Jedro

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja relevantnosti preverjanja pravilnosti diagnoze in s tem povezanih očitkov materialnega in procesnega prava.

Izrek

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja relevantnosti preverjanja pravilnosti diagnoze in s tem povezanih očitkov materialnega in procesnega prava.

Obrazložitev

1. Tožnica je zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi psihiatričnega mnenja, ki ga je izdelal prvi toženec, ki je zaposlen pri drugi toženki. Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, naj tožnici solidarno plačata 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 20.000,00 EUR) pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je prvi toženec (zdravnik psihiater) obravnaval moškega pacienta zaradi težav, ki jih je imel s tožnico. V mnenju je ocenil, da so pri tožnici podani zanesljivi znaki blodnjave motnje, delno z erotomansko vsebino in da je tožnica zaradi duševne bolezni nevarna za druge osebe, predvsem za lastne otroke, svoje mnenje z izrecnim predlogom za hospitalizacijo pa je posredoval v neposredno izvršitev dežurni ekipi medicinske pomoči in istočasno zaprosil za pomoč in asistenco policije. Takšno ravnanje prvega toženca je sodišče ocenilo kot protipravno, saj tožnice ni pregledal, temveč je mnenje izdelal le na podlagi podatkov, ki jih je zbral od pacienta in drugih oseb. Takšno predlaganje prisilne hospitalizacije (ki sicer ni bila izvedena) ne ustreza določbam Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) in Zakona o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS). Pridobljene informacije je prvi toženec tudi nekorektno in nepopolno povzel, zapisal jih je enostransko in selektivno ter celo neresnično. Poleg tega je bila vsebina mnenja žaljiva in je seznanitev z njo tožnici porušilo duševno ravnovesje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo v celoti, pritožbama tožencev pa deloma in prvostopenjsko odločitev glede utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju potrdilo, odločitev o višini odškodnine in stroških postopka pa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča prvi toženec vlaga predlog za dopustitev revizije glede vprašanj, ki se smiselno glasijo: (1) ali postavitev diagnoze blodnjave motnje, delno z erotomansko vsebino, ki jo zdravnik psihiater izdela na podlagi hetero-anamnestičnih podatkov, ne da bi osebo pred tem pregledal, pomeni dejstvo ali zdravniško mnenje oziroma ali je v takšnih primerih odločilno ugotavljati zaničevalni namen ali elemente žaljive obdolžitve; (2) ali je protipravnost takšnega ravnanja zdravnika psihiatra podana neodvisno od ugotavljanja, ali je bila diagnoza pravilna (njene napačnosti tožnica ni zatrjevala in dokazovala); (3) katero stranko bremeni trditveno in dokazno breme glede pravilnosti sporne diagnoze; in (4) ali je sodišče lahko samo (brez pomoči izvedenca) ugotavljalo protipravnost ravnanja zdravnika psihiatra in škodno posledico. Meni, da o navedenih vprašanjih še ni izrecno izražene sodne prakse revizijskega sodišča. Opozarja, da mora po ustaljeni sodni praksi elemente odškodninskega delikta dokazovati tožnik. Diagnoza erotomanska blodnjava motnja se lahko postavi le na podlagi izjave nadlegovane žrtve, saj bolnik ob zdravniškem pregledu svoje stanje skriva. Na podlagi težav, ki jih je imel njegov pacient s tožnico (in ki jih v predlogu ponavlja), je predlagatelj ravnal v skladu z določbami ZDZdr in ZZdrS (3., 43. in 47. člen). Po izdaji izpodbijane sodbe je tožnik pridobil psihiatrično mnenje iz delovnega spora tožnice in njenega delodajalca. Iz tega mnenja izhaja, da se je tožnica v delovnem sporu sklicevala na stanje duševnosti (bolezen) in da je bila v času izdelave spornega mnenja prvega toženca v bolniškem staležu, kar demantira izjavo K. H., ki je bistveno vplivala na izpodbijano odločitev. Da se ne bi razkrili razlogi odpovedi in stanje tožničine duševnosti v delovnem sporu, je tožnica umaknila dokazni predlog za postavitev izvedenca, prvemu tožencu pa sodišče sploh ni dovolilo postavljati vprašanj v zvezi z okoliščinami njenega bolniškega staleža (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP in 22. člena Ustave Republike Slovenije). Pomanjkljiv postopek diagnosticiranja ne zadošča za protipravnost oziroma vzročno zvezo. Vsaka diagnoza je za bolnika psihično neugodna in boleča, zato brez ugotovitve o nepravilnosti diagnoze ni mogoče sklepati o protipravnem ravnanju (zmotna uporaba 131. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker sta se sodišči zadovoljili že z odsotnostjo pregleda tožnice, se prav tako nista lotili vprašanja trditvenega in dokaznega bremena glede pravilnosti diagnoze, ki je na tožnici. Predlagatelj meni, da bi bil lahko odškodninsko odgovoren le, če bi se o tožnici izražal žaljivo z namenom zaničevanja oziroma če bi šlo za žaljivo obdolžitev, na kar se je opirala prvostopenjska sodba, pritožbeno sodišče pa je to presojo razširilo s sklicevanjem na določbo 10. člena OZ. Izpodbijana sodba zato tudi odstopa od sodne prakse revizijskega sodišča (sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 900/2007 z dne 19. 2. 2009 in II Ips 374/2004 z dne 19. 1. 2006) in pritožbenega sodišča (sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4203/2008 z dne 22. 4. 2009 in II Cp 2513/2009 z dne 23. 9. 2009). Protipravnost postopka diagnosticiranja, ker predlagatelj tožnice ni pregledal, ne ustreza pravnemu standardu zaničevalnega namena oziroma pravnim znakom žaljive obdolžitve.

4. Predlog je utemeljen v obsegu, opredeljenem v izreku tega sklepa.

5. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP podani glede pravnega vprašanja, oblikovanega v izreku sklepa, zato je v tem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP).