Jedro

Gre za napako volje iz 5. člena ZDen. Ker se je upravičenka dogovorila, da bo državi darovala večje premoženje, s čimer je dosegla izpustitev in pomilostitev moža, obsojenega na zaporno kazen in izgubo vseh državljanskih pravic, pa čeprav je pisno darilno pogodbo sklenila pozneje. Izražanje hvaležnosti za opustitev, z vidika človekovih pravic, nedopustnega ravnanja, ni hvaležnost, ki bi jo smeli šteti kot dopusten nagib in svobodno voljo za daritev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagatelja - pravnega naslednika upravičenke zoper nasprotno udeleženko za denacionalizacijo nepremičnin vpisanih v vl. št. 859 k.o... Ugotovilo je, da ob sklenitvi darilne in menjalne pogodbe 8.5.1952 na upravičenkini strani ni bilo takšnih napak volje, kot jih zajema 5. člen Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91-I s spremembami in dopolnitvami do št. 66/00 - ZDen). Upravičenka je sicer po vojni živela pod ekonomskim pritiskom (po osvoboditvi so se zanjo razmere dramatično spremenile, ker je ostala brez finančnih sredstev, obravnavane nepremičnine 800 m2 pa ni mogla vzdrževati) in psihičnim pritiskom (zaprtje in poznejša izpustitev moža), vendar te okoliščine same po sebi ne morejo pomeniti, da je podana situacija iz 5. člena ZDen. Upravičenka se je nedvomno zavedala, da je nacionalizacija bodoče gotovo dejstvo in je tako s svojim dejanjem morda prehitela kasnejšo nacionalizacijo vile. Takšno dejanje je bilo mogoče šteti za častno, ker tudi ostale priče povedo, da je podarila vilo, da bi rešila moža. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi predlagatelja in prvostopenjski sklep tako spremenilo, da je z vmesnim sklepom ugotovilo, da je podan pravni temelj za denacionalizacijo obravnavanih nepremičnin v skladu s 5. členom ZDen. Zaradi odločitve o načinu vračanja tega premoženja je zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek. Sprejelo je večino dejanskih ugotovitev iz prvostopenjskega odločanja, vendar pa je po njegovem mnenju prvo sodišče zmotno ugotovilo, da bi šlo pri darovalki za voljo darovati. Reševala je moža, ki ga je režim med pogajanji izpustil, bil pa je še vedno brez državljanskih pravic. Hišo bi lahko prodala, če je ne bi mogla vzdrževati. Darovanje tolikšnega premoženja državi, ki je odvzela njenemu možu vse državljanske pravice, svobodo, človeško dostojanstvo in zdravje, je v diametralnem nasprotju z darilnim namenom. V razmerah demokratične in civilizirane pravne družbe si takšne izjave volje ni mogoče niti zamisliti.

Proti temu sklepu je nasprotna udeleženka vložila revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da pri obravnavani pogodbi ne gre za darilno pogodbo, za katero mora obstajati darilni namen, marveč za odplačan posel, saj je bil pogojevan z dograditvijo nove vile in izgradnjo gospodarskega poslopja in ureditvijo dvorišča. Upravičenka ni reševala svojega moža, saj je bil pomiloščen že dve leti pred sklenitvijo pogodbe. Iz korespondence sledi, da je upravičenka povabila takratnega predsednika in tajnika nasprotne udleženke, naj se oglasita pri njej. Vabilu sta se odvzala in seznanila ju je s pogoji, pod katerimi bi bila pripravljena odstopiti vilo E. Premoženja ni podarila državi, ampak ga je odplačno prenesla na nasprotno udeleženko. O takratnih možnostih prodaje sklep nima razlogov. Takšnih možnosti sploh ni bilo. Ponovi, da vila ni prešla v državno last ampak v last nasprotne udeleženke. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da so državni organi oziroma predstavniki oblasti izvajali pritisk z grožnjo ali z zvijačo na upravičenko. Izpodbijanega sklepa ni oprlo na napake volje ampak na causo darilne pogodbe. Odločitev o sklenitvi pogodbe je sprejela zavestno, premišljeno in brez prisile, kot sta povedala D. F. in B. B.. Zakonca Š. sta se že pred vojno odločila, da si bosta zgradila manjšo in udobnejšo rezidenco, kot je bila vila E. Ni pravne podlage za izdajo vmesnega sklepa, saj predlagatelj zahteva le vrnitev nepremičnine.

Predlagatelj je v odgovoru na revizijo poudaril, da je upravičenka sklenila obravnavano pogodbo zato, da reši moža, ki ga je režim zaprl, med pogajanji izpustil, vendar mu ni vrnil državljanskih pravic in ga je imel tako možnost kadarkoli zapreti. Darovanje ni bilo prostovoljno. Dograditev drugega objekta je bil nedvomno interes zavezanke, ki je hotela čimprej vilo zase.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izreklo.

Revizija ni utemeljena.

O zahtevku za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen odloča sodišče v nepravdnem postopku (prvi odstavek 56. člena ZDen). V nepravdnem postopku pa se smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, če ni z zakonom o nepravdnem postopku ali drugim zakonom drugače določeno (37. člen Zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

Smiselna uporaba ZPP pa omogoča tudi ravnanje po 315. členu tega zakona, ki ureja vmesno sodbo. To je smotrno v takšnih primerih, kot je obravnavani, ko bo potrebno ne glede na obliko vračanja premoženja oceniti vrednost del, ki jih je zavezanka opravila v zvezi z dograditvijo gospodarskega poslopja v stanovanjsko hišo in ugotoviti, ali in kako je treba to upoštevati. Če vrnitev premoženja ne bo mogoča in bo treba odločiti o odškodnini (drugi odstavek tega člena), pa bo tako ali tako treba ugotavljati vso vrednost obravnavane nepremičnine. Vsekakor se pojavi problem "višina zahtevka" iz drugega odstavka 315. člena ZPP, le da v nekoliko drugačni obliki. Tudi sodna praksa je doslej večkrat posegla v denacionalizacijskih postopkih po institutu vmesnega sklepa. Seveda pa ta odločba, če bo šlo za drugo obliko vračanja, ne bo učinkovala kot pravnomočna odločba zoper drugega zavezanca.

Revizija v svojih razlogih hkrati uveljavlja procesne kršitve (po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in kršitve materialnega prava. Zato bodo tudi odgovori na te trditve tako zasnovani in v njihovem zaporedju.

Nižji sodišči sta pravilno ugotovili, da gre pri pogodbi z dne 8.5.1952 za mešano pogodbo: delno darilno in delno odplačno. Sicer pa je v pogodbi sami ocenjena vrednost darila in dograditve upravičenkine hiše v razmerju 5:1. Tudi iz dopisa Ministrstva za finance z dne 31.5.1952, ki ga je predložila nasprotna udeleženka, je razvidno, da je to ministrstvo obravnavalo pogodbo v davčnem pogledu kot darilno, ker vrednost izročene nepremičnine presega večkratno vrednost izvršenih gradbenih del v korist upravičenke. Torej ne da bi se spuščali v natančno presojo omenjenega razmerja, je očitno, da neodplačni del pogodbe zdaleč presega odplačni. Tako velika razlika v dajatvah ne odvzema pogodbi darilne narave.

V zvezi z revizijsko trditvijo, da je upravičenka pogojevala sklenitev darilne pogodbe z dograditvijo druge njene hiše, pomeni v reviziji nedovoljeno spodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), ugotovljenega na nižjih stopnjah odločanja. Ni bilo namreč ugotovljeno, da bi upravičenka postavljala tak pogoj, marveč le, da je šlo za dogovor pogodbenih strank.

Res je bil upravičenkin mož pogojno izpuščen iz zapora 24.8.1946, da je preizkusna doba potekla 4.6.1947 in da je bil odvzem državljanskih pravic odpravljen 10.4.1950 in takrat v celoti pomiloščen, pogodba pa je bila pisno sklenjena šele dve leti zatem. Vendar je šlo le za zapis zdaleč prej sklenjene in z obeh strani izvršene pogodbe. O prvem pričata zlasti pismo F. K. upravičenki 5.4.1946, ko ji je pojasnil, kako bo potekalo posredovanje za izpustitev njenega moža, in pismo slednjega z dne 12.10.1953 maršalu Josipu Brozu Titu, v katerem piše o upravičenkini daritvi obravnavane nepremičnine zavezanki leta 1949. Torej najpozneje tega leta je bila pogodba dokončno dogovorjena, dela za dograditev pa naj bi se začela pred pomladjo leta 1950 (na primer: uradni zaznamek glavnega tajnika zavezanke z dne 20.12.1949 s prvim osnutkom "darilne pogodbe"). Ob pisni sklenitvi pogodbe pa so bila že vsa dela končana in izračunana njihova vrednost. Revizija se torej nepravilno osredotoča le na pisno fazo sklenitve pogodbe, ki je bila dogovorjena veliko poprej, vsekakor pred pomilostitvijo upravičenkinega moža, in tudi izvršena. Prav iz dopisa zavezanke U št... z dne 19.11.1949, ki ga revizija posebej izpostavlja, sledi, da je predsedstvo zavezanke že 16.11.1941 obvestilo predsedstvo vlade in Prezidij Ljudske skupščine LRS o "pregovorih za to, da preide vila E. Š. kot darilo v last akademije". Iz korespondence pa ne sledi, da bi upravičenka postavljala pogoje za sklenitev pogodbe.

Drži, da izpodbijani sklep nima razlogov o takratnih možnostih za prodajo nepremičnine. Res je splošno znano, da so bile takrat meje zaprte in da tujci niso mogli kupovati nepremičnin. Toda prav priča B. B., na katerega se sklicuje revizija, je bil v svoji izpovedi jasen in nazoren - da državi vile res ne bi mogla prodati, ker bi jo ta lahko zaplenila, kot so bile zaplenjene vse hiše okoli vile B.; možnost prodaje bi bila lahko preko zvez ali na kakšen drug način. Revizijsko pripisovanje izjave tej priči, da ni bilo realnih možnosti za prodajo, je torej "protispisno". Sicer pa je tudi splošno znano, da so se takrat lastniki večjih hiš utesnili v manjši prostor, ostale pa oddajali.

Nova je revizijska trditev, da nepremičnina ni prešla v državno last. Sodišče se je lahko oprlo na podatke zemljiške knjige, v katerih je nepremičnina vknjižena kot splošno ljudsko premoženje in zavezanka zaznamovana kot upravni organ. Ta ni ponudila nasprotnega dokaza, niti ni nasprotnega poprej zatrjevala. Res je bila prvotno vknjižena kot lastnica, vendar je bila ta pomotna vknjižba 22.10.1959 popravljena na podlagi predloga, ki je temeljil na 5. členu Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (Ur. l. FLRJ, št. 58/47).

Res so se pogajali o sklenitvi pogodbe predstavniki zavezanke in posredovali pri državnih oblasteh za upravičenkinega moža. Vendar je treba upoštevati, da je povojna revolucionarna oblast odvzela avtonomijo zavezanki, ko je že 6.9.1945 Narodna vlada Slovenije sprejela Začasno uredbo o SAZU v Ljubljani in si jo neposredno podredila. Z novim zakonom z dne 21.5.1948 (Ur. l. LRS, št. 23/48) je bila dejavnost akademije potisnjena pod nadzor državnih organov (pod Prezidij Ljudske skupščine LRS - 26. člen, glej več o tem v Javni upravi št. 3/96, str. 327 in 328). Predstavnike zavezanke je torej treba šteti kot predstavnike oblasti, ki so sklenili pogodbo za pridobitev premoženja v državno last. Sklicevanje revizije na pričevanje D. F. in B. B., iz katerih naj bi sledilo, da je upravičenka sprejela odločitev o sklenitvi pogodbe zavestno, premišljeno in brez prisile, spet pomeni nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče se v celoti strinja s stališčem in razlogi pritožbenega sodišča, da pri upravičenki ni šlo za voljo obdarovati državo oziroma njeno institucijo. K tem razlogom ni kaj dodati.

Vendar glede na revizijske trditve le še to: Neresno bi bilo šteti, da je upravičenka nagradila oblast, ki je fizično, moralno in premoženjsko uničila njenega moža in mu odvzela sleherno dostojanstvo. Res je sicer njen mož v že omenjenem pismu maršalu Josipu Brozu Titu 2.10.1953 omenil, da je bila "daritev dejanje hvaležnosti za poprej opisano pomoč v težkih časih". Vendar je šlo za "pomoč" pri reševanju življenja, po katerem je stregel režim, na katerega čelu je bil naslovljenec pisma. In to pisma, v katerem je upravičenkin mož, sicer ugleden strokovnjak, prosil za pomoč, ker je bila ogrožena njegova in upravičenkina eksistenca, saj sta ostala brez vseh dohodkov. Ni šlo torej za hvaležnost, marveč za odkup življenja. Izražanje hvaležnosti za opustitev, z vidika človekovih pravic, nedopustnega ravnanja, ni hvaležnost, ki bi jo smeli šteti kot dopusten nagib in svobodno voljo za daritev. Dejstvo, da je upravičenka, ki se je odločila za daritev, da reši moža, želela da se uredi njena hiša za bivanje, nikakor ne govori zoper sprejeto presojo, da gre pri obravnavani pogodbi za primer pravnega posla iz 5. člena ZDen.

Neutemeljeno revizijo, v kateri ne gre za nobenega izmed uveljavljanih razlogov, je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).