Jedro

Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč v celoti niti v izpodbijanem delu, ki se nanaša na pristanišče, kakršno upravlja pritožnica, ni akt iz 2. člena ZUS-1. Ni namreč javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim bi bilo vsebinsko odločeno o pritožničinih materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih in s tem poseženo v njen pravni položaj. Ta sklep tudi ni akt, izdan v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Gre namreč za akt, ki ga je Vlada RS izdala na podlagi 8. člena Uredbe o vodnih povračilih, ki na abstraktni ravni določa ceno za osnovo vodnega povračila in se ne nanaša določno na pritožnico, ampak na vse zavezance za plačilo vodnega povračila ter je bil kot tak podlaga za izdajo odločbe o odmeri vodnega povračila, ki jo je pritožnica izpodbijala s tožbo v upravnem sporu. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-215/11, Up-1128/11 izhaja tudi, da mora Vlada na podlagi 8. člena Uredbe z vsakoletnim sklepom določiti konkretno ceno vodnih povračil, ki mora temeljiti na ekonomskem vrednotenju obremenjevanja voda. Večja ali manjša primernost konkretnih cen za osnovo vodnega povračila je strokovno-tehnično in ne pravno vprašanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper Sklep Vlade RS o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 (v nadaljevanju Sklep). Pri tem se sklicuje na četrti odstavek 5. člena ZUS-1 in stališča Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-215/11, Up-1128/11 z dne 10. 1. 2013. 2. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) zoper navedeni sklep vlaga pritožbo in pojasnjuje, da je s tožbo zahtevala ugotovitev neustavnosti in nezakonitosti Sklepa v delu, ki se nanaša na pristanišča, kakršnega upravlja. Odločitev sodišča prve stopnje naj bi pomenila, da zoper arbitraren ali drugače neustaven oziroma nezakonit akt izvršilne oblasti, ki je podlaga upravni odločbi, sodno varstvo ni dopustno. Zatrjuje, da se izpodbijani Sklep v delu, ki je predmet tožbenega zahtevka, konkretno in posamično nanaša na pritožnico, zato meni, da gre za posamični akt državnega organa, zoper katerega pa ni drugega (ustavno zagotovljenega) sodnega varstva. Sklicuje se na 2., 22., 25. in 157. člen Ustave. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in ugotovi, da je bil Sklep v navedenem delu neustaven in nezakonit oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, ter odloči o povrnitvi stroškov postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je Sklep upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zoper Sklep zavrglo, pravilna.

7. Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnih aktov iz 2. člena ZUS-1, pa tudi o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, če urejajo posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1).

8. Sklep v celoti niti v izpodbijanem delu, ki se nanaša na pristanišča, kakršno upravlja pritožnica (sedemnajsta alineja I. točke Sklepa), ni akt iz 2. člena ZUS-1. Ni namreč javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim bi bilo vsebinsko odločeno o pritožničinih materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih in s tem poseženo v njen pravni položaj. Tega pritožnica tudi ne zatrjuje. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, izpodbijani Sklep tudi ni akt, izdan v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Gre namreč za akt, ki ga je Vlada RS izdala na podlagi 8. člena Uredbe o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba), ki na abstraktni ravni določa ceno za osnovo vodnega povračila in se ne nanaša določno na pritožnico, ampak na vse zavezance za plačilo vodnega povračila ter je bil kot tak podlaga za izdajo odločbe o odmeri vodnega povračila, ki jo je pritožnica izpodbijala s tožbo v upravnem sporu. Iz citirane odločbe Ustavnega sodišča U-I-215/11, Up-1128/11 izhaja tudi, da mora Vlada na podlagi 8. člena Uredbe z vsakoletnim sklepom določiti konkretno ceno vodnih povračil, ki mora temeljiti na ekonomskem vrednotenju obremenjevanja voda. Večja ali manjša primernost konkretnih cen za osnovo vodnega povračila je strokovno-tehnično in ne pravno vprašanje.(1)

9. Glede na navedeno je treba zavrniti sklicevanje na drugi odstavek 157. člena Ustave oziroma 4. člen ZUS-1, po katerem v upravnem sporu sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, pri čemer pritožnica tožbe na tej podlagi niti ni vložila.

10. V zvezi z ugovorom, da je sodno varstvo zoper izpodbijani Sklep pritožnici treba zagotoviti v upravnem sporu (upoštevaje navedena stališča in stališče Ustavnega sodišča v odločbi U-I-215/11, Up-1128/11, da I. točka Sklepa ni predpis ali splošen akt, za presojo katerega bi bilo pristojno Ustavno sodišče, ker ne določa meril za oblikovanje cene)(2) , Vrhovno sodišče pripominja, da je imela pritožnica v upravnem sporu na voljo sodno varstvo zoper odločbo, izdano na podlagi izpodbijanega Sklepa, ki ga je tudi izkoristila.

11. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže, če akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

12. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. (1) Točka 15 obrazložitve te odločbe Ustavnega sodišča. (2) Enako stališče izhaja že iz sklepov Ustavnega sodišča U-I-131/11, Up-748/11, Up-749/11, Up-750/11 z dne 30. 9. 2011 in U-I-222/11, Up 1154/11, Up1155/11, Up 1156/11 z dne 20. 12. 2011.