Jedro

Opustitev pridobitve verige pogodb, ki bi bila podlaga za zemljiškoknjižni vpis prvega toženca, ni dokaz slabe vere druge toženke, saj je prvi toženec drugi toženki zamolčal, da je po že sklenjeni pogodbi s tožnikoma, s katero je drugi toženki izkazal lastništvo zastavljenega stanovanja, sklenil še pogodbo s pridržkom lastninske pravice. Šele kombinacija prodajne pogodbe in povratne prodajne pogodbe je, kot je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, privedla do ničnosti obeh pogodb (zaradi kršenja prepovedi lex commissoriae), za nedobrovernost pa bi morala biti toženka z njo seznanjena.

Izrek

Pritožba tožnikov se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je drugotožena stranka dolžna tožnikoma izdati overjeno izbrisno pobotnico, ki se glasi: „Drugotoženka izrecno in nepogojno dovoljuje vknjižbo izbrisa hipoteke (zastavne pravice) za terjatev v korist upnika kot izhaja iz notarskega zapisa Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve notarja B. L. SV 1290/2003 z dne 10.7.2003“. V II. točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da na podlagi Sporazuma o zavarovanju terjatve z dne 10.7.2003 SV 1290/2003, sklenjenega med toženima strankama, ni bila ustanovljena zastavna pravica drugo tožene stranke na nepremičnini, ki v naravi predstavlja dvosobno stanovanje št. 2 v skupni izmeri 48,93 m2, v pritličju stanovanjske hiše ter pripadajočo klet št. 2 ter pripadajoči delež na skupnih prostorih, delih in napravah ter funkcionalnem zemljišču (sedaj nepremičnina z ID št. 55.E in 56.E, vpisana pri vložku št. 3375/29, k.o. V.). Hkrati (III. točka izreka sodbe) je odločilo, da je tožeča stranka dolžna drugo toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, odmerjene na 1.424,58 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo za obrazložitvijo, da tožnika nista uspela dokazati, da drugo tožena stranka v trenutku sklepanja Sporazuma o zavarovanju terjatve ni bila v dobri veri glede lastništva stanovanja dolžnika in je zato na originaren način pridobila zastavno pravico na stanovanju.

Zoper sodbo sta se pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3 s spremembami; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in razpiše obravnavo v skladu z določili 347. člena ZPP, vse s stroškovno posledico. Po prepričanju tožnikov je sodišče do ugotovitve, da je drugo tožena stranka na originaren način pridobila zastavno pravico na stanovanju prišlo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V skladu v veljavno zakonodajo (10. člen Stvarnopravnega zakonika; Ur. list RS, št. 87/2002 s spremembami; SPZ in 8. člena Zakona o zemljiški knjigi; Ur. list Republike Slovenije, št. 58/2003 s spremembami; ZZK-1) je dobroverna pridobitev hipoteke na nepremičnini mogoča na podlagi učinkov načela zaupanja v zemljiško knjigo. Ker prva tožena stranka kot zastavni dolžnik ob sklepanju Sporazuma o zavarovanju terjatve SV 1290/2003 v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot lastnik predmetnega stanovanja, niti nista bila kot lastnika vpisana tožnika (prvo tožena stranka je notarskemu zapisu predložila kupoprodajno pogodbo sklenjeno s tožnikoma), vpisano je bilo GPG ni mogoče govoriti o dobrovernosti druge tožene stranke ter ob posledičnem nastanku zastavne pravice na originaren način. Glede na dejstvo, da je bilo kot lastnik v zemljiški knjigi vpisano GPG., bi morala biti notarskemu zapisu priložena veriga pogodb, ki bi izkazovala prehod lastništva od GPG do prve tožene stranke. Druga tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da naj bi bile notarskemu zapisu priložene vse pogodbe, sodišče pa v postopku navedenega dejstva tudi ni ugotavljalo. Zmotno je zaključilo, da dejstvo, da druga tožena stranka od prve toženke ni zahtevala predložitve kupoprodajne pogodbe, po kateri je lastništvo stanovanja prešlo na tožnika oziroma ni s tem pogojevala sklenitve Sporazuma o zavarovanju terjatve, ni dokaz slabe vere druge tožene stranke. V primeru nevknjiženih nepremičnin je zastavno pravico mogoče pridobiti na originaren način le v primeru, ko je notarskemu zapisu priložena veriga pogodb, ki zastavnemu dolžniku omogočajo vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi. Glede na zemljiškoknjižne podatke ni mogoče govoriti o dobri veri druge tožene stranke, saj ni mogla biti prepričana, da je zastavni dolžnik, ki ni razpolagal z verigo pogodb, dejanski lastnik zastavljene nepremičnine. Druga tožena stranka je opustila potrebno skrbnost dobrega gospodarstvenika, ker očitno (v vlogah je zatrjevala, da je zaupala v zemljiškoknjižno stanje) zemljiškoknjižnega stanja ni preverjala in tudi ni zahtevala predložitve verige pogodb. Sodba ima v izpodbijanem delu takšne vsebinske in formalne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti. Ni ustrezno obrazložena in utemeljena, kar že samo po sebi predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

Prva tožena stranka se je pritožila zoper sklep o stroških in predlagala, da ga pritožbeno sodišče spremeni tako, da ji prizna prijavljene stroške po zapisniku na glavni obravnavi z dne 4.3.2009, in 3.4.2008, vse s stroškovno posledico. Pojasnjuje, da je s tožnikoma sklenila delno sodno poravnavo 25.10.2007, vendar tožnika v preostalem delu nista umaknila tožbenega zahtevka zoper njo in je ostala tožena vse do konca zadnje glavne obravnave. Uporaba 155. člena ZPP je zato napačna.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je odločalo le o pritožbi tožnikov zoper sodbo. O pritožbi prve tožene stranke zoper odločitev o stroških ni moglo odločati, ker sodišče prve stopnje v izreku sodbe o stroških prve tožene stranke ni odločilo. V skladu z 1. odstavkom 325. člena ZPP v zvezi s 329. členom ZPP je treba pritožbo prve tožene stranke šteti kot predlog za dopolnitev sodbe, ki se nanaša na stroške postopka in bo na podlagi 4. odstavka 326. člena ZPP o njem moralo odločiti sodišče prve stopnje. V izogib morebitnim nepravilnostim pritožbeno sodišče opozarja, da je bila stroškovna odločitev glede prve toženke po sodbi I P 2121/2004 z dne 3.4.2008 (4. točka izreka sodbe) razveljavljena z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2857/2008 z dne 17.12.2008 in je treba tudi o teh stroških ponovno odločiti.

Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo: V predmetni zadevi je bilo o tožbenem zahtevku tožnikov na ugotovitev ničnosti Sporazuma o zavarovanju terjatve SV 1290/2003 z dne 10.7.2003 že pravnomočno odločeno (1. točka izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 2121/2004 z dne 3.4.2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2857/2008 z dne 17.12.2008) in je ostala sporna le še terjatev tožnikov zoper drugo toženo stranko glede vprašanja pridobitve zastavne pravice na originaren način. Takšno možnost predvideva SPZ za dobroverne pridobitelja v primerih, ko je pravno poslovni prenos neučinkovit (10. člen SPZ – vknjižene nepremičnine; 64. člen SPZ – premičnine). V skladu z napotki sklepa višjega sodišča z dne 17.12.2008 (razveljavljena je bila 2. točka izreka po sodbi z dne 3.4.2008, s katero je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu glede ugotovitve, da ne obstoji ločitvena pravica druge tožene stranke na podlagi Sporazuma o zavarovanju terjatve SV 1290/2003 z dne 10.7.2003) se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s še spornim vprašanjem, to je, ali je bila druga tožena stranka pri sklepanju Sporazuma o zavarovanju terjatve SV 1290/2003 z dne 10.7.2003 dobroverna ali ne.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožnika (dobrovernost se na podlagi 9. člena SPZ namreč domneva) nista uspela dokazati, da toženka ob sklepanju predmetnega sporazuma ni bila v dobri veri glede lastništva stanovanja, danega v zavarovanje terjatve, in je na originaren način pridobila zastavno pravico na stanovanju.

Sodišče prve stopnje ima o vseh odločilnih dejstvih jasne in prepričljive razloge. Sodba nima vsebinskih in formalnih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, kar tožnika sicer neobrazloženo uveljavljata. Nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje ne predstavlja pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč kvečjemu pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ob neizpodbijani ugotovitvi, da je prva tožena stranka drugi toženi stranki lastništvo nad stanovanjem izkazala s pogodbo z dne 24.6.1999, sklenjeno s tožnikoma, dejstvo, da ni zahtevala predložitve kupoprodajne predpogodbe, po kateri je lastništvo stanovanja prešlo na tožnika, ni dokaz slabe vere druge toženke, kot vztrajata pritožnika. Tudi če bi bila notarskemu zapisu priložena veriga pogodb, ki bi izkazovala prehod lastništva od zemljiškoknjižno vpisanega G do prve tožene stranke, prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice (tožnika in prva tožena stranka sta jo sklenila kasneje, 15.7.1999), ne bi bilo med njimi. Šele kombinacija prodajne pogodbe in povratne prodajne pogodbe je, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, po določitvi Vrhovnega sodišča RS avgusta 2004 (sporni sporazum je bil sklenjen že v letu 2003), privedla do ničnosti obeh pogodb (zaradi kršitve prepovedi lex commissoriae). Prvi toženec je v predmetnem postopku, upoštevaje sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 427/2003 z dne 26.8.2004, sklenil 25.10.2007 delno sodno poravnavo, s katero je bila ugotovljena ničnost prodajne pogodbe z dne 24.6.1999 in prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice z dne 28.6.1999, ki je bila potrjena v notarskem zapisu SV 827/99 z dne 15.7.1999. Opustitev pridobitve verige pogodb, ki bi bila podlaga za zemljiškoknjižni vpis prvega toženca, ni dokaz slabe vere druge toženke, saj je prvi toženec drugi toženki zamolčal, da je, po že sklenjeni pogodbi s tožnikoma, sklenil še pogodbo s pridržkom lastninske pravice. Nosilni razlog pritožbe, da je toženka opustila skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma da ob sklepanju spornega sporazuma ni bila dobroverna zato, ker ni zahtevala verige pogodb, se zato izkaže kot neutemeljen. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je ključno dejstvo, da je prva tožena stranka drugi toženi stranki prikrila obstoj prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice, do katere druga tožena stranka, tudi če bi pogojevala sklenitev spornega Sporazuma z pridobitvijo verige pogodb, ne bi mogla priti. Tožnika nista trdila (temu v pritožbi ne oporekata), da bi druga tožena stranka za obstoj prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice vedela.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnika, ki s pritožbo nista uspela, do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičena (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.