Jedro

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre pri očitkih v opisu o grožnji z napadom na oškodovančevo premoženje za okoliščine, ki ne sodijo med zakonske znake kaznivega dejanja grožnje, vendar njihova vključenost v opis kaznivih dejanj nikakor ne pomeni, da je izpodbijana sodba zaradi tega obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv. Pomembno je, da je v izreku izpodbijane sodbe jasno opisano ravnanje obdolženca, ki predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja grožnje. Iz opisa kaznivih dejanj izhaja, da je obdolženec oškodovancu zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo na način, da mu je po telefonu zagrozil z besedami, da ga bo razbil in pretepel do smrti, s čimer je pri oškodovancu povzročil močan občutek osebne ogroženosti in vznemirjenosti, saj se je groženj resno ustrašil in v strahu za svoje življenje in telo dejanji naznanil policiji, ti očitki so jasni, temu ustrezna pa je tudi obrazložitev.

Glede kaznivega dejanja pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe pritožnik navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je obdolženec grožnje izrekel v srbskem in ne v slovenskem jeziku. V izreku izpodbijane sodbe obdolženčeve grožnje niso povzete ali navedene v srbskem jeziku, na podlagi česar bi se lahko sklepalo, ob uradnem prevodu v slovenski jezik, kaj naj bi obdolženec sploh izrekel. V krivdoreku so zgolj zapisane besede obdolženca, kot naj bi jih razumel oškodovanec. Zato sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o vsebini grožnje. Pritožbeno sodišče odgovarja, da ne more biti nobenega dvoma o tem, da je oškodovanec grožnjo, izrečeno mu v srbskem jeziku, razumel. V krivdoreku pod točko I/1 je vsebina grožnje navedena v ustreznem prevodu v slovenski jezik, torej je opisana v jeziku, v katerem teče kazenski postopek pred sodiščem. Očitana kršitev zato ni podana.

Neutemeljene so tudi pritožnikove navedbe, da je sodišče prve stopnje izpolnjenost zakonskega znaka ogrozitve nadomestilo s subjektivnim občutkom ogroženosti oškodovanca. Grožnje z besedami, navedenimi v izreku izpodbijane sodbe, so namreč take narave in intenzitete, da so lahko pri oškodovancu povzročile občutek ogroženosti in vznemirjenosti.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega Z. R. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v znesku 168,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obdolženega Z. R. spoznalo za krivega, da je storil dve kaznivi dejanji grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, po prvem odstavku 135. člena KZ-1, za vsako kaznivo dejanje določilo kazen en mesec zapora, nakar mu je na podlagi 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen en mesec in petnajst dni zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in sodno takso po tar. št. 7111 v zvezi s 71113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 112,00 EUR.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik, kot navaja, iz pritožbenih razlogov po 11. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP (bistvene kršitve določb kazenskega postopka) in po prvem odstavku 373. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP (zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja). Pritožbenemu sodišču predlaga, da na podlagi 394. člena ZKP pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točk prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker je v konkretnem delu opisa kaznivih dejanj, poleg grožnje z napadom na oškodovančevo življenje in telo, navedeno tudi, da je obdolženec grozil, da bo prišel v ordinacijo in jo razbil, torej očitek o grožnji z napadom na oškodovančevo premoženje. Sodišče teh groženj ni izpustilo iz krivdoreka, prav tako se ni ukvarjalo z vprašanjem vrednosti tega premoženja (za izpolnjenost tega izvršitvenega načina kaznivega dejanja grožnje mora biti premoženje velike vrednosti).

5. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre pri očitkih v opisu o grožnji z napadom na oškodovančevo premoženje za okoliščine, ki ne sodijo med zakonske znake kaznivega dejanja grožnje, vendar njihova vključenost v opis kaznivih dejanj nikakor ne pomeni, da je izpodbijana sodba zaradi tega obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv. Pomembno je, da je v izreku izpodbijane sodbe jasno opisano ravnanje obdolženca, ki predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja grožnje. Iz opisa kaznivih dejanj izhaja, da je obdolženec oškodovancu zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo na način, da mu je po telefonu zagrozil z besedami, da ga bo razbil in pretepel do smrti, s čimer je pri oškodovancu povzročil močan občutek osebne ogroženosti in vznemirjenosti, saj se je groženj resno ustrašil in v strahu za svoje življenje in telo dejanji naznanil policiji, ti očitki so jasni, temu ustrezna pa je tudi obrazložitev.

6. Pritožnik nima prav, ko očita prvostopenjski sodbi odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer tudi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V sodbi ni razlogov o očitkih z grožnjo z napadom na oškodovančevo premoženje in o tem, ali je bilo plačilo za opravljeni kirurški poseg izvršeno ali ne in če, v kakšnem obsegu. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedene okoliščine niso bistvenega pomena, saj se ne nanašajo na odločilna dejstva in ne vplivajo na obstoj kaznivega dejanja, zato jih sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati. O vseh odločilnih dejstvih, to je tistih, na podlagi katerih je sodišče zaključevalo o obstoju kaznivih dejanj in kazenski odgovornosti obdolženca, tudi o vsebini grožnje, kar bo še pojasnjeno, razlogi izpodbijane sodbe vsebujejo konkretne, jasne in prepričljive razloge. Zato očitana kršitev ni podana.

7. Glede kaznivega dejanja pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe pritožnik navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je obdolženec grožnje izrekel v srbskem in ne v slovenskem jeziku. V izreku izpodbijane sodbe obdolženčeve grožnje niso povzete ali navedene v srbskem jeziku, na podlagi česar bi se lahko sklepalo, ob uradnem prevodu v slovenski jezik, kaj naj bi obdolženec sploh izrekel. V krivdoreku so zgolj zapisane besede obdolženca, kot naj bi jih razumel oškodovanec. Zato sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o vsebini grožnje. Pritožbeno sodišče odgovarja, da ne more biti nobenega dvoma o tem, da je oškodovanec grožnjo, izrečeno mu v srbskem jeziku, razumel. V krivdoreku pod točko I/1 je vsebina grožnje navedena v ustreznem prevodu v slovenski jezik, torej je opisana v jeziku, v katerem teče kazenski postopek pred sodiščem. Očitana kršitev zato ni podana.

8. Podoben očitek je pritožnik uperil tudi zoper kaznivo dejanje pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe. Navaja, da je v tem primeru vsebina grožnje sicer navedena tudi v srbskem jeziku, vendar je ni prevedel tolmač za srbski jezik. Vsebino grožnje je tudi tokrat poslovenil le oškodovanec, ki je grožnjo razumel tako, kot je v krivdoreku zapisano v slovenskem jeziku. Zato tudi v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožnik nima prav. Pritožbeno sodišče ponovno odgovarja, da ni dvoma, da je oškodovanec grožnjo, izrečeno mu v srbskem jeziku, razumel. 9. Pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanih kaznivih dejanj zmotno in nepopolno ugotovilo. Nasprotno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisani kaznivi dejanji grožnje. Zagovornik v pritožbi podaja svojo dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, sprejete in utemeljene v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, vključujoč zagovor obdolženca, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede dejanj obdolženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi, te pritožbeno sodišče v celoti sprejema, pritožbene navedbe jih niso uspele izpodbiti.

10. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo oškodovancu, saj je o izrečenih grožnjah vseskozi izpovedoval jasno, skladno in prepričljivo, njegova izpovedba se ujema z okoliščino, ki se nanaša na konflikt med obdolžencem in oškodovancem glede plačila opravljene storitve, potrjena pa je tudi z izpovedbama oškodovančeve žene S. Z. in B. K.. Za svojo presojo je sodišče prve stopnje navedlo logične, življenjsko sprejemljive in prepričljive razloge, v katere razumen človek ne more dvomiti, in se ni oprlo zgolj na okoliščino, da oškodovančevi izpovedbi potrebno verodostojnost daje samo opozorilo na posledice krive ovadbe oz. krive izpovedbe, kot trdi pritožnik. Okoliščine v zvezi s plačilom opravljene storitve, ki jih izpostavlja pritožnik, dvoma v verodostojnost oškodovančeve izpovedbe ne morejo vzbuditi.

11. Neutemeljeni so pritožbeni pomisleki v dokazno oceno izpovedbe priče B. K., kot je podana v izpodbijani sodbi. Navedeno izpovedbo je sodišče prve stopnje skrbno preizkusilo in prepričljivo obrazložilo, zakaj ji verjame. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, da oškodovanec ob podaji kazenske ovadbe dne 21.3.2016 ni navedel groženj, ki jih je obdolženec izrekel prejšnji večer v telefonskem pogovoru z B. K. in o katerih je slednji takoj povedal oškodovancu, pri čemer je šlo za grožnje z napadom na oškodovančevo premoženje, verodostojnosti izpovedbe B. K. v ničemer ne zmanjšuje. Razumljivo je, da je oškodovanec na policiji navedel (zgolj) grožnje, ki mu jih je obdolženec izrekel neposredno in katerih bistvo je napad na oškodovančevo življenje in telo. Prav tako dvoma v verodostojnost izpovedbe B. K. pritožnik ne more vnesti z izpostavljanjem razhajanj med izpovedbama oškodovanca oz. njegove žene in B. K. glede okoliščin, ko je B. K. obdolženca videl v Kopru in najetja osebnega stražarja, saj se ta nanašajo na pretirane podrobnosti, ki za presojo verodostojnosti B. K. niso pomembne. Enaka ugotovitve velja za izpostavljeno nedoslednost v izpovedbi B. K. v zvezi z dokumentom, ki ga je videl v oškodovančevi torbi. Argumenti, s katerimi pritožnik utemeljuje dvom v navedbe B. K., da je obdolženca prepoznal v avtu v K., ne prepričajo, pri čemer je pritožbena trditev, da je B. K. obdolženca pred tem videl samo enkrat, protispisna. V izpovedbi priče B. K. torej ni zaznati vrzeli, ki bi potrjevale pritožbeni očitek o njeni neverodostojnosti.

12. Neutemeljene so tudi pritožnikove navedbe, da je sodišče prve stopnje izpolnjenost zakonskega znaka ogrozitve nadomestilo s subjektivnim občutkom ogroženosti oškodovanca. Grožnje z besedami, navedenimi v izreku izpodbijane sodbe, so namreč take narave in intenzitete, da so lahko pri oškodovancu povzročile občutek ogroženosti in vznemirjenosti.

13. Čeprav obdolženčev zagovornik v pritožbi ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. V zadostni meri je upoštevalo vse olajševalne okoliščine ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako dejanje določilo primerno zaporno kazen in mu po določbah o steku določilo tudi primerno enotno zaporno kazen, primerna je tudi preizkusna doba. To je prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi, tako da v odločbo o kazenski sankciji ni potrebno poseči. 14. Glede na povedano pritožbena izvajanja obdolženčevega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

15. Ker obdolženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso v znesku 168,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah-ZST-1).