Jedro

Sklep Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrative zadeve ni vplival na določitev osnove za obračun sodniške plače, saj je bilo skladno z ZPos pristojno delovno telo državnega zbora pristojno le za znižanje osnove za obračun poslanske plače, osnovo za obračun sodniške plače pa bi lahko znižal le državni zbor. Ker je bil navedeni sklep komisije državnega zbora sprejet pred uveljavitvijo ZSS, ki je določil, da je osnova za obračun sodniške plače enaka osnovi za obračun poslanske plače, se znižanje osnove za obračun poslanske plače ni moglo nanašati na sodniško plačo. Čeprav osnova za obračun sodniške plače v spornem obdobju ne z ZSS ne drugim zakonom ali predpisom, izdanim na podlagi zakona, ni bila določena v nižjem odstotku od osnove, je bila osnova za obračun tožnikove plače nezakonito znižana za 20 % glede na znesek, določen z ZZDODP, ki je urejal začasno novo osnovo za obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Iz tega razloga je utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači, obračunani po 80 % namesto 100 % osnove za obračun sodniške plače.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki b) izreka tako, da je tožena stranka dolžna na razliko neto plače v višini 13.899,54 EUR obračunati in za tožnika plačati vse pripadajoče davke in prispevke zakonitim prejemnikom, drugačen tožbeni zahtevek pa se zavrne.

Pritožba se v delu, ki se nanaša na zastaranje teka zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadle in se natekle do 8. 9. 2005, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku izplača neto plačo v skupnem znesku 13.899,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov glavnic kot izhajajo iz točke a) izreka in sicer tečejo za zneske od 1. do 15. alineje od 8. 9. 2005 dalje do plačila, za zneske iz ostalih alinej pa od 6. v mesecu za znesek iz preteklega meseca (točka a) izreka), da je dolžna obračunati od razlike med dejansko izplačano bruto plačo v znesku 30.793,80 EUR vse pripadajoče prispevke in davke ter jih plačati zakonitim prejemnikom (točka b) ter tožniku povrniti stroške sodnih taks za tožbo v višini 138,99 EUR in sodbo v višini 138,99 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (točka c).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka pravočasno vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti in naloži tožeči stranki v plačilo pravdne stroške, predlaga pa tudi, da pritožbeno sodišče dopusti revizijo. Tožena stranka se predvsem ne strinja z odločitvijo sodišča, da gre v predmetni zadevi za čisto denarno terjatev. Poudarja, da je tožnik že ob nastopu sodniške funkcije vedel, kakšno plačo bo prejemal, saj je prejel odločbo in se mu plača med trajanjem mandata ni zmanjševala. Ker je med strankama sporna višina osnove za obračun plač, bi moral tožnik to izpodbijati z ugovorom zoper posamezno odločbo, s katero mu je bila določena višina plače. Tako bi moral tožnik izrecno zahtevati tudi razveljavitev odločb, s katerimi mu je bila določena plača, česar pa ni storil in bi iz tega razloga moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen. Ker je bila plača tožniku tako izplačevana na podlagi dokončnih odločb delodajalca, je sodišče nanje vezano. Sodišče je tudi napačno uporabilo 2. odstavek 45. člena Zakona o sodniški službi. Ker je v Zakonu o poslancih določeno, da je poleg Državnega zbora tudi KVIAZ, ki ga je za to pooblastil Državni zbor, pristojen odločati o odstotku znižanja osnove za obračun plače poslancev, ni bilo nezakonito poseženo v plače sodnikov, saj je bilo odločeno le o znižanju osnove za obračun poslanskih plač. Ker pa je 2. odstavek 45. člena ZSS določal, da se v primeru znižanja osnove za obračun poslanskih plač tudi zniža osnova za izračun plač sodnikov v enakem odstotku, je bilo to znižanje zakonito, saj je bilo skladno z ZSS. Zakon o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja ni v ničemer posegel v določbe Zakona o poslancih in ZSS, saj je z 2. členom za čas po njegovi uveljavitvi uzakonil obračun plač sodnikov na podlagi osnove za obračun plač poslancev, ki je bila do njegove uveljavitve določena s sklepom komisije. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga tožene stranke po postavitvi izvedenca finančne stroke, pa pritožba navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ne pove, na kakšen način je sodišče prišlo do priznanega zneska 13.899,54 EUR, saj niti ni opravilo osnovnega matematičnega preračuna. Tožeča stranka sama pa tudi ni pojasnila, kako je do posameznega zneska vtoževane terjatve prišla in bi tako le izvedenec lahko odpravil pomanjkljivosti, da bi za posamezni mesec določil pravilno osnovo. Nadalje sodišče prve stopnje v obrazložitvi tudi ni pojasnilo, katere dohodninske določbe in s tem katere dohodninske stopnje so bile konkretno uporabljene pri ugotavljanju višine vtoževane terjatve, zato niti tožbe in niti sodbe ni mogoče preizkusiti v tej smeri. Tudi glede teka zamudnih obresti sodišče ne pojasni, kako je prišlo do datuma 8. 9. 2005 kot datuma začetka teka zamudnih obresti. V kolikor je sodišče upoštevalo zastaranje, bi moralo najprej ugotoviti, kdaj je zapadel v plačilo posamezni znesek terjatve in kdaj je nastopilo zastaranje ter v katerem delu, prav tako pa tudi ni obrazložilo, kdaj je nastopila zamuda tožene stranke za posamezno tožnikovo terjatev. Sodišče tudi ni odločilo o delu zahtevka, saj v obrazložitvi le navaja, da je tožeča stranka priznala ugovor tožene stranke o zastaranju postranske terjatve. Sodba tudi nima razlogov glede točke b) izreka, saj ni obrazloženo, kako je sodišče prišlo do zneska 30.793,80 EUR. S tem je kršilo 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe tožene stranke.

Pritožba je delno utemeljena, v delu pa se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, zato so pritožbene navedbe tožeče stranke, da naj bi pri odločanju storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je sodbo obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami kot tudi s pravnimi zaključki, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je delno napačno uporabljeno.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da v tem sporu ne gre za t.i. „čisto“ denarno terjatev. Ta ugovor je tožena stranka podala že med postopkom pred sodiščem prve stopnje, ki je svoje stališče, da gre za čisti denarni zahtevek, primerno in obširno obrazložilo. Iz odločbe o določitvi sodniške plače z dne 27. 11. 2002 (B7) izhaja, da se je tožniku osnovna plača določi tako, da se osnova za obračun plače, ki je enaka vsakokratni osnovi za obračun plače poslanca, pomnoži s koeficientom plačilnega razreda 2,89 ter poveča za sodniški dodatek v višini 50 odstotkov, skupni znesek pa se poveča za 0,5 odstotka za vsako začeto leto delovne dobe, vendar največ za 20 %. Tožnik odločbe ni izpodbijal, saj se je strinjal z njeno vsebino, še posebej, ker je bila skladna z določbo 45. člena Zakona o sodniški službi (ZSS, Ur. l. RS, št. 19/94 - 67/02), ki je tedaj določal, da je osnova za obračun sodniške plače enaka osnovi za obračun plače poslanca. Osnova za obračun plače poslanca po 1. odstavku 24. člena Zakona o poslancih (ZPos, Ur. l. RS, št. 48/92 in spremembe) je bila povprečna mesečna plača na zaposlenega v gospodarstvu RS po zadnjih uradnih podatkih Zavoda RS za statistiko. Ne glede na to, da je citirani 45. člen ZSS določal tudi, da se osnova glede na proračunske možnosti lahko zniža za odstotek, ki ga določi državni zbor za plače poslancev in se usklajuje na enak način, kot se usklajuje osnova za obračun plač poslancev državnega zbora, tožnik ni imel interesa, da odločbo o plači izpodbija, saj mu je zagotavljala obračun po osnovi za obračun plače poslanca (povprečna mesečna plača na zaposlenega v gospodarstvu RS). Ta osnova je bila v spornem obdobju za poslance sicer znižana za 20 %, vendar pa odstotka znižanja ni določil državni zbor. Osnova je ostala povprečna mesečna plača na zaposlenega v gospodarstvu RS. Ker se mu po tej osnovi plača ni obračunavala, tožnik zahteva le, da se mu plača obračuna in izplača v skladu z dokončnimi odločbami, za tovrstne zahtevke pa predhodno varstvo pri delodajalcu ni predvideno.

ZSS je bil sprejet v letu 1994 in je specialni zakon. V 45. členu je določal, da je osnova za obračun sodniške plače enaka osnovi za obračun plače poslanca, ta osnova pa se glede na proračunske možnosti lahko zniža za odstotek, ki ga določi državni zbor za plače poslancev. Osnova za obračun plače poslanca po 1. odstavku 24. člena Zakona o poslancih (ZPos, Ur. l. RS, št. 48/92) je bila povprečna mesečna plača na zaposlenega v gospodarstvu RS po zadnjih uradnih podatkih Zavoda RS za statistiko. Ta osnova pa se je po določbi ZPos glede na proračunske možnosti lahko zmanjšala za odstotek, ki ga določi državni zbor, vendar ne več kot za 50 %, o zmanjšanju osnove do 20 % pa lahko po pooblastilu državnega zbora odloči pristojno delovno telo. Razlika med ureditvijo po ZSS in Zpos je ta, da bi se osnova za plače sodnikov glede na proračunske možnosti po 2. odstavku 45. člena ZSS lahko znižala le za odstotek, ki ga določi državni zbor za plače poslancev, medtem ko je po Zpos za poslanske plače možno tudi znižanje, o katerem odloči pristojno delovno telo po pooblastilu državnega zbora. Državni zbor ni ne pred uveljavitvijo ZSS in tudi ne po uveljavitvi ZSS nikoli sprejel sklepa o znižanju osnove za obračun poslanskih (in posledično sodniških) plač.

Osnovo za poslanske plače je v skladu s 1. odstavkom 24. člena Zpos (ne pa tudi v skladu z 2. odstavkom 45. člena ZSS) znižala Komisija Državnega zbora Republike Slovenije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve (KVIAZ) na 15. seji dne 11. 2. 1993 (Ur. l. RS, št. 9/93). To je storila na podlagi sklepa Državnega zbora Republike Slovenije št. 020-02/92-23/12 z dne 27. 1. 1993, s katerim ta pooblašča KVIAZ, da odloči o zmanjšanju osnove za obračun plač poslancev v skladu s 24. členom ZPos. KVIAZ je dne 11. 2. 1993 odločila, da je osnova za obračun plač poslancev Državnega zbora RS povprečna mesečna plača na zaposlenega v gospodarstvu RS po zadnjih uradnih podatkih Zavoda RS za statistiko, zmanjšana za 20 %. S sklepom z dne 21. 12. 1994 (Ur. l. RS, št. 80/94) je odločila, da prvotni sklep preneha veljati, z odločitvijo z dne 2. 2. 1995 (Ur. l. RS, št. 8/95) pa, da se izvajanje sklepa z dne 21. 12. 1994 do nadaljnjega zadrži. ZPos je torej dopuščal znižanje osnove za 20 % tudi po pristojnem delovnem telesu, ki pa s sklepom z dne 11. 2. 1993 ni znižalo osnove, ampak je, kot izhaja iz besedila sklepa, določilo novo osnovo mimo svoje pristojnosti. S sklepom namreč ni mogla biti določena nova osnova – še vedno je kot osnova za plače poslancev ostala povprečna mesečna plača na zaposlenega v gospodarstvu RS po zadnjih uradnih podatkih Zavoda RS za statistiko, kot to določa ZPos - saj KVIAZ ni imela pooblastila za določitev nove osnove, pač pa le za znižanje osnove, ki je sicer določena z zakonom. Tudi če nedoslednost v besedilu sklepa spregledamo in štejemo, da je šlo le za znižanje osnove, pa sklep KVIAZ ni imel vpliva na določitev osnove za sodniške plače, ker je dal ZPos pooblastilo pristojnemu delovnemu telesu le za znižanje osnove poslanskih plač, medtem ko bi osnovo za sodniške plače lahko znižal le državni zbor.

Sklep o znižanju osnove poslanskih plač je bil sprejet pred uveljavitvijo ZSS, zaradi česar se znižanje osnove za poslanske plače v letu 1993 na sodniške plače ne more nanašati. ZSS je poleg tega, da je specialen zakon, tudi kasnejši zakon, saj je bil sprejet v letu 1994 in če bi se znižanje osnove plač poslancev, kot ga je sprejela KVIAZ, moralo avtomatično nanašati tudi na sodniške plače, potem ni bilo razloga za določbo 2. odstavka 45. člena ZSS. Tudi iz te določbe izhaja, da se sklep KVIAZ, sprejet pred uveljavitvijo ZSS, ne nanaša na sodniške plače, oziroma osnovo, po kateri se te obračunavajo. O položaju sodnika in s tem tudi o sodniški plači se lahko odloča le z zakonom in torej v državnem zboru, ne pa v komisijah državnega zbora. Le taka ureditev je v skladu z ustavnim načelom neodvisnosti sodstva in vsaka drugačna ureditev pomeni kršitev tega načela. Tudi ZSS je bil z novelo ZSS-D (Ur. l. RS, št. 67/2002) v 44. členu dopolnjen z določilom, da se sodniška plača med trajanjem sodniške službe ne sme znižati, razen v primeru, ki ga določa ta zakon, torej ZSS. Plača sodnika mora biti in je v celoti urejena z zakonom, saj vrsta pravnih aktov, s katerimi se odloča o položaju sodnikov, pomembno vpliva na stopnjo njihove neodvisnosti. Ustavno sodišče RS je odločilo, da plače ni mogoče urejati s hierarhično nižjim predpisom od zakona, čeprav bi tak predpis sprejel državni zbor (odločba US RS U-I-.60/06, U-I.-214/06, U-I-228/06 (Ur. l. RS, št. 1/2007)), ker je to v neskladju z ustavo oziroma ustavnim načelom neodvisnosti sodstva. Res, da je bila citirana odločba sprejeta več let po spornih sklepih in odločitvah KVIAZ, vendar je sodišče vezano na ustavo in zakon, kar pomeni, da pri sojenju ni dolžno uporabiti nižjih predpisov izvršilne veje oblasti, če so ti v nasprotju z zakonom in Ustavo RS. Iz teh razlogov so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 2. odstavek 45. člena ZSS.

Z Zakonom o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (ZZDODP, Ur. l. RS, št. 10/97) je bila določena začasna nova osnova za izračunavanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki je nadomestila dotedanje kategorije „povprečne plače na zaposlenega“, „povprečne plače“ ali „povprečne plače v preteklem trimesečju v gospodarstvu RS“. Kot osnova je bil z ZZDODP določen znesek 127.746,00 SIT, ki se po 3. členu letno usklajuje. ZZDODP je v 2. členu določal, da se v primerih, ko so bili v skladu z zakoni, drugimi predpisi in kolektivnimi pogodbami plače in drugi prejemki določeni v odstotku od osnove, se pri izplačilih plač in drugih prejemkov od uveljavitve tega zakona dalje upoštevajo odstotki, ki so določeni za izplačila v mesecu februarju 1997. Kljub temu, da osnova za določitev sodniških plač v vtoževanem obdobju ne z ZSS, niti z drugim zakonom ali predpisom, izdanim na podlagi zakona ni bila določena v odstotku od osnove, je bila osnova za obračun tožnikove plače, kot izhaja iz plačilnih list, za 20 % nižja od zneska, določenega v 1. odstavku ZZDODP. Na takšen način je bila tožniku napačno obračunavana plača vse vtoževano obdobje.

V to obdobje sodi tudi leto 2007, saj Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS št. 56/2002 – 17/2008) za obračunavanje sodniških plač tedaj ni veljal, ker so se na podlagi že citirane odločbe Ustavnega sodišča RS do odprave neustavnosti, ugotovljenih s to odločbo, plače funkcionarjev, razen plač funkcionarjev v lokalnih skupnostih, obračunavale in izplačevale po predpisih, na podlagi katerih so se obračunavale do 1. 3. 2006 in na podlagi individualnih odločb, izdanih na podlagi teh predpisov. Neskladje je bilo odpravljeno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZSPJS (Ur. l. RS, 57/2007), po katerem so se plače začele obračunavati s 1. 1. 2008. Vse dotlej se je tožnikova plača obračunavala po osnovi, določeni na podlagi ZZDODP, znižani za 20 %, kar izhaja iz plačilnih list v spisu.

Omeniti je potrebno še Zakon o določitvi minimalne plače in o načinu usklajevanja plač (ZDMPNU, Ur. l. RS, št. 40/97, 9/98), ki v 2. odstavku 4. b člena določa, da se na način iz 4. a člena usklajujejo tudi osnove za določanje plač poslancev, funkcionarjev v državnih organih, sodnikov in sodnikov za prekrške, državnih tožilcev, državnih pravobranilcev in njihovih pomočnikov ter družbenega pravobranilca in njegovih namestnikov, ki so veljale za mesec december 1997. Z ZZDODP je bila, kot je obrazloženo zgoraj, določena nova osnova za obračun plač, ZDMPNU pa je določil le način njenega usklajevanja in je glede na določbo 10. člena nadomestil 4. in 7. člen Zakona o izvajanju socialnega sporazuma za leto 1996 (Uradni list RS, št. 34/96), na podlagi katerega se je do tedaj v skladu s 1. odstavkom 3. člena ZZDODP usklajevala osnova za določanje sodniških plač. Tako, kot je usklajevanje po ZDMPNU veljalo za izhodiščne plače (in ne morebiti za znižane izhodiščne plače po določbah kolektivnih pogodb), je veljalo tudi za osnovne plače zaposlenih, za katere kolektivne pogodbe niso veljale. Osnova za obračun plač sodnikov po 45. členu ZSS je tudi ob in po uveljavitvi ZDMPNU ostala nespremenjena. Določba, da se uskladi osnova, ki je veljala za mesec december 1997, ne pomeni, da je znižana osnova postala nova osnova. ZDMPNU ni določil, da se usklajevanje opravi po osnovi, ki je bila obračunana za mesec december 1997, ampak po osnovi, ki je tedaj veljala. Enako je veljalo npr. za uskladitev izhodiščnih plač – takih, kot so veljale v decembru 1997 in ne morebiti znižanih. To je tudi logično, saj bi bilo nesprejemljivo, da bi se npr. pri delodajalcih, ki so po določbah kolektivnih pogodb prav v decembru 1997 izplačevali znižane plače, tako znižana plača spremenila v novo osnovo. Osnova sodniške plače je bila še vedno določena v 45. členu ZSS, ki je določal, da je enaka osnovi za obračun plače poslanca, ZPos pa je določal, da je to povprečna mesečna plača na zaposlenega v gospodarstvu RS po zadnjih uradnih podatkih Zavoda RS za statistiko; ZDDOP pa je določil, da je to znesek 127.746,00 SIT, ki se letno usklajuje.

Tožnik je glede na navedeno v spornem obdobju upravičen do razlike med prejeto plačo z 20 % znižano osnovo in plačo po osnovi, ki jo je določil 45. člen ZSS, ki se je vse do 1. 1. 2008 uporabljal na podlagi citirane odločbe Ustavnega sodišča RS.

V zvezi s prisojenimi zneski so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, zakaj ni ugodilo temu dokaznemu predlogu tožene stranke, prepričljivo obrazložilo. Tožnik je tožbi priložil svoj izračun (tabeli A6), iz katerega je razvidno prikrajšanje pri plači zaradi 80 % osnove namesto 100 % osnove. Prikrajšanje znaša bruto 30.793,80 EUR. Ob upoštevanju 22,1 % prispevkov od vsakomesečne bruto osnove, olajšave in akontacije dohodnine pa je neto znesek celo višji od zahtevanih 13.899,53 EUR, saj preračun razlike v neto zneskih v tabeli A6 ni točen. Že površen pregled to pokaže, saj neto znesek ne more biti za več kot polovico nižji od bruto zneska. Zneski, ki so prikazani kot razlika, so iz naslova davkov in prispevkov, medtem ko je pravilna razlika v neto znesku bruto razlika, zmanjšana za davke in prispevke. Ker pa se tožnik ne pritožuje, saj je tak zahtevek postavil sam, v to odločitev ni mogoče poseči. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku v odgovoru na tožbo nasprotovala po višini zgolj iz previdnosti, zavezala pa se je, da bo med postopkom tožbeni zahtevek ter izračune razlik v plači preverila po višini in se do izračuna tožeče stranke podrobneje opredelila. Tega kljub dvema pripravljalnima vlogama in dodatku k prvi pripravljalni vlogi ni storila in je na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke z utemeljitvijo, da ni mogla preizkusiti morebitnega tožnikovega prikrajšanja pri plači, saj bi v primeru, da bi tožniku 20 % razlike pripadalo, lahko padel v drugo davčno osnovo. Zaradi navedenega se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi iz izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo razloge, zaradi katerih je ta dokazni predlog zavrnilo in sicer, da bi lahko tožena stranka, ki mesečno obračunava plače za sodnike, sama preverila tožnikov izračun, za kar je imela dovolj časa in na razpolago tudi tožnikove plačilne liste ter da potrebe po izvedbi tega dokaza ni utemeljila.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe tudi pojasnilo, da je upoštevalo ugovor tožene stranke o zastaranju obresti in upoštevalo triletni zastaralni rok in za dosojene zneske do oktobra 2005 določilo tek zamudnih obresti od 8. 9. 2005 dalje, za zneske od oktobra 2005 dalje pa je tek zakonskih zamudnih obresti določen od naslednjega dne izplačila plače, ki se izplačuje vsakega 5. v mesecu. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče ni odločilo o delu zahtevka o teku zakonskih zamudnih obresti, za katerega je tožena stranka podala ugovor zastaranja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče o tem delu tožbenega zahtevka ni odločilo (sodba nima zavrnilnega dela, čeprav zahtevku ni v celoti ugodeno), zato je v skladu s 3. odstavkom 327. člena ZPP štelo pritožbo tožene stranke v tem delu za predlog, da se izda dopolnilna sodba.

Pritožba tožene stranke je utemeljena v delu, kjer očita sodišču prve stopnje, da dohodninskih določil, ki jih je potrebno upoštevati, ni pojasnilo. Tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je toženi stranki v točki b) izreka sodbe naložilo, da je dolžna obračunati od razlike med dejansko in izplačano bruto plačo v znesku 30.793,80 EUR vse pripadajoče davke in prispevke ter jih tudi plačati zakonitim prejemnikom. Po 2. odstavku 353. člena Zakona o davčnem postopku (ZdavP-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in spremembe) mora zavezanec za plačilo prispevkov za socialno varnost (po 58. členu ZdavP je to delodajalec) za prispevke iz 2. in 3. odstavka 352. člena predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V enakem roku mora plačnik davka predložiti tudi davčnemu zavezancu (zavarovancu) podatke iz obračuna davčnih odtegljajev o dohodku, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost, o odtegljajih in plačanih prispevkih za socialno varnost ter druge podatke, ki vplivajo na višini prispevkov za socialno varnost. Obračunavanje in plačevanje ter stopnjo prispevkov urejata Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 in spremembe) in Zakon o dohodnini (Zdoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami). Po 6. odstavku 352. člena ZdavP-2, se davki in prispevki obračunavajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca. Glede na to, da je tožnik vtoževal neto znesek razlike v plači po dejanskih neto zneskih, ki bi mu v vtoževanem obdobju za vsak posamezni mesec pripadali skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in ker se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času plačila, ni nujno, da bo bruto znesek, od katerega je dolžna tožena stranka kot tožnikov delodajalec plačati davke in prispevke, enak bruto znesku, ki ga tožnik vtožuje za obračun akontacije dohodnine in plačila prispevkov. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje v točki b) izreka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna na dosojeni neto znesek razlike v plači v višini 13.899,54 EUR obračunati davke in prispevke ter jih plačati zakonitim prejemnikom, drugačen zahtevek tožnika pa je zavrnilo, za kar je imelo podlago v 1. odstavku 351. člena ZPP.

Skladno z vsem obrazloženim je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno v točki b) izreka izpodbijane sodbe ugodilo in jo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna na vtoževane zneske razlik v plači za tožnika obračunati in plačati davke in prispevke, drugačen tožnikov zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP), pritožbo je v delu, ki se nanaša na zavrnitev dela zahtevka, štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe (3. odstavek 327. člena ZPP), v preostalem delu pa jo je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O predlogu tožene stranke za dopustitev revizije pritožbeno sodišče ni odločilo, saj skladno s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2002) v zvezi z 2. odstavkom 367.a člena ZPP, za to ni pristojno.

Tožena stranka je s pritožbo uspela samo s sorazmerno majhnim delom, zato skladno s 3. odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nosi svoje pritožbene stroške.