Jedro

Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi: torej preizkus, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanju delodajalca, omogoča pa tudi delavcu, da oceni, ali mu delo ustreza.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Tožnica se je pri toženi stranki zaposlila za določen čas z dvomesečnim poskusnim delom. Ker poskusnega dela ni uspešno opravila, ji je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved nezakonita in tožnici priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami za čas do poteka sklenjenega delovnega razmerja. Zavrnilo je zahtevek za poziv nazaj na delo. Ocenilo je, da razlogi, ki jih je tožena stranka navedla kot razloge za neuspešno opravljeno poskusno delo in s tem kot podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, niso utemeljeni oziroma niso zadostni, da bi se na njihovi podlagi poskusno delo ocenilo kot neuspešno.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil postopek pri toženi stranki izveden zakonito, odločitev sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotna. Sodišče je tožnici očitana ravnanja presojalo, kot da gre za odpoved pogodbe iz krivdnih razlogov. Vendar pri izredni odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela delodajalec ne obdolži delavca za neuspeh pri poskusnem delu, temveč ugotovi oziroma oceni, da je bilo delo neuspešno. Zato je potrebno ocenjevati delo delavca v poskusni dobi kot celoto in ne z vidika posamičnega ravnanja. Četudi vsako posamično nepravilno ravnanje nima večje teže, celota več takih ravnanj lahko utemeljuje oceno o neuspešno opravljenem poskusnem delu. Smisel poskusnega dela je v tem, da se v določenem časovnem obdobju ugotovijo oziroma pokažejo znanja in sposobnosti delavca za opravljanje konkretnega dela.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je imela ustrezno izobrazbo in s tem tudi ustrezna znanja, saj jo sicer tožena stranka verjetno ne bi zaposlila. Toženo stranko je tudi seznanila o svojih izkušnjah in kljub temu, da je povedala, da ima izkušnje le s starostno skupino 6-7- let, ji je tožena stranka ponudila starostno skupino 2-3- let ob obljubi, da ji bo pomagala pri delu. V odpovedi so le pavšalno navedeni očitki, da tožnica ne pozna razvojnih posebnosti in sposobnosti otrok, da svojega odnosa ni spremenila, neprimeren odnos do sodelavcev in da imajo pripombe tudi starši. Zapisano je celo, da izrazito kvarno vpliva na razvoj otrok in ogroža njihov skladen razvoj. Ker gre za konkretne očitke je logično, da mora sodišče presoditi, ali so ti očitki resnični in ali predstavljajo dejansko neuspešno opravljeno delo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo ter ugotovilo, da razlogi za oceno o neuspešno opravljenem poskusnem delu ne obstajajo.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati navedb v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje tožeče stranke z dokazno oceno sodišča. 7. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka revizija le omeni, ne da bi kakorkoli obrazložila oziroma utemeljila. Zato v tem delu izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Te bistvene dejanske ugotovitve pa so naslednje: stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delo vzgojiteljice predšolskih otrok za določen čas, očitki tožene stranke ne gredo v smeri obdolževanja za nepravilno ali krivdno ravnanje v posameznem primeru, z navedbo posameznih primerov neustreznega, nepravilnega oziroma nestrokovnega ravnanja je tožena stranka le ponazorila oziroma obrazložila svojo oceno, strokovna komisija je ocenila, da tožnica za delo, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, ni primerna oziroma ne zadosti pričakovanjem, potrebam in zahtevam.

9. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišča druge stopnje in le še dodaja. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) ne predpisuje nobenega posebnega postopka za spremljanje poskusnega dela. Način spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela ni stvar dogovora pogodbenih strank in tudi iz zakonskih določb (predvsem 29. in 125. člena ZDR) ne izhaja, da bi bila to obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi, s katero je dogovorjeno poskusno delo.

10. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi: torej preizkus, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanju delodajalca, omogoča pa tudi delavcu, da oceni, ali mu delo ustreza. Negativni odgovor ima za posledico možnost odpovedi pogodbe s strani delavca (tretji odstavek 125. člena ZDR) ali izredno odpoved delodajalca (četrta, sedaj šesta alineja prvega odstavka 111. člena ZDR).

11. Tožena stranka je pred zaključkom poskusnega dela izdelala pisno negativno oceno poskusnega dela, ki je bila tožnici vročena in ji je bil omogočen tudi zagovor v zvezi z navedbami in ugotovitvami v tej oceni (drugi odstavek 83. člena ZDR). Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica ni izpolnila pričakovanj delodajalca, zaradi katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, zaradi česar je bila utemeljena negativna ocena poskusnega dela.

12. Kot je ugotovilo sodišče je tožnica očitke pojasnjevala zlasti v smislu svoje nekrivde. Navedb o njihovi neresničnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, za določene ugotovljene napake in nepravilnosti pa je zgolj navajala okoliščine, ki naj bi vplivale na takšna njena ravnanja: pomanjkanje izkušenj pri delu z otroci te starosti, neustrezna pomoč tožene stranke, težko obvladljivo veliko število otrok v skupini, ipd. Tudi po presoji revizijskega sodišča take navedbe ne morejo vplivati na zakonitost ocene poskusnega dela.

13. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega ostavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.