Jedro

Protipravno ni le tisto dejanje, ki je kaznivo ali ki je v nasprotju z določenim predpisom, ampak tudi ravnanje, ki je v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi poslovnimi običaji. V odškodninskem pravu je uzakonjena prepoved povzročanja škode. To pomeni, da se mora vsak vzdržati dejanja, ki škodo povzroča. Poseg v osebnostno pravico je protipravno dejanje, ne glede na to, znaki katerega kaznivega dejanja so uresničeni; pa tudi, če ravnanje znakov kaznivega dejanja sploh nima.

Izrek

I. Pritožba prvo tožene stranke in pritožba drugo tožene stranke se v delu, ki se nanaša na odločitev, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, zavrneta in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožbi prvo tožene stranke in pritožbi drugo tožene stranke se v delu, ki se nanaša na odločitev o višini prisojene odškodnine in stroških postopka ugodi, pritožbi tožeče stranke zoper stroškovni del odločitve pa v celoti, in se izpodbijana sodba v tem delu (I., III., IV. in V. točka izreka) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo in tožencema v nerazdelno plačilo naložilo obveznost plačila 5.000,00 EUR odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zahtevek za plačilo 20.000,00 EUR je zavrnjen (II. točka izreka). Tožencema je naložena obveznost, da tožnici solidarno povrneta 846,86 EUR stroškov postopka (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložena obveznost, da prvo toženi stranki povrne 442,13 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka), drugo toženi stranki pa 562,42 EUR pravdnih stroškov (V. točka izreka).

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki. Tožena stranka zoper odločitev o glavni stvari in posledično o stroških postopka, tožnica pa zoper stroškovni del odločitve.

3. Prvo tožena stranka uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe ali njeno spremembo v obsodilnem delu tako, da bo zahtevek zavrnjen v celoti. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da mora sodišče protipravnost ravnanja ugotavljati s pomočjo kazenske zakonodaje, ker Obligacijski zakonik pojma razžalitve dobrega imena in časti ter pravic osebnosti ne opredeljuje. Trdi, da protipravnost ni izkazana in argumentirana. Sklicuje se na zakonodajo s področja zdravstva in navaja, da je prvi toženec tožničine hude zdravstvene težave ugotovil na podlagi hetero-anamnestičnih podatkov. Mnenje je izdelal skladno s pravili stroke in dolgoletnimi izkušnjami, tudi na področju sodnega izvedeništva. Mnenje ni bilo pripravljeno z namenom zaničevanja. Opozarja, da Zdravniška zbornica Slovenije in Zdravstveni inšpektorat RS prvo toženčevega ravnanja nista opredelila za protipravnega, sodišče pa nima potrebnega strokovnega znanja, da bi se drugače opredelilo do teh vprašanj. Opozarja na tožničino povezanost z njeno terapevtko E. E., kar se je na naroku nedvoumno potrdilo. Zaključek o protipravnosti prvo toženčevega ravnanja označuje za arbitraren in napačen. Ravnanje sodnice na naroku označuje za pristransko. Vprašanje, ali zdravnik lahko postavi diagnozo brez zdravniškega pregleda pacienta, razjasnjuje z jezikovno razlago 54. čl. Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr). Zatrjuje, da sodišče prve stopnje ne razume določb ZDZdr, ki urejajo zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom bolnišnice brez privolitve. Opozarja, da zakon ločeno ureja zdravljenje v nujnih primerih in zdravljenje v ostalih primerih. Trdi, da je prvi toženec o duševnem stanju tožnice obvestil tožničino osebno zdravnico in psihiatrinjo. Graja ugotovitev, da je obvestil nujno medicinsko pomoč. V podanem mnenju ni zapisa, da je bilo mnenje poslano službi za nujno medicinsko pomoč. Meni, da sodišče ne razume prvo toženčeve vloge pristojnega psihiatra na psihiatrični kliniki, kajti le-ta lahko sprejme osebo na psihiatrično kliniko brez njene privolitve. Prvi toženec je svojo poklicno nalogo ustrezno opravil, breme morebitnih posledic pa so zaradi neaktivnosti nase prevzele druge osebe. Zatrjuje neskladje med ugotovitvijo, da je bil prvi toženec kot zdravnik v danih okoliščinah prisiljen ukrepati in ugotovitvijo, da je bilo njegovo ravnanje premalo skrbno. Opozarja, da E. E. ni izvedenka, ampak tožničina terapevtka. Sodišču, ki je ostalo brez strokovne pomoči, očita, da si pojem blodnjavosti laično razlaga. Pojasnjuje ta pojem in način diagnosticiranja te duševne motnje. Zanika, da bi diagnosticiranje blodnjavosti predstavljalo žaljivo obdolžitev. Zaničevalnega namena prvemu tožencu ni mogoče očitati. Ker je tožnica dokazni predlog s postavitvijo izvedenca umaknila, protipravnosti ni dokazala. Graja dokazno oceno izpovedi prič D. D. in A. A. A. A. je s svojo izpovedbo postavil na laž tožnico glede pošiljanja SMS sporočil. Izpovedal je o nevarnosti za otroka zaradi telefoniranja in pošiljanja SMS sporočil v avtomobilu. Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine, ker je bila odločitev sprejeta brez izdelanega psihiatričnega mnenja. Intenzivnost psihičnih bolečin označuje za zmotno ugotovljeno, zaradi odsotnosti izvedenskega mnenja pa je podana tudi procesna kršitev. Sklicuje se na zapisnik naroka, iz katerega je razvidno, da prvemu tožencu in njegovemu pooblaščencu ni bilo omogočeno postavljanje vprašanj, relevantnih za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Procesa kršitev je bila že na naroku grajana. Tožena stranka odgovorov na zastavljena vprašanja ni dobila, izvedenec pa ni bil angažiran. Opozarja na prepozno izdelavo sodbe, saj podaljšanje trideset-dnevnega roka za izdajo sodbe ni predvideno. To ravnanje pomeni kršitev pravice do sojenja v razumnem roku.

4. Drugo tožena stranka uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev ali spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da je sodišče ravnanje prvega toženca opredelilo kot žaljivo obdolžitev, zato pogojev za priznanje odškodnine na podlagi 179. čl. OZ ni. Opozarja na ugotovitev, da prvi toženec ni imel namena tožnico zaničevati. Ne soglaša, da „razžalitev“ iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ustreza pojmu „žaljive obdolžitve“ po 160. čl. Kazenskega zakonika. Sklicuje se na 177. čl. OZ, ki obravnava samo povrnitev premoženjske škode, zato ugotovitev žaljive obdolžitve ne more privesti do plačila odškodnine na podlagi 179. čl. OZ. Razžalitev je mogoče storiti samo z direktnim naklepom, glede katerega pa je ugotovljeno, da ga prvi toženec ni imel. Glede na prejemnike zdravniškega mnenja je izključeno, da bi bil prizadet tožničin občutek o lastni vrednosti. Za nesprejemljivo označuje, da je sodišče prvemu tožencu naložilo breme dokazovanja okoliščin iz 177. čl. OZ, obenem pa navedlo, da ti razlogi ne preidejo v poštev. Sklicuje se na sodbo II Ips 195/2010, ki loči med objavo dejstev in objavo mnenj. Ker je prvi toženec izdelal mnenje, katerega resničnosti ni mogoče presojati, bi moral biti izkazan zaničevalni namen. Sklicuje se na prvostopenjsko stališče, da je diagnoza duševne bolezni v našem okolju še vedno stigmatizirajoča in ocenjuje, da iz sodbe izhaja stališče, da zdravnik sploh ne sme postaviti diagnoze, saj s tem razžali čast osebe. Protipravnost zanika tudi iz razloga, ker je bilo mnenje posredovano samo pooblaščenim institucijam, ki jih veže poklicna tajnost in skrbnost. Graja višino prisojene odškodnine, ker trajanje duševnih bolečin ni ugotovljeno. Ker sodišče ne razpolaga z ustreznim znanjem, z izvedencem pa si ni pomagalo, tudi obseg duševnih bolečin ni pravilno ugotovljen. Zatrjuje nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in procesno kršitev. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno tudi zato, ker nista bili zaslišani priči B. B. in C. C. C. C. bi izpovedal o tožničinem obnašanju neposredno po tem, ko se je tožnica seznanila z zdravniškim mnenjem. B. B. bi izpovedala o tem, da dejanje, ki ga tožnica očita prvemu tožencu, ne sodi v delovno področje prvega toženca. Z izkazanostjo tega dejstva bi bila izključena uporaba 147. čl. OZ. Opozarja, da je tožnica sama navedla, da žaljive navedbe niso del anamneze.

5. Tožeča stranka je na pritožbi odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Tožeča stranka se pritožuje zoper stroškovni del odločitve, konkretno zoper IV. in V. točko izreka, s katero ji je naložena obveznost povrnitve stroškov tožencema. Predlaga spremembo odločitve tako, da toženca krijeta svoje stroške postopka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da bi toženca morala sama kriti svoje pravdne stroške, ker sta zakrivila, da je do postopka prišlo in ker sta kategorično zavračala svojo odgovornost ter se nista bila pripravljena poravnati – plačati simbolične odškodnine in se opravičiti. Pri odločitvi o stroških postopka mora namreč sodišče, poleg uspeha v postopku, upoštevati tudi druge okoliščine. Sklicuje se na odločbo II Ips 79/93, v kateri je poudarjeno, da dosežen uspeh ne more biti edino izhodišče za odmero stroškov postopka.

7. Drugo tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Sklicuje se na sodno prakso in pritožbo ocenjuje za neutemeljeno. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

8. Uvodoma sodišče ugotavlja, da se pritožniki pritožujejo le zoper ugodilni del sodbe (I. točko izreka) iz stroškovni del odločitve (III., IV. in V. točko izreka), zato je v zavrnilnem delu (II. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje že pravnomočna in ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350 čl. ZPP).

O pritožbah tožencev

9. Pritožbi sta delno utemeljeni.

10. Tožnica zatrjuje poseg v osebnostno pravico, zato je sodišče prve stopnje utemeljenost njenega zahtevka pravilno presojalo na podlagi 179. čl. OZ. Med osebnostnimi pravicami, ki so varovane, je v tem členu izrecno navedena pravica do časti, omeniti pa velja še nedotakljivost duševne celovitosti, človekovega dostojanstva in zasebnosti, kar so temeljne, z ustavo varovane človekove pravice (34. in 35. čl. Ustave RS). Kot osebnostne pravice imajo absolutni učinek; omejene so le s pravicami drugih. Iz trditev pravdnih strank ne izhaja, da bi bilo tožničine osebnostne pravice treba omejevati zaradi pravic drugih.

11. Sodišče prve stopnje se je pretirano ukvarjalo s kazenskopravnim opredeljevanjem prvo toženčevega ravnanja – žaljiva obdolžitev, razžalitev – in pri tem, kar pravilno opozarjata pritožbi(1), prišlo sámo s seboj v nasprotje. Kljub temu v odločitev prvostopenjskega sodišča ni treba posegati. Protipravno namreč ni le tisto dejanje, ki je kaznivo ali ki je v nasprotju z določenim predpisom, ampak tudi ravnanje, ki je v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi poslovnimi običaji. V odškodninskem pravu je uzakonjena prepoved povzročanja škode (10. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). To pomeni, da se mora vsak vzdržati dejanja, ki škodo povzroča. Poseg v osebnostno pravico, kakor je opredeljena v prejšnji točki te sodbe, je protipravno dejanje, ne glede na to, znaki katerega kaznivega dejanja so uresničeni; protipravnost je podana tudi v primeru, ko ravnanje, s katerim je v osebnostno pravico poseženo, znakov kaznivega dejanja sploh nima.

12. Pravno pomembno je, ali je prvi toženec – z izdelavo Zdravniškega mnenja in predloga za prisilno hospitalizacijo z dne 17.2.2010 (v nadaljevanju Zdravniško mnenje, dokaz A2) in posredovanjem tega mnenja na naslov Zdravstvenega doma X in Y, PP Y s prošnjo za asistenco, CSD Y, tožničine osebne zdravnice in tožničine terapevtke – v nasprotju s predpisi, običajnimi normami obnašanja in dobrimi poslovnimi običaji posegel v tožničino čast, duševno integriteto, porušil tožničin občutek vrednosti. Tožnica mu očita, da je to storil. Oba toženca zanikata, da bi prvi toženec to storil. Sodišče je v obrazložitvi sodbe - v 30. točki in naslednjih – protipravnost posega ugotovilo.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je prvi toženec, ki je Zdravniško mnenje izdelal, ne da bi tožnico pregledal in ne da bi tožnici omogočil, da je slišana (od tožnice pridobil njeno videnje obtožb, ki jih je na njen račun posredoval A. A.), ravnal protipravno. V tem mnenju je navedel, da tožnica kaže zanesljive znake blodnjave motnje, delno z erotomansko vsebino, da zaradi duševne bolezni zanemarja službo in otroke, da je nevarna za druge osebe, predvsem za lastne otroke. Kljub temu, da pri tožničini osebni zdravnici in osebni terapevtki (psihiatrinji) ni dobil potrditve tožničine duševne motnje, je táko motnjo, ne da bi tožnico pregledal in z njo vzpostavil kontakt, diagnosticiral. Dejstvo, da se je prvi toženec z dopisom z dne 18.2.2011 (dokaz A5) obrnil celo na direktorja Zdravstvenega doma Y - po tem, ko se dežurna zdravnica za postopanje, kakršno je predvideno v nujnih primerih, ni odločila – kaže na vztrajnost(2) pri njegovem zavzemanju za tožničin sprejem na zdravljenje po postopku, ki je predviden v nujnih primerih. V tem kontekstu je treba razumeti argumentacijo iz 27. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe. S takim ravnanjem je prvi toženec prekoračil pravila medicinske stroke. Mnenje ne temelji na tožničinem zdravstvenem stanju, saj prvi toženec podatkov o njem ni imel (z izvidi zdravstvenih pregledov ni razpolagal). Mnenje je podal na osnovi podatkov o tožničinem telefonskem nadlegovanju A. A. (klici, SMS, MMS sporočila). Zakonodaja s področja zdravstva(3) vzpostavitev odnosa pacient – bolnik predpostavlja, saj brez pacienta zdravljenje, proučevanje, oskrba, kar je zdravnikova naloga, ni možno. Izdaja zdravniškega mnenja brez pregleda je v nasprotju s spoznanji znanosti in strokovno preverjenih metod. Ker prvi toženec tožnice ni sprejemal na zdravljenje, ampak ugotavljal tožničino duševno bolezen, je brezpredmetna jezikovna razlaga 54. čl. Zakona o duševnem zdravju, ki jo v svoji pritožbi podaja prvi toženec. Prvi toženec se v svoji pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na pooblastila, ki jih kot psihiater, zaposlen v psihiatrični bolnišnici, ima. Tožnice namreč ni sprejemal na zdravljenje (53. čl. ZDZdr), niti ni za upravo bolnišnice pripravljal predloga za tožničin sprejem na zdravljenje brez privolitve (40. čl. ZDZdr).

14. Pritožbi pravilno navajata, da Zdravniško mnenje ni formalen predlog za hospitalizacijo po rednem postopku, saj ga niti prvi toženec niti druga toženka nista posredovala sodišču, čeprav bi drugo tožena stranka kot izvajalka psihiatričnega zdravljenja to lahko storila(4). Táko je tudi stališče sodišča prve stopnje, saj je pravilno ugotovilo, da je Zdravniško mnenje aktiviralo institucije, ki so dolžne ukrepati v nujnih primerih sprejema na zdravljenje brez privolitve. Zdravniško mnenje in dopis z dne 18.2.2011 opozarjata na potrebo po takojšnjem ukrepanju, torej tožničin sprejem na zdravljenje po postopku, ki je predviden za sprejem v nujnih primerih. Neposredno po postavitvi diagnoze je namreč v Zdravniškem mnenju opozorjeno na nujnost, da tožnica takoj, proti svoji volji, dobi ustrezno strokovno pomoč, da je utemeljena hospitalizacija brez njene privolitve. Zdravniško mnenje pomeni tudi že realizacijo predvidene hospitalizacije, saj je bilo mnenje posredovano tudi policiji, ki posreduje v primeru upiranja hospitalizaciji. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe prvega toženca, ki prvostopenjskemu sodišču, ki je ugotovilo, da so bile alarmirane službe nujne medicinske pomoči, odreka razumevanje določil Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr).

15. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da prisilna hospitalizacija ni bila izvedena, zato prvi toženec, sklicujoč se na 27. točko obrazložitve, neupravičeno opozarja na nerazumljivost in pomanjkljivost odločbe in nasprotje razlogov.

16. Prvi toženec v pritožbi izpostavlja, da mu ni bilo omogočeno, da z izvedencem dokaže pravilnost diagnoze, ki jo je postavil (blodnjava motnja, delno z erotomansko vsebino). Ni mu mogoče pritrditi, saj dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, kar bi bil primeren dokaz za dokazovanje tega dejstva, ni predlagal. Sodišče je na dokazne predloge strank vezano, saj je zbiranje dokaznega gradiva v ingerenci pravdnih strank (7. čl. ZPP). Pravilno je prvostopenjsko stališče, da bi bil to dejstvo dolžan dokazati toženec. On ga zatrjuje, zato ga je dolžan dokazati. Tožničina terapevtka (priča E. E.) je izrecno zanikala tožničino duševno bolezen. Ker tudi drugi dokazi duševne bolezni ne potrjujejo, pritožnik izpovedbi E. E. neutemeljeno odreka dokazno vrednost. Pravilno opozarja le to, da je zaradi povezanosti tožnice s to pričo kot terapevtko, pri presoji verodostojnosti priče potrebna posebna skrbnost. Takó je sodišče ravnalo, saj nobenega od odločilnih dejstev ni ugotavljalo izključno na podlagi izpovedbe te priče, ampak vsa pravno odločilna dejstva ugotavljalo s skrbno presojo več dokazov. Tudi do izpovedi D. D. in A. A. se je sodišče prve stopnje opredelilo. Sledilo je A. A. izpovedbi o tožničinih besedah v zvezi z ogroženostjo otrok zaradi telefoniranja v avtomobilu, ni pa tej okoliščini dalo posebne teže. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izrečene besede treba presojati v okoliščinah, v katerih so bile izrečene. Dokazni postopek ni potrdil, da bi tožnica za otroka slabo skrbela ali ju ogrožala.

17. Tožena stranka torej postavljene diagnoze ni dokazovala z izvedencem, kar pa na odločitev ni vplivalo. Postavlja se namreč vprašanje smiselnosti preverjanja pravilnosti diagnoze, saj je že postopek, s pomočjo katerega je prvi toženec diagnosticiral tožničino duševno bolezen, protipraven – tak, da onemogoča sprejem postavljene diagnoze. Strokovno mnenje o duševni bolezni je prvi toženec podal, ne da bi tožnico osebno pregledal in ne da bi slišal njen glas. Toženki ni bila dana možnost, da v postopku diagnosticiranja sodeluje – niti kot preiskovanka, niti pri podajanju informacij. Ker je pravica vsake osebe, da ima svoje življenje v mejah mogočega in dovoljenega v oblasti, ga živi brez samovoljnega poseganja vanj, je že postopek diagnosticiranja duševne bolezni na način, na kakršnega ga je izvedel prvi toženec, protipravno dejanje. Ker že zgolj ta ugotovitev zadošča za opredelitev protipravnosti, se z drugimi vidiki in pritožbenimi navedbami, ki se spuščajo v ugotavljanje protipravnosti in nasprotij, ki naj bi iz prvostopenjske sodbe izhajale, ni treba ukvarjati.

18. Drugi toženec v pritožbi izpostavlja vprašanje, ali je prvi toženec s posredovanjem Zdravniškega mnenja posredoval (objavil) dejstva ali mnenje. Sklicuje se na sodno prakso in teorijo, ki sta skladni, da je pri posredovanju dejstev pomembno, ali so resnična; če so resnična, protipravnosti ni. Pri posredovanju mnenja pa je protipravnost izključena, če toženec dokaže, da ni imel zaničevalnega namena. Z Zdravniškim mnenjem prvi toženec ni posredoval zgolj informacij, ki jih je kot zdravnik pri svojem delu ali kako drugače izvedel. Pridobljenih podatkov ni prenašal naprej kot laik in ni jih podal zgolj v obliki, kot jih je prejel. Predelal jih je kot strokovnjak psihiatrične stroke in pri tem ugotovil ter podal novo dejstvo – tožničino duševno bolezen (diagnosticiral duševno bolezen). To je dejstvo, točnost katerega tožena stranka lahko dokazuje. Kljub temu, da je izdelek naslovljen kot mnenje, gre torej za posredovanje dejstva. Ker ne gre za posredovanje mnenja, se z vprašanjem zaničevalnega namena ni treba ukvarjati.

19. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj tudi drugih predpostavk civilnega delikta. Duševno trpljenje je pričakovana posledica medicinskega mnenja o duševni bolezni in njegovega posredovanja institucijam, ki so zadolžene za ukrepanje v nujnih primerih sprejema na zdravljenje brez privolitve (zdravstveni dom, center za socialno delo, policija). Vzročna zveza med prvotoženčevim ravnanjem in nastalo škodo je podana. Pravilno pa je že prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da vzročne zveze med škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi odziva javnosti, ni. Zdravniško mnenje je bilo namreč posredovano samo institucijam, ki so dolžne varovati tajnost prejetih prejetih podatkov. Duševno trpljenje, povzročeno s posegom v osebnostno pravico, je pravno priznana škoda (prvi odstavek 179. čl. OZ)(5). Toženec bi kot strokovnjak medicinske stroke moral in mogel vedeti, da z mnenjem, izdanim na zgoraj opisan način, tožnici lahko povzroči škodo – ne samo duševno trpljenje zaradi težav pri zavračanju tega mnenja, ampak celo s prisilno hospitalizacijo, do katere pa zaradi ustreznega nastopanja dežurne zdravnice (ki napotnice za sprejem brez privolitve v nujnem primeru ni izdala), ni prišlo. Ker je postavljena diagnoza psihične bolezni oz. motnje na psihičnem področju še vedno zelo stigmatizirajoča, bi se mogel in moral zavedati, da s svojo strokovno opredelitvijo do tožničinega duševnega stanja in z na postavljeni diagnozi temelječo izjavo o tožničini nevarnosti, tožnici lahko škoduje. Z bistveno milejšo retoriko oziroma brez zaključka, da tožnica „kaže zanesljive znake blodnjave motnje, z delno erotomansko vsebino“, bi lahko izpolnil svojo dolžnost pomoči, ki jo kot zdravnik (in občan) ima.

20. Dejstvo, da Zdravniška zbornica Slovenije in Zdravstveni inšpektorat RS prvo toženčevega ravnanja nista opredelila za protipravnega, za odločitev ni pomembno. Sodišče prve stopnje je bilo v okviru ugotavljanja odškodninske odgovornosti dolžno ugotoviti civilno odgovornost po za to predvidenem postopku in na osnovi za to predvidenih materialnih pravil; na ugotovitve stanovske organizacije in upravnega organa, ki sta prvo toženčevo ravnanje presojala na drugi pravni podlagi, zato ni vezano.

21. Pravna podlaga za odgovornost drugo tožene stranke je 147. čl. OZ, s katerim je določeno, da za škodo, ki jo pri delu ali v zvezi z delom delavec povzroči tretji osebi, dogovarja delodajalec, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba. Drugo tožena stranka zanika, da izdelano Zdravniško mnenje sodi v delovno področje prvega toženca, zato je sporno, ali je prvi toženec mnenje izdelal in posredoval pri delu oz. v zvezi z delom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je A. A. prvemu tožencu podatke podajal v poslovnih prostorih drugo tožene stranke in da je Zdravniško mnenje napisano na papirju z logotipom drugo tožene stranke (firma, naslov, telefonska številka, številka faxa). Ob imenu podpisnika (ime in priimek prvega toženca) sta navedena njegov naziv in izobrazba – „mag. dr.“ pred imenom in „dr. med, spec. psihiater“ za imenom. Mnenje je napisano v množini: Govorili smo ..., menimo …, povezali smo se … upoštevamo ... Zdravniško mnenje je torej prvi toženec posredoval naslovnikom kot delavec drugo tožene stranke. Nebistveno je, da dejanje ne sodi v njegov delokrog (tožeča stranka nasprotnega ne trdi). Kljub temu je – v razmerju do oškodovanke – odgovornost delodajalca (drugo tožene stranke) podana. Položaj prvega toženca pri toženi stranki in njegovo nastopanje pod okriljem institucije namreč kažeta na zvezo drugo tožene stranke z dejanjem. Zdravniško mnenje ima zaradi logotipa drugo tožene stranke drugačno, večjo težo. 22. Podane so torej vse predpostavke civilnega delikta: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter prvo toženčeva odgovornost. Odločitev iz 1. točke izreka je zato po temelju potrjena (353. čl. ZPP).

23. Utemeljeno pa pritožbi obeh tožencev grajata višino prisojene odškodnine. Do obdobja, v katerem je tožnica duševno trpela (trajanja duševnih bolečin), se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kljub temu, da so tožnica, priča E. E. ter druge priče tudi o tem izpovedovale. Ker trajanje duševnih bolečin odločilno vpliva na višino odškodnine in je lahko odločilno celo pri presoji utemeljenosti pravice do odškodnine (179. čl. OZ), ima odločitev o višini odškodnine pomanjkljivost, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti. Drugo tožena stranka pravilno opozarja tudi na kršitev 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker ni bil zaslišan C. C., katerega zaslišanje je bilo predlagano zaradi dokazovanja tožničinega zdravstvenega stanja oz. počutja neposredno po tem, ko se je seznanila z Zdravniškim mnenjem (argumentacija dokaznega predloga na list. št. 51). Ker se je tožničino duševno trpljenje odrazilo navzven, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je obstoj, intenzivnost in trajanje duševnega trpljenja mogoče ugotavljati na podlagi predlaganih dokazov, brez izvedenca psihiatrične stroke.

24. Prvi toženec je že na naroku dobil pojasnilo, zakaj postavitev posameznih vprašanj ni bila dovoljena. V pritožbi ne izpostavlja, katerega od vprašanj, ki bi razjasnjevalo pravno določilo dejstvo, mu ni bilo omogočeno postaviti. Očitek absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP je zato nedefiniran in posledično nepreverljiv. Zaradi občutljivosti obravnavane teme je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da je procesno vodstvo striktno izvajalo.

25. Z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem B. B. procesna kršitev ni bila storjena, saj drugo tožena stranka dokaznega predloga z zaslišanjem te priče ni substancirala. Šele v pritožbi drugo tožena stranka pojasnjuje, da je zaslišanje predlagala zaradi dokazovanja dejstva, da prvo toženčevo ravnanje ne sodi v toženčev delokrog. Razen tega je to dejstvo nesporno, in ga tudi zato ni treba dokazovati (drugi odstavek 214. čl. ZPP).

26. Glavna obravnava je bila zaključena dne 9.3.2015; na naroku, na katerem si je sodišče, skladno s tretjim odstavkom 321. čl. ZPP, pridržalo rok za izdajo sodbe, ker je moralo strankam določiti rok za podajanje pripomb na obsežen zapisnik o izvedbi naroka. Sodba je bila izdana 7.5.2015 in istega dne odpravljena iz sodišča. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaradi teh okoliščin do kršitve ustavne pravice do sojenja v razumnem roku ni prišlo. Eventualna kršitev roka za izdelavo prepisa zvočnega zapisa naroka in izdelave sobe pa je relativne narave in na odločitev ni vplivala.

27. Zaradi v 23. točki te odločbe ugotovljenih procesnih kršitev je odločitev prvostopenjskega sodišča, kolikor se nanaša na višino prisojene odškodnine iz prve točke izreka (5.000,00 EUR), in posledično stroškovni del odločitve (III., IV. in V. točka izreka), razveljavljena in zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. čl. ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

28. Pritožba je utemeljena.

29. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank v postopku, le-ta pa zaradi razveljavitve odločitve o višini odškodnine ni znan, o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje še ni mogoče odločati. Tudi pritožbi tožeče stranke, ki se pritožuje izključno zoper stroškovni del odločitve, je zato treba ugoditi.

O stroških pritožbenega postopka

30. Odločitev o stroških postopka je na podlagi tretjega dostavka 165. čl. ZPP pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Pritožbi opozarjata, da je ravnanje prvega toženca v 32. točki obrazložitve opredeljeno kot žaljiva obdolžitev, v 49. točki obrazložitve pa je zanikana pravilnost take opredelitve prvo toženčevega ravnanja.

Op. št. (2): V dopisu navaja, da: „… se je dežurna zdravnica odločila, da predlagane intervencije ne bo opravila, češ da je njena izkušnja, da mora najprej priti do incidenta. Na ta način je propadla načrtovana akcija, pri kateri bi asistenco, pod dogovoru nudili iz PP Y, CSD je že ukrepal na ta način, da je otroke prevzel njen bivši mož (oče otrok) in jih odpeljal iz šole domov. Vzpodbujamo tudi očeta, da zahteva predodelitev otrok. ...„ Op. št. (3): Zakon o pacientovih pravicah (Ur. list RS 15/2008), Zakon o zdravniški službi (Ur. list RS 98/99 s spremembami), Zakon o zdravstveni dejavnosti (Ur. list RS 9/92 s spremembami) Op. št. (4): V 40. čl. Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) je med predlagatelji, ki tak predlog lahko podajo, naveden tudi izvajalec psihiatričnega zdravljenja. Prvi toženec kot fizična oseba, četudi je specialist psihiatrične stroke, ni upravičen podati tovrstnega predloga na sodišče. Op. št. (5): Tožnica zatrjuje, da je bila zaradi mnenja prisiljena dokazovati svoje duševno zdravje, sposobnost za vzgojo otrok, bala se je prisilne hospitalizacije in odvzema skrbništva nad otrokoma, čutila neugodje, ker je vedela, da so s problemom seznanjeni v šoli ….