Jedro

Darovalka ni imela drugega namena, marveč je bila izjava volje posledica tega, ker je bil njen mož v zaporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se, da je pravni temelj za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih pri vl.št. XXX k.o. Ž., v skladu s 5. členom Zakona o denacionalizaciji podan." Zaradi odločitve o načinu vračanja tega premoženja se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog V.G. zoper S. za denacionalizacijo nepremičnin vpisanih pri vl.št. XXX k.o. Ž. Obenem je odločilo, da se sklep o zavarovanju opr.št. N 37/92 z dne 4.5.1993 s klavzulo pravnomočnosti razveljavi. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje predlagatelj. Sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje ali pa naj zahtevku samo ugodi. Pritožnik navaja, da je sodišče svojo vero docela poklonilo dvema pričama (D.F. in B.B.), ni pa verjelo vsem ostalim pričam, torej tistim, ki jih je predlagal predlagatelj. Po pritožnikovem mnenju so bile tem razmere nedvomno bolj poznane kot D.F. in B.B. Ne glede na to pa tudi noben od slednjih dveh ni nikoli trdil, da jima bi pokojna upravičenka povedala, da je brez pritiska in z navdušenjem darovala vilo, kot to razloguje sodišče. Pritožnik nakazuje na nepristranost priče D.F., saj navaja, da je kot arhitekt delal za nasprotno udeleženko, pred lastnim pričanjem pa naj bi bil seznanjen z zapisniki obravnav iz tega postopka. Pritožnik tudi ne more slediti pravni presoji sodišča, na katero je to oprlo svojo odločitev. Sodišču nadalje očita, da ni upoštevalo listinske dokumentacije. V nasprotnem primeru se namreč ne bi moglo sklicevati na navedbe v odgovoru nasprotne udeleženke, ko je ta trdila, da je upravičenka Vilo podarila po tem, ko je bil dr. Š. že pomiloščen (10.4.1950). Iz listin namreč sledi, da sta pokojna akademika K. in R. zaradi podaritve vile obiskala upravičenko že pred tem (19.11.1949). Iz predložene listinske dokumentacije, za katero je sodišče štelo, da je ni potrebno prevesti v slovenščino, je razvidno, da je šlo v resnici za vezan posel, katerega vsebina je bila, da pokojna podari vilo, v zameno pa bo njen mož izpuščen iz zapora z vsemi državljanskimi pravicami. Pokojna upravičenka je imela mnogo možnosti, da bi si svoj standard popravila, vendar je ob dejstvu, da je bila izpustitev njenega bolnega moža pogojena z darovanjem Vile, prisiljena storiti tako, kot je storila. Pritožnik sodbi očita tudi notranja nasprotja, saj naj bi sodišče zaključilo, da je bilo ravnanje upravičenke častno, saj je bilo storjeno zato, da bi rešila moža. Poleg tega pritožnik opozarja še na to, da bi bilo treba postopek razširiti še na Slovensko odškodninsko družbo, nazadnje pa sodišču še očita, da ni obrazložilo odločitve o razveljavitvi sklepa o zavarovanju. Pritožba je utemeljena. Vprašanje (pogodbene) volje je dejansko vprašanje v tistem obsegu, ki se nanaša na stanje človekovega notranjega življenja v določenem času in prostoru, torej v določenem zgodovinskem trenutku glede določenega predmeta (vsebine) pogodbe. Vprašanje (pogodbene) volje pa po drugi strani postane pravno vprašanje na tisti točki, ko je treba posamezne sestavine tega notranjega sveta ovrednotiti kot pravno odločilne (t.j. že ob konstrukciji spodnje premise sodniškega silogozma). Sodišče prve stopnje je o dejanski volji upravičenke (darovalke) sklepalo na podlagi tistih dejstev, ki so se odrazila v zunanjem svetu. Pri tem se je oprlo na pravila logičnega mišljenja in splošne življenjske izkušnje, pri čemer pa se ni mogoče ogniti niti pravilom materialnega prava (pravnim pravilom Občnega državljanskega zakonika - ODZ glede darilne pogodbe ter pravilu 5. člena ZDEN), saj je od uporabe teh tudi odvisno, katera izmed dejstev notranjega sveta so pravno odločilna in torej tvorijo dejanski stan ter kakšna volja je potrebna za uspešno in veljavno sklenitev pravnega posla. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi nepravilnega materialnopravnega izhodišča iz dejanskega stanja (pravno relevantne okoliščine), ki ga je ugotovilo, izpeljalo napačen konkretni dejanski stan (vsebina spodnje premise sodniškega silogozma), zaradi česar je ob subsumpciji le-tega pod zgornjo premiso sodniškega silogizma (zakonski dejanski stan iz pravnega pravila 5. člena ZDEN) tudi napravilo napačen sklep (sprejelo napačno odločitev). Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, obsega najprej ugotovitve o razkošnem življenju E.Š. pred drugo svetovno vojno, ki ga je nato ta prekinila. Sodišče nadalje ugotavlja, da so se življenjske razmere in življenjski standard po letu 1945 že na splošno poslabšale, kar je bilo za bivšo dvorno damo in ženo finančnega ministra še posebej tragično. E.Š. naj bi ostala brez finančnih sredstev, iz česar nato sledi logičen sklep, da ni mogla vzdrževati vile z 800 m2 stanovanjske površine, ki se ogreva na trda goriva. Iz povedanega in opirajoč se na izpovedbo priče D.F., je sodišče naredilo nadaljnji sklep, da se je želela E.Š. preseliti v manjši objekt. V tem času, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je bil njen mož obsojen na dolgoletno zaporno kazen z odvzemom državljanskih pravic. Slednje in močno poslabšane ekonomske razmere so, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na E.Š. negativno vplivalo, saj je živela pod stalnim psihičnim in ekonomskim pritiskom. Ob takšnih okoliščinah, ki so bile del splošnih družbenih razmer takratne avtoritarne komunistične države, so potekala pogajanja med takratnima predsednikom in tajnikom SAZU dr. K. in dr. R na eni in E.Š. na drugi strani. Plod teh poganjanj je bila mešana darilno - menjalna pogodba, ki jo sodišče prve stopnje šteje kot častno dejanje E.Š., saj je podarila vilo, da bi rešila moža. Iz celotne obrazložitve izpodbijanega sklepa je mogoče razbrati, da so potekala pogajanja več let, interes za sklenitev pogodbe pa naj bi bil obojestranski. Nesporno naj bi bila E.Š. in dr. K. v dobrih odnosih, zaradi česar naj bi slednji tudi predlagal sklenitev darilne pogodbe. Ta naj bi med drugim predstavljala dobro gesto, kot je sodišče v tem delu sledilo predlagatelju, s katero bi pripomogla rešiti bolnega in zaprtega moža. Katera dejstva sestavljajo konkretni dejanski stan, je odvisno od vsebine pravnega pravila. 5. člen ZDEN govori o pravnem poslu, ki je bil sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Za razlago navedenih pravnih pojmov in vsebine tega dela pravila nasploh, je treba upoštevati predvsem to, da je določba umeščena v ZDEN. Namen tega zakona je poprava krivic, ki so bile zlasti v povojnem obdobju storjene s poseganjem države v lastninske odnose v imenu t.i. revolucionarne preobrazbe takratne družbe (tako tudi sklep VS II Ips 562/96). Te krivice so bile storjene bodisi s splošnimi (3. in 4. člen ZDEN) bodisi s konkretnimi pravnimi akti (5. člen ZDEN). Vprašljiva torej ni legalnost teh posegov, marveč njihova legitimnost, civiliziranost in demokratičnost. Iz tega razloga tudi pravnih pojmov grožnje, sile in zvijače iz 5. člena ZDEN ni mogoče enačiti z vsebino tistih vrst napak volje, ki jih vsebujejo splošni civilni predpisi. Obširna sodna praksa je enotna, da je treba grožnjo, silo in zvijačo v smislu 5. člen ZDEN pojmovati širše (glej tudi komentar ZDEN, GV 2000). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšno izhodišče v razlogih sodbe podaja tudi sodišče prve stopnje, ko na 7. strani obrazložitve izrecno pravi, da je potrebna širša razčlenitev tedanjih splošnih družbenih razmer in konkretnih razmer, v katerih je živel prejšnji lastnik, vključno z oceno medsebojnega vpliva vseh teh dejavnikov. Volja skleniti pogodbo z določeno vsebino je vselej posledica skupnega delovanja različnih dejavnikov, ki deloma izvirajo iz samega posameznika, deloma pa gre za vplive okolja. Pravnoposlovni namen, ki je enovita manifestacija vsega zgoraj navedenega, pravni red glede na tip pravnega posla razvršča v več skupin. Pri darilni pogodbi (četudi mešani) je ta namen darilni (causa donandi). Kot je ob podobnem vprašanju navedlo vrhovno sodišče v zadevi II Ips 489/96, pride do darilne pogodbe zaradi neke vezi med darovalcem in obdarjencem, pa naj bo ta sorodstvena, čustvena ali kakšna druga, kot na primer, hvaležnost ipd. Darovalčev namen je obdarjenca za nekaj poplačati, ga osrečiti, izpolniti neko moralno dolžnost. Darovalec mora darovati prostovoljno, če naj bo darilni posel veljaven. Vse to so tiste okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati ob oblikovanju zakonskega dejanskega stanu. Ob podanem materialnopravnem izhodišču pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri darovalki takšne volje ni bilo. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo in navedlo, da je bil darovalkin namen rešiti moža. Moža je bilo treba rešiti zato, ker ga je nedemokratičen režim zaprl, ga kasneje (med pogajanji) sicer izpustil, a je bil še vedno brez vseh državljanskih pravic. Razlogi sodišča prve stopnje, da upravičenka ni mogla skrbeti za tako veliko hišo (ker ni več imela denarja) ter jo je zato podarila, so logično nesprejemljivi, saj je hišo mogoče tudi prodati. Ti razlogi so nesprejemljivi še posebej zato, ker je darovanje tolikšnega premoženja državi, ki je odvzela njenemu možu vse državljanske pravice, svobodo, človeško dostojanstvo in zdravje, v diametralnem nasprotju z darilnim namenom, kot je opredeljen zgoraj. V razmerah demokratične in civilizirane pravne družbe si takšne izjave volje zato ni mogoče niti zamisliti. K darovanju premoženja so torej v izključni meri pripomogle ravno povojne okoliščine, ki so na ta način mimo avtentične volje upravičenke posegle v njena lastninsko pravna razmerja. Okoliščine nedemokratičnega režima pa so obenem pogojevale zunanji videz, ki se s pravo vsebino (resnično voljo) ni skladal. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče šteje, da je darilna pogodba v obravnavani zadevi primer pravnega posla iz 5. člena ZDEN. Ob takšni ugotovitvi pa je mogoč zaključek, da je pravna podlaga za denacionalizacijo nepremičnin v obravnavani zadevi podana. Iz teh razlogov je sodišče izpodbijani sklep spremenilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP) in izdalo ta vmesni sklep (o dopustnosti izdaje vmesnega sklepa na pritožbeni stopnji glej načelno pravno mnenje občne seje VSS, 22. in 23.6.1993). V nadaljnjem teku postopka bo moralo tako sodišče odločiti še o načinu vračanja podržavljenega premoženja. S takšno odločitvijo pa ostane v veljavi tudi sklep o zavarovanju opr.št. N 37/92 z dne 4.5.1993.