Jedro

Sodišče pri ugotavljanju, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena formalna dokazna pravila. Samo zato, ker je sledilo oškodovancu, ki je poslovenil izrečene mu grožnje, in tega ni storila tolmačka za srbski jezik, še ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je s sodbo I K 36/2017 z dne 2. 2. 2018 obsojenega Z. R. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako od dejanj po prvem odstavku 135. člena KZ-1 določilo kazen enega meseca zapora ter mu nato po 4. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen enega meseca in petnajstih dni zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in sodno takso po tarifni številki 7111 v zvezi s številko 71113 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) v znesku 112,00 EUR.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 36/2017 z dne 12. 7. 2018 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso v znesku 168,00 EUR.

3. Zoper pravnomočno sodbo obsojenčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona (očitno po 1. točki 372. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je v pretežnem delu vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kolikor pod točko 2 zahteva uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 3. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa ni zadostila pogoju materialne izčrpanosti, saj na tak način ni bila uveljavljana v pritožbi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

5. Obsojenčev zagovornik v izjavi o odgovoru vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

6. Obsojenčev zagovornik navaja, da sta bistveni kršitvi po 3. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP podani zato, ker je sodišče v izrek obsodilne sodbe vneslo besede, izrečene v tujem jeziku. Glede na določbo 7. člena ZKP bi moralo vse tuje besede s pomočjo zapriseženega sodnega tolmača prevesti v slovenski jezik ter jih v našem jeziku vnesti v sodbo, kar pa ni bilo storjeno. Sodišče je nedopustno sledilo oškodovančevemu prevodu, v posledici takšnega ravnanja pa sploh ni mogoče ugotoviti, kaj je bilo izrečeno, in presoditi, ali je šlo za grožnje ali ne. Glede na navedeno je po vložnikovem mnenju izrek sodbe nerazumljiv, saj je zapisan v tujem jeziku, ki ni v rabi pred slovenskimi sodišči. Pri tem navaja tudi posamezne besede, izrečene v srbskem jeziku, ki jih slovenski jezik ne pozna. Izpostavlja tudi, da je bila na glavni obravnavi prisotna sodna tolmačka, sodišče pa ni poskrbelo za simultano prevajanje, ampak je upoštevalo in zapisalo obsojenčeve izjave, čeprav so bile izrečene v tujem jeziku.

7. Kazenski postopek je v skladu s 1. členom 6. člena potekal v slovenskem jeziku, prav tako so bile v skladu s prvim odstavkom 7. člena ZKP vloge podane v slovenščini. Že zato so nasprotne trditve obsojenčevega zagovornika v zahtevi neutemeljene. Iz opisa kaznivega dejanja pod točko 1 je razvidno, da so grožnje, ki jih je po telefonu oškodovancu J. Z. izrekel obsojenec napisane in prevedene v slovenski jezik, pod točko 2 pa so v prvem delu navedene v slovenščini ter nato zapisane tudi z besedami, kot so bile izrečene v srbskem jeziku.

8. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana tudi v primeru, če je bil obdolženec, kljub svoji zahtevi, prikrajšan za pravico uporabljati pri dejanjih v postopku ali na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek. V čem naj bi bila obsojenčeva pravica do uporabe jezika prekršena in s tem podana kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP iz navedb v zahtevi ni mogoče razbrati. Na glavni obravnavi je bila navzoča tolmačka za srbski jezik in s tem udejanjena obsojenčeva pravica do uporabe svojega jezika. Iz zapisnika o glavni obravnavi je tudi razvidno, da je obsojenec izjavil, da je razumel obtožni predlog, ki ga je predstavila okrožna državna tožilka. Obsojenec je v postopku vseskozi zanikal storitev kaznivih dejanj, vse do zaključne besede njegovega zagovornika pa obramba ni problematizirala tega , da je oškodovanec vsebino groženj, ki mu jih je obsojenec izrekel v srbskem jeziku, navedel v slovenščini in jih tako povzel tudi v svoji izpovedbi. Sodišče pri ugotavljanju, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena formalna dokazna pravila. Samo zato, ker je sledilo oškodovancu, ki je poslovenil izrečene mu grožnje, in tega ni storila tolmačka za srbski jezik, še ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Prejšnji obsojenčev zagovornik je v okviru zatrjevanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja v pritožbi navedel, da je bila v obtožnem aktu v obliki dobesednega navedka zapisana grožnja glede kaznivega dejanja pod točko 1, „da bo prišel v ordinacijo in jo razbil, da bo razbil njega (oškodovanca J. Z.), da bo prišel tudi sam v hotel D. in ga tudi tam razbil“, sodišče pa je navedke izpustilo in sledilo zapisanemu, čeprav obsojenec ne govori slovenskega jezika. Dalje, da zato v izreku sodbe v tem delu niso povzete ali navedene obsojenčeve grožnje v srbskem jeziku, na podlagi katerih bi bilo mogoče ob uradnem prevodu v slovenščino sklepati, da jih je obsojenec sploh izrekel. Enako argumentacijo je izpodbijal tudi glede kaznivega dejanja pod točko 2 izreka sodbe. Takšne navedbe v pritožbi, ki so vsebinsko zastavljene drugače kot v zahtevi, nikakor ne utemeljujejo zatrjevane kršitve po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Da je šlo v pritožbi v tem obsegu za izpodbijanje dejanskega stanja je razvidno tudi iz sklepne navedbe, da se zato utemeljeno postavlja vprašanje, kaj naj bi bilo sploh izrečeno.

10. Kot je bilo že pojasnjeno, ne drži da sta opisa kaznivih dejanj nerazumljiva, saj so pri prvem dejanju obsojenčeve grožnje oškodovancu navedene v slovenskem jeziku, pri drugem pa je povzeta vsebina v slovenskem in nato povzete grožnje tudi v srbskem jeziku. Tako oblikovan izrek je postopkovno korekten, v njem ni nobenih nasprotij, ki jih zatrjuje vložnik.

11. Kolikor pa vložnik trdi, da tudi dejstvo, da sta obsojenec in priča N. R. povedala, da obsojenec sploh ne ve, kje se nahaja hotel D. in da zato ni mogoče, da bi obsojenec grozil oškodovancu s prihodom v predmetni hotel, kjer naj bi z njim obračunal, kar da samo še dodatno potrjuje, da gre za oškodovančeve in ne obsojenčeve besede, pa po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Obsojenčev zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, glede sodišča druge stopnje pa po prvem odstavku 395. člena ZKP, ker da sodišči nista navedli razlogov glede obstoja zakonskega znaka, ki zadeva grožnjo z uničenjem premoženja oškodovanca v veliki vrednosti.

13. Vrhovno sodišče sprejema utemeljitev sodišča druge stopnje, ki je na enake očitke odgovorilo v točki 5 sodbe in pojasnilo, da gre v opisu o grožnji z napadom na oškodovančevo premoženje za okoliščine, ki ne sodijo med zakonske znake kaznivega dejanja, vendar pa njihova vključenost v opis kaznivih dejanj ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Pri tem je tudi pojasnilo, da je bistveno, da iz opisa kaznivih dejanj izhaja, da je obsojenec oškodovancu resno zagrozil zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril, s čimer je pri oškodovancu povzročil močan občutek osebne ogroženosti in vznemirjenosti. Glede na to, da obsojencu ni bilo niti očitano, da bi oškodovancu zagrozil z napadom na premoženje velike vrednosti, je takšna utemeljitev pritožbenega sodišča, ki sprejema razlago prvostopenjskega sodišča, razumna. Zato zatrjevani kršitvi tudi v tem obsegu nista podani.

14. Kršitev kazenskega zakona vložnik uveljavlja z navedbami, da je sodišče danost zakonskega znaka ogrozitve napačno nadomestilo s subjektivnim občutkom oškodovančeve ogroženosti. Na enak način je prejšnjemu obsojenčevemu zagovorniku odgovorilo že višje sodišče, ki je v točki 12. zapisalo, da so grožnje z besedami, navedenimi v izreku izpodbijane sodbe takšne narave in intenzitete, da so lahko pri oškodovancu povzročile občutek ogroženosti in vznemirjenosti. Kolikor vložnik v zahtevi zatrjuje nasprotno, po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dopustna podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

15. V sklepnem delu zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka (očitno po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), ker da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je, ali je bilo plačilo za kirurški poseg, ki ga je na obsojencu napravil oškodovanec izvršeno in če, v kolikšnem deležu. Že sodišče prve stopnje je v sodbi pojasnilo, da ne gre za odločilno dejstvo, ki pa ga je vendarle razčiščevalo zaradi presoje verodostojnosti obsojenčevega zagovornika oziroma oškodovančeve izpovedbe. Pri tem je glede na razhajajoče se navedbe obsojenca in oškodovanca ter zaslišanih prič ugotovilo, da iz njihovih izpovedb nedvomno izhaja, da je med obsojencem in oškodovancem v zvezi s plačilom opravljene storitve nastalo določeno trenje, nesoglasje oziroma „napetost“, ki se je odražala tudi v telefonskih klicih in sporočilih med njima. Višje sodišče je navedlo, da okoliščine v zvezi s plačilom opravljene storitve, dvoma v verodostojnost oškodovančeve izpovedbe ne morejo vzbuditi (točka 10 sodbe), nato pa je v naslednji točki pojasnilo, zakaj sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, da je obsojenec na opisani način grozil oškodovancu. Vrhovno sodišče sprejema presojo, da vprašanje plačila kirurškega posega ne spada med odločilna dejstva, ki pomenijo objektivni dejanski stan, niti med dejstva in okoliščine, ki zadevajo subjektivno dejansko stanje storjenih kaznivih dejanj. Zahtevi, ki trdi nasprotno, zato ni mogoče pritrditi.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Obsojenčev zagovornik z zahtevo ni uspel zato je obsojenec na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP v skladu s tarifno številko 7111 v zvezi s 7152 in 71113 ZST, dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR. Pri odmeri sodne takse je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in zahtevnost zadeve z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu.