Jedro

Glede pravne podlage tožbenega zahtevka se je v konkretni zadevi opredelilo že Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 78/2016 z dne 7. 2. 2018. Pa tudi sicer tožnici uveljavitev regresnega zahtevka zoper toženca omogoča tako določba tretjega odstavka 147. člena OZ, na katero se v izpodbijani sodbi sklicuje sodišče prve stopnje, kot tudi določba drugega odstavka 148. člena OZ, za katero se v pritožbi zavzema toženec. V obeh navedenih določbah povrnitev plačane odškodnine z regresno tožbo ni omejena le na primere naklepne povzročitve škode, pač pa je po obeh pravnih podlagah dopustna tudi v primerih, ko je škoda povzročena iz hude malomarnosti. Prav ima pritožba, da fizična oseba, ki je član organa pravne osebe za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati. Vendar pa v konkretnem primeru od toženca povrnitve škode ne zahteva oškodovanka, temveč tožnica (RS) na podlagi regresnega zahtevka, kar pa ji omogoča, kot je bilo že navedeno, tako določba tretjega odstavka 147. člena OZ, kot tudi določba drugega odstavka 148. člena OZ.

Vprašanje, ali bi toženec kot stranski intervenient v prvotni pravdi med tožnico in oškodovanko lahko preprečil sodno poravnavo, na odločitev v tem postopku nima nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS, da sodna poravnava, sklenjena v pravdi med oškodovancem in zavarovalnico povzročitelja škode, nima intervencijskega učinka v regresni pravdi med zavarovalnico in povzročiteljem škode, saj je v dokaznem postopku ugotavljalo in v sodbi utemeljilo vse elemente civilnega delikta, torej da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, torej odgovornost na strani povzročitelja škode, ter njeno višino.

365. člen OZ določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsemi drugimi upnikovimi dejanji zoper dolžnika pred sodiščem ali drugimi pristojnimi organi, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Nesporno je takšno dejanje upnica (oškodovanka) opravila z vložitvijo zahteve za zavarovanje dokazov, ki jo je moč šteti med druga dejanja zoper dolžnika, da se ugotovi višina in obseg nastale škode na nepremičnini. Takrat je bilo zastaranje nedvomno pretrgano. Zastaranje se je nadalje pretrgalo z vložitvijo tožbe pred sodiščem v ... ter nato še z vložitvijo tožbe pred slovenskim sodiščem. Tožnica torej oškodovanki ni poravnala zastarane terjatve.

Pritožbeno sodišče v celoti sledi stališču sodišča prve stopnje, da vodenje in skrb za rezidenco, v kateri se opravljajo naloge diplomatskega predstavništva, nedvomno sodi med obveznosti v zvezi z delom veleposlanika. Vrhovno sodišče RS je v citiranem razveljavitvenem sklepu pritrdilno odgovorilo na postavljeno vprašanje, ali je bilo ravnanje, s katerim je toženec oškodovanki povzročil škodo, v zvezi z njegovimi delovnimi dolžnostmi. Pojasnilo je, da besedne zveze „v zvezi z delom“ teorija odškodninskega prava ne razlaga restriktivno, z omejitvijo na dejanja, ki so nujen del delavčevih delovnih nalog ali so z njimi v tesni zvezi; nasprotno: v zvezi z delom so dejanja delavca med izvrševanjem delavnih nalog in so z izvrševanjem povezana, čeprav niso niti logično povezana z izvrševanjem same naloge.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna plačati tožeči stranki še znesek 17.242,27 EUR (poleg že pravnomočno prisojenega zneska v višini 31.365,99 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2011 do plačila in stroške prvostopenjskega postopka v višini 7.357,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2022 do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 453,96 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 31.365,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica izpodbija zavrnilni in stroškovni izrek sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

Navaja, da se vtoževani znesek v višini 65.000,00 EUR nanaša na vračilo oškodovanki plačanega zneska po poravnavi v predhodnem postopku in formalno ni razdeljen na štiri postavke, iz česar je pri odločanju izhajalo sodišče. Navedene štiri postavke tudi niso bile predmet sodne poravnave, torej ne gre za specifikacijo, o kateri bi oškodovanka in tožnica sklenili dogovor. Poravnava se enotno glasi na plačilo zneska 65.000,00 EUR in izrecno vključuje položeno varščino oškodovanke pri notarki A. A. Kljub temu je tožnica v tem postopku pojasnila, kaj ta znesek vsebinsko zajema – predstavlja odškodnino za škodo, ki jo je toženec povzročil najemodajalki, zamudne obresti, ki jih je utrpela najemodajalka ter pravdne stroške, pri čemer je tožnica zaradi sklenjene poravnave z najemodajalko od toženca z regresnim zahtevkom v tej pravdi terjala le znesek, ki je bil dogovorjen s poravnavo, in torej ne celotne škode, ki jo je povzročil toženec. Ta je bila po oceni tožnice bistveno višja kot znaša znesek poravnave, in je bila sestavljena iz štirih vsebinskih komponent: - (1) škode na premičninah najemodajalke, ki jo je izvedenec v predhodnem postopku ocenil na znesek 36.037,42 EUR; - (2) škode iz naslova stroškov, potrebnih za vzpostavitev prejšnjega stanja, ki so bili na podlagi mnenja izvedenca B. B. v predhodnem postopku ocenjeni na znesek 15.465,60 EUR; - (3) škode iz naslova zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve najemodajalkine tožbe (27. 12. 2005) do sklenitve sodne poravnave (18. 1. 2011) v višini 28.887,58 EUR ter - (4) škode iz naslova pravdnih stroškov spora z najemodajalko v višini 10.000,00 EUR.

Neutemeljen je očitek sodišča v 48. točki obrazložitve sodbe, da tožnica ni postavila zahtevka za plačilo dela odškodnine, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti (med 2005 in 2011) ter pravdne stroške predhodnega spora z najemodajalko – tudi ta del je namreč vsebovan v regresnem zahtevku, kot jasno izhaja, med drugim, tudi iz tožničine pripravljalne vloge z dne 21. 5. 2018. Najemodajalka je namreč v predhodnem postopku zahtevala popolno odškodnino, torej znesek, ki je bil potreben, da postane njen premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Ta poleg neposredne škode na nepremičnini vključuje tudi zakonske zamudne obresti in pravdne stroške. Plačani znesek 65.000,00 EUR je bil rezultat popuščanja med strankama in je zajemal neposredno škodo (premičnine, vzpostavitev prejšnjega stanja) in posredno škodo (zakonske zamudne obresti in pravdne stroške), ki jo je najemodajalki povzročil toženec v zvezi z delom, ki ga je opravljal pri tožnici, zato ima tožnica pravico zahtevati celoten znesek škode, ki ga je plačala oškodovanki. Kljub navedenemu je sodišče s sodbo tožnici ugodilo le v delu zahtevka, ki se nanaša na škodo po prvih dveh postavkah, za škodo iz naslova pravdnih stroškov in zakonskih zamudnih obresti, ki jih je tožnica prav tako v okviru poravnave plačala najemodajalki, pa ne. Tožnica zato ocenjuje, da je v tem delu sodišče zmotno uporabilo materialno pravo ter zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker zavrnitev zahtevka v tem delu tudi ni obrazložena, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je namreč v zvezi z delom regresnega zahtevka, ki zajema zamudne obresti, plačane najemodajalki, pojasnilo le, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska le od dneva vložitve tožbe zoper toženca dalje. Ker se je predhodni postopek med tožnico in najemodajalko zaključil s poravnavo in ne s pravnomočno sodbo, je imel toženec možnost, da svoje ugovore zoper temelj in višino plačanega zneska poda v tem postopku. Toženec glede pravdnih stroškov in zakonskih zamudnih obresti, ki so bili s poravnavo plačani najemodajalki, v tem postopku ni podal nobenih utemeljenih ugovorov. Na ugovor, da stroški niso specificirani, je tožnica zelo podrobno odgovorila, npr. v pripravljalni vlogi z dne 21. 8. 2018. Pravdne stroške je obenem dokazovala s predlogom za vpogled v pravdni spis predhodnega postopka, ki ga je sodišče tudi izvedlo. Ker sta bila obstoj in višina odškodninske terjatve ob vložitvi tožbe sporna, je bil predhodni postopek vsekakor potreben. Toženec ne trdi, da je bil obseg škode jasen že ob vložitvi najemodajalkine tožbe in da je tožnica ravnala neskrbno, ker se je z oškodovanko spustila v sodni spor (in s tem povzročila tek zamudnih obresti in nastanek pravdnih stroškov). Tožnica zato meni, da bi moralo sodišče od škode, ki jo je ugotovilo (škoda na premičninah, škoda iz naslova stroškov za vzpostavitev prejšnjega stanja), tožnici priznati tudi zakonske zamudne obresti od dneva vložitve najemodajalkine tožbe do sklenitve sodne poravnave, kar je tožnica ocenila na 28.887,58 EUR, ter pravdne stroške spora z najemodajalko, ki jih je tožnica ocenila na 10.000,00 EUR. Tolmačenje, da plačani znesek iz tretjega odstavka 147. člena OZ ne more vsebovati pravdnih stroškov in zakonskih zamudnih obresti, vezanih na obstoj in trajanje spora z oškodovancem, po eni strani preprečuje, da regresni zavezanec, ki ravna razumno in v primeru sporne višine odškodninskega zahtevka le-tega preveri v sodnem postopku, od povzročitelja škode (ki je ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti) dobi vračilo plačanega zneska, in po drugi strani, - če je sporen obstoj škode, delodajalec raje odškodninski zahtevek, da se izogne pravdnim stroškom in zamudnim obrestim, kar plača v celotnem s strani oškodovanca zahtevanem znesku, čeprav s tem tvega, da zneska ne bo dobil (v celoti) povrnjenega, ker bo povzročitelj ugovarjal, da škode sploh ni oziroma, da ni tako visoka.

Tožnica nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je po temelju tožnica v zadevi v celoti uspela ter da je v pravdi zaradi narave dokaznega postopka utrpela bistveno višje stroške kot toženec. Iz njenega stroškovnika je razvidno, da je tožnica s tem v zvezi plačala visoke stroške, med drugim skoraj 1.000,00 EUR za prevode in tolmača in več kot 5.007,00 EUR za stroške izvedencev, medtem ko toženec takšnih stroškov ni imel. Tožnica zato predlaga, da se pri odločitvi o stroških postopka upošteva, da je po temelju uspela s 100 %, v vsakem primeru pa naj se plačilo stroškov odmeri od dejanskih stroškov in glede na skupni delež uspeha tožnice v pravdi.

4. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

5. Tožena stranka izpodbija sodbo v ugodilnem in stroškovnem delu, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v celoti zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži tudi stroške tega pritožbenega postopka.

Tožena stranka prvenstveno opozarja, da je prvostopno sodišče oprlo svojo odločitev na napačno pravno podlago. Strinjati se je sicer, da se v skladu z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika2 uporabi OZ, vendar se ne uporabi določba 147. člena navedenega zakona, temveč določba njegovega 148. člena, ki določa odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ. Na ravni države primerljiv organ upravi zasebne družbe je sicer Vlada RS, ki zastopa Republiko Slovenijo kot pravno osebo, če glede posameznih zadev s posebnim zakonom ni drugače določeno (prvi odstavek 5. člena Zakona o vladi), vendar pa države ne zastopa samo vlada. Ko govorimo, da škodo povzroči država, jo dejansko povzročijo državni organi. Tako so na primer po Zakonu o zunanjih zadevah predstavništva Republike Slovenije v tujini diplomatska predstavništva in konzulati, pri čemer med diplomatska predstavništva spadajo tudi veleposlaništva, ki so samostojen državni organ, ki pa ga v konkretni zadevi predstavlja veleposlanik kot fizična oseba. Veleposlanik tvori personalno sestavo državnega organa, ki izvaja oblast v imenu države na podlagi pooblastil, ki so mu dana z ustreznimi predpisi. Ker je Veleposlaništvo RS v ..., ki je organ javnega sektorja, domnevno povzročil škodo dr. C. C., je zanjo odgovorna RS. V navedenih primerih ni mogoče ločiti delovanja fizične osebe (veleposlanika) od delovanja državnega organa oziroma države, saj so njegova dejanja v konkretni zadevi dejanja državnega organa oziroma države. Tako v teh primerih odpade ločevanje med dejanjem in odgovornostjo, ki je sicer značilno za primere, ko škodo povzročijo javni uslužbenci. Zato za škodo, ki jo povzroči fizična oseba, ki predstavlja državni organ, odškodninsko odgovarja država. Zakon, ki bi določal neposredno odškodninsko odgovornost personalnega substrata organa, ne obstaja. Zoper personalni substrat organa je v primeru naklepne povzročitve škode možen le regresni zahtevek. Ko fizična oseba ravna v funkciji organa pravne osebe, je na podlagi 148. člena OZ za povzročeno škodo tretjim osebam odgovorna le pravna oseba, ta pa ima ob izpolnjenih pogojih zoper fizično osebo regresni zahtevek. Drugače rečeno, fizična oseba, ki je član organa pravne osebe, za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati. Prvostopenjsko sodišče je torej že v izhodišču uporabilo napačno materialno podlago, ko se sklicuje na določbo 147. člena OZ, zato je odločitev v izpodbijani odločbi materialno pravno nepravilna, vsled česar je podana kršitev določbe 338. člena v zvezi s 341. členom ZPP.

Čeprav je revizijsko sodišče v sklepu z dne 7. 2. 2018 zavzelo jasno stališče, da sodna poravnava iz prve pravde nima intervencijskega učinka v drugi pravdi, v kateri ima intervenient iz prve pravde položaj pravdne stranke, se je prvostopenjsko sodišče pri utemeljevanju svoje odločitve na več mestih (posredno) sklicevalo na intervencijski učinek ter s tem toženi stranki odreklo pravico do sodnega varstva. Tako je na primer na strani 15 sodbe navedlo, da je toženec vedel, da bo tožnica zoper njega sprožila regresni zahtevek, pa se kljub temu ni pridružil stranki, s čimer bi lahko prispeval k ugodnejši rešitvi zadeve, zato se sedaj ne more sklicevati, da tožnica ni naredila vsega, kar se od nje pričakuje. Prav tako prvostopenjsko sodišče na strani 31 navaja, da se je tožnica utemeljeno zanašala na intervencijski učinek, kar je potrdilo tudi višje sodišče v svoji sodbi. Zanašanje tožeče stranke na lastno interpretacijo ne more biti upravičen razlog, saj to ruši pravno varnost. Tožena stranka kot stranski intervenient v predhodnem postopku nikoli ne bi pristala na sodno poravnavo, a se ji ne bi mogla izogniti, saj procesna dejanja stranskega intervenienta, ki nasprotujejo procesnim dejanjem stranke, ne morejo imeti pravnih učinkov v takšnem postopku. Ker je prvostopenjsko sodišče izpodbijano sodbo vsebinsko oprlo na določbe 204. člena ZPP, je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Iz najemne pogodbe oziroma natančneje 4. člena k pogodbi podpisanega aneksa določno izhaja, da se bo na najeti nepremičnini vzpostavilo prvotno stanje po preteku najemne pogodbe, kot je bilo pred pričetkom najema. Ker prvotno stanje ni bilo realizirano, naj bi najemodajalki zaradi navedenega nastala škoda, zaradi česar je najemodajalka vložila tožbo zoper RS na plačilo odškodnine. V predhodnem postopku se je torej obravnavalo razmerje med najemodajalko in RS, ki bi morala v skladu z najemno pogodbo in njenim aneksom vzpostaviti prvotno stanje na nepremičnini najemodajalke, česar pa očitno ni storila. Očitek, da je bila tožena stranka tista, ki bi morala takšno stanje vzpostaviti, je napačen, saj ni povzročila škode dr. C. C. v zvezi z opravljanjem svoje funkcije, ki je izrazito pridržana vzdrževanju političnih odnosov med RS in RX. Pri presoji toženčeve krivde je potrebno le to presojati v luči zadolžitev na delovnem mestu, ki jih je imel toženec kot veleposlanik. Sklenitve najemne pogodbe in prenove rezidence ni mogoče uvrstiti med toženčeve zadolžitve. Za najem in iskanje ustrezne rezidence za veleposlaništvo RS so zadolžene številne pomožne strokovne službe, ki se z navedenimi opravili tudi strokovno ukvarjajo. Tožena stranka ne razpolaga s tehnično strokovnim znanjem glede prenove hiše, kakor tudi ne z znanjem glede primerne hrambe. V posledici navedenega ji nikakor ni mogoče očitati hude malomarnosti. Tudi če bi dejansko prišlo do škode na premičninah oškodovanke oziroma celo na njeni nepremičnini, bi toženi stranki lahko eventualno očitali lahko malomarnost, nikakor pa ne hude malomarnosti. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da so bile premičnine zaščitene pred zunanjimi vplivi in shranjene v kleti oziroma podstrešju, kamor tudi sicer povprečen človek shrani premične stvari, ki jih ne potrebuje, zato zaključek sodišča, ki toženi stranki očita hudo malomarnost, ni pravilen. Prav tako pa tudi niso podani razlogi o odločilnih dejstvih, s čimer je pritožniku kršena ustavna pravica iz 22. in 25. člena Ustave RS, saj se zoper neobrazloženo odločbo ne more učinkovito pritožiti. Sicer pa je tožeča stranka s podpisom primopredajnega zapisnika brez podanih pripomb nesporno soglašala z nastalo situacijo.

6. Najemodajalka je bila najkasneje dne 1. 3. 2000 seznanjena z nastalo škodo ter njenim povzročiteljem, zato je naslednjega dne začel teči triletni zastaralni rok za odškodninsko terjatev najemodajalke, ki se je iztekel 2. 3. 2003. Najemodajalka je vložila tožbo zoper RS na plačilo odškodnino šele 27. 12. 2005, torej kar slabi dve leti po izteku zastaralnega roka. Pred tem je sicer vložila predlog za zavarovanje dokazov ter tožbo za plačilo odškodnine v Republiki X., vendar je bila tožba po navedbah izpodbijane sodbe umaknjena. V skladu z drugim odstavkom 366. člena OZ se torej šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, saj je bila tožba, ki je bila vložena v Republiki X. umaknjena. Isti učinek, nepretrganje zastaralnega roka, ima tudi predlog za zavarovanje dokazov, saj bi učinek pretrganja zastaranja najemodajalka dosegla samo, če bi zahtevala ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo terjatve, ni pa mogla doseči tega učinka s predlogom oziroma kasneje s sklepom o zavarovanju dokazov. Sodišče v izpodbijani sodbi ne poda nobenih argumentov za drugačno interpretacijo.

Opozarja, da iz izvida in mnenja izvedenca D. D. izhaja, da izvedenec nikjer v stanovanjski stavbi ni našel posredno prisotne vlage in njenih škodljivih posledic na površinah prostorov. Gre za očitno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvida in mnenja in s tem samim izvidom in mnenjem, zato je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba uveljavlja tudi bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede ugotovitve sodišča, da je bila RS šele dne 1. 3. 2000 seznanjena s protipravnim ravnanjem tožene stranke, kar je v nasprotju z njenimi navedbami, da se je RS že dne 29. 11. 1998 seznanila z obnovitvenimi deli, katerih protipravnost zatrjuje, ko je tožena stranka finančni komisiji predlagala odobritev nakupa opreme in izvršitve nekaterih obnovitvenih del. Opozarja, da se veleposlanika odpokliče, če krši katero od posebnih obveznosti in prepovedi, kar pa ni povezano z bilateralni odnosi med državami, temveč se očitana dejanja veleposlanika v predmetnem postopku sankcionirajo. Če se RS resnično ne bi strinjala z ravnanjem veleposlanika oziroma če v njegovo ravnanje ne bi privolila, bi veleposlanika v skladu z veljavno zakonodajo zagotovo odpoklicala. Ker pa je tiho privolila v njegovo ravnanje, veleposlaniku ni moč očitati nobenih kršitev.

Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani odločbi navedlo, da je pravno pomembno samo to, da je škoda nastala zaradi kasnejših kršitev določb najemne pogodbe in aneksa, ne pa tudi zato, ker naj bi tožena stranka kršila notranje predpise RS, zato je ravnanje prvostopnega sodišča, da bi se tožena stranka kot povprečno skrben veleposlanik moralo seznaniti vsaj z notranjimi pravili RS, povsem nasprotujoča trditev, ki je ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbo pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako toženi stranki ni mogoče očitati hude malomarnosti, ker se ni prepričala, kakšna je razlika med vzdrževalno montažerskimi, ureditvenimi in gradbenimi deli. Za razlikovanje med temi pojmi je potrebno poznati pravila stroke, česar od veleposlanika ni moč zahtevati, saj se slednji ukvarja s političnimi odnosi med državami, ki nimajo nikakršne zveze z gradbeno dejavnostjo. V predhodnem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da se je dalo vse, kar je bilo na novo opremljeno, odstraniti, ker pa tožnica ni vzpostavila prvotnega stanja, kot bi ga po najemni pogodbi in aneksu morala, toženi stranki odgovornosti iz tega naslova ne gre pripisati. Sodišče zavedanja možnosti nastanka škode toženca v zvezi s hrambo premičnin ni z ničemer obrazložilo, prav tako pa tega zavedanja toženi stranki ni mogoče očitati. Tožena stranka tudi ni mogla izpolniti zaveze iz aneksa, da se na nepremičnini vzpostavi prvotno stanje, saj se je v slednjo vselil nov veleposlanik.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo pravno podlago teka zamudnih obresti, pri tem pa spregledalo, da je prvostopno sodišče prejelo tožbo dne 5. 8. 2011, torej lahko samo od naslednjega dne, to je od 6. 8. 2011, začnejo teči zakonske zamudne obresti.

7. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

8. Pritožba tožene stranke je neutemeljena. Delno utemeljena pa je pritožba tožeče stranke.

9. Toženec je bil v obdobju od 18. 5. 1998 do 31. 5. 2002 zaposlen pri tožnici. Opravljal je funkcijo veleposlanika RS v ... V zvezi z opravljanjem dela je povzročil škodo tretji osebi. Le-ta je povračilo škode s tožbo zahtevala od toženca. Tožnica je na podlagi sklenjene sodne poravnave oškodovanki 17. 2. 2011 izplačala odškodnino v višini 65.000,00 EUR, katere povrnitev s predmetno regresno tožbo zahteva od toženca z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2011 dalje.

10. Sodišče druge stopnje je v zadevi že enkrat odločilo. S sodbo I Cp 2096/2015 z dne 7. 10. 2015 je pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. V revizijskem postopku sta bili odločitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 78/2016 z dne 7. 2. 2018 razveljavljeni in je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS se je postavilo na stališče, da sodna poravnava, sklenjena v prvi (glavni) pravdi, nima intervencijskega učinka v tej pravdi, saj ima tak učinek le pravnomočna sodba, zato mora sodišče prve stopnje samostojno ugotoviti vse elemente odškodninske obveznosti toženca, vključno z obstojem škode in njeno višino. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje to tudi storilo.

11. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno, ki jo je sprejelo na podlagi izčrpnega in vzorno izpeljanega dokaznega postopka ter je o tožbenem zahtevku, razen v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, tudi pravilno materialno pravno odločilo. Med razlogi o odločilnih dejstvih ni nasprotij, zato bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tudi očitek o kršitvi 22. in 25. člena URS ni utemeljen. Pritožbeno sodišče (razen v navedenem delu) v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

Posebej o pritožbi toženca: _O pravni podlagi tožbenega zahtevka_

12. Toženec prvenstveno opozarja, da je prvostopno sodišče oprlo svojo odločitev na napačno pravno podlago. Glede pravne podlage tožbenega zahtevka se je v konkretni zadevi opredelilo že Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 78/2016 z dne 7. 2. 2018. Pa tudi sicer tožnici uveljavitev regresnega zahtevka zoper toženca omogoča tako določba tretjega odstavka 147. člena OZ, na katero se v izpodbijani sodbi sklicuje sodišče prve stopnje, kot tudi določba drugega odstavka 148. člena OZ, za katero se v pritožbi zavzema toženec. V obeh navedenih določbah povrnitev plačane odškodnine z regresno tožbo ni omejena le na primere naklepne povzročitve škode, pač pa je po obeh pravnih podlagah dopustna tudi v primerih, ko je škoda povzročena iz hude malomarnosti. Prav ima pritožba, da fizična oseba, ki je član organa pravne osebe za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati. Vendar pa v konkretnem primeru od toženca povrnitve škode ne zahteva oškodovanka, temveč tožnica (RS) na podlagi regresnega zahtevka, kar pa ji omogoča, kot je bilo že navedeno, tako določba tretjega odstavka 147. člena OZ, kot tudi določba drugega odstavka 148. člena OZ.

_O intervencijskemu učinku_

13. Pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje tožencu odreklo pravico do sodnega varstva, ker se naj bi pri utemeljevanju svoje odločitve na več mestih sklicevalo na intervencijski učinek (na strani 15, ko je navedlo, da je toženec vedel, da bo tožnica zoper njega sprožila regresni zahtevek, pa se kljub temu ni pridružil stranki, s čimer bi lahko prispeval k ugodnejši rešitvi zadeve, zato se sedaj ne more sklicevati, da tožnica ni naredila vsega, kar se je od nje pričakovalo, in na strani 31, ko je navedlo, da se je tožnica utemeljeno zanašala na intervencijski učinek, čemur je sledilo sodišče in kar je potrdilo tudi višje sodišče v svoji sodbi), ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je v zvezi s pravočasnostjo tožničinih navedb, podanih v pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2018, le navedlo, da se je tožnica utemeljeno zanašala na intervencijski učinek, saj je Vrhovno sodišče RS zavzelo novo stališče, ki ga pred tem v sodni praksi ni bilo zaznati. Vprašanje, ali bi toženec kot stranski intervenient v prvotni pravdi med tožnico in oškodovanko lahko preprečil sodno poravnavo, na odločitev v tem postopku nima nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS, da sodna poravnava, sklenjena v pravdi med oškodovancem in zavarovalnico povzročitelja škode, nima intervencijskega učinka v regresni pravdi med zavarovalnico in povzročiteljem škode, saj je v dokaznem postopku ugotavljalo in v sodbi utemeljilo vse elemente civilnega delikta, torej da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, torej odgovornost na strani povzročitelja škode, ter njeno višino.

_O ugovoru zastaranja_

14. Sodišče prve stopnje je toženčev ugovor zastaranja odškodninskega zahtevka oškodovanke zoper tožnico zavrnilo iz dveh razlogov: - (1) ker je bil njegov ugovor zastaranja pomanjkljivo substanciran, dejanske trditve, ki bi utemeljevale ugovor zastaranja, pa prepozne, in - (2) ker ugovor zastaranja ni bil utemeljen, saj je oškodovanka tožbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pravočasno vložila. Že prvi razlog, katerega toženec s pritožbo ne izpodbija, zadostuje za zavrnitev ugovora zastaranja. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, podanem v 14. in 15. točki obrazložitve sodbe. 365. člen OZ določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsemi drugimi upnikovimi dejanji zoper dolžnika pred sodiščem ali drugimi pristojnimi organi, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Nesporno je takšno dejanje upnica (oškodovanka) opravila z vložitvijo zahteve za zavarovanje dokazov, ki jo je moč šteti med druga dejanja zoper dolžnika, da se ugotovi višina in obseg nastale škode na nepremičnini. Takrat je bilo zastaranje nedvomno pretrgano. Zastaranje se je nadalje pretrgalo z vložitvijo tožbe pred sodiščem v ...3 ter nato še z vložitvijo tožbe pred slovenskim sodiščem. Tožnica torej oškodovanki ni poravnala zastarane terjatve.

_O protipravnosti ravnanja na delu ali v zvezi z delom_

15. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da toženec škode ni povzročil v zvezi z opravljanjem svoje funkcije. Pritožbeno sodišče v celoti sledi stališču sodišča prve stopnje, da vodenje in skrb za rezidenco, v kateri se opravljajo naloge diplomatskega predstavništva, nedvomno sodi med obveznosti v zvezi z delom veleposlanika. Vrhovno sodišče RS je v zgoraj citiranem razveljavitvenem sklepu pritrdilno odgovorilo na postavljeno vprašanje, ali je bilo ravnanje, s katerim je toženec oškodovanki povzročil škodo, v zvezi z njegovimi delovnimi dolžnostmi. Pojasnilo je, da besedne zveze „v zvezi z delom“ teorija odškodninskega prava ne razlaga restriktivno, z omejitvijo na dejanja, ki so nujen del delavčevih delovnih nalog ali so z njimi v tesni zvezi; nasprotno: v zvezi z delom so dejanja delavca med izvrševanjem delavnih nalog in so z izvrševanjem povezana, čeprav niso niti logično povezana z izvrševanjem same naloge.

16. Na podlagi 18. člena Zakona o zunanjih zadevah je med drugim naloga veleposlanika tudi sklepanje pogodb za najem prostorov, odprtje bančnega računa, sklepanje pogodb o zaposlitvi z lokalnim osebjem, pogodb s čistilnim in računovodskim servisom ter vse naloge, ki so povezane z delovanjem in poslovanjem veleposlaništva. Toženec se je torej v okviru svojih službenih nalog ukvarjal tudi z zadevami, kot je najem in vzdrževanje rezidence. Okoliščina, da je to storil na neprimeren način, pa ne vpliva na zaključek, da je bilo njegovo ravnanje v zvezi z delom.

_O hujši malomarnosti_

17. Tožnica torej uveljavlja regresni povračilni zahtevek zoper odgovorno osebo, za katero trdi, da je odgovorna za nastalo škodo. Pogoj za regresno pravico je hujša oblika krivde neposrednega povzročitelja, in sicer, da je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti.

18. Škoda je po ugotovitvah sodišča prve stopnje nastala na sami nepremičnini, kot posledica toženčevih nedovoljenih posegov v nepremičnino, odtujitev zatrjevanih premičnin ter toženčevega nepravilnega hranjenja odstranjenih predmetov.

19. Pri presoji obstoja hude malomarnosti gre za presojo skrbnosti dolžnega ravnanja. Huda malomarnost se povzročitelju škode očita, če je zanemaril tisto skrbnost, ki se od njega pričakuje. Ali je ta pogoj izpolnjen, se presoja ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera.4

20. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je huda malomarnost podana, če se je povzročitelj škode zavedal, da bo lahko zaradi njegovega dejanja (ali opustitve) nastala škoda, pa je lahkomiselno mislil, da do škode ne bo prišlo, ali, da jo bo lahko odvrnil, ter je pravilno ugotovilo, da je tožencu mogoče očitati, da je ravnal s hudo malomarnostjo, saj je opustil osnovno skrbnost oziroma ni ravnal tako, kot bi ravnal vsak, zlasti v okoliščinah konkretnega primera.

21. Ni sporno, da je bil toženec seznanjen z vsebino pogodbe ter aneksa k njej, v kateri so bila določena pravila ravnanja v zvezi z najeto nepremičnino in njenimi pritiklinami. V sklenjenemu aneksu (priloga A48) k najemni pogodbi je bilo izrecno določeno, da je najemodajalec po koncu najema dolžan vzpostaviti prvotno stanje na nepremičnini in da mora biti celotno premično premoženje, ki ni v funkciji najema s strani najemnika ter je označeno v primopredajnem zapisniku pogodbe o najemu, shranjeno po preglednih standardih, za njega pa mora skrbeti najemnik v duhu dobrega gospodarja.

22. Toženec je odstranil opremo oškodovanke, za katero je vedel, da jo je po zaključku najema potrebno vrniti na prejšnje mesto, zato bi moral izkazati še posebno stopnjo skrbnosti, da bi lahko predmeti ostali v istem stanju, torej v stanju, da bi jih bilo mogoče namestiti na prejšnje mesto. Vendar pa ves čas najema stanja teh predmetov in prostorov, v katerih je predmete shranil, ni preveril. Tudi, če se toženec naj ne bi zavedal, da shranjevanje na mestih, izpostavljenih temperaturnim razlikam in zračni vlagi, kot je v konkretnem primeru klet in podstrešje nepremičnine, ter shranjevanje pod neprodušno plastično folijo, lahko povzroči poškodbe premičnega premoženja, bi moral vsaj na podlagi dopisa najemodajalke, iz katerega izhaja, da ga je opozorila na neprimerno hrambo, zaradi katere lahko nastane škoda, preveriti njena zatrjevanja ter kakšno je stanje shranjenih premičnin oziroma, ali je pohištvo pravilno shranjeno, torej tako, da na njem ne nastaja škoda. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tudi izhaja, da stanja pohištva najemodajalka ni mogla preveriti, ker ji toženec v objekt ni dovolil vstopiti. Toženec pa tudi ni želel najemodajalki izročiti odstranjenih premičnih stvari. Da se je toženec dobro zavedal realne možnosti nastanka škode, jasno kaže njegov dopis najemodajalki, ko ji je prostodušno sporočil, da bo v primeru nastanka škode na premičninah, le-ta poravnana po izteku najemne pogodbe. Iz izpovedi priče E. E. izhaja, da se je po vseh prostorih širil vonj po vlagi oziroma neprijeten vonj, kar bi tožencu moralo biti še dodatni indic, da lokacija za skladiščenje pohištva ni primerna. Toženec je bil torej jasno opozorjen na potencialno škodo, ki lahko nastane zaradi nepravilne hrambe premičnin, vendar pa ni storil ničesar, da bi nepravilno hrambo oziroma škodo preprečil. 23. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve sodbe jasno navedlo, da je kršitev notranjih predpisov upoštevalo le v zvezi s potrebnim razumevanjem narave dela toženca in presoje predpostavke, da je škoda nastala pri delu ali v zvezi z delom.

24. Prvo sodišče je kot dodatek še navedlo, da sta na neprimernost hrambe pohištva opozorila tudi izvedenca D. D. in F. F., katerih pojasnila je upoštevalo le kot strokovno utemeljen del tožbenih navedb, kar jasno izhaja iz 28. točke obrazložitve sodbe.

25. Iz 9. člena sklenjene najemne pogodbe izhaja, da lahko najemnik nepremičnino v najemu, v obdobju trajanja najema, dodatno opremi s potrebnim pohištvom, kakor tudi na njej izvrši spremembe v smislu ureditve (pleskanja sten in mizarstvo). Po mnenju pritožbenega sodišča je citirani člen jasen in ni potrebno poznavanje pravil stroke, da povprečna oseba razlikuje med beljenjem, mizarstvom in gradbenimi deli (v konkretnem primeru med beljenjem in prenovo celotne kopalnice, vgradnjo novih radiatorjev in savne…). Pritožbeno sodišče deli stališče sodišča prve stopnje, da bi toženec, glede na to, da je že z dopisom z dne 29. 11. 1998 zaprosil za odobritev sredstev za slikopleskarska dela, tlakarska dela in strojne inštalacije ter dobil odgovor, da se mu odobri le beljenje, ne odobri pa se mu nikakršnih vlaganj - investicij, ker objekt ni last tožnice, lahko sklepal, katera dela spadajo med investicijska dela. V dopisu z dne 9. 11. 1999 je bilo tožencu še dodatno izrecno pojasnjeno, da gre pri navedenih delih za investicijsko vzdrževalna dela, ki niso predmet pogodbe. Kljub večkratno zavrnjenim soglasjem je toženec z deli na nepremičnini nadaljeval, kar je navedeno tudi v dokumentu o ugotovitvi inšpekcijske skupine z dne 9. 3. 2002. Da se je toženec zavedal, da so nekatera opravljena dela taka, da kasneje ne bo mogoče vzpostaviti prvotnega stanja na nepremičnini, je sklepati tudi iz njegovega dopisa z dne 24. 2. 2000 (priloga A28).

26. Sicer pa, če je toženec menil, da ne razpolaga s tehnično strokovnim znanjem glede prenove hiše, kakor tudi ne z znanjem glede primerne hrambe, bi se moral o tem podučiti, zlasti v okoliščinah konkretnega primera, ko je bil toženec tako na dejstvo, da pohištva pravilno ne hrani, kakor tudi na dejstvo, da gradbena in investicijsko vzdrževalna dela niso dovoljena, jasno opozorjen.

27. Podpis zapisnika, ki vsebuje le popis opreme, ob tem, da zapisnika ni podpisala najemodajalka, ne pomeni, da se je tožnica z nastalo škodo strinjala, ali da bi bila vzročna zveza med ravnanjem toženca in nastalo škodo prekinjena.

28. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožnica toženca ni odpoklicala z mesta veleposlanika, ne pomeni, da je z njegovim nedovoljenim ravnanjem soglašala ali da je tiho privolila v njegovo ravnanje, zaradi česar tožencu ne bi bilo moč očitati nobenih kršitev.

_O zamudnih obrestih_

29. Toženec graja odločitev sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti od priznanega zneska. Meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica tožbo vložila 5. 8. 2011, torej lahko tečejo zamudne obresti samo od naslednjega dne 6. 8. 2011 .

30. Iz dohodnega žiga sodišča izhaja, da je bila tožba vložena priporočeno po pošti 4. 8. 2011 ter je na sodišče prispela 5. 8. 2011. Po drugem odstavku 112. člena ZPP se, če se pošlje vloga po pošti priporočeno, šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila tožba vložena dne 4. 8. 2011, zaradi česar od tega dne dalje tečejo procesne zamudne obresti.

_Posebej o pritožbi tožnice_

31. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu plačilo zneska 31.365,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2011 do plačila. Ugotovilo je, da je regresni zahtevek tožnice, ki je morala plačati škodo oškodovanki, ki je bila povzročena s toženčevim ravnanjem, utemeljen do te višine.

32. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica v postavljen zahtevek za vrnitev zneska 65.000,00 EUR ni vštela tudi nateklih zamudnih obresti. Tožnica je že v tožbi navedla, da je najemodajalka (oškodovanka) zoper Republiko Slovenijo s tožbo z dne 27. 12. 2005 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani uveljavljala povračilo škode v višini 27.041.703,00 SIT oz. 112.843,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2005 do plačila. V pripravljalni vlogi z dne 22. 5. 2018 je nato pojasnila, da je dne 3. 12. 2010 sklenila pogojno sodno poravnavo, ki je po odobritvi stopila v veljavo, zato je 17. 2. 2011 oškodovanki izplačala dogovorjeno odškodnino v višini 65.000,00 EUR. Pri sklenitvi sodne poravnave je tožnica upoštevala naslednja dejstva: - ugotovitve izvedenca D. D., ki je škodo na premičninah ocenil na znesek 36.037,42 EUR, - ugotovitve izvedenca B. B., ki je škodo za vzpostavitev prejšnjega stanja ocenil na znesek 15.465,60 EUR, - tej škodi je bilo potrebno prišteti tudi natekle zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, to je od 27. 12. 2005 do sklenitve sodne poravnave, ki znašajo 28.887,58 EUR, - pri višini škode pa je potrebno upoštevati tudi plačilo stroškov postopka v ocenjeni višini 10.000 EUR.

33. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožničinemu stališču, da je materialnopravno zmotno razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da tožnica do povrnitve zamudnih obresti od zapadlosti odškodnine v plačilo do plačila odškodnine ni upravičena. Tožnica je poravnala obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti odškodnine do plačila, ki jo je bila po materialnem pravu oškodovanki dolžna poravnati, zato ima od toženca pravico uveljavljati tudi povračilo zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je oškodovanka zahtevala plačilo odškodnine od višine utemeljeno izplačanega zneska do dneva plačila odškodnine oziroma v konkretnem primeru do sklenitve pogojne sodne poravnave. Oškodovanki namreč pripada odškodnina v znesku, ki je potreben, da postan njen premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve.5 Sodna izvedenca v tem postopku sta škodo vzpostavitve v prejšnje stanje in škodo na premičninah določila glede na čas ob koncu najema nepremičnine, torej v času, kot je bila škoda ocenjevana po izvedencih tudi v postopku po tožbi med oškodovanko in tožnico. Tožnica je tako upravičena do povrnitve zakonskih zamudnih obresti od zneska 31.365,99 EUR od 27. 12. 2005, ko je oškodovanka vložila tožbo, do sklenitve pogojne sodne poravnave 3. 12. 2010, ki je po odobritvi s strani vlade vstopila v veljavo 17. 1. 2011 (pogoj je z odobritvijo vlade odpadel).6 Pritožbeno sodišče je zakonske zamudne obresti za čas od 27. 12. 2005 do sklenitve pogojne sodne poravnave 3. 12. 2010 od priznanega zneska 31.365,99 EUR izračunalo s pomočjo prosto dostopne aplikacije Vrhovnega sodišča Republike Slovenije za izračun zakonskih zamudnih obresti. Obračun obresti je sestavni del sodbe. Tako izračunane obresti znašajo 17.242,27 EUR.

34. Do povrnitve stroškov predhodnega postopka pa tožnica ni upravičena, saj iz sklenjene sodne poravnave izhaja, da sta se pravdni stranki, torej tožnica in oškodovanka dogovorili, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

35. Na ostale pritožbene navedbe pravdnih strank višje sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

36. Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve prvostopenjskega sodišča o stroških postopka. Po spremembi sodbe je uspeh tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje 74,80 %, uspeh tožene stranke pa 25,20 %.

37. Skladno s 155. členom ZPP in ZOdvT je pritožbeno sodišče kot potrebne stroške štelo naslednje stroške tožeče stranke: nagrada za postopek (tar. št. 3100) v višini 956,80 EUR, nagrada za narok (tar. št. 3102) v višini 883,20 EUR, nagrada za postopek s pritožbo (po tar. št. 3210) v višini 1.177,60, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20 EUR, nagrada za postopek z revizijo 1.472,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev PTT po tar. št. 6002 v višini 20 EUR ter nagrada za narok v ponovljenem postopku (tar. št. 3102) v znesku 883,20 EUR. Tožnica je upravičena tudi do stroškov kopij v višini 111 EUR, stroškov prevodov po računu št. 11/12 z dne 27. 2. 2012 v višini 300,00 EUR ter računu št. 18/12 z dne 15. 3. 2012 v višini 100,00 EUR (A29, A55), stroškov priče G. G. po sklepih sodišča z dne 30. 9. 2013 v višini 284,80 EUR ter z dne 21. 10. 2013 215,43 EUR in stroškov priče C. C. po sklepu sodišča z dne 9. 8. 2019 v višini 32,29 EUR. Stroški za sodnega tolmača za X. jezik so po sklepu sodišča z dne 2. 7. 2018 znašali 258,20 EUR ter z dne 22. 1. 2015 254,31 EUR. S sklepom z dne 24. 12. 2019 je sodišče sodnemu izvedencu in cenilcu gradbene stroke H. H. priznalo 613,62 EUR izvedenine, s sklepom z dne 8. 6. 2020 111,57 EUR izvedenine ter s sklepom z dne 26. 2. 2021 153,13 EUR izvedenine. Stroški za sodnega izvedenca J. J. so na podlagi sklepa z dne 21. 8. 2020 znašali 826,92 EUR. Izvedenski inštituciji Fakulteti za arhitekturo je sodišče s sklepom z dne 29. 10. 2021 priznalo znesek 3.347,62 EUR, izvedencu mizarske stroke J. J. se je s sklepom z dne 17. 11. 2021 določila nagrada v višini 232,98 EUR. S sklepom z dne 16. 2. 2022 je sodišče Fakulteti za arhitekturo priznalo nagrado v višini 304,33 EUR. S sklepom z dne 16. 2. 2022 je sodišče sodnemu izvedencu in cenilcu gradbene stroke H. H. priznalo nagrado v višini 167,35 EUR ter s sklepom 19. 5. 2022 še 153,13 EUR. Glede na vse navedeno znašajo nagrada in stroški tožeče stranke 12.879,48 EUR.

38. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek (tar. št. 3100) v višini 956,80 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3102) v višini 883,20 EUR, nagrado za postopek s pritožbo (tar. št. 3210) v višini 1.177,60 EUR, nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300) v višini 1.472,00 EUR, nagrado za narok v ponovnem sojenju (tar. št. 3102) v višini 883,20 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 20,00 EUR, DDV od odvetniških stroškov v višini 22 %, takso za pritožbo v višini 1.227,00 EUR ter takso za revizijo v višini 1.227,00 EUR, skupaj 9.033,22 EUR.

39. Upoštevajoč ugotovljen uspeh pravdnih strank je tožnica upravičena do povračila 9.633,85 EUR, toženec pa 2.276,37 EUR. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP je po medsebojnem delnem pobotanju toženec dolžan tožnici plačati 7.357,48 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 154. člena ZPP).

40. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava tožničini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 17.242,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2011 dalje do plačila, v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 7.357,48 EUR pravdnih stroškov (5. alineja 358. člena ZPP). Ker drugi tožničini in v celoti toženčevi pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je tožničino pritožbo v ostalem delu, toženčevo pritožbo pa v celoti, zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

41. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). S pritožbo je tožnica od izpodbijanega dela sodbe uspela z 51,26 %. Ob upoštevanju takšnega uspeha ji je toženec, glede na skupno priznane stroške v višini 885,60, dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 453,96 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Gre za nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 865,60 EUR ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo tožnica nosi sama, saj odgovor v ničemer ni pripomogel k odločitvi.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju OZ. 3 Na slednje ne vpliva dejstvo, da je bila tožba v Republiki X. umaknjena. Tožba je bila namreč umaknjena zaradi sklenitve sodne poravnave pred sodiščem v Republiki Sloveniji zaradi plačila odškodnine iz naslova istega škodnega dogodka. 4 Primerjaj: VS RS sklep II Ips 60/2018. 5 Primerjaj: VS RS sklep II Ips 66/2022. 6 Toženec tekom pravde konkretizirano začetku teka zamudnih obresti od zapadlosti odškodnine v plačilo do sklenitve pogojne sodne poravnave ni prerekal (drugi odstavek 214. člena ZPP).