Jedro

Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela delodajalec delavca ne obdolži za posamezne napake pri delu, ampak ugotovi oziroma oceni, da je to delo neuspešno. Iz tega razloga se pri presoji zakonitosti odpovedi ne presoja vsakega posameznega ravnanja delavca (kar sodi k presoji odpovednega razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR), ampak se presoja utemeljenost ocene o neuspešno opravljenem poskusnem delu v celoti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka spremeni tako, da se: - v I. točki izreka glasi: „Tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2007 in sklepa Sveta zavoda z dne 19. 4. 2007 ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 31. 8. 2007 priznati vse pravice iz ali v zvezi z delovnim razmerjem, izplačati denarne zahtevke iz delovnega razmerja, regres za letni dopust za leto 2007 v višini 5/12 in plačo, kot če bi delala, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, na te neto zneske plačati vse prispevke in dajatve, ki od plače oz. prejemkov gredo ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo, v 8 dneh pod izvršbo, s e z a v r n e .“; - v III. točki izreka glasi: „Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.“ Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2007 in sklep Sveta zavoda z dne 19. 4.2 007 nezakonita ter je toženi stranki naložilo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 31.8.2007 priznati vse pravice iz ali v zvezi z delovnim razmerjem, izplačati denarne zahtevke iz delovnega razmerja, regres za letni dopust za leto 2007 v višini 5/12 in plačo, kot če bi delala, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila; na te neto zneske pa plačati vse prispevke in dajatve, ki od plače oziroma prejemkov gredo ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo, v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). V delu, ki se glasi na dolžnost tožene stranke pozvati tožnico nazaj na delo, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.763,93 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka. Navaja sicer, da sodbo izpodbija v celoti, a iz vsebine pritožbenih navedb izhaja, da izpodbija le njen ugodilni del (I. točko izreka) ter posledično odločitev o stroških (III. točka izreka). Uveljavlja razlog nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka (po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka (op.: torej spremembo ugodilnega dela izpodbijane sodbe) oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je odpovedne razloge napačno presojalo skozi iskanje krivde ali nesposobnosti na strani tožeče stranke, saj gre v konkretnem primeru za odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Namen instituta poskusnega dela je predvsem v tem, da se delodajalec seznani z delavcem – z njegovimi sposobnostmi, znanjem in izkušnjami ter nato oceni, ali je primeren za delovno mesto. Kriteriji pri presoji, ali je delavec poskusno delo uspešno opravil ali ne, so zato drugačni od kriterijev nesposobnosti ali krivde, in sicer so strožji, presoja pa se predvsem ravnanje delavca kot celota. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala in dokazovala, da tožena stranka nima primarnega odnosa in tudi ni izboljšala ravnanja, v katerem je bila kritizirana s strani tožene stranke. Očitki so šli torej na račun njene neustreznosti, premajhne strokovnosti, neprimernega odnosa, ne pa v smeri krivde pri ravnanju ali povzročene škode, saj to ni razlog konkretne odpovedi. Neuspešnost tožničinega poskusnega dela je presodila komisija, ki so jo sestavljali pedagogi – specialisti s svojega področja, ki dobro poznajo zakonske in podzakonske predpise, zakonitosti in zahteve stroke, zlasti pa dolžno ravnanje pri delu z otroci. Tožena stranka se zato sprašuje, kako je lahko sodišče presodilo drugače od strokovnjakov, pri čemer tožena stranka neverodostojnosti komisije sploh ni izpodbijala? Poudarja, da vrtec ni le varstvena, ampak predvsem tudi vzgojna ustanova, njegova naloga je predvsem vzgoja in učenje, zanje pa se zahtevajo specifične metode dela. Komisija je ocenila, da je tožeča stranka spodletela prav pri vseh metodah dela, neuspešna je bila na vseh področjih dela, svojega ravnanja pa ni popravila. Sodišče prve stopnje je ravnanje tožnice napačno analiziralo po posameznih ravnanjih, saj je utemeljenost odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela nujno obravnavati kot celoto ravnanj oziroma odnos in izkazano znanje v celoti. Tožnici namreč pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zato, ker je otroke napačno opozarjala s prstom ali samo zato, ker jim je ob hospitaciji obrnila hrbet. Gre za to, da je presoja celotnega vtisa oziroma ravnanja tožnice kot celote, neuspešna. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbi tožnice, čeprav je bilo ugotovljeno, da je neresnično izpovedovala glede vročitve vabila na zagovor. Ne drži ugotovitev, da ravnateljica ni (dovolj konkretno) navedla, kaj je bilo narobe pri ravnanju tožnice niti ugotovitev, da tožena stranka ni izkazala zadostne mere pripravljenosti na pomoč, svetovanje in komunikacijo, saj je o tem jasno izpovedala drugače, sodišče prve stopnje pa je njene navedbe prezrlo in slepo sledilo tožnici. Prav tako neutemeljenosti odpovedi ni mogoče črpati iz njenih zatrjevanih nezadostnih preteklih izkušenj z delom predšolskih otrok v tej starosti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Ur. l. RS, št. 73/2007 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo (pavšalno) zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, vendar je zmotno uporabilo določila o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela po četrti alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002) v povezavi s 4. odstavkom 125. člena ZDR. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo potrebno izpodbijano sodbo v ugodilnem delu in v odločitvi o stroških ustrezno spremeniti.

Po 4. odstavku 125. člena ZDR lahko delodajalec na podlagi ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu ob poteku poskusnega dela izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Neuspešno opravljeno poskusno delo je v četrti alineji 1. odstavka 111. člena ZDR tudi izrecno določen zakonski razlog na strani delavca, na podlagi katerega mu delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Skladno z 2. odstavkom 83. člena ZDR pa mora pred izredno odpovedjo delodajalec delavcu (razen izjemoma) omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena tega zakona.

Dne 17. 1. 2007 sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vzgojiteljica predšolskih otrok, in sicer za določen čas – od 15. 1. 2007 do vrnitve delavke z daljše bolniške odsotnosti oziroma najkasneje do 31. 8. 2007, hkrati pa sta določili, da bo tožnica po nastopu dela na poskusnem delu v trajanju dveh mesecev. Komisija tožene stranke, ki je bila imenovana za spremljanje tožničinega dela v poskusni dobi, je 12. 3. 2007 sprejela sklep oziroma ugotovitev, da tožnica poskusnega dela ni opravila uspešno (priloga A2). Prejem tega sklepa dne 15. 3. 2007 je tožnica potrdila. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica 15. 3. 2007 v prostorih delodajalca prejela obe listini: tako navedeni sklep Komisije z dne 12. 3. 2007, kot tudi listino „Ugotovitev o neuspešno opravljenem poskusnem delu in vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2007 (priloga B16), saj je tožnica vročitev slednje celo potrdila s svojim podpisom ter lastnoročnim dopisom datuma (15. 3. 2007) ter ure prejema (9.55), pripomb na vročitev pa ni imela. Ker se zagovora dne 22. 3. 2007 tožnica po lastni volji ni udeležila, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila dne 23. 3. 2007 (torej dan po predvidenem zagovoru) podana izredna odpoved s postopkovnega vidika pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v tem delu soglaša. Ne strinja pa se pritožbeno sodišče z nadaljnjo presojo prvostopenjskega sodišča, da za obravnavano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi niso obstajali utemeljeni razlogi. Razlogi, ki jih je Komisija tožene stranke navedla v obrazložitvi neuspešne ocene oziroma sklepa z dne 12. 3. 2007 (ki je po izrecni navedbi v pisnem odpravku izredne odpovedi z dne 23. 3. 2007 sestavni del le-te), po oceni sodišča prve stopnje niso zadostni oziroma dovolj utemeljeni, da bi na njihovi podlagi tožena stranka upravičeno lahko sprejela sklep o neuspešno opravljenem poskusnem delu. Ocenjuje, da so ti razlogi preveč splošni, določeni so dokazani le z enim posameznim dejanjem, kar po oceni sodišča prve stopnje ne more biti razlog za neuspešno opravljeno poskusno delo (četudi sodišče samo ugotavlja, da je med delom tožnice do določenih napak in nepravilnosti res prišlo). Tudi teža posameznih nepravilnosti po oceni sodišča prve stopnje ni takšna, da bi izkazovala nezmožnost za opravljanje dela do zaključka določenega časa. Ugotovilo je, da je ocena poskusnega dela in s tem sama izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zato je tožbenemu zahtevku (razen glede reintegracije, saj je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas do 31. 8. 2007) ugodilo.

Odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu je materialnopravno zmotna.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje neustrezno oziroma zmotno presojalo utemeljenost odpovednega razloga oziroma zakonitost konkretne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe res izhaja, da je sodišče prve stopnje posamično presojalo vsako posamezno tožnici očitano ravnanje, ugotavljalo okoliščine posameznega primera ter ocenjevalo težo kršitve oziroma nepravilnega ravnanja, kar vse sodi k presoji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov po prvi ali 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, za kar pa ne gre v konkretnem primeru izredne odpovedi po 4. alineji navedenega člena. Očitki tožene stranke ne gredo v smeri obdolževanja za nepravilno ali krivdno ravnanje v posameznem primeru. Z navedbo posameznih primerov neustreznega, nepravilnega oziroma nestrokovnega ravnanja tožnice je tožena stranka le ponazorila oziroma obrazložila svojo oceno o neuspešno opravljenem poskusnem delu. V sestavi strokovne 3-članske komisije: ravnateljice M.K., I.B. (strokovne delavke za področje prehrane in zdravstveno-higienskega režima) ter N.K.N. (pedagoginje), je tožena stranka kot delodajalec po dvomesečnem spremljanju tožničinega dela ocenila, da za delo vzgojiteljice predšolskih otrok (v starosti 2-3 let), za katerega sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi, tožnica ni primerna oziroma ne zadosti njenim pričakovanjem, potrebam in zahtevam. Svojo oceno je komisija v sklepu z dne 12.3.2007 tudi ustrezno obrazložila, in sicer najprej v obliki splošnih ugotovitev, katere je ponazorila in utemeljila z nekaj konkretneje navedenimi primeri ravnanja tožnice. Tožeča stranka je navedene očitke sicer prerekala ter jih pojasnjevala zlasti v smislu svoje ne-krivde. Določene očitke je sicer prerekala kot neresnične (pri čemer svojih navedb z ničemer ni dokazala, zaslišane priče pa so izpovedovale drugače), za določene očitane napake in nepravilnosti pri svojem ravnanju (katere je sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje) pa je zgolj navajala okoliščine, ki naj bi vplivale na takšna njena ravnanja. Sklicevala se je zlasti na pomanjkanje svojih izkušenj pri delu z otroci te starosti, neustrezno pomoč s strani tožene stranke, na težko obvladljivo veliko število otrok v skupini, ipd. Takšne navedbe, četudi resnične, ne morejo vplivati na zakonitost ocene poskusnega dela. Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela namreč delodajalec ne obdolži delavca za neuspeh pri opravljenem poskusnem delu, temveč ugotovi oziroma oceni, da je bilo to delo neuspešno (tako že Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. III Ips 236/2006). Pritožba zato pravilno navaja, da je potrebno ocenjevati delo delavca v poskusni dobi kot celoto in ne z vidika posamičnega ravnanja. Četudi vsako posamično nepravilno ravnanje nima večje teže, celota več takšnih ravnanj lahko utemeljuje oceno o neuspešno opravljenem poskusnem delu (kar je poseben odpovedni razlog in ga ne gre zamenjevati za krivdnega po prvi alineji 1. odstavka 111. člena ZDR). Glede na ustrezno in strokovno sestavo komisije za nadzor tožničinega poskusnega dela, katere kompetence in verodostojnost tožnica niti ni prerekala ter ob upoštevanju specifičnosti metod dela s predšolskimi otroki, sodišče prve stopnje na osnovi ugotovljenega dejanskega stanja ni imelo podlage za zaključek, da je ocena tožene stranke (oziroma komisije) o neuspešno opravljenem poskusnem delu tožnice nezakonita, posledično pa tudi sama izredna odpoved na tej podlagi. Takšen zaključek kaže na nepravilno razumevanje instituta poskusnega dela. Poskusno delo je namenjeno konkretnemu ugotavljanju zmožnosti (znanja in sposobnosti) za opravljanje konkretnega, s pogodbo o zaposlitvi dogovorjenega dela. Smisel poskusnega dela je torej v tem, da se v določenem časovnem obdobju ugotovijo oziroma pokažejo znanja in sposobnosti delavca za opravljanje konkretnega dela, hkrati pa tudi možnost delavca, da ugotovi, ali mu določeno delo ustreza. Tožena stranka kot delodajalec je tako v konkretnem primeru ob poteku 2-mesečnega poskusnega dela tožničino delo ocenila kot neuspešno. Razlogi za takšno oceno se nanašajo na pomanjkanje njene strokovnosti, znanj in sposobnosti za opravljanje konkretnega dela vzgojitelja otrok v prvi starostni skupini (kjer je vloga vzgojitelja zelo pomembna), ti razlogi pa so tudi ugotovljeni s strani strokovne komisije, usposobljene za podajo ocene. Odpovedni razlog – neuspešno opravljeno poskusno delo tožnice – je torej podan in utemeljen, izredna odpoved pa zakonita.

Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v izpodbijani sodbi sicer pravilno ugotovilo, vendar je ob presoji utemeljenosti odpovednega razloga po četrti alineji 1. odstavka 111. člena ZDR nanj zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilnem razumevanju instituta poskusnega dela bi namreč moralo zaključiti, da je odpovedni razlog utemeljen, izredna odpoved pa zakonita ne le s postopkovnega, ampak tudi z vsebinskega vidika. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu (I./1. in 2. točka izreka) zavrnilo kot neutemeljen.

Glede na tako spremenjeno odločitev je na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških postopka na prvi stopnji ter izpodbijano sodbo tudi v tem delu (III. točka izreka) ustrezno spremenilo. Tožnica s tožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške, tožena stranka pa na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004) tudi sama krije svoje stroške postopka. Skladno s citirano določbo namreč v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (razen, če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar v konkretnem primeru ni podano).

Tožena stranka je s pritožbo sicer uspela, vendar na podlagi zgoraj citiranega določila 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije tudi svoje stroške pritožbenega postopka.