 2011 za izvajanje vodne pravice, podeljene z delnim vodnim dovoljenjem v skupni višini 193.817,00 EUR, ugotovil je, da je tožeča stranka z akontacijami vplačala znesek 48.381,81 EUR, razliko med odmerjenim vodnim povračilom in akontacijami pa mora tožeča stranka plačati v roku 60 dni od dokončnosti odločbe, zavrnjena pa je bila tudi zahteva za povrnitev stroškov postopka. Vodno povračilo je bilo odmerjeno za obratovanje pristanišč za plovila, za obratovanje krajevnih, športnih in drugih pristanišč, in za pristanišča, manjša od 1.000.000,00 m2 na območju vplutja in izplutja iz pristanišča. 2. V obrazložitvi odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na prvi odstavek 124. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), ki določa, da je imetnik vodne pravice dolžan plačevati tudi vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. Na podlagi drugega odstavka 7. člena Uredbe o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba) je zavezanec za plačilo vodnega povračila pri rabi vodnih zemljišč tudi oseba, ki vodna zemljišča uporablja zaradi opravljanja svoje dejavnosti. Prvostopenjski organ nadalje pojasnjuje, da se vodno povračilo odmeri tudi za obdobje do 29. 7. 2011, čeprav je bil Sklep o določitvi cene za osnovo vodnega zemljišča za leto 2011 (v nadaljevanju Sklep 2011) uveljavljen šele 30. 7. 2011. Pri tem se prvostopenjski organ sklicuje na stališča vrhovnega sodišča, ki je navedlo, da če v roku, ki ga določa Uredba, ni bila določena cena za osnovo vodnih povračil, to še ne pomeni, da imetnik vodne pravice ni dolžan plačati povračila za rabo vode. Po mnenju vrhovnega sodišča se v tem primeru uporabi ceno za osnovo vodnega povračila, ki je veljala v predhodnem obdobju, torej v konkretnem primeru ceno iz Sklepa 2010. Prvostopenjski organ tudi pojasnjuje, zakaj ni mogoče upoštevati izjeme iz 2. alineje 4. člena Uredbe, ki določa, da se vodno povračilo ne plačuje za vodna zemljišča, na katerih so zgrajeni objekti in naprave gospodarske javne infrastrukture državnega ali lokalnega pomena. Prvostopenjski organ namreč ugotavlja, da se vodna pravica nanaša na uporabo določenega akvatorija, akvatorij pristanišča pa ni vodno zemljišče, na katerem je zgrajen objekt ali naprava gospodarske javne infrastrukture, saj pojma akvatorija ni mogoče enačiti z vodnim zemljiščem niti ni mogoče šteti, da je akvatorij na vodnem zemljišču zgrajen. Vodno povračilo se v konkretnem primeru odmerja zaradi pravice rabe morja (akvatorija) in se odmera nanaša na površino akvatorija. Za pravilno odmero je treba upoštevati rabo vode, kot je opredeljena v vodnem dovoljenju. Tožeča stranka je ugovarjala odmerjenemu povračilu za dostopni koridor, kot ga določa Odlok o občinskem pristanišču Izola, češ da gre za vodne površine, ki so pod enakimi pogoji dostopne vsem, predvsem pa uporabnikom v Marini Izola. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je s citiranim vodnim dovoljenjem akvatorij pristanišča razdeljen na štiri območja, od katerih je območje C akvatorij območja koridorja. Na območju C je dovoljena posebna raba morja izključno za potrebe dostopa do krajevnega pristanišča in do ribiškega pristanišča in na podlagi navedenega je prvostopenjski organ ugotovil, da je treba za površino vodnih zemljišč, ki tvorijo območje C odmeriti vodno povračilo po ceni, kot jo določa 21. alineja 1. točke Sklepa 2011. Skladno s 113. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) prvostopenjski organ tožeči stranki ni priznal stroškov za zastopanje, ki jih je le ta priglasila, saj se je postopek začel po uradni dolžnosti in gre v breme stranke, če se je za stranko končal neugodno.

3. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 4. S Sklepom 2010, ki ga tožeča stranka prav tako izpodbija s tožbo, pa je Vlada RS na podlagi 8. člena Uredbe določila cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010. 5. Tožeča stranka v tožbi navaja, da prvostopenjski organ ni preveril, ali je tožeča stranka res zavezanec po 7. členu Uredbe. Vodno dovoljenje je bilo izdano Občini Izola. Nadalje navaja, da Sklep 2010 izrecno določa cene za osnove vodnih povračil za leto 2010 in ne more določati cen za obdobje po 31. 12. 2010. Čeprav se v upravnih odločbah navajata sodbi vrhovnega sodišča št. X Ips 452/2010 in X Ips 383/2011, v katerih je vrhovno sodišče dopustilo zapolnjevanje pravne praznine v takih primerih, pa je treba upoštevati, da je vrhovno sodišče v teh odločitvah tudi navedlo, da je treba uporabiti ceno, ki je veljala v predhodnem obdobju in je v tem primeru enaka ceni, ki velja za leto, za katerega se povračilo odmerja. V tem primeru pa je cena v sklepu 2010 bistveno drugačna, kot je bila v predhodnem obdobju. Tožeča stranka nadalje navaja, da izpodbija tudi Sklep 2010. Ta sklep se konkretno in posamično nanaša na tožečo stranko in zoper ta akt ni možno drugo sodno varstvo. Posega namreč v ustavno načelo sorazmernosti in enakopravnosti, saj je obremenitev skoraj 10x višja, kot je bila v letu 2009 in 6x višja, kot je bila pozneje v letu 2011. Vsebina vodnega povračila od leta 2011 do 2015 praktično ni spremenjena, kar kaže na to, da je bilo povračilo za leto 2010 ekscesno, nesorazmerno do tožeče stranke in do večjega pristanišča. Nadalje tožeča stranka še navaja, da je pred izdajo prve izpodbijane odločbe navajala, naj prvostopenjski organ preveri obstoj izjeme iz 4. člena Uredbe. Na predmetnem vodnem zemljišču je zgrajena javna infrastruktura lokalnega pomena, vodno povračilo pa se ne plačuje za vodna zemljišča, na katerih so zgrajeni objekti in naprave gospodarske javne infrastrukture. Ustavno nedopustno je, da se površine, ki so pod enakimi pogoji dostopne vsem, obremeni z vodnim povračilom kot nadomestilom za izvrševanje vodnega dovoljenja. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kako so bile v obravnavanem primeru upoštevane značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica. Tožeča stranka se tudi ne strinja z odločitvijo, da se ji ne priznajo stroški, ki jih je priglasila v upravnem postopku, ker se ne strinja, da se je postopek zanjo končan neugodno, saj je prvostopenjski organ za skoraj 13.000,00 EUR znižal prvotno odmerjeno vodno povračilo in bi bila tožeča stranka upravičena do povrnitve dela priglašenih stroškov tako z vidika svojega uspeha kot tudi z vidika krivde, ker je prvostopenjski organ storil napako. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče tožbi ugodi tako, da ugotovi, da je bil Sklep 2010 v delu, ki določa „za rabo vodnih zemljišč za obratovanje pristanišč za plovila: 1,8 eura na m2 površine vodnega zemljišča“ neustaven in nezakonit ter da naj izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločitev organa prve in druge stopnje pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena.

K točki I izreka:

7. Tožba zoper odločbo Agencije RS za okolje ni utemeljena.

8. Skladno s prvim odstavkom 124. člena ZV-1 je dolžan imetnik vodne pravice za rabo vode, naplavin ali vodnih zemljišč v lasti države plačevati vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. Način določanja višine vodnega povračila skladno s petim odstavkom 124. člena ZV-1 določi vlada, ki je na tej podlagi sprejela Uredbo. V skladu z drugim odstavkom 7. člena Uredbe je zavezanec za plačilo vodnega povračila oseba, ki je zaradi opravljanja svoje dejavnosti odvzela naplavine, pri rabi vodnih zemljišč pa oseba, ki zaradi opravljanja svoje dejavnosti vodna zemljišča uporablja. Iz citiranega določila Uredbe torej izhaja, da je zavezanec za plačilo vodnega povračila tudi tisti, ki uporablja vodno zemljišče, zato je neutemeljena tožbena navedba, da bi moral prvostopenjski organ preveriti, ali je tožeča stranka res zavezanec. Torej ni nujno, da je zavezanec zgolj imetnik vodnega dovoljenja. Tožeča stranka ne zatrjuje, da vodnega zemljišča ne uporablja, razen tega pa je vložila tudi napoved za odmero vodnega povračila, kar nedvomno pomeni, da se šteje za zavezanca, saj sicer ne bi vložila napovedi.

9. Ker tožeča stranka v tožbi na več mestih zatrjuje, da izpodbijana odločba nima bistvenih sestavin, da je obrazložitev pomanjkljiva ali da je neobrazložena in da se je ne da preizkusiti ter da so zato tožeči stranki kršene pravice iz 22. in 25. člena ustave, sodišče poudarja, da je odločba dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti, saj je že prvostopenjski organ v ponovljenem postopku odgovoril na večino tistih navedb, ki jih tožeča stranka ponovno navaja tudi v tožbi. Sodišče zato v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zaradi česar skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijani odločbi prvostopenjskega organa, v nadaljevanju pa odgovarja na posamezne tožbene navedbe.

10. Uredba v 8. členu določa, da ceno za osnovo vodnega povračila iz 6. člena te Uredbe določi Vlada Republike Slovenije do 31. decembra tekočega leta za naslednje leto. Sodišče je ocenilo, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tožeča stranka zavezanec za plačilo vodnega povračila in da je tudi pravilno odmeril vodno povračilo, upoštevajoč oba sklepa vlade, tako za odmero vodnega povračila za leto 2010 kot tudi za 2011. Neutemeljene so tožbene navedbe, da prvostopenjski organ ne bi smel uporabiti Sklepa 2010 kot materialno pravne podlage za odločanje o odmeri vodnega povračila v letu 2011. Vrhovno sodišče je v sodbah, na katere se sklicujeta obe odločbi, navedlo, da če v roku, ki ga določa Uredba, ni bila določena cena za osnovo vodnih povračil, to še ne pomeni, da imetnik vodne pravice ni dolžan plačati povračila za rabo vode, ker sklep ni bil sprejet v skladu s pooblastili vlade. Vrhovno sodišče se je strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba za obdobje, ko cena ni bila določena in je nastala pravna praznina, uporabiti tisto ceno za osnovo vodnega povračila, ki je veljala v predhodnem obdobju. Res je sicer, da je v navedenih dveh sodbah vrhovno sodišče navedlo tudi to, da je s tedaj relevantnim sklepom določena zadevna cena enaka tisti, ki je veljala v predhodnem obdobju, vendar pa je tudi v obravnavani zadevi s tem, ko je prvostopenjski organ uporabil za odmero vodnega povračila za del leta 2011 Sklep 2010, odmeril prav tako višino vodnega povračila, kot je veljala v neposrednem predhodnem obdobju. V predhodnem obdobju je namreč moral prvostopenjski organ odmeriti povračilo za leto 2010. V neposrednem predhodnem obdobju pred 1. 1. 2011 (od 5. 6. 2010, ko je začel veljati Sklep 2010, do 31. 12. 2010) je bil torej uporabljen sklep, ki je določal enako povračilo, kot v obdobju, na katerega se nanaša izpodbijana odločba: izpodbijana odločba namreč do 29. 7. 2011 upošteva višino, kot jo je določal Sklep 2010, v obdobju neposredno pred 1. 1. 2011 pa je bil prav tako uporabljen Sklep 2010. Razen tega pa vrhovno sodišče ni v vseh svojih odločitvah, ki se nanašajo na to, kateri sklep je treba uporabiti za zapolnitev pravne praznine, če sklep ni bil sprejet pravočasno, navedlo tega, da bi bilo pomembno, ali je bila cena v predhodnem obdobju enaka. Tako je na primer vrhovno sodišče v sodbi opr. št. X Ips 9/2013 z dne 4. 12. 2013 navedlo, da ni sporno, da vlada sklepa za leto 2010 ni sprejela v z Uredbo določenem roku in da tudi ni sporno, da je bilo zavezancu vodno povračilo za leto 2010 odmerjeno ob upoštevanju tega sklepa, vendar pa je po presoji vrhovnega sodišča tožena stranka vodno povračilo za leto 2010 tožeči stranki pravilno odmerila na podlagi cene za leto 2009. Če v roku, ki ga določa Uredba, ni bila določena nova letna cena za osnovo vodnih povračil, to v tem primeru, ko gre za zakonsko obveznost, ki izhaja že iz ZV-1, še ne pomeni, da imetnik vodne pravice vodnega povračila ni dolžan plačati. Plačati ga je dolžan po samem zakonu v višini, ki je veljala v preteklem letu (19. točka obrazložitve navedene sodbe). Torej vrhovno sodišče v tej sodbi tega stališča ni povezovalo s tem, da mora biti v predhodnem obdobju določena enaka višina vodnega povračila.

11. V zvezi z tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na zatrjevanje izjeme iz 4. člena Uredbe, pa sodišče pojasnjuje, da se med drugim ne plačuje vodno povračilo za vodna zemljišča, na katerih so zgrajeni objekti in naprave vodne infrastrukture kot tudi za vodna zemljišča, na katerih so zgrajeni objekti in naprave gospodarske javne infrastrukture državnega ali lokalnega pomena (1. in 2. alineja 4. člena Uredbe). Sodišče meni, da je prvostopenjski organ v zadostni meri pojasnil, da je bilo vodno povračilo odmerjeno zaradi uporabe akvatorija, in ne za vodno zemljišče. 12. Glede tožbenih navedb, da je nedopustno, da se površine, ki so pod enakimi pogoji dostopne vsem, obremeni z vodnim povračilom, kot nadomestilom za izvrševanje vodnega dovoljenja in da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kako so bile v obravnavanem primeru upoštevane značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica, sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka to ugovarjala že v postopku na prvi stopnji in je po mnenju sodišča prvostopenjski organ v svoji odločbi v zadostni meri pojasnil, zakaj te navedbe niso utemeljene, ko je navedel, da je z vodnim dovoljenjem akvatorij pristanišča razdeljen na štiri območja, od katerih je območje C akvatorij območja koridorja ter da je na območju C dovoljena posebna raba morja izključno za potrebe dostopa do krajevnega pristanišča in do ribiškega pristanišča in na podlagi navedenega je prvostopenjski organ ugotovil, da je treba za površino vodnih zemljišč, ki tvorijo območje C odmeriti vodno povračilo.

13. Sodišče pa se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da bi bilo potrebno v upravnem postopku priznati priglašene stroške postopka, češ da se je postopek sicer končal neugodno, vendar pa da je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku za skoraj 13.000,00 EUR znižal odmerjeno vodno povračilo. Skladno z drugim odstavkom 113. člena gredo stroški v breme stranke, če se je postopek začel po uradni dolžnosti in se je za stranko končal neugodno. Drugi odstavek 113. člena ne določa, da bi se pri tem lahko upoštevalo, ali je stranka v ponovljenem postopku delno uspela, glede upoštevanja krivde pa tretji odstavek 113. člena ZUP določa, da se ta upošteva, kadar stroške povzroči kakšen udeleženec postopka, kar pa se ne nanaša na obravnavani primer.

14. Ker je odločitev prvostopenjskega organa iz zgoraj navedenih razlogov pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

15. K točki II izreka:

16. Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje Sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 zavrglo iz naslednjih razlogov:

17. Skladno z četrtim odstavkom 5. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti aktov organov izdanih v obliki predpisa le, kolikor urejajo posamična razmerja. V navedenem primeru pa se izpodbijani sklep vlade ne nanaša na posamična razmerja, saj se konkretno ne nanaša določno na tožečo stranko, temveč na splošno na vse zavezance, katerim se odmerjajo vodna povračila za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč. Razen tega je potrebno upoštevati tudi stališče iz odločbe ustavnega sodišča številka U-I-215/11-10 z dne 10. 1. 2013 (Uradni list RS št. 14/2013 z dne 15. 2. 2013), ki se nanaša na vladni sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za leto 2008. V tej odločbi je ustavno sodišče navedlo, da je večja ali manjša primernost konkretnih cen za osnovo vodnega povračila strokovno tehnično vprašanje. Ustavno sodišče je v tej odločbi tudi navedlo, da ne more ocenjevati skladnosti predpisa z ugotovitvami različnih strok, še zlasti ne, če gre za nepravna vprašanja (točka 15. obrazložitve navedene odločbe). Sodišče tudi iz tega razloga ne more ocenjevati primernosti višine vodnih povračil, kot so bile določene v Sklepu 2010, saj gre v tem primeru za strokovno tehnično in ne za pravno vprašanje, zaradi česar se sodišče ne more opredeliti do tožbenih navedb pod točko V tožbe, kjer tožeča stranka obsežno pojasnjuje, zakaj so po njenem mnenju v tem sklepu nekatera vodna povračila pretirano visoka glede na obdobje pred tem in za tem. Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep vlade zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K točki III izreka:

18. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.