Jedro

Glede na trditve tožečih strank razlog za zahtevano razvezo pogodbe o preužitku ni v kršitvi obveznosti v sklopu potrebne in dogovorjene vsakodnevne pomoči in oskrbe prvo tožnice-gledano izključno s stališča pogodbeno opredeljenih pravic in obveznosti strank, temveč le v očitkih, da prvo toženka s svojimi ravnanji ne omogoča prvi tožnici, enako pa velja tudi za drugo tožnico, nemotenega bivanja v stanovanjski hiši na naslovu Š. v obsegu ene sobe in souporabe vseh ostalih delov stanovanjske hiše. Ker kmetovanje na prevzeti kmetiji ne predstavlja dela pogodbeno prevzetih obveznosti prvo toženke, posledično, kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, opustitev kmetovanja ali morebitno nepravilno kmetovanje tudi ne more biti pravno upošteven razlog za razdor pogodbe.

Preužitkarska pogodba je pogodba, pri kateri preužitkar izbere osebo, ki bo zanj skrbela in od katere bo pridobil ustrezno pomoč (v obliki dajatev in storitev) do svoje smrti. Kljub temu pa je sodna praksa že zavzela stališče, da če ni izrecnega drugačnega dogovora pogodbenih strank, za doseganje namena tovrstne pogodbe, ki je v nudenju potrebne pomoči v obliki dogovorjenih dajatev in storitev, sobivanje ni potrebno, ker se preužitkarju dogovorjena pomoč lahko zagotovi tudi v primeru, če s preužitkarskim zavezancem ne živita skupaj, po potrebi tudi s pomočjo tretje osebe.

Zaklenjen del kleti (eden od dveh prostorov v kleti) v primerjavi z omogočeno izključno uporabo dogovorjene sobe in souporabo ostalih delov hiše pomeni neizpolnitev le neznatnega dela obveznosti, kar pa v skladu s 110. členom OZ ne omogoča razdora pogodbe.

Izrek

I. Pritožba tožečih strank zoper sklep, vsebovan v točki II. izreka izpodbijane sodne odločbe, se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah II.1., II.2. in II.3. izreka potrdi.

II. Pritožba tožečih strank zoper sodbo, vsebovano v točki I. izreka, in sklep, vsebovan pod točko III. izreka izpodbijane sodne odločbe, se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep v izpodbijanih točkah od I.1. do I.9. ter v točkah III.1. in III.2. izreka potrdita.

III. Tožeči stranki sami trpita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

IV. Tožeči stranki sta nerazdelno dolžni prvotoženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe povrniti 1.024,80 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo v točki I.1. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da se dedni dogovor, sklenjen pred Okrajnim sodiščem v Velenju opr. št. D 36/2015 dne 19. 3. 2015 razveže v delu, ki se nanaša na prvo tožečo stranko I. B. in toženo stranko S. A., v točki I.2. zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da se ugotovi neveljavnost vknjižbe lastninske pravice pri nepremičnini v k.o. ... parc. 376/2, in nepremičninah v k.o. ... parc. 123/9, *8/0, *175/0, 60/0, 237/3, 241/0, 370/0, 243/0, 47/0, 258/18, 246/0, 240/1, 258/17, 369/14, 46/1, 123/4, 258/71, 258/113, 46/2, 249/1, 249/2, 242/0, 258/72, 258/99 in 258/83 v korist prvo tožene stranke S. A. v idealnem solastniškem deležu v višini 1/4 celote in se pri nepremičnini v k.o. ... parc. 376/2, in nepremičninah v k.o. ... parc. 123/9, *8/0, *175/0, 60/0, 237/3, 241/0, 370/0, 243/0, 47/0, 258/18, 246/0, 240/1, 258/17, 369/14, 46/1, 123/4, 258/71, 258/113, 46/2, 249/1, 249/2, 242/0, 258/72, 258/99 in 258/83 vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se pri teh nepremičninah izbriše lastninska pravica, vknjižena v korist prvo tožene stranke S. A., v idealnem solastniškem deležu v višini 1/4 celote ter se vknjiži lastninska pravica v korist tožeče stranke I. B. v idealnem solastniškem deležu v višini 1/4 celote, v točki I.3. zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da tožena stranka S. A. tožeči stranki I. B. izstavi zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere se bo tožeča stranka I. B. vknjižila kot solastnica v deležu 1/4 celote pri vseh zgoraj navedenih nepremičninah, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba, vse v roku 15 dni, pod izvršbo, v točki I.4. zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da mora tožena stranka S. A. tožeči stranki I. B. v roku 15 dni in pod izvršbo plačati znesek v višini 33.125,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve te tožbe dalje do plačila, v točki I.5. zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da mora tožena stranka S. A. v roku 15 dni in pod izvršbo vrniti tožeči stranki K. B. z dednim dogovorom odstopljeni - podarjeni solastniški delež v višini 1/4 celote pri nepremičnini v k.o. ... parc. 376/2 in nepremičninah v k.o. ... parc. 123/9, *8/0, *175/0, 60/0, 237/3, 241/0, 370/0, 243/0, 47/0, 258/18, 246/0, 240/1, 258/17, 369/14, 46/1, 123/4, 258/71, 258/113, 46/2, 249/1, 249/2, 242/0, 258/72, 258/99 in 258/83, v točki I.6. zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da se dedni dogovor, sklenjen pred Okrajnim sodiščem v Velenju opr. št. D 36/2015 dne 19. 3. 2015 razveže v delu, ki se nanaša na drugo tožečo stranko K. B. in toženo stranko S. A., v točki I.7. zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da se ugotovi neveljavnost vknjižbe lastninske pravice pri nepremičnini v k.o. ... parc. 376/2, in nepremičninah v k.o. ... parc. 123/9, *8/0, *175/0, 60/0, 237/3, 241/0, 370/0, 243/0, 47/0, 258/18, 246/0, 240/1, 258/17, 369/14, 46/1, 123/4, 258/71, 258/113, 46/2, 249/1, 249/2, 242/0, 258/72, 258/99 in 258/83 v korist prvo tožene stranke S. A. v idealnem solastniškem deležu v višini 1/4 celote in se pri teh nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se pri teh nepremičninah izbriše lastninska pravica, vknjižena v korist prvo tožene stranke S. A., v idealnem solastniškem deležu v višini 1/4 celote ter se vknjiži lastninska pravica v korist tožeče stranke K. B. v idealnem solastniškem deležu v višini 1/4 celote, v točki I.8. zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da mora tožena stranka S. A. tožeči stranki K. B. izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere se bo tožeča stranka K. B. vknjižila kot solastnica v deležu 1/4 celote pri zgoraj navedenih nepremičninah, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba, vse v roku 15 dni, pod izvršbo in v točki I.9. zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da mora tožena stranka S. A. tožeči stranki K. B. v roku 15 dni in pod izvršbo plačati znesek v višini 6.625,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve te tožbe dalje do plačila. Pod točko II.1. izreka izpodbijane sodne odločbe je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugodi ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 194/2017 z dne 21. 8. 2017 v zvezi z dopolnilnim sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 194/2017 z dne 22. 8. 2017 in se oba sklepa spremenita tako, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe in razveljavi nalog organizaciji za plačilni promet L. d.d., po sklepu Okrožnega sodišča v Celju opr. št, P 194/2017 z dne 21.8.2017 v zvezi z dopolnilnim sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 194/2017 z dne 22. 8. 2017, da mora toženi stranki S. A. ali komu drugemu po njenem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska do 39.750,00 EUR, za katerega je izdalo začasno odredbo, s toženkinega računa št. TRR: ..., v točki II.2. izreka je sklenilo, da se ugodi tudi ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 194/2017 z dne 21. 5. 2019 in sklep spremenilo tako, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, v točki II.3. je v zemljiški knjigi pri nepremičninah s parc. št. 376/2, k.o. ... (ID znak ...), parc. št. 123/9, k.o. ... (ID znak ...), parc. št. *8, k.o. ... (ID znak ...), parc. št. *175, k.o. ... (ID znak ...), parc. št. 60, k.o. ... (ID znak ...), parc. št. 237/3, k.o. ... (ID znak ...), parc. št. 241, k.o. ... (ID znak ...), parc. št. 370, k.o. ... (ID znak ...), parc. št. 243, k.o. ... (ID znak...), parc. št. 47, k.o. ... (ID znak...), parc. št. 258/18, k.o. ... (ID znak...), parc. št. 246, k.o. ... (ID znak...), parc. št. 240/1 k.o. ... (ID znak...), parc. št. 258/17 k.o. ... (ID znak...), parc. št. 369/14, k.o. ... (ID znak...), parc. št. 46/1, k.o. ... (ID znak...), parc. št. 123/4, k.o. ... (ID znak...), parc. št. 258/71, k.o. ... (ID znak...), parc. št. 258/113, k.o. ... (ID znak...), parc. št. 46/2, k.o. ... (ID znak...), parc. št. 249/2, k.o. ... (ID znak...), parc. št. 249/1, k.o. ... (ID znak...), parc. št. 242, k.o. ... (ID znak...), parc. št. 258/72, k.o. ... (ID znak...), parc. št. 258/99, k.o. ... (ID znak...), parc. št. 258/83, k.o. ... (ID znak...), vse k.o. ..., razveljavilo zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, vpisano na podlagi sklepa tega sodišča pod opr. št. P 194/2017 z dne 21. 5. 2019. V točki III.1. izreka je sodišče prve stopnje tožečima strankama nerazdelno naložilo toženi stranki povrniti stroške tega postopka 4.543,28 EUR v roku 15 dni po prejemu sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka in sicer na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pomoč, št. 01100-6370421586, sklic Bpp 1147/2019, v točki III.2. pa jima je prav tako nerazdelno naložilo, da neposredno toženi stranki povrneta še stroške tega postopka 1.920,00 EUR v roku 15 dni po prejemu sodne odločbe.

2. Tožeči stranki sta vložili tako pritožbo zoper sklep v točki II.1. do II.3. izreka izpodbijane sodne odločbe (t.j. sklep o ugovoru prvotožene stranke zoper izdane začasne odredbe), kakor tudi pritožbo zoper sodbo v točkah od I.1. do I.9. izreka in sklep v točkah III.1. In III.2. 3. V pritožbi zoper sklep v točkah II.1. do II.3. izreka tožeči stranki uveljavljata vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagata, da njuni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v izpodbijanih delih spremeni tako, da ugovoru tožene stranke zoper izdane sklepe o začasni odredbi zavrne in potrdi sklepe o začasni odredbi sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži še plačilo stroškov tega pritožbenega postopka, podredno pa, da njeni pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanih delih v celoti razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlagali sta tudi, da pritožbeno sodišče to pritožbo obravnava in o njej odloča sočasno s pritožbo zoper preostali del sodne odločbe. V tej pritožbi tožeči stranki najprej povzameta odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu in bistvene razloge za to odločitev, v nadaljevanju pa izpostavljata, da je sodišče prve stopnje svojo takšno odločitev sprejelo iz razloga, ker je s sodbo sočasno odločilo, da se vsi tožbeni zahtevki tožeče stranke zavrnejo in ocenilo, da ″verjetnost vtoževanih denarnih in nedenarnih terjatev tožnic glede na zgoraj obrazloženo in glede na zavrnitev tožbenih zahtevkov ni izkazana niti s stopnjo verjetnosti, kar pa je pogoj za izdajo začasne odredbe.‶ Sodišču prve stopnje očitata, da sicer, razen tega razloga, svoje odločitve o ugoditvi ugovorom tožene stranke po dveh oz. treh letih od vložitve le-teh, ni obrazložilo, zato se takšna odločitev ne da preizkusiti oziroma se lahko glede na to, da se prvostopno sodišče sklicuje na obrazložitev sodbe in sklepa v zvezi z zavrnitvijo tožbenih zahtevkov v točkah I.1-9, preizkusi zgolj in skupaj s pritožbo zoper navedeni del sodbe in sklepa. Zaradi navedenega sta še pojasnili, da bosta tudi tožeči stranki svoje pritožbene navedbe v celoti podali šele v pritožbi zoper odločitev o glavni stvari, ki jo bosta vložili v odprtem roku. Menita pa še, da glede na to, da prvostopno sodišče o ugovoru tožene stranke zoper sklepe o začasno odredbi ni odločilo do zaključka postopka na prvi stopnji, ni prav nobenega posebnega razloga, da ne bi pritožbeno sodišče o pritožbi zoper sklep prvostopnega sodišča o ugoditvi ugovoru, odločalo sočasno z odločitvijo o pritožbi o glavni stvari t.j. ob zaključku postopka na drugi stopnji. Tožeči stranki tudi poudarjata, da so bile predmetne začasne odredbe izdane tako, da stopijo v veljavo takoj in trajajo še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari ter, da ugovor ali pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve. Glede na to, da ″je začasna odredba instrument zavarovanja terjatve, je njen namen v preprečitvi nevarnosti, da bi bila uveljavitev terjatve tožeče stranke, če bi se izkazala v postopku za utemeljeno, po zaključku pravde otežena ali onemogočena‶ ( tako npr. sodna praksa —VSK sklep I Cp 710/2007 idr.), je po mnenju tožečih strank izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje nasprotna osnovnemu namenu zavarovanja terjatev tožeče stranke do pravnomočnega zaključka pravde oz. še dlje t.j. v konkretnem primeru še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari. Menita tudi, da je verjetnost obstoja terjatve, kot pogoja za začasno odredbo, bilo potrebno presojati v času izdaje sklepa o začasni odredbi oz. ugovora zoper njo in ne tekom postopka (oz. pred pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari), zaradi katerega je bila začasna odredba tudi izdana. Dejstvo, da sodišče prve stopnje dalj časa ni odločilo o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi (takšna ali drugačna odločitev o začasni odredbi bi v primeru pravočasnega odločanja o njej, bila nedvomno pravnomočna pred zaključkom postopka o glavni stvari na prvi stopnji in ne bi nastopila takšna procesna situacija), sedaj ne sme biti v škodo tožečim strankam oz. povzročiti odpravo začasne odredbe (vključno z vsemi posledicami) pred pravnomočnim zaključkom celotnega postopka. Za toženo stranko v primeru skupnega odločanja o pritožbi zoper sodbo in sklep ne bi nastopile nikakršne bistveno neugodnejše posledice, kot doslej, medtem, ko bi za tožeči stranki pa nastopile posledice, ki bi povzročile nepopravljivo in nenadomestljivo škodo v primeru, da bi prišlo do ugoditve njeni pritožbi zoper odločbo o glavni stvari. Ob tem opozarjata, da je tožena stranka že tekom predmetnega pravdnega postopka aktivno prodajala predmetne nepremičnine (tako tudi prvostopno sodišče v točki 13. obrazložitve sklepa z dne 21. 5. 2019) in je sedaj že takoj po izdaji prvostopne sodbe in sklepa z dne 1. 12. 2020 ponovno pričela ponujati ″kmetijo naprodaj‶ zainteresiranim kupcem v bližnji okolici. Glede na v tem pravdnem postopku predstavljeno premoženjsko in finančno stanje tožene stranke, ki ji je bila zato odobrena brezplačna pravna pomoč, je po mnenju tožečih strank povsem utemeljena in nedvomno izkazana njuna bojazen, da bo tožena stranka takoj po „odpravi“ začasne odredbe odtujila nepremičnine, porabila finančna sredstva in bi tako v primeru uspeha tožeče stranke v pravdi, bila uveljavitev nedenarne in denarne terjatve absolutno onemogočena. Izpostavljata še, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravno opredelitev tožečih strank, da ima dedni dogovor kot celota naravo pogodbe o preužitku in tako tudi razlaga vsebino dogovora oz. pogodbe o preužitku med prvo tožnico in prvo toženko, zato že na tem mestu opozarja na nesprejemljive zaključke prvostopnega sodišča (točka 7. obrazložitve sodbe in sklepa) glede obstoja razlogov za to, da tožena stranka v bodoče svojih obveznosti iz dednega dogovora oz. pogodbe o preužitku ne bo izvajala, saj zaključi, ″da sodišče odloča glede na ugotovljeno dejansko stanje v času izdaje sodbe, razen če zakon izrecno ne določa, da se lahko upošteva razvoj dogodkov v bodoče, da pa v tem primeru takšne izjeme ne omogoča.‶ Tožeči stranki poudarjata, da je iz vseh izvedenih dokazov v predmetnem postopku nesporno zaključiti, da je iz danih okoliščin razvidno, da bodoče obveznosti ne bodo izpolnjene, da so odnosi med pravdnima strankama takšni, da objektivno ne bodo omogočali izvajanja preužitkarske pogodbe ter, da je tudi tožena stranka sama zaslišana na glavni obravnavi dne 27. 10. 2020 izpovedala, da sama obveznosti do mame ne bo izvrševala in da bo to vršila po tretji osebi. To pa, po oceni tožečih strank, ni vsebina niti narava preužitkarske pogodbe ali izpolnitev namena, zaradi katerega je bila sklenjena. Sodišču prve stopnje očitata, da je spregledalo določilo 1. odstavka 108. člena OZ, ki daje zakonsko podlago za drugačen zaključek sodišča. Če se ob tem upošteva tudi napovedi tožene stranke o prodaji nepremičnin tujcem, je po mnenju tožečih strank jasno, da takšne preužitkarske pogodbe, kot je bila sklenjena, ni več. V primeru nevzdržnosti skupnega življenja, pa poleg neizpolnjevanja obveznosti zakon tudi omogoča razvezo preužitkarske pogodbe (1. in 2. odstavek 568. člena OZ). Ob zaključku te pritožbe tožeči stranki še poudarjata, da so še vedno izkazane vse predpostavke za izdajo oz. veljavnost začasne odredbe v skladu z določili ZIZ.

4. V pritožbi zoper sodbo (točke I.1. do I.9.) in zoper sklep v točkah III.1. in III.2. tožeči stranki prav tako uveljavljata vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlagata, da njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožečih strank. Tožeči stranki v pritožbi najprej povzamete bistvo odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodni odločbi, v nadaljevanju pa sodišču prve stopnje najprej očitata kršitev določila 4. odstavka 286. člena ZPP, ker je kot prepozen zavrnilo njun dokazni predlog z zaslišanjem priče S. V. z obrazložitvijo, da mora vsaka stranka podati dokazne predloge najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožeči stranki izpostavljata, da sta na naroku dne 25. 9. 2020 podali dokazni predlog po zaslišanju priče na podlagi 4. odstavka 286. člena ZPP in utemeljili, zakaj je takšen predlog podan po prvem naroku za glavno obravnavo. Menita tudi, da ob tem ni nepomembno, da ne gre zgolj za nov dokaz, ki bi ga stranka predlagala po prvem naroku, temveč, da gre za predlagani dokaz, ki bi lahko bistveno pripomogel k popolnejši in pravilnejši ugotovitvi dejanskega stanja. Vztrajata, da gre za situacijo iz 4. odstavka 286. člena ZPP, da dokaznega predloga nista navedli na prvem naroku, ga je pa navedla tožena stranka, posebna potreba po izvedbi predlaganega dokaza pa se je pojavila šele po prvem naroku za glavno obravnavo tako, da predlaganega dokaza iz pojasnjenih razlogov nista mogli predlagati na prvem naroku. Tožeči stranki opozarjata tudi na ustavno sodno prakso glede prekluzije, predvsem pa na to, da ″je treba pravila o prekluziji uporabljati v njihovem izjemnem značaju in jih dopusiti le, če so nujno potrebne za zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva v razumnem roku‶. V danem primeru izvedba predlaganega dokaza po oceni tožečih strank ne bi v ničemer zavlekla reševanja spora, ne bi povzročila nepotrebnega zavlačevanja, bi pa pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja in zagotovitvi učinkovitosti sodnega varstva. Ker je prvostopno sodišče zavrnilo predmetni dokazni predlog tožeče stranke, mu tožeči stranki očitata, da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bil tožečima strankama tako onemogočen dostop do sodišča s tem dokazom in navedbami. Opozarjata tudi na (ne)enakopravno obravnavo pravdnih strank s strani prvostopnega sodišča (ki se sicer ponavlja skozi celoten postopek na prvi stopnji), saj je ugodilo dokaznemu predlogu tožene stranke, podanem po prvem naroku (na glavni obravnavi dne 4. 9. 2020) z vpogledom v kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Velenju in to kljub temu, da sta tožeči stranki ugovarjali takšnemu dokaznemu predlogu in tudi opozorili, da takšen dokaz nima neposredne zveze z zahtevkom v tej pravdni zadevi. Ob tem menita, da tudi ni nepomembno, da je bil obravnavani dogodek dne 11. 7. 2019 pred prvim narokom za glavno obravnavo in je tožena stranka zanj iz za uveden kazenski postopek vedela že na prvem naroku, pa v tej smeri ni predlagala izvedbe dokazov. Tožeči stranki se ne strinjata z zaključkom sodišča prve stopnje v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe, da glede na vsebino tožbe razlog za zahtevano razvezo pogodbe o preužitku ni v kršitvi obveznosti-gledano izključno s stališča pogodbeno opredeljenih pravic in obveznosti strank. Očitata mu, da ozko in in favorem toženi stranki razlaga celotno vsebino Pogodbe o preužitku in izvedene dokaze v zvezi z njo. Pri tem izpostavljata zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni potrebovala domske oskrbe, hrane, prevozov, da vozi sama avto, ipd. in posledično njegovo sklepanje, da ni razlogov v kršitvi prevzetih obveznosti do prvotožeče stranke s strani prvotožene stranke. Sodišču prve stopnje očitata, da ni upoštevalo, da je do sklenitve dednega dogovora-pogodbe o preužitku prišlo v zapuščinskem postopku in to kot izpove priča odvetnik J. G. na glavni obravnavi dne 25. 9. 2020 (prepis zvočnega posnetka str. 25), „da se mama (prvotožena stranka) nekako razbremeni fizičnega dela in da končno zaživi....., da naj bi gospa A. (prvotožena stranka) prevzela to kmetijo, seveda pod določenimi obveznostmi, ki naj bi bile z dednim dogovorom dogovorjene, podpisane in da ne ve ali sklep o dedovanju to vsebuje ali ne“, smiselno enako pa sta izpovedali tudi tožeči stranki, pri tem pa je nesporno, da je do dednega dogovora prišlo zato, ker je bila prvotožena stranka pripravljena prevzeti kmetijo in nadaljevanju s kmetovanjem (kar izpove tudi sama) ter prevzeti obveznost do prvotožeče stranke in tudi do drugotožeče stranke. Tožeči stranki še menita, da je ob tem pomembno tudi to, da je s takšno rešitvijo dednopravnih vprašanj glede prvotožeče stranke bilo to rešeno v celoti in da je prvotožeča stranka sama izbrala osebo, ki bi ji nudila potrebno pomoč in oskrbo ter je tako tudi dobila vse njeno nepremično in premično premoženje oz. kmetijo kot celoto. Tožeči stranki še navajata, da sta že takoj po sklenitvi dednega dogovora oz. pogodbe o preužitku začeli ugotavljati, da prvotožena stranka svojih obveznosti ne izpolnjuje in jih ne bo izpolnjevala, zato sta tudi iskali pravno pomoč (že konec leta 2015 pri notarki F. P. C. in na začetku leta 2016 odvetnik G.). Nesporno je, da prvotožeča stranka takoj po sklenitvi dednega dogovora v letu 2015 še ni bila tako stara in onemogla, da bi ji prvotožena stranka morala nuditi nego in oskrbo na domu ipd., so pa bila po prepričanju tožečih strank izkazana druga ravnanja prvotožene stranke v zvezi s kršitvami njenih obveznosti in to tako, da sta lahko utemeljeno zaključili, da se prvotožena stranka dogovora ne drži, ga ne izvaja ter, da ga tudi v bodoče ne bo izvajala. Ponovno se sklicujeta na svoja predhodna opozorila na nesprejemljive zaključke sodišča prve stopnje glede obstoja razlogov za to, da tožena stranka v bodoče svojih obveznosti z dednega dogovora oz. pogodbe o preužitku ne bo izvajala, t.j. na razlago sodišča prve stopnje, da sodišče odloča glede na ugotovljeno dejansko stanje v času izdaje sodbe, razen če zakon izrecno ne določa, da se lahko upošteva razvoj dogodkov v bodoče, da pa v tem primeru takšne izjeme ne omogoča. Tožeči stranki poudarjata, da je iz vseh izvedenih dokazov v predmetnem postopku nesporno zaključiti, da je iz danih okoliščin razvidno, da bodoče obveznosti ne bodo izpolnjene, da so odnosi med pravdnima strankama takšni, da objektivno ne bodo omogočali izvajanja preužitkarske pogodbe ter, da je tudi tožena stranka sama zaslišana na glavni obravnavi dne 27. 10. 2020 izpovedala, da sama obveznosti do mame ne bo izvrševala in da bo to vršila po tretji osebi. To pa ni vsebina, niti narava preužitkarske pogodbe ali izpolnitev namena, zaradi katerega je bila sklenjena. Prvostopno sodišče ob tem po mnenju tožečih strank spregleda določilo 1. odstavka 108. člena OZ, ki daje zakonsko podlago za drugačen zaključek sodišča. Če se ob tem upošteva tudi napoved tožene stranke o prodaji nepremičnin tujcem, je po oceni tožečih strank jasno, da takšne preužitkarske pogodbe, kot je bila sklenjena, ni več. V primeru nevzdržnosti skupnega življenja pa poleg neizpolnjevanja obveznosti zakon tudi omogoča razvezo preužitkarske pogodbe (1. in 2. odstavek 568. člena OZ). Tožeči stranki menita, da je nesporno, da tožena stranka obema tožnicama ne omogoča nemotenega brezplačnega bivanja v stanovanjski hiši na naslovu Š. v obsegu ene sobe in souporabe vseh ostalih delov stanovanje hiše, predvsem pa, da je tožena stranka s svojimi ravnanji onemogočala normalno in človeka vredno bivanje v predmetni stanovanjski hiši in to tako, da sta bili tožeči stranki tudi iz tega razloga prisiljeni v to tožbo in predmetni pravdni postopek (kar vse je navedeno in obrazloženo v tožbi in pripravljalnih vlogah tožečih strank). Pri tem se sklicujeta še na ugotovitve sodišča samega, da je gotovo bil eden od razlogov za sklenitev dednega dogovora (nagib) med strankami, da se bo na posestvu nadaljevala kmetijska dejavnost s strani prevzemnice in na to, da sodišče potrdi, da sta o tem izpovedali obe tožnici in toženka, ne izpostavi pa, da je to kot ključno navedla priča-odvetnik G. in na njegov zaključek, da nagib ne vpliva na veljavnost pogodbe. Tožeči stranki poudarjata, da v tožbi ne izpodbijata veljavnost pogodbe v smislu določil 2. odstavka 40. člena OZ, ter da ta ne določa, da mora biti v pogodbi izrecno dogovorjeno, da nagib vpliva na veljavnost pogodbe, kot to zaključuje prvostopno sodišče. Razlog za zahtevo za razvezo pogodbe je med drugim neizpolnjevanje obveznosti tožene stranke, med katere po mnenju tožečih strank spada tudi in predvsem prevzem kmetije ter nadaljevanje dela na kmetiji, saj če tega ne bi bilo, prvotožeča stranka ne bi sklenila takšnega dednega dogovora, da pa je takšen dogovor bil, so izpovedale vse stranke in priča odvetnik G. Nesporno je, da prvotožena stranka ni nadaljevala s kmetijsko dejavnostjo, da je takoj po prevzemu kmetije pričela z razprodajo kmetijske mehanizacije in lesa (cca za 100.000,00 EUR), denar, ki ga je s tem pridobila, pa ni vložila v ohranitev in razvoj kmetije, temveč ga je porabila zase. Tako je že v prvem letu po smrti zapustnika oz. po prevzemu kmetije odšla na tritedenski dopust na K., od tožečih strank pa je zahtevala in pričakovala, da bosta delali na kmetiji (npr. izpoved drugotožeče stranke prepis zvočnega posnetka z dne 27. 10. 2020, strani 43). Tožeči stranki nadalje kot napačnega označita tudi zaključek sodišča prve stopnje (predzadnji odstavek na strani 25 obrazložitve sodbe), da se je kasneje zaradi konfliktov med tožnicami in toženko nehalo delati na kmetiji, toženka pa se je odselila na kmetijo novega partnerja v K., saj je razlog, da se je nehalo delati na kmetiji, izključno na strani tožene stranke, konflikti med strankami so se začeli zato, ker je tožena stranka prenehala s kmetijo in ker je onemogočala mirno življenje in neovirano uporabo in souporabo prostorov stanovanjske hiše. V zvezi s tem zakaj se je nehalo delati na kmetiji in zakaj je tožena stranka odšla v K., bi lahko izpovedala priča S. V., ki pa ga prvostopno sodišče ni zaslišalo. Tožeči stranki nasprotujeta tudi zaključku sodišča prve stopnje, da opustitev kmetovanja ne more biti pravno upošteven razlog za razdor pogodbe o (točka 9. zadnji odstavek stran 25 in prvi odstavek stran 26 obrazložitve sodbe). Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da dogovor ne vsebuje določil o tem kako se bo gospodarilo s kmetijskimi površinami, pa menita, da je povsem absurdna, pri tem pa sodišču še očitata, da je povsem spregledalo, da je bil dogovor sklenjen zaradi prevzema kmetije in nadaljevanja kmetovanja. Ni bil problem v načinu gospodarjenja s kmetijskimi površinami, temveč v tem, da se je prenehalo gospodariti z njimi (tega ne more nadomestiti najem travnikov, ki jih priča P. kosi dvakrat na leto) in v tem, da se je kmetija pričela razprodajati in propadati. Čeprav to res ni izrecno navedeno v dednem dogovoru, pa je bilo na tem utemeljeno pravno razmerje med pravdnima strankama. Ne soglašata niti z zaključkom sodišča prve stopnje, da ne more biti pravno upoštevna okoliščina, da se je toženka brez obvestila dne 1. 9. 2016 odselila v K., ker s pogodbo ni bilo dogovorjeno skupno bivanje pravdnih strank in mu očitata, da ponovno ni upoštevalo, da je preužitkarska pogodba vrsta pogodbe, kjer preužitkar izbere osebo, ki bo zanj skrbela in od katere bo pridobil ustrezno pomoč do svoje smrti in da že iz vsebine zavez, ki pa so zapisane v pogodbi oz. dednem dogovoru izhaja, da naj bi te obveznosti izpolnjevala tožena stranka in ne tretja oseba. Ključno pri prvotožeči stranki, da se je odločila za to, da bo vse svoje premoženje prenesla na toženo stranko, je bilo v tem, da bo le-ta prevzela kmetijo in nadaljevala s kmetijsko dejavnostjo ter, da bo ta oseba tudi zanjo skrbela. Sicer ni izrecno zapisano skupno bivanje, vendar vodenje kmetije in skrb za preužitkarico na razdalji preko 100 kilometrov ni povsem realno izvedljivo oz. je nemogoče. Za to, da bi to opravljale tretje osebe, pa prvotožeča stranka ni potrebovala prvotožene stranke, to bi lahko izbrala in uredila sama, brez nje in brez da bi nanjo prenesla kmetijo in vse svoje premoženje. Tožeči stranki sodišču prve stopnje očitata, da je tudi v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe iskalo razloge za to, da ni upoštevne podlage za razdor pogodbe o preužitku in analiziralo posamezne stroške vezane na nepremičnino ter zaključilo, da pogodba o stroških nima določil. Ponovno mu očitata, da je spregledalo izpoved odvetnika G., ki je tudi povedal, da je prvotoženi stranki izrecno svetoval glede stroškov, ki jih mora prevzeti in da so stroški v zvezi z bivanjem njeni (stran 27. 30. in 31. prepisa zvočnega posnetka z dne 25. 9. 2020) in sklicujoč se na določilo 565. člena OZ zaključilo, da ima pravne posledice neizpolnjevanje tistih obveznosti, ki so izrecno določene v pogodbi. Ne glede na aleatornost pogodbe o preužitku se lahko po mnenju tožečih strank v tem konkretnem primeru glede na takšno stališče sodišča prve stopnje zaključi, da je prvotožeča stranka potem prvotoženi stranki izročila najmanj 300.000,00 EUR vredno premoženje (ocena notarke P. C. v dopisu S. A. z dne 29. 12. 2015) za to, da je s tem pridobila pravico do uporabe ene sobe (oviranje), souporabe ostalih prostorov stanovanjske hiše, obveznost plačila stroškov, prepoved obiskov, nadzor nad gibanjem (videonadzor, P.), neogrevanje prostorov, izklapljanje elektrike, ipd., ker vse to po stališču sodišča prve stopnje niso razlogi za razdor pogodbe, saj to v dednem dogovoru ni izrecno zapisano. Tožeči stranki izpostavljata, da v dednem dogovoru tudi ni izrecno zapisano, da bo prvotožena stranka vzpostavila videonadzor (pa ga je), da bo angažirala A. P. za nadzor kmetije in stanovanjske hiše (pa je to storila), da ne bo dopustila uporabe kleti in garaže, da ne bo plačevala stroškov tudi elektrike, vode in komunale, da tožeči stranki ne smeta imeti obiskov (v nasprotnem primeru sledijo prijave organom za notranje zadeve), da če bosta tožeči stranki zapuščali kraj bivanja, sledi postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, itd., itd.. Menita, da mora biti podana vsaj približna enakovrednost dajatev in protidajatev, da lahko takšna pogodba vzdrži v veljavi. V predmetni zadevi pa temu ni tako in je povsem nedopustno, nepravično in nasprotno temeljnim načelom obligacijskih razmerij takšno pogodbo vzdržati v veljavi. Navajata še, da sodna praksa, ki jo je za konkretni primer navedlo sodišče prve stopnje (sodba VSRS II Ips 131/2009), ni uporabljiva in tudi primerljiva z njim, saj ne gre za situacijo, kjer bi pogodbenik (tožeča stranka) drugemu (toženi stranki) onemogočal ali neutemeljeno odklanjal izvajanje obveznosti iz pogodbe o preužitku, temveč nasprotno tožena stranka tožeči stranki onemogoča izvajanje pogodbe (služnostna pravica stanovanja in pravica stvarnega bremena) ter neutemeljeno ne izvaja prevzetih dogovorjenih obveznosti. Sodišču prve stopnje tožeči stranki še očitata, da glede uporabe in souporabe prostorov v stanovanjskih hiši sledi toženi stranki, ko zaključi, da garaža ni bila omenjena v dednem dogovoru (je pa v stanovanjski hiši) in da je prvotožena (verjetno prvotožeča) stranka sama povedala, da tudi prej, ko je bil mož še živ svojega avta ni imela v garaži, kar vse je sodišču prve stopnje očitno zadoščalo za zaključek, da je imela prvotožeča stranka omogočeno souporabo prostorov v stanovanjski hiši, glede kleti pa prvostopno sodišče meni, da gre za neizpolnitev le neznatnega dela obveznosti, kar po 110. členu OZ ne omogoča razdora pogodbe. Za sodišče prve stopnje je glede na povedano torej zadosti, da je prvotožeča stranka lahko uporabljala sobo, imela celo kopalnico in souporabo kuhinje. Tožeči stranki menita, da bi, če bi ozko upoštevali samo nezmožnost uporabe garaže in kleti, to mogoče še lahko bila neizpolnitev le neznatnega dela obveznosti, če pa zadevo obravnavamo kot celoto, pa po njunem mnenju temu ni tako. Strinjata se s stališčem sodišča prve stopnje, da je razdor pogodbe predvidena pravna sankcija samo zaradi bistvenih razlogov oziroma kršitev, ko zaradi njih ni mogoče doseči namena pogodbe, menita pa, da je v tem primeru prišlo prav do tega, da so nastopili bistveni razlogi in kršitve, zaradi katerih ni mogoče doseči namena pogodbe in jo je zato potrebno razvezati. Tožeči stranki v zvezi z njegovimi zaključki in ugotovitvami, ki se nanašajo na ogrevanje prostorov v predmetni stanovanjski hiši, da je dokazni postopek dokazal, da toplotne črpalke ni odstranila toženka, da je toplotno črpalko odpeljal bivši partner toženke in da zato toženki ni moč očitati, da je želela tožnicama z odklopom toplotne črpalke onemogočati ogrevanje vode in s tem bivanje v hiši, da se je že pred tem dogodkom preselila k novemu partnerju v K., ipd., sodišču prve stopnje očitata, da je nekritično spregledalo, da je nesporno, da je tožena stranka kot prevzemnica in lastnica nepremičnin odgovorna tudi za to, da so stanovanjski prostori ogrevani oziroma da ima stanovanjska stavba urejeno ogrevanje prostorov in zagotovljeno toplo vodo (tega res tudi ni navedeno v dednem dogovoru, je pa povsem jasno, da je za normalno bivanje v hiši potrebno zagotoviti tudi ogrevanje) ter da na to ne more vplivati in tudi ne opravičevati tožene stranke okoliščina, da naj bi toplotno črpalko odmontiral njen bivši partner, ker naj bi bila njegova in, da se je tožena stranka preselila k novemu (sedaj tudi bivšemu) partnerju S. V. v K. Tožeči stranki sta bili dve leti brez tople vode, eno zimo sta preživeli v mrazu, brez ogrevanja, ki sta si ga nato morali urediti sami. Pri tem po njunem mnenju tudi ni nepomembno, da je to ogrevanje na drva in da tožena stranka preprečuje tožečima strankama tudi hrambo drv, ipd.. Tudi problem ogrevanja po njunem prepričanju izkazuje, da tožena stranka ni izpolnjevala svojih obveznosti, sprejetih z dednim dogovorom. Nesporno je urejeno in nemoteno ogrevanje stanovanjskih prostorov ena od osnovnih življenjskih potreb vsakega človeka. Ureditev toplotnega ogrevanja vode in hiše je bila in je obveznost tožene stranke, ki pa je ni izvršila. Kot napačen tožeči stranki označita tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so izvedeni dokazi pokazali, da ni šlo za preprečevanje obiskov nasploh, temveč, da je že prej prišlo do spora med toženko in pričo V. U., osebnim prijateljem prvotožeče stranke. Sodišču prve stopnje očitata, da veliko pozornosti namenja V. U. in njegovem odnosu do toženke (točka 12 obrazložitve sodbe), čeprav to po njunem mnenju ni relevantno za ugotavljanje (ne)izvajanja, oz. kršitev obveznosti tožene stranke do tožečih strank. Po njuni oceni je nesporno, da je tožena stranka nedopustno posegala v osebnostne pravice in v pravico do zasebnosti tožečih strank iz 35. člena Ustave RS, saj jima je dejansko skušala preprečiti oz. je preprečevala obiske prijateljev in se vmešavala v to, s kom se družita ali prijateljujeta (o tem izpovedujeta obe tožeči stranki), kdo prespi v stanovanjski hiši, ipd. Menita namreč, da sodišče prve stopnje nima prav, ko zaključi, da je bilo opisano toženkino odklanjanje prisotnosti U. naperjeno primarno zoper njega, ne pa v socialno izoliranje prve tožnice. Tožena stranka je skušala s svojim ravnanjem vplivati na stike tožečih strank z drugimi osebami in jih tudi onemogočati. To se ni nanašalo samo na prvotožečo stranko in U., temveč tudi na drugotožečo stranko in njene prijatelje. Zadeva je postala še bolj potencirana in neznosna, ko je tožena stranka montirala videonadzor, ki je spremljal vhod v stanovanjsko hišo in angažirala pričo P., da je spremljal dogajanje v hiši. Zahteva za razdor pogodbe ne izhaja zaradi nastalega konfliktnega razmerja zaradi priče U. (kot to ugotavlja sodišče), temveč zaradi nedopustnega in neupravičenega vmešavanja tožene stranke v zasebnost tožečih strank in s tem preprečevanje normalnega in dostojnega bivanja v hiši. Sodišču prve stopnje nadalje očitata, da se je veliko ukvarjalo tudi s tem, s kom se je oz. sta se družili ali prijateljevali tožeči stranki, kje in kolikokrat sta prespali drugod ipd., ni se pa ukvarjalo s tem, da je tožena stranka onemogočala izvrševanje sprejetih obveznosti. Vztrajata tudi pri trditvah, da je tožena pridobila tujega človeka A. P. za nadzor ipd. (opisano tudi v 1. odstavku točke 13. na strani 30 obrazložitve sodbe) in menita, da je povsem nepomembno, če so se s P. poznali že prej in, da je bilo angažiranje le-tega v danih razmerah povsem nerazumno dejanje, ki je nenazadnje povzročilo konflikte med prvotožečo stranko in P. To pa ni povsem njuna zadeva (kot to napačno ugotavlja sodišče prve stopnje na strani 31 obrazložitve sodbe), ampak je posledica tega, da je tožena stranka angažirala P. kot nekakšnega ″upravitelja in nadzornika‶, ki je deloval po njenem naročilu oz. navodilu. Do konfliktov med prvotožečo stranko in P. ne bi prišlo (ki sta se kot to ugotavlja tudi prvostopno sodišče, prej dobro razumela), če ne bi le-ta nedopustno posegal v bivanje in življenje tožečih strank v stanovanjski hiši. Po njuni oceni sodišče prve stopnje nima prav, ko zaključi, da trditev, da naj bi priča P. maltretiral tožnici po ukazu toženke, v danem postopku ni bila potrjena“ in izpostavljata, da sploh ne bi smelo priti do nikakršnega oviranja njune (so)uporabe stanovanjske hiše s strani P., kaj šele do maltretiranja. Menita, da je nesporno, da je bil P. ″podaljšana roka" tožene stranke, če pa je ona vedela za vsako njegovo ″maltretiranje‶ oz. za nedopustno poseganje, pa to po njuni oceni ni pomembno, saj je pomembno le to, da je to še ena od okoliščin, ki je bistveno vplivala na to, da tožeči stranki zahtevata razdor pogodbe. Ob tem po njunem mnenju tudi ni nepomembno, da tožena stranka v bodoče ne bo sama izvajala svojih obveznosti, kot je že izkazano in je tudi sama potrdila in, da bo lahko ponovno angažirala kakšnega „P.“, da bo to opravil namesto nje. Kot edinstven pa tožeči stranki označita zaključek sodišča prve stopnje (v zadnjem odstavku 13. točke na strani 31 obrazložitve sodbe), ko navaja, da je dobilo vtis, da prvotožnica v osebni prizadetosti pripisuje ravnanju tretjih oseb prevelik pomen. Očitata mu, da se pri tem ne vpraša, zakaj je sploh prišlo do ″osebne prizadetosti tožnice‶, ker bi to privedlo do odgovora, da je to izključno zaradi ravnanja tožene stranke pri (ne)izvajanju dednega dogovora in oviranju normalnega življenja in bivanja tožečih strank. Da pa prvotožeča stranka pripisuje velik pomen ravnanju tretjih oseb, pa je prav tako posledica ravnanja tožene stranke, ki je tretje osebe angažirala za ″nadzor‶ tožečih strank, montirala videonadzor in predvsem pri prvotožeči stranki povzročila hudo duševno stisko zaradi stalnega nadzora in spremljanja, pritiskov in onemogočanja normalnega življenja. Po prepričanju tožečih strank tudi zaključki sodišča glede videonadzora (točka 14. obrazložitve sodbe) niso sprejemljivi in so povsem napačni, saj išče ″opravičilo‶ za toženo stranko v tem, da je to zaradi varovanja premoženja v interesu vseh, pri tem pa se sklicuje na dopis toženke (priloga B13a), da naj bi stvari odtujeval tretji-J. S. in je bil zato nadzor potreben. Ob tem opozarja na to, da so bile kamere usmerjene pred vhod v stanovanjsko hišo in ne v gospodarsko poslopje, kjer je bilo premoženje, ki naj bi izginjalo, pa tudi na to, da se je J. S. (predlagan tudi za pričo v tem postopku) že prej odselil iz prostorov predmetne hiše in je v letu 2017 umrl. Zato slednji ne more biti razlog za videonadzor, kaj drugega pa v postopku tudi ni bilo izkazano. Tudi sicer pa po mnenju tožečih strank namestitev videonadzora brez vednosti, morebiti tudi soglasja tožečih strank, v povezavi z ostalimi aktivnostmi tožene stranke, predstavlja poseg v osebnostne pravice tožečih strank in kršitev dogovora. Ravnanje tožene stranke (točka 15. obrazložitve sodbe) glede prijave oziroma pobude za uvedbo postopkov ugotavljanja stalnega prebivališča tožečih strank in druge prijave s tem v zvezi, po mnenju tožečih strank ne morejo predstavljati izvajanja dednega dogovora oz. skrbi lastnice za svoje premoženje, temveč uvedeni upravni postopki predstavljajo še eno okoliščino, ki je vplivala na tožeči stranki, predvsem na njuno nemoteno bivanje in življenje tako, da sta zahtevali razdor pogodbe. Tožeči stranki odločno nasprotujeta zaključku sodišča prve stopnje (1. odstavek točke 16. stran 31 obrazložitve sodbe), da izvor nerazumevanja in konfliktov med pravdnimi strankami ni bil v (ne)izpolnjevanju pogodbe, temveč zaradi nedorečenega pravila sožitja, na katere pa se dedni sporazum ne nanaša. Ob tem izpostavljata, da je prav (ne)izpolnjevanje dednega dogovora in kršitev dogovorjenih obveznosti s strani tožeče (verjetno pravilno tožene) stranke že takoj po sklenitvi dogovora privedlo do konfliktov in nerazumevanja med pravdnimi strankami. Sodišču prve stopnje očitata, da je povsem napačno ugotovilo in povzelo dejansko stanje (2. odstavek 16. točke stran 32 in 1 odstavek stran 33 obrazložitve sodbe). Ponovno poudarjata, da ni bil nesporazum v spremenjenem načinu kmetovanja, temveč v tem, da se je kmetija pričela razprodajati in začela propadati. Ostala vprašanja, ki jih povzema sodišče, pa po njuni oceni niso vprašanja medčloveških pravil sožitja, temveč vprašanja izvajanja dednega dogovora, tudi če ni vse v njem izrecno zapisano. Dogovor je potrebno obravnavati in razlagati v obe smeri in ne samo tako, da če kaj ni zapisano (npr. stroški), tožena stranka to ni dolžna izpolnjevati. Tožeči stranki še opozarjata, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo, da je izvedeni dokazni postopek pokazal tudi to, da je prvotožena stranka konfliktna oseba, ki je v kratkem (tudi v tem obravnavanem obdobju) zamenjala dva partnerja (očeta svojih otrok V. in zadnjega partnerja S. V.), da je nestabilna glede kraja bivanja (v kratkem obdobju selitev iz Š. in nato na B., pa na to nista mogli vplivati tožeči stranki), ipd.. Izpostavljata tudi, da je drugotožena stranka, brat prvotožene stranke, L. B. v svojem pojasnilu z dne 29. 11. 2017 (listna številka 147), zakaj ne želi sodelovati v postopku mediacije, na kratko pojasni kakšna je prvotožena stranka in smiselno pritrdil navedbam tožečih strank (slabe izkušnje s prvotoženo stranko, izropana domačija, sesekan gozd, zapuščena polja, strah mame in sestre pred T. P., življenje v hiši brez ogrevanja, tople vode, ipd.), sodišču prve stopnje pa očitata, da tega sploh ni upoštevalo in je vse te navedbe v celoti spregledalo, kot je spregledalo tudi njegovo navedbo, da prič, ki so izpovedovale v prid prvotoženi stranki, ni nikoli srečal na kmetiji ali zanje slišal. Pri tem pa opozarjata še na to, da je bila večina pisnih izjav prič pripravljena enako in s strani prvotožene stranke. Sklicujeta se tudi na pisno izjavo pok. J. S. z dne 18. 1. 2017, v kateri je opisal svoje delovanje na kmetiji in ravnanje prvotožene stranke in med drugim navedel, da je bilo delo s S. (prvotoženo stranko) na kmetiji skoraj nemogoče, ni imela plana, je bila raztresena, ni je bilo doma, ipd. Opisuje pa tudi njen slab odnos do mame in tudi to, da je kmetija nazadovala. Posebno pomemben se tožečima strankama zdi tudi njegov opis, zakaj je prvotožena stranka postala do njega neprijazna in ga posledično „nagnala“ iz začasnega bivališča. Prvotožena stranka in posamezne „njene“ priče pa S. opisujejo kot alkoholika. Enako se je zgodilo tudi S. V., za katerega tudi priča M. C. (partnerka T. P.) poda oceno, da ″je pijanček‶ (stran 39 prepisa zvočnega posneta z dne 4. 9. 2020). Vloga S. V., razlogi za odhod prvotožene stranke iz Š., predvsem pa razlogi, ki bi odkazovali na ″modus operandi‶ prvotožene stranke, kot to slikovito opiše pok. J. S. v svoji izjavi, je v kmetijstvu videla samo dobiček in denar, za delo ji pa ni, pa tako niso bili raziskani. Tožeči stranki opozarjata tudi na nekritičen odnos sodišča prve stopnje do ravnanja prvotožene stranke in na to, da je razloge za nastalo stanje iskalo pri tožečih strankah in drugih osebah in ne pri ravnanju in neizvajanju obveznosti s strani prvotožene stranke. Menita, da je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje glede zahtevka za razvezo darilne pogodbe (točka 17. obrazložitve sodbe), kjer zopet išče razloge drugod in ne v tem, da se je prvotožena stranka-obdarjenka do bližnjega (svoje matere) obnašala tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenka prejeto obdržala. Povzetek tega, kar je na vprašanje sodišča v svoji izpovedi povedala prvotožeča stranka (po večurni naporni izpovedi) po oceni tožečih strank tudi ni korekten povzetek zahteve za razvezo darilne pogodbe in razlogov za to. Vse pa je opisano in obrazloženo v tožbi in nadaljnjih vlogah in tožeči stranki pri tem vztrajata. Brez ponavljanja je po njuni oceni mogoče zaključiti, da so bila ravnanja prvotožene stranke do matere takšna, da jih je mogoče opredeliti kot hudo nehvaležnost v smislu določila 540. člena OZ. Po njuni oceni je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje glede pravne opredelitve položaja drugotožeče stranke (točka 19. obrazložitve sodbe), saj niso točni zaključki sodišča prve stopnje, da druga tožnica iz zapuščine ne bi sprejela ničesar. Drugotožeča stranka je zakonita dedinja po pok. A. B. in ji po njem na celotnem ugotovljenem zapuščinskem premoženju zapustnika pripada nujni delež (tudi če ni izpodbijala veljavnosti oporoke). Zaključek, da bi v primeru razdora dednega dogovora drugotožnica ne bila upravičena do kakšnega dedno pravnega zahtevka po pok. (točka 19. stran 35 obrazložitve sodbe), je zato po njunem mnenju povsem napačen in brez pravne podlage, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tudi zahtevek druge tožnice.

5. Prvotožena stranka (v nadaljevanju: prvo toženka) je na obe pritožbi tožečih strank odgovorila, v odgovorih pa se zavzema za njuni zavrnitvi in priglaša tudi stroške odgovorov na pritožbi.

6. Pritožbi tožečih strank nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Tožnici, ki sta mama in sestra toženih strank, sta v tej zadevi trdili, da sta s prvotoženo stranko pred Okrajnim sodiščem v Velenju opr. št. D 36/2015 dne 19. 3. 2015 sklenili dedni dogovor, na podlagi katerega je prvotožena stranka prejela celotno zapuščino po pokojnem očetu A. B. S tem dednim dogovorom je prvotožena stranka v korist prve tožnice na nepremičnini parc. št. 246/0 k.o. ... ustanovila služnostno pravico stanovanja in pravico stvarnega bremena v trajanju do njene smrti. Dogovorjeno je bilo, da ima prvo tožnica pravico do brezplačnega bivanja v stanovanjski hiši na naslovu Š. ..., v obsegu ene sobe in souporabe vseh ostalih delov stanovanjske hiše ter dosmrtne oskrbe in nege s strani toženke, v zameno za navedeno je prvo toženki odstopila svoj zakoniti dedni delež v višini 1/4 na celotni zapuščini. Tak dedni dogovor ima potrditvah prvo tožnice naravo pogodbe o preužitku, ki pa je prvo toženka ne izpolnjuje, saj prvotožeči stranki ne omogoča mirnega izvrševanja dogovorjene služnosti stanovanja ter souporabe vseh ostalih delov stanovanjske hiše, prav tako zanjo ne skrbi primerno in je ne oskrbuje, iz ravnanj prvo toženke pa tudi izhaja, da pogodbe tudi v prihodnje ne bo izpolnjevala, zato prvo tožnica zahteva razvezo dednega dogovora v delu, ki je pogodba o preužitku in izbrisni zahtevek oz. podredno izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis solastninske pravice prvo tožnice na nepremičninah, glede prodane nepremičnine k.o. ... parc. št. 585/139 pa plačilo deleža kupnine (1/8, oz. 6.625,00 EUR od kupnine 53.000,00 EUR). Prvo tožnica zahteva tudi vrnitev darovane stvari po darilni pogodbi v notarskem zapisu opr. št. SV-644/03 z dne 23. 12. 2003 in sicer solastniškega deleža (1/2) na nepremičnini parc. št. 585/139 k.o. ... oz. zaradi prodaje nepremičnine, ustreznega denarnega zneska (26.500,00 EUR od kupnine 53.000,00 EUR), zaradi hude nehvaležnosti prvo toženke. Drugo tožnica pa je z dednim dogovorom prvo toženki odstopila svoj zakoniti dedni delež po pokojnem očetu v višini 1/4 zapuščine v zameno za brezplačno služnostno pravico stanovanja v obsegu izključne uporabe ene sobe v stanovanjski hiši v pritličju hiše na parc. št. 246/0 k.o. ... ter souporabe preostalih prostorov v hiši, vse do smrti drugo tožnice. Odstop dednega deleža ima po ustaljeni sodni praksi naravo darila. Drugo tožnica trdi, da ji prvo toženka ne omogoča mirnega izvrševanja služnostne pravice stanovanja niti souporabe preostalih prostorov v hiši, kar je šteti za hudo nehvaležnost, ki je razlog za preklic darilne pogodbe. Če bi sodišče štelo, da gre v tem delu za preužitek, pa je drugo tožnica zahtevala, naj se dedni dogovor v tem delu razveže, ker prvo toženka ne izpolnjuje prevzetih obveznosti. Drugo tožnica tako zahteva vrnitev darovane stvari - 1/4 delež na nepremičninah iz zapuščine po pokojnem očetu A. B., postavila je tudi izbrisni zahtevek ter plačilo ustreznega denarnega zneska zaradi prodaje nepremičnine.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 v točki 4. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da so bile pravdne stranke s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. D 36/2015 z dne 19. 3. 2015 (priloga A33) razglašene za zakonite dediče po pok. možu oz. očetu A. B., da je le-ta sicer dne 1. 10. 2014 napravil oporoko, po kateri bi bila njegova žena I. B. izključna dedinja celotne zapuščine, otroci pa ne bi dedovali, da je zapisal, da je bilo skupnim otrokom že izročena premoženjska vrednost, zaradi česar po želji oporočitelja otroci nimajo dednopravnih zahtevkov (niti nujnega deleža), je pa v oporoki dopuščal, da žena po svoji presoji kaj od zapuščine nato izroči kateremu od otrok, da je bila oporoka razglašena, nato pa so vdova in trije otroci sklenili dedni dogovor o delitvi zapuščine, da je v sklepu o dedovanju opr. št. D 36/2015 z dne 19. 3. 2015 povzet dedni dogovor, na podlagi katerega je celotno zapuščino prevzela prva toženka S. A., le-ta pa je na podlagi dednega dogovora hkrati prevzela tudi obveznosti in sicer se je bratu L. B. zavezala na račun njegovega dednega deleža plačati znesek 35.000,00 EUR v 2 obrokih: 10.000,00 EUR na dan podpisa dednega dogovora, preostalih 25.000,00 EUR pa po prejemu kupnine za hišo v V. (parc. št. 585/139 k.o. ..., katere delež 1/2 predstavlja zapuščino pok. A. B.), a najkasneje do 19. 3. 2017, v korist matere I. B. je bila na nepremičnini parc. št. 246/0 k.o. ... ustanovljena služnostna pravica stanovanja in pravica stvarnega bremena v trajanju do njene smrti, pri čemer služnostna pravica stanovanja obsega pravico do brezplačnega bivanja v stanovanjski hiši na naslovu Š., v obsegu izključne uporabe ene sobe v prvem nadstropju stanovanjske hiše in souporabo vseh ostalih delov stanovanjske hiše, prvotožena stranka pa se je hkrati zavezala, da bo za prvotožečo stranko do njene smrti primerno skrbela, ter ji pri vsakodnevnem delu in oskrbi pomagala tako, da ji bo v primeru starosti in obnemoglosti nudila ustrezno nego in oskrbo na domu ter potrebne vožnje k osebnemu zdravniku, zobozdravniku in ginekologu, poskrbela bo tudi za prehrano, v kolikor prvotožeča stranka ne bo več zmogla sama kuhati in si pripravljati hrane, v primeru, da bo potrebna domska oskrba, pa se je prvotožena stranka zavezala doplačevati stroške te oskrbe, vse do smrti upravičenke, v korist sestre K. B. pa je bila na nepremičnini parc. št. 246/0 k.o. ... ustanovljena služnostna pravica stanovanja, ki obsega pravico do brezplačnega bivanja v stanovanjski hiši na naslovu Š., v obsegu izključne uporabe ene sobe v pritličju stanovanjske hiše in souporabo vseh ostalih prostorov stanovanjske hiše, vse do smrti upravičenke. V točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zaključilo, da ima v razmerju do prvotožeče stranke ta dedni dogovor naravo pogodbe o preužitku, s katero se je glede na vsebino pogodbe prvotoženka zavezala materi omogočiti brezplačno bivanje v stanovanjski hiši na naslovu Š. v obsegu ene sobe in souporabe vseh ostalih delov stanovanjske hiše, poleg tega pa tudi za mater vse do njene smrti primerno skrbeti in ji pri vsakodnevnem delu in oskrbi pomagati, tako: da mater na njeno željo pelje k zdravniku, v trgovino in po drugih obveznostih; v primeru starosti in obnemoglosti materi nudi ustrezno nego in oskrbo na domu ter potrebne vožnje k osebnemu zdravniku, zobozdravniku in ginekologu; poskrbi za prehrano matere, v kolikor ta ne bo več zmožna sama kuhati in si pripravljati hrano, ter v primeru da bo potrebna domska oskrba, doplačevati stroške te oskrbe. Ker se v tožbi ne navaja, da bi prva tožnica potrebovala domsko oskrbo, da ne bi bila zmožna sama pripravljati hrano, ali da bi bila starostno obnemogla, niti se ne očita toženki kršitev prevzetih obveznosti na način odklanjanja dogovorjenih prevozov, prva tožnica pa je tudi povedala, da ima svoj avto in ga tudi sama vozi in da doslej ni imela zgoraj opredeljenih potreb in zahtev do toženke, v tožbi pa je podala le sklepanje, da toženka zgoraj določenih obveznosti v bodoče ne bo izvajala, je sodišče prve stopnje zaključilo, da razlog za zahtevano razvezo pogodbe o preužitku ni v kršitvi obveznosti v sklopu potrebne in dogovorjene vsakodnevne pomoči in oskrbe prvo tožnice, temveč ″le‶ očitek, da s svojimi ravnanji ne omogoča prvi tožnici nemotenega brezplačnega bivanja v stanovanjski hiši na naslovu Š. v obsegu ene sobe in souporabe vseh ostalih delov stanovanjske hiše. V točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil eden razlogov za sklenitev dednega dogovora (nagib) med strankami, da se bo na posestvu nadaljevala kmetijska dejavnost s strani prevzemnice toženke, saj so o tem izpovedale obe tožnici in toženka, vendar je ocenilo, da nagib ne vpliva na veljavnost pogodbe, če to ni izrecno dogovorjeno. Ugotovilo je, da se je prvo leto od podpisa dednega dogovora na kmetiji dejansko delalo, kasneje pa se je zaradi konfliktov med tožnicami in prvo toženko nehalo delati na kmetiji, prvo toženka se je odselila skupaj s hčerkama na kmetijo novega partnerja v K., travnike pa ima od tedaj v najemu priča P. in tam kosi vsaj dvakrat na leto, vmes pa pusti da trava zraste. Je pa zaključilo, da kmetovanje na prevzeti kmetiji ni bilo del pogodbeno prevzetih obveznosti prvo toženke, dedni dogovor pa tudi ne vsebuje določil o tem, na kakšen način se bo gospodarilo s kmetijskimi površinami, posledično je zato še zaključilo, da opustitev kmetovanja (pred tem pa zatrjevano nepravilno kmetovanje) ne more biti pravno upošteven razlog za razdor pogodbe o preužitku, ker navedeno ne vpliva na izpolnjevanje dejansko prevzetih obveznosti prvo toženke, ki so določene v dednem sporazumu. Enako je zaključilo tudi za tožbeno navedbo, da se je dne 1. 9. 2016 prvo toženka brez vsakršnega pisnega ali ustnega obvestila preselila s hčerkama v K., ker s pogodbo o preužitku ni bilo dogovorjeno skupno bivanje pravdnih strank. V isti točki obrazložitve je sodišče prve stopnje še zaključilo, da tudi tožbena trditev, da prvo toženka prve tožnice ni razbremenila stroškov položnic RTV, Telekoma-stacionarni telefon, grobnine in stroškov psa, kljub nenehnim pozivom prve tožnice, naj to stori, ne more biti upoštevna podlaga za razdor pogodbe o preužitku, saj pogodba o teh stroških nima določil. Strošek RTV prispevka je obveznost imetnika RTV sprejemnika in ni vezan na lastnika nepremičnine. Strošek telefona je vezan na naročnika. Strošek grobnine je vezan na nosilca najema groba. Strošek za veterinarsko oskrbo psa je vezan na imetnika psa. Noben od naštetih stroškov ni avtomatično obveznost prvo toženke, če sama ni imetnica sprejemnika, telefona, psa ali najemnica groba. Takšne morebitne obveznosti tožnice bi sicer prvo toženka lahko prevzela, vendar bi tak dogovor morali stranki opredeliti v pogodbi, dedni dogovor pa o teh stroških ne govori. V točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje nadalje še ugotovilo, da je prvo tožnica imela dostop do kuhinje in kopalnice spodaj, da ji prvo toženka uporabe sobe, kuhinje in kopalnice ni preprečevala, za garažo pa je ugotovilo, da v dednem dogovoru ni bila omenjena, tudi sicer pa prvo tožnica tudi prej, ko je bil mož še živ, svojega avta ni imela v garaži, ampak zunaj, v primeru slabega vremena pa pod marofom. Glede kletnih prostorov je sodišče prve stopnje v isti točki obrazložitve ugotovilo, da klet obsega dve shrambi, da se je ena shramba kasneje odklenila, do druge pa tožnici še vedno nimata dostopa. Je pa zaključilo, da zaklenjen del kleti v primerjavi z omogočeno izključno uporabo dogovorjene sobe in souporabo ostalih delov hiše pomeni neizpolnitev le neznatnega dela obveznosti, kar pa po 110. členu OZ ne omogoča razdora pogodbe. V zvezi z odklopom toplotne črpalke, zaradi katerega prvo tožnica naj ne bi mogla uporabljati in posledično koristiti tople vode, pa je sodišče prve stopnje v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da toplotne črpalke ni odstranila prvo toženka, da jo je odmontiral njen bivši partner, ker je bila njegova last, zato je zaključilo, da prvo toženki ni mogoče očitati, da je želela tožnicama z odklopom toplotne črpalke onemogočiti ogrevanje vode in s tem bivanje v hiši. Nadalje je še ugotovilo, da je prvo toženka, ki se je pred tem dogodkom že preselila k novem partnerju v K., poslala mojstra v Š., da je predelal ogrevanje nazaj na centralno peč na drva, da sta po dveh dneh tožnici, ker po njunem mnenju to ni bilo dobro narejeno, saj da je nekaj pokalo, nehali kuriti na drva in sta ogrevali prostore s krušno pečjo in na elektriko, voda pa greli na štedilniku, o tem, kako se bo naprej uredilo ogrevanje pa se s prvo toženko nista pogovarjali, saj sta bili z njo takrat že v sporu, o tem, da tudi potem ogrevanje naj ne bi delalo, pa toženka ni bila obveščena. Ugotovilo je tudi, da je v letu 2016 prvo toženka res izpraznila vodo iz centralnega ogrevanja, saj se je sama odselila v K., tožnic pa ni bilo v Š., da je o tem pisno obvestila tožnici, ker ju ni dobila na telefon. V točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da prvo toženka tožnicama ni preprečevala obiskov nasploh, temveč, da je že pred tem, ko je prvo toženka prevzela kmetijo, prišlo do spora med prvo toženko in pričo V. U., osebnim prijateljem prve tožnice, da je verbalni spor prvo tožnice in priče U. s prvo toženko v dveh opisanih dogodkih prerasel v fizičnega zaradi posamičnih dejanj bodisi priče bodisi prve tožnice in da fizičnih obračunov ni pričela prvo toženka, da je prvo tožnica omogočila delovanje priče U. na kmetiji (jemanje komposta, rezanje trte), ne da bi se o tem seznanilo prvo toženko in zaključilo, da so takšna samovoljna ravnanja prve tožnice in njenega prijatelja dejansko pomenila negiranje dednega dogovora v delu, da je bila kmetija izročena v last prvo toženke. Ker je šlo za osebni konflikt med prvo toženko in U. zaradi med njima nerazrešenih zadev, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo v tožbi opisano toženkino odklanjanje prisotnosti U. naperjeno primarno zoper njega, ne pa v socialno izoliranje prve tožnice, da je med prvo tožnico in prvo toženko obstajal nesporazum glede vloge U. že pred podpisom dednega dogovora in neodvisno od njega in da zato takega od prej nastalega konfliktnega razmerja ni mogoče uporabiti kot razlog za razdor kasneje podpisanega dednega dogovora. Sodišče prve stopnje je v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da A. P. ni bil povsem tujec v Š., da je bil dolgoletni znanec pravdnih strank, ki mu prvo toženka po sporu s tožnicama izročila ključ od hiše, da je enkrat na dan nahranil psa, ker včasih v hiši ni bilo nikogar, da je šel v hišo le po hrano za psa in zato, da je pogledal, da ne spušča kje voda, kar mu je prvo toženka tudi naročila. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev pa je še zaključilo, da dejanje toženke, da je izročila ključ od hiše dolgoletnemu znancu, v danih razmerah, ko z materjo in sestro niso več normalno komunicirale, ni bilo neobičajno in nerazumno, saj je nenazadnje kot lastnica odgovorna za stanje objekta in potrebuje blizu osebo za morebitno intervencijo, ker sta se prvo tožnica in P. prej dobro razumela pa tudi ni pričakovala konfliktov med njima, do katerih je kasneje prišlo in jih je sodišče ocenilo kot njuno zadevo. Zaključilo je še, da tožnici nista dokazali, da naj bi ju P. maltretiral po ukazu prvo toženke. Glede montaže reflektorja s kamero nad garažnimi vrati ob glavnem vhodu v hišo na naslovu Š. pa je sodišče prve stopnje v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da ta montaža med pravdnima strankama ni bila sporna, je pa zaključilo, da je bila prvo toženka kot lastnica objektov upravičena nanje montirati reflektorje s kamero. Ker so bili nesporno usmerjeni na dvorišče in ne v bivalne prostore, pa s tem ni prišlo do kršenja osebnostnih pravic in dednega dogovora. Glede na navedbe tožečih strank in tožene stranke o tem, da naj bi izginjale stvari iz kmetije, je še presodilo, da je z vidika varovanja premoženja taka naprava v interesu vseh stanovalcev, saj je ugotovilo, da naj bi nekdo tretji odtujeval stvari, zaradi česar je zaključilo, da je bil določen nadzor dejansko potreben. V točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je prvo toženka Upravno enoto M. obvestila, da naj tožeči stranki ne bi več prebivali na naslovu Š. ..., vendar sta bila nato postopka ustavljena, njuno bivališče pa je ostalo prijavljeno Š. Ker pa tudi morebiti ugotovljeno drugo dejansko bivališče tožnic ne bi imelo nobenega vpliva na njune pravice in obveznosti iz dednega dogovora, je zaključilo, da tudi očitano dejanje prvo toženke ne more biti tehten razlog za razdor dednega dogovora. Končno je v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje še ugotovilo in zaključilo, da je predvsem med prvo tožnico in prvo toženko prišlo do osebnih nerazumevanj in nato verbalnih in celo fizičnih konfliktov, katerih izvor pa ni bil v (ne)izpolnjevanju pogodbe, temveč nedorečena pravila sožitja glede določenih zadev, na katere pa se dedni sporazum ne nanaša, da se nerešena vprašanja med pravdnimi strankami ne nanašajo neposredno na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, pač pa posredno vsem udeleženim zmanjšujejo kvaliteto bivanja pod isto streho. Zahtevke prvo tožnice v zvezi z darilno pogodbo, sklenjeno v letu 2003 med prvo tožnico in prvo toženko, je sodišče prve stopnje obravnavalo v točkah 17. in 18. obrazložitve izpodbijane sodbe, pri tem pa ugotovilo in zaključilo, da vsi opisani nesporazumi med prvo tožnico in prvo toženko, ki so se pojavili v letu 2016 in vsa ugotovljena ravnanja prvo toženke ne pomenijo takšne nehvaležnosti toženke, da bi utemeljevali preklic darilne pogodbe. Posledično je sodišče prve stopnje zavrnilo vse tožbene zahtevke prvo tožnice do prvo toženke. V točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obravnavalo še zahtevke drugo tožnice in ugotovilo, da drugo tožnica potem, ko je bila na zapuščinski obravnavi seznanjena z vsebino očetove oporoke, da je mami zapustil vse premoženje in da otrokom ne pripada po oporoki nič, niti nujni deleži, ni izrazila nobenih zahtevkov do zapuščine, na pobudo sodnice pa so v dogovor v njeno korist vključili služnost stanovanja, nadalje, da prvo toženka tudi njej ni preprečevala bivanja v domači hiši in da ima zaklenjena klet oz. del kleti v primerjavi z omogočeno izključno uporabo dogovorjene sobe in souporabo ostalih delov hiše značaj neizpolnitve neznatnega dela obveznosti, kar pa po 110. členu OZ ne omogoča razdora pogodbe. Zaključilo je tudi, da ni pravilna v tožbi podana pravna opredelitev pogodbe med drugotožečo stranko in prvo toženko, saj upoštevaje oporoko pok. A.B. druga tožnica nima nobenih dednopravnih upravičenj do zapuščine. Ni izpodbijala veljavnosti oporoke, oporoko je sprejela, zato v primeru, da ne bi bil sklenjen dedni dogovor, druga tožnica iz zapuščine ne bi prejela ničesar. Tudi iz tega razloga je zato zahtevek za izročitev deleža 1/4 celote na nepremičninah k.o. ... in k.o. ... sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da je iz tega vidika dejansko druga tožnica tista, ki je prejela darilo s tem, ko je bila v njeno korist z dednim dogovorom ustanovljena osebnost služnost stanovanja, z razdorom dednega dogovora pa bi osebno služnost stanovanja v hiši Š. izgubila, ne da bi bila upravičena do kakšnega dednopravnega zahtevka do zapuščine po pok. očetu. V primeru, da bi prišlo do razdora dednega dogovora z dne 19. 3. 2015, ker ni izkazala dedne pravice, zaradi neobstoja pravne podlage po presoji sodišče prve stopnje ni upravičena niti do vtoževanega denarnega zahtevka za izplačilo dela kupnine od prodane nepremičnine v Varpoljah. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi vse tožbene zahtevke druge tožnice. V točki 20. obrazložitve izpodbijane sodne odločbe se je opredelilo še do ugovora prvo tožene stranke zoper izdane sklepe o začasnih odredbah in mu ugodilo, saj je glede na zavrnitev vseh njunih tožbenih zahtevkov zaključilo, da tožeči stranki nista s stopnjo verjetnosti izkazali vtoževanih nedenarnih in denarnih terjatev tožnic, kar pa je pogoj za izdajo začasne odredbe. Zaradi navedenega se je izkazal ugovor prvo toženke kot utemeljen, sodišče prve stopnje pa je posledično izdane sklepe o začasni odredbi spremenilo tako, da je predlog tožnic za izdajo začasne odredbe zavrnilo in posledično razveljavilo tudi nalog organizaciji za plačilni promet L. d.d., da mora toženi stranki S. A. ali komu drugemu po njenem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska do 39.750,00 EUR, za katerega je izdalo začasno odredbo, s toženkinega računa in v zemljiški knjigi vpisano prepoved razpolaganja na podlagi sklepa z dne 21. 5. 2019. K pritožbi tožečih strank zoper izpodbijano sodno odločbo v točkah od I.1. do I.9. izreka:

10. Tožeči stranki ne moreta uspeti s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 4. odstavka 286. člena ZPP in posledično zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče S. V. kot prepoznega iz razloga, ker ga nista predlagali najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, pa tudi z navedbo, da je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zagrešilo z neenakim obravnavanjem tožeče in tožene stranke, kar naj bi storilo s tem, da kot prepoznega (ker je bil predlagan po prvem naroku za glavno obravnavo) ni izvedlo dokaza tožečih strank z zaslišanjem priče S. V., izvedlo pa je dokaz z vpogledom v kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Velenju2, ki ga je prav tako po prvem naroku predlagala prvotožena stranka. Iz določbe 1. odstavka 286b. člena ZPP namreč izhaja, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Glede na to, da je sodišče prve stopnje že na naroku dne 25. 9. 2020 ocenilo, da je dokazni predlog za zaslišanje priče S. V. prepozen in ga posledično tudi ni izvedlo, dokaznemu predlogu prvo tožene stranke z vpogledom v kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Velenju pa je ugodilo na naroku dne 4. 9. 2020, sta bili tožnici že na naroku dne 25. 9. 2020 seznanjeni s stališčem sodišča prve stopnje o prekluziji dokaza z zaslišanjem priče S. V. in tudi z zatrjevanim neenakim obravnavanjem pravdnih strank, zato bi morali po oceni pritožbenega sodišča to kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati že na tem naroku, pa je nista niti na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 27. 10. 2020. Da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo oziroma pravilno z neizvedbo dokaznega predloga z zaslišanjem priče S. V. kršilo določilo 4. odstavka 286. člena ZPP oziroma zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ter da je isto absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka zagrešilo tudi z neenakim obravnavanjem pravdnih strank tožnici tako prvič navajata šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, kar pa je očitno prepozno in zato neupoštevno, saj zatrjevana kršitev ne predstavlja nobene od kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 286b. člena ZPP).

11. Ker sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem priče S. V. ni izvedlo iz razloga, ker je bil ta dokaz predlagan prepozno, ne pa morebiti zato ker bi bila izvedba tega dokaza nepotrebna, zaradi neizvedbe tega dokaza posledično tudi ni moglo priti do nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot to sodišču prve stopnje povsem neutemeljeno očitata tožnici v pritožbi.

12. V skladu s 1. odstavkom 564. člena OZ se s pogodbo o preužitku ena stranka (preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnik) prenesla lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve. Prevzemnikove obveznosti se lahko v skladu s 565. členom OZ dogovorijo v obliki občasnih denarnih dajatev, nudenju življenjskih potrebščin, oskrbovanju, zagotovitvi stanovanjskega prostora, prepustitvi uživanja določenega zemljišča in podobno. V skladu s 1. odstavkom 568. člena OZ se lahko razveza te pogodbe zahteva, če pogodbenika živita skupaj in se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje nevzdržno, v skladu z 2. odstavkom istega zakonskega določila pa lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti.

13. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da glede na trditve tožečih strank razlog za zahtevano razvezo pogodbe o preužitku ni v kršitvi obveznosti v sklopu potrebne in dogovorjene vsakodnevne pomoči in oskrbe prvo tožnice-gledano izključno s stališča pogodbeno opredeljenih pravic in obveznosti strank, temveč le v očitkih, da prvo toženka s svojimi ravnanji ne omogoča prvi tožnici, enako pa velja tudi za drugo tožnico, nemotenega bivanja v stanovanjski hiši na naslovu Š. v obsegu ene sobe in souporabe vseh ostalih delov stanovanjske hiše, saj, kar nenazadnje potrjuje tudi tožeča stranka sama v pritožbi, ni bilo zatrjevano, da bi prvo tožnica potrebovala domsko oskrbo, da ne bi bila zmožna sama pripravljati hrane, ali da bi bila starostno obnemogla, niti se ne očita prvo toženki kršitev prevzetih obveznosti na način odklanjanja dogovorjenih prevozov, prva tožnica pa je tudi povedala, da ima svoj avto in ga tudi sama vozi in da doslej ni imela zgoraj opredeljenih potreb in zahtev do toženke, v tožbi pa je podala le sklepanje, da toženka zgoraj določenih obveznosti v bodoče ne bo izvajala, kar pa glede na sedanje ugotovljeno dejansko stanje ne zadošča. Drugačno stališče tožečih strank, izraženo v pritožbi, da je iz danih okoliščin razvidno, da bodoče obveznosti ne bodo izpolnjene, da so odnosi med pravdnima strankama takšni, da objektivno ne bodo omogočali izvajanja preužitkarske pogodbe, ker prvo toženka sama obveznosti do mame ne bo izvrševala in da bo to vršila po tretji osebi, ter njuno stališče, da zakon poleg neizpolnjevanja obveznosti kot razlog za razvezo pogodbe predvideva tudi nevzdržnost skupnega življenja, pa je zmotno, saj v tem konkretnem primeru pravdne stranke ne živijo več skupaj, s pogodbo o preužitku tudi ni bilo dogovorjeno skupno bivanje pravdnih strank, prav tako pa tudi ni bilo dogovorjeno, da prvo toženka svojih obveznosti ne bi smela izpolnjevati po tretji osebi. Tožnici sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata še, da pri sprejemu tega zaključka ni upoštevalo izpovedi priče odvetnika J. G., saj ta zaključek v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe predstavlja zgolj opredelitev sodišča prve stopnje o podani trditveni podlagi tožečih strank in opredelitev do same narave dednega dogovora, dejanske ugotovitve in zaključke v zvezi z nagibom za sklenitev takšnega dednega dogovora ter v zvezi z zatrjevanimi razlogi za razvezo dednega dogovora v razmerju do prvo tožeče stranke pa sodišče prve stopnje sprejme šele v točkah od 9. obrazložitve izpodbijane sodbe dalje, pri čemer iz točke 9. obrazložitve povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi z zatrjevanimi razlogi za razvezo dednega dogovora upoštevalo tudi izpoved priče odvetnika J. G. Res je odvetnik G. izpovedoval o pogovorih med pravdnimi strankami pred sklenitvijo dednega dogovora, ki so se nanašali tudi na obveznosti, ki naj bi jih prvo toženka po prevzemu kmetije prevzela, vendar iz njegove izpovedi ne izhaja to, kar v pritožbi zatrjuje tožeča stranka, da je na podlagi njegove izpovedi in izpovedi obeh tožnic nesporno, da je do dednega dogovora prišlo zato, ker je bila prvo toženka pripravljena prevzeti kmetijo in nadaljevati s kmetovanjem, da je bilo torej tudi kmetovanje na kmetiji z dednim dogovorom prevzeta obveznost prvo toženke, čeprav ta obveznost v samem dednem dogovoru ni bila zapisana, saj že iz tistega dela izpovedi kot priče zaslišanega odvetnika G., ki ga v pritožbi povzema tudi tožeča stranka, izhaja, da ne ve, ali sklep o dedovanju to vsebuje ali ne. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje v točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bil prevzem kmetije in nadaljevanje kmetijske dejavnosti na prevzetem posestvu sicer eden izmed razlogov, nagibov za sklenitev dednega dogovora, ni pa bilo kmetovanje na prevzeti kmetiji del pogodbeno prevzetih obveznosti, saj dedni dogovor zapisa te obveznosti ne vsebuje. Drugačno dokazno nepodprto stališče tožečih strank, izraženo v pritožbi, da je kmetovanje na prevzeti kmetiji predstavljalo prevzeto obveznost prvo toženke, da brez te obveznosti do sklenitve dednega dogovora sploh ne bi prišlo, ter da opustitev kmetovanja posledično pomeni neizpolnjevanje prevzetih obveznosti, pa je po oceni pritožbenega sodišča iz zgoraj navedenih razlogov zmotno in nima opore v izvedenih dokazih.

14. Ker kmetovanje na prevzeti kmetiji ne predstavlja dela pogodbeno prevzetih obveznosti prvo toženke, posledično, kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe, opustitev kmetovanja ali morebitno nepravilno kmetovanje tudi ne more biti pravno upošteven razlog za razdor pogodbe. Za odločitev o pritožbi so tako pravno nepomembne vse tiste pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi izpodbija in polemizira z zaključki sodišča prve stopnje o razlogih in tudi času opustitve kmetovanja prvo toženke na prevzeti kmetiji, zato se do njih pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo.

15. Načeloma je pritrditi tožeči stranki, da je preužitkarska pogodba pogodba, pri kateri preužitkar izbere osebo, ki bo zanj skrbela in od katere bo pridobil ustrezno pomoč (v obliki dajatev in storitev) do svoje smrti. Kljub temu pa je sodna praksa že zavzela stališče, da če ni izrecnega drugačnega dogovora pogodbenih strank, za doseganje namena tovrstne pogodbe, ki je v nudenju potrebne pomoči v obliki dogovorjenih dajatev in storitev, sobivanje ni potrebno, ker se preužitkarju dogovorjena pomoč lahko zagotovi tudi v primeru, če s preužitkarskim zavezancem ne živita skupaj, po potrebi tudi s pomočjo tretje osebe. To pa hkrati pomeni, da tudi skrhanost odnosov, če ni dogovora o skupnem bivanju, ne predstavlja okoliščine, da se dogovorjena pogodba (v bodoče) ne bi mogla izpolnjevati. Ker v tem konkretnem primeru skupno bivanje prvo tožnice in prvo toženke ni bilo izrecno dogovorjeno, spori med pravdnimi strankami in skrhanost odnosov med njimi ne predstavlja upoštevnega razveznega razloga. Ob predhodnem zaključku, da kmetovanje na prevzeti kmetiji ne predstavlja pogodbeno prevzete obveznosti prvo toženke in ob pravilnem stališču, da se lahko potrebna oskrba (pomoč) zagotovi tudi s pomočjo tretje osebe, tožeča stranka ne more vzbuditi dvoma v pravilnost tega zaključka sodišča prve stopnje s pritožbenimi navedbami, da vodenje kmetije in skrb za preužitkarico na razdalji preko 100 km ni povsem realno izvedljivo oziroma je nemogoče. Ker se v tej zadevi presoja konkretno pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, pa so za odločitev v zadevi pravno povsem nepomembne pritožbene navedbe tožeče stranke, da za to, da bi to opravljale tretje osebe, ni potrebovala prvotožene stranke, saj bi to lahko izbrala in uredila sam, brez nje in brez da bi nanjo prenesla kmetijo in vse premoženje.

16. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z zaključki sodišča prve stopnje v točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je strošek RTV prispevka obveznost imetnika RTV sprejemnika in ni vezan na lastnika nepremičnine, da je strošek telefona vezan na naročnika, strošek grobnine na nosilca najema groba, strošek za veterinarsko oskrbo psa pa na imetnika psa, ter da posledično nobeden od naštetih stroškov ni avtomatično obveznost prvo toženke, če sama ni imetnica sprejemnika, telefona, psa ali najemnica groba, da pa bi takšne morebitne obveznosti tožnice prvo toženka sicer lahko prevzela, vendar bi tak dogovor morali stranki opredeliti v pogodbi. Ker pa dedni dogovor o teh stroških, kar pritožbeno ni izpodbijano, ne govori, je ob pravilni uporabi določil od 237. do 239. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki se v skladu z 248. členom SPZ smiselno uporabljajo tudi za osebno služnost stanovanja, pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tudi dejstvo, da prvo toženka prvo tožnice ni razbremenila plačila teh stroškov, ne more predstavljati upoštevnega razloga za razdor pogodbe o preužitku. Pravilnosti tega zaključka sodišča prve stopnje tožeča stranka ne more izpodbiti niti s sklicevanjem na izpoved priče odvetnika G., da je prvo toženi stranki izrecno svetoval glede stroškov, ki jih mora prevzeti in da so stroški v zvezi z bivanjem njeni, saj ti njegovi nasveti pri sklenitvi dednega dogovora očitno niso bili upoštevani.

17. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da mora biti kljub aleatornosti pogodbe o preužitku podana vsaj približna enakovrednost dajatev in protidajatev, da lahko takšna pogodba vzdrži v veljavi, da pa v tem primeru le-ta evidentno ni podana glede na to, da je prvo tožeča stranka prvo toženi stranki izročila najmanj 300.000,00 EUR vredno premoženje za to, da je s tem pridobila pravico do uporabe ene sobe (oviranje), souporabe ostalih prostorov stanovanjske hiše, obveznost plačila stroškov, prepoved obiskov, nadzor nad gibanjem (videonadzor, P.), neogrevanje prostorov, izklapljanje elektrike, ipd., pa predstavljajo v skladu s 337. členom ZPP nedopustne pritožbene novote, saj tožeči stranki nista navedli prav nobenega razloga, zakaj teh dejstev brez svoje krivde nista mogli navajati pravočasno že v postopku pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP9, zato jih pritožbeno sodišče pri odločitvi o pritožbi ne more upoštevati.

18. Ker sodišče prve stopnje v tej zadevi sploh ni ugotovilo neizpolnjevanja pogodbe oziroma ni ugotovilo neizpolnjevanja pogodbe v znatnem delu s strani prvo toženke, prav tako pa tudi ni ugotovilo, da bi prvo toženka tožnici onemogočala pri izvrševanju njune služnosti stanovanja, tožeča stranka neutemeljeno zavrača tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso in sicer na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 131/2009 z obrazložitvijo, da le-ta ni uporabljiva, ker v tej zadevi ne gre za situacijo, kjer bi pogodbenik drugemu onemogočal ali neutemeljeno odklanjal izvajanje obveznosti iz pogodbe, temveč nasprotno tožena stranka tožeči stranki onemogoča izvajanje pogodbe ter neutemeljeno ne izvaja prevzetih dogovorjenih obveznosti.

19. Nedopustno pritožbeno novoto v skladu s 337. členom ZPP predstavljajo tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da je garaža, glede katere je sodišče prve stopnje v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da ni bila omenjena v dednem dogovoru, v stanovanjski hiši, saj je v postopku pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka glede garaže navajala zgolj to, da je prvo tožena stranka zunanje prostore garaže zaklenila (tožbena navedba) in da garaža pri skednju ostaja zaprta (prva pripravljalna vloga), zato tudi tega novega dejstva, da je garaža v stanovanjski hiši in da zato sodi med t.i. ostale dele stanovanjske hiše, glede katerih je bila dogovorjena souporaba tožeče stranke, pritožbeno sodišče ne more upoštevati pri svoji odločitvi o pritožbi.

20. Brez upoštevanja tega dejstva pa se izkaže za povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe, da garaža ni bila omenjena v dednem dogovoru in da zato nemožnost uporabe le-te ne more predstavljati upoštevnega razloga za razdor preužitkarske pogodbe.

21. Četudi bi bilo pritrditi tožeči stranki, da je za normalno bivanje v hiši potrebno zagotoviti tudi ogrevanje in da je prvo toženka kot lastnica nepremičnine odgovorna za to, da ima stanovanjska stavba urejeno ogrevanje prostorov in zagotovljeno toplo vodo, pa je ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih tožeča stranka v pritožbi konkretizirano niti ne izpodbija, so pa dokazno podprte, da toplotne črpalke ni odstranila prvo toženka, temveč po njenem odhodu iz Š. njen bivši partner, ki je bil lastnik toplotne črpalke, da je prvo toženka po tem dogodku poslala v Š. mojstra, da je ogrevanje vode predelal nazaj na centralno peč na drva, da sta tožnici po dveh dneh nehali kuriti na drva in sta prostore ogrevali s krušno pečjo in na elektriko, vodo pa greli na štedilniku iz razloga, ker po njunem mnenju to ni bilo dobro narejeno, saj da je nekaj pokalo, ker pa sta bili s prvo toženko že v sporu, pa se z njo nista pogovarjali o tem, kako se bo naprej uredilo ogrevanje, ter da o tem, da tudi potem ogrevanje naj ne bi delalo, prvo toženka ni bila obveščena, po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da prvo toženki ni mogoče očitati, da je želela tožnicama z odklopom toplotne črpalke in izklopom ogrevanja onemogočiti ogrevanje vode in normalno bivanje v hiši, zato tudi ravnanja prvo toženke, ki se nanaša na probleme s toplotno črpalko in ureditvijo ogrevanja prostorov in vode, ni mogoče opredeliti kot neizpolnjevanje pogodbeno prevzete obveznosti prvo toženke, za kar se pritožbeno neutemeljeno zavzema tožeča stranka.

22. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe, da zaklenjen del kleti (eden od dveh prostorov v kleti) v primerjavi z omogočeno izključno uporabo dogovorjene sobe in souporabo ostalih delov hiše pomeni neizpolnitev le neznatnega dela obveznosti, kar pa v skladu s 110. členom OZ ne omogoča razdora pogodbe. Kot je razvidno iz pritožbe tožečih strank takšnemu zaključku sodišča prve stopnje za primer, če bi šlo za neizpolnitev pogodbenih obveznosti zgolj v tem delu (pa tudi v delu, ki se nanaša na garažo), niti ne nasprotujeta, menita pa, da skupaj s preostalimi neizpolnitvami obveznosti kot celota to ne predstavlja več le neizpolnitve v neznatnem delu, vendar sodišče prve stopnje, temu pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, v tem primeru kakšnih drugih neizpolnitev prevzetih obveznosti ni ugotovilo.

23. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je dokazni postopek pokazal, da s strani prvo toženke ni šlo za preprečevanje obiskov nasploh, temveč, da je že prej prišlo do spora med njo in pričo V. U., saj je takšen dejanski zaključek sodišča prve stopnje dokazno podprt, sprejet na podlagi cele vrste izvedenih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje povsem ustrezno in skrbno dokazno ocenilo, upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP, vse pa natančno obrazložilo v točki 12. izpodbijane sodbe. Na vse te razloge se kot na pravilne, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo opisano toženkino odklanjanje prisotnosti U. naperjeno primarno zoper njega, ne pa v socialno izoliranje prve tožnice. Povsem pavšalni in brez opore v izvedenem dokazu so namreč očitki tožeče stranke v pritožbi, da se to ni nanašalo samo na prvo tožečo stranko in U., temveč tudi na drugo tožečo stranko in njene prijatelje, saj tožeča stranka ne konkretizira nobenih drugih oseb, katerih obiske naj bi prvo toženka še preprečevala.

24. Tudi očitek tožečih strank, da se je sodišče prve stopnje dosti ukvarjalo s tem, s kom se je oziroma sta se družili ali prijateljevali tožeči stranki, kje in kolikokrat sta prespali, ni pa se ukvarjalo s tem, da je tožena stranka onemogočala izvrševanje sprejetih obveznosti, je povsem neutemeljen. Z zatrjevanim „prijateljevanjem“ se je sodišče ukvarjalo ravno iz razloga, ker sta tožeči stranki sami trdili, da jima je prvo toženka njihove obiske preprečevala in da jima je tudi s tem onemogočala normalno bivanje v stanovanjski hiši Š. t.j. da je tudi s tem kršila svoje prevzete obveznosti in jima posegala v osebnostne pravice in v pravico do zasebnosti, zagotovljeno s 35. členom Ustave RS.

25. Po oceni pritožbenega sodišča so pravno pravilni tudi vsi dejanski in pravni zaključki sodišča prve stopnje v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na trditve tožečih strank o nadzoru, ki naj bi ga nad kmetijo in stanovanjsko hišo, posledično pa tudi nad njima, po ukazu (navodilih) prvo toženke izvajal A. P. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na vse razloge, ki jih je v tej točki obrazložitve v zvezi s temi trditvami tožeče stranke navedlo sodišče prve stopnje. Tudi po oceni sodišča prve stopnje v danih okoliščinah, ko z materjo in sestro niso več komunicirale, dejanje prvo toženke, ko je po odhodu v K. iz razloga, ker v Š. pogosto ni bilo nikogar, izročila ključ od hiše dolgoletnemu znancu, ni bilo neobičajno in nerazumno, saj glede na to, da sta se prva tožnica in P. prej dobro razumela, utemeljeno ni pričakovala konfliktov med njima, do katerih je kasneje sicer prišlo. Pravilno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da je prvo toženka kot lastnica odgovorna za stanje objekta in potrebuje blizu osebo za morebitno intervencijo3. Neutemeljene, ker so dokazno nepodprte, so navedbe tožeče stranke v pritožbi, da je do konfliktov med pričo P. in prvo tožnico prišlo zaradi njegovega nedopustnega poseganja v bivanje in življenje tožnic v stanovanjski hiši po ukazu (navodilu oziroma naročilu) prvo toženke, saj je sodišče prve stopnje dokazno podprto ugotovilo, da je do konfliktov med njima sicer prišlo, vendar ne po ukazu prvo toženke, da so ti konflikti zgolj njuna zadeva in sta vsak osebno odgovorna za posledice njunih dejanj, saj je prvo toženka P. naročila zgolj to, da je šel v hišo po hrano za psa in pogledal, da ne spušča kje voda.

26. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da prvo tožnica v svoji osebni prizadetosti pripisuje prevelik pomen ravnanju tretjih oseb, kar je zaključilo sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku točke 13. obrazložitve izpodbijane sodbe, zaradi ravnanj prvo toženke, ki je tretje osebe angažirala za nadzor tožečih strank, montirala videonadzor in predvsem prvo tožnici povzročila hudo duševno stisko zaradi stalnega nadzora in spremljanja, pritiskov in onemogočanja normalnega življenja, saj ta njena navedba nima opore v izvedenem dokaznem postopku in dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki vseh opisanih ravnanj prvo toženke ni ugotovilo.

27. Po oceni pritožbenega sodišča so povsem pravilni tudi vsi zaključki sodišča prve stopnje v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na montažo videonadzora, zato se v izogib ponavljanju tudi v tem delu v celoti sklicuje na vse razloge, ki jih je v izpodbijani sodbi navedlo že sodišče prve stopnje. Ker tožeči stranki ne izpodbijata zaključka sodišča prve stopnje v tej točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da sta obe pravdni stranki, torej tudi tožeča stranka sama, podali navedbe o tem, da naj bi izginjale stvari iz kmetije, so v nasprotju z njenimi predhodnimi navedbami in posledično tudi neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da ta ugotovitev ne more biti razlog za videonadzor oziroma njegovo potrebnost, četudi je domnevni odtujevalec stvari (J. S.) kasneje umrl. Že obstoj takšnega dogodka v preteklosti sam po sebi nakazuje na potrebnost videonadzora, še zlasti v danih okoliščinah, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da na naslovu Š. pogosto ni bilo nikogar. Ker je sodišče prve stopnje v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe dokazno podprto (na podlagi dopisa prvo toženke v prilogi A38, ki ga je kot dokaz predlagala celo tožeča stranka sama) ugotovilo, da je prvo toženka o tem, da bo novembra priklopila varnostne kamere zaradi varovanja premoženja, tožnici obvestila, tudi sicer pa so bile njene dimenzije takšne, da je bila mimoidočim takoj vidna, so povsem neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da je bil videonadzor nameščen brez vednosti in soglasja tožeče stranke.

28. Povsem pavšalna pa je navedba tožeče stranke v pritožbi, da uvedeni upravni postopki s strani prvo toženke predstavljajo še eno okoliščino, ki je vplivala na tožeči stranki, predvsem na njuno nemoteno bivanje in življenje tako, da sta zahtevali razdor pogodbe, saj ne pojasni, na kakšen način so ti postopki tožečo stranko lahko ovirali pri bivanju, glede na to, da je sodišče prve stopnje v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, tega pa tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija, da tudi morebitna prijava drugega dejanskega bivališča v skladu z 241. členom SPZ na osebno služnost nima vpliva.

29. Kot je bilo že večkrat pojasnjeno je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo in zaključilo, da vsaj v znatnem delu ni prišlo do neizpolnjevanja dednega dogovora in z njim prevzetih obveznosti prvo toženke, zato je neutemeljeno vztrajanje tožeče stranke v pritožbi, da je do nesporazumov in konfliktov med pravdnima strankama prišlo prav zaradi neizpolnjevanja dednega dogovora in kršitev dogovorjenih obveznosti s strani tožeče (verjetno pravilno prvo tožene) stranke, ne pa, kot to zaključuje sodišče prve stopnje v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe, zaradi nedorečenih pravil sožitja, na katere pa se dedni dogovor ne nanaša. Po oceni pritožbenega sodišča je upoštevaje vse pravno pravilne razloge, ki jih je za takšen zaključek navedlo sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, tudi ta zaključek sodišča prve stopnje povsem pravilen, drugačno stališče tožeče stranke v pritožbi pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje, zmotno in nima opore v izvedenih dokazih. Ker tožeča stranka ni dokazala, da bi poleg v dednem dogovoru izrecno zapisanih obveznosti, prvo tožena stranka prevzela še kakšne druge „nezapisane“ obveznosti, tožeča stranka ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je potrebno dogovor obravnavati in razlagati v obe smeri in ne samo tako, da če kaj ni zapisano (npr. stroški) tožena stranka to ni dolžna izpolnjevati.

30. Vprašanje značaja in siceršnje konfliktnosti katere koli od pravdnih strank v tej zadevi, v kateri se ugotavlja (ne)izpolnjevanje z dednim dogovorom prevzetih obveznosti in obstoj kršitev sklenjenih dogovorov (tudi v zvezi z ustanovljeno osebno služnostjo stanovanja za obe tožnici), ne predstavlja pravno odločilnega dejstva za razsojo, zato se do tovrstnih navedb tožeče stranke sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati, posledično pa so pravno nepomembne tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, v katerih se sklicuje na konfliktnost prvo toženke, na njene vedenjske in značajske poteze in v katerih sodišču prve stopnje očita, da je vse njene tovrstne navedbe, pa tudi dokaze, ki so jih potrjevali (npr. izjava J. S. z dne 18. 1. 2017, pojasnilo drugo toženca z dne 29. 11. 2017), pri svoji odločitvi spregledalo. Ker niso pravno pomembne za odločitev o pritožbi, se do teh pritožbenih navedb tožeče stranke pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo.

31. Pritožbeno sodišče ne razume povsem dobro, kaj je tožeča stranka želela povedati s svojo pritožbeno navedbo v zvezi z zaključki sodišča prve stopnje v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe (glede zahtevka za razvezo darilne pogodbe oziroma pravilno preklica darila zaradi hude nehvaležnosti), da povzetek tega, kar je na vprašanje sodišča v svoji izpovedi povedala prvotožeča stranka (po večurni naporni izpovedi) ni korekten povzetek zahteve za razvezo darilne pogodbe in razlogov za to, da pa je vse opisano in obrazloženo v tožbi in nadaljnjih vlogah in da tožeča stranka pri tem vztraja. Če pa je s to pritožbeno navedbo želela pojasniti, zakaj s svojo izpovedbo (ni v celoti) potrdila svojih navedb v zvezi z razlogom za preklic darila (huda nehvaležnost prvo toženke kot obdarjenke), t.j. da je dolgotrajnost zaslišanja vplivala na njeno sposobnost izpovedovanja, in predlagati, da se to okoliščino upošteva pri dokazni oceni tega izvedenega dokaza in ugotovitvi dejanskega stanja, pa s takšno pritožbeno navedbo ne more uspeti. Če so pri izvedbi dokaza z njenim zaslišanjem obstajale kakšne okoliščine, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na sposobnost in pravilnost izpovedovanja prvo tožnice, bi o njihovem obstoju morala tožeča stranka obvestiti že sodišče prve stopnje ob izvedbi tega dokaza, da bi lahko takšno okoliščino pri dokazni oceni ustrezno upoštevalo že to sodišče. Iz zapisnika o naroku z dne 27. 10. 2020, na katerem je bila prvo tožnica zaslišana in iz zapisnika o prepisu zvočnega posnetka dela glavne obravnave, ki se nanaša na njeno izpoved, pa kaj takega ne izhaja, zato so trditve tožeče stranke v pritožbi o obstoju teh okoliščin pri njenem zaslišanju ostale nedokazane in so kot takšne neutemeljene.

32. Darovalec lahko prekliče darilno pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi obdarjenec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal (1. odst. 540. čl. OZ).

33. Pritožbeno sodišče glede na ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih tožeča stranka s pritožbo niti ne izpodbija konkretizirano, da je prvo tožnica kot nehvaležnost prvo toženke opredelila njeno obnašanje do g. V., ter dejstva, da je začela prodajati stvari s kmetije, da je sprožila postopek prijave spremembe bivališča za tožnico pri UE, pooblastila soseda P. in montirala kamere, soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da opisana ravnanja in tudi že predhodno opisani nesporazumi med prvo tožnico in prvo toženko, ki so se pojavili v letu 2016, ne pomenijo takšne nehvaležnosti toženke, da bi utemeljevali preklic darilne pogodbe, saj ne dosegajo standarda hude nehvaležnosti.

34. Sodišče prve stopnje je tako v zvezi z zahtevki prvo tožeče stranke zoper toženo stranko povsem pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ki ga je pritožbeno sodišče v bistvenem povzelo že v točki 9. obrazložitve te sodne odločbe in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določila 103. člena OZ, 110. člena OZ ter 1. in 2. odstavka 568. člena OZ, 237. do 239. člena SPZ v zvezi s 1. odstavkom 247. člena SPZ, ter določila 1. odstavka 540. člena OZ, ko je zavrnilo vse tožbene zahtevke prvo tožnice, saj je ugotovilo, da ni prišlo do znatnega neizpolnjevanja preužitkarske pogodbe, do kršitve obveznosti, prevzetih z dednim dogovorom, prav tako pa tudi ne do hude nehvaležnosti prvo toženke, ki bi utemeljevala preklic darila.

35. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevki drugo tožnice do tožene stranke, ki se nanašajo na kršitve obveznosti prvo toženke v zvezi z dogovorjeno služnostjo stanovanja v korist druge tožnice, da je drugo tožnica zadovoljna s sobo, ki jo uporablja, da ima ves čas ključ od hiše, da ji dostop do sobe ni bil nikoli onemogočen, prav tako pa ima tudi možnost uporabljati ostale dele hiše, razen ene shrambe v kleti, da ji torej prvo toženka ni preprečevala bivanja v domači hiši, da ima zaklenjen le del kleti v primerjavi z omogočeno izključno uporabo dogovorjene sobe in souporabo ostalih delov hiše značaj neizpolnitve le neznatnega dela obveznosti, kar pa v skladu s 110. členom OZ ne omogoča razdora pogodbe, je materialno pravno pravilna (na podlagi 103. člena OZ) odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrnejo tudi tožbeni zahtevki drugo tožnice zoper prvo toženo stranko, saj ne obstajajo razlogi za razvezo pogodbe o ustanovitvi osebne služnosti stanovanja v korist drugo tožnice, vsebovane v dednem dogovoru.

36. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in to tudi ni pritožbeno izpodbijano, da je druga tožnica po tem, ko je bila z njo seznanjena, sprejela oporoko pokojnega očeta, s katero je mami zapustil vse premoženje in določil, da otrokom ne pripada po oporoki nič, niti nujni delež. Prav tako pritožbeno tudi ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe, da sama ni izrazila nobenih zahtevkov do zapuščine (tekom tega postopka tako tudi ni nikoli trdila, da je v zapuščinskem postopku uveljavljala nujni delež). Ob takšnih dejanskih ugotovitvah pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni pravilna v tožbi podana pravna opredelitev pogodbe med drugotožečo in prvotoženo stranko, t.j., da naj bi šlo za darilo drugotožeče stranke prvotoženi stranki, saj v primeru razdora dednega dogovora drugo tožnica ne bi bila upravičena do kakšnega dedno pravnega zahtevka po pokojnem očetu in da zato, ker ni izkazala dedne pravice zaradi neobstoja pravne podlage ni upravičena niti do vtoževanega denarnega zahtevka za izplačilo dela kupnine od prodane nepremičnine v V. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah, da v zapuščinskem postopku ni izrazila nobenih zahtevkov do zapuščine (tudi nujnega deleža ne), je namreč neutemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da drugi tožnici kot zakoniti dedinji, čeprav veljavnosti oporoke ni izpodbijala, pripada nujni delež.

K pritožbi tožečih strank zoper odločitev točkah II.1. do II.3. izreka izpodbijane sodne odločbe:

37. Ker tožeča stranka s pritožbo glede končne odločitve o tožbenih zahtevkih obeh tožnic ni uspela, kar posledično pomeni, da je s to sodno odločbo postala izpodbijana sodna odločba v delu, v katerem so bili zavrnjeni vsi tožbeni zahtevki obeh tožečih strank (t.j. v točkah od I.1. do I.9. izreka) pravnomočna, je že iz tega razloga povsem pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodne odločbe, da verjetnost vtoževanih denarnih in nedenarnih terjatev tožečih strank ni izkazana niti s stopnjo verjetnost. To pa pomeni, da ni izpolnjen že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe iz 1. odstavka 270 oziroma 1. odstavka 272. člena ZIZ. Posledično je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se že iz tega razloga ugodi ugovoru prvo toženke in da se izdani sklepi o začasni odredbi spremenijo tako, da se predlog(i) tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v celoti zavrnejo ter razveljavijo opravljena dejanja zavarovanja (t.j. nalog organizaciji za plačilni promet, da mora toženi stranki S. A. ali komu drugemu po njenem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, za katerega je izdalo začasno odredbo, s toženkinega računa in zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, vpisana v zemljiški knjigi na podlagi sklepa o začasni odredbi).

38. Vsi ostali pritožbeni očitki v pritožbi zoper sklep, vsebovan v točkah II.1. do II.3. izreka izpodbijane sodne odločbe so zaradi navedenega postali pravno nepomembni in se do njih pritožbeno sodišče iz tega razloga tudi ne bo posebej opredeljevalo.

K pritožbi tožečih strank glede stroškovne odločitve, vsebovane v točkah III. 1. in III.2. izreka izpodbijane sodne odločbe:

39. Pritožba odločitve o stroških pravdnega postopka ne izpodbija konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, je tudi njuna pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

40. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodna odločba obremenjena s katero od drugih tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

41. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodni odločbi pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi v celoti zavrnilo in izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje potrdilo v celoti (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

42. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, prvo toženki pa mora povrniti vse njene potrebne stroške obeh odgovorov na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je prvo toženki priznalo naslednje stroške odgovorov na pritožbo: 400 točk za sestavo odgovora na pritožbo z dne 4. 2021 po Tarifni številki 27/6 in 52,80 EUR za stroške plačila DDV po 2. odstavku 12. člena OT v zvezi s tem odgovorom, 1000 točk za sestavo odgovora na pritožbo z dne 26. 2. 2021 po Tarifni številki 21/1 OT in 132,00 EUR za stroške plačila DDV po 2. odstavku 12. člena OT, tako da skupaj znašajo potrebni pritožbeni stroški prvo toženke za odgovora na pritožbi tožeče stranke, upoštevaje vrednost točke po OT v času odmere stroškov 0,60 EUR, 1.024,80 EUR, ki sta jih tožeči stranki nerazdelno dolžni povrniti prvo toženki v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka.

1 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 3. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Gre za sodbo Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. II K 59940/2019 z dne 20. 6. 2020, ki je postala pravnomočna dne 3. 7. 2020, torej za sodbo, ki je bila izdana po prvem naroku za glavno obravnavo v tej pravdni zadevi, ki je bil opravljen dne 6. 9. 2019. 3 Do takšne intervencije je v skladu z izpovedbo priče P. tudi dejansko prišlo, ko je puščala voda v hlevu.