Jedro

Tožnik se je poškodoval, ko je s sodelavcem polagal mediapan ploščo (dimenzija 260 x 207 cm, debeline 3,8 cm in teže 159,50 kg) na delovno mizo krožno-žagalnega stroja. Sporna mediapan plošča sama po sebi ni bila nevarna stvar, prav tako pa njeno polaganje na delovno mizo krožno-žagalnega stroja ni predstavljalo nevarne dejavnosti. Nevarna stvar je le tista, ki s svojimi negativnimi vplivi povzroči obstoj večje nevarnosti za nastanek škode od običajne (zaradi lastnosti svari same oziroma zaradi okoliščin, ki vplivajo na to povečano nevarnost). Sporna mediapan plošča pa teh kriterijev ne izpolnjuje. Kolikor pa stvar postane nevarna zaradi nepravilne uporabe, pa to ni nevarna stvar v smislu določbe 149. člena OZ, temveč se to dejstvo presoja v okviru ugotavljanja krivdne odgovornosti povzročitelja škode (prvi odstavek 131. člena OZ).

Za nastalo škodo tožena stranka krivdno odgovorna, ker tožnika ni ustrezno poučila oziroma, mu ni dala potrebnih navodil o pravilnem delu pri polaganju mediapan plošče (z dimenzijami, kakršne je imela tudi mediapan plošča, pri kateri je prišlo do poškodbe tožnika) na delovno mizo krožno-žagalnega stroja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje v I. točki izreka s sklepom, ki ni pod pritožbo, dovolilo spremembo tožbe. V II. točki izreka je tožniku prisodilo znesek v višini 11.464,84 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih pripadajočih mesečnih zneskov, kot to izhaja iz 2. točke izreka. V III., IV. in V. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna bruto regres za letni dopust za leto 2011, 2012 in 2013 v zneskih, kot izhajajo iz omenjenih točk izreka, od njih odvede akontacijo dohodnine, neto zneske pa izplača tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v letu, ko je tožnik pridobil pravico do regresa za letni dopust, dalje do plačila. V VI. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem delu tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo regresa za letni dopust skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. V VII. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.454,45 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se z obširno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika in mu naloži v plačilo pravdne stroške, oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da za nesrečo pri delu tožena stranka ni objektivno odgovorna, saj mediapan plošča sama po sebi ni nevarna stvar. Med transportom takšne plošče sicer lahko pride do nevarnih situacij, vendar pa zaradi tega ta plošča še ni nevarna stvar. Sporna ugotovitev sodišča prve stopnje glede objektivne odgovornosti je tudi v nasprotju s sodno prakso vrhovnega sodišča in višjih sodišč. Sodišče prve stopnje je glede temelja nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iz izpodbijane sodbe niti ni razvidno, kako je do nesreče prišlo, okoliščine, ki bi jih moralo ugotavljati sodišče prve stopnje, pa je ugotavljal kar izvedenec. Tožena stranka je imela navodila glede delovne operacije prevoza in razreza mediapan plošče, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka teh navodil ni imela, napačna. Ker je prišlo do škodnega dogodka pri polaganju mediapan plošče na mizo krožno-žagalnega stroja, se je sodišče prve stopnje nepotrebno ukvarjalo s pravilnostjo transporta mediapan plošče in v zvezi s tem glede uporabe viličarja kot delovnega pripomočka. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik k nesreči ni prispeval, saj je pri delu ravnal samovoljno in v nasprotju z navodili delodajalca. V tem delu je sicer obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju, saj sodišče najprej ugotavlja, da sta tožnik in sodelavec ravnala nepravilno, v neskladju s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, ko sta ročno dvigovala ploščo, nato pa zaključi, da se tožnik s svojim ravnanjem ni po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede višine vtoževanega tožbenega zahtevka iz naslova izgube na dohodku. Tožena stranka je namreč tožniku ponudila možnost, da se zaposli kot hišnik in receptor na Srednji A. šoli. To ponudbo je tožnik izrecno zavrnil, kar je odločilno za presojo vprašanja izgube na dohodku (in odgovornosti zanjo). Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je ugotovilo, da ni dokazano, da je šola dejansko razpolagala z delovnim mestom, ki bi bilo za tožnika ustrezno glede na njegove zdravstvene omejitve. Pri ponudbi tožene stranke sicer sploh ni šlo za ponudbo zaposlitve pri drugem delodajalcu (po 92. členu ZDR-1), kot je to zmotno pravno okvalificiralo sodišče prve stopnje. Tožniku namreč ni bilo ponujeno delo pri drugem delodajalcu. Tožnik je zavrnil ustrezno in primerno delovno mesto, ki mu ga je ponudila tožena stranka. Tožena stranka je tudi dokazala, da tožnik proti plačilu redno izvaja fizične storitve (dela na črno), vendar pa v zvezi s tem sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič B.B. in C.C., ki jih je predlagala tožena stranka. Ob tem je tudi zmotno ocenilo poročilo detektivske varnostne agencije z dne 13. 4. 2015, iz katerega izhaja, da je tožnik izvajal različna dela na črno in to na različnih objektih. Tožnik tudi ni dokazal, da je poskušal dobiti drugo zaposlitev, s čimer bi zmanjšal izgubo na dohodku. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno dokazno ocenilo izpovedbe zaslišanih strank in prič in ni obrazložilo, zakaj je verjelo le tistim delom izpovedb, ki so korist tožniku. Izjava D.D. z dne 28. 9. 2011 ne more biti verodostojen dokaz, saj je D.D. izpovedal, da je to izjavo pripravil tožnik in da je pred podpisom sploh ni prebral, pri čemer D.D. v letu 2011 ni znal niti govoriti niti pisati v slovenskem jeziku. Sodišče prve stopnje tudi ni dokazno ocenilo prijave zavarovanca (tožene stranke) z dne 27. 5. 2011, kjer je bil s časovno distanco slabih dveh let opisan škodni dogodek, delovni proces, materialna sredstva, priložene pa so bile tudi ustrezne fotografije. Sodišče prve stopnje je prav tako zmotno tolmačilo izvedensko mnenje, svoje izvedensko delo pa je izvedenec opravil nepopolno. Sodišče se do pripomb tožene stranke na to izvedensko mnenje ni opredelilo, izvedenec pa je pri pripravi izvedenskega mnenja prekoračil svoja pooblastila, (saj je sam zaslišal stranke in priče). Sodišče prve stopnje prav tako ni ugotovilo obstoja vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nesrečo pri delu. Za nesrečo pri delu je sicer v celoti odgovoren tožnik, saj je imel za delo na razpolago vso potrebno opremo, bil je seznanjen z navodili, kako izpeljati delovni postopek transporta in razreza mediapan plošče, pri teh delih pa je imel tudi dolgoletne izkušnje. S tem, ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič B.B. in C.C. je ravnalo v nasprotju s 4. členom ZPP, zavrnitev zaslišanja predlagane priče E.E. pa je v nasprotju z 286. členom ZPP. Sodišče prve stopnje prav tako neutemeljeno ni opravilo poizvedb na ZPIZ in FURS, ki ju je predlagala tožena stranka, saj ni šlo za t.i. informativne dokaze. Te dokaze bi moralo sodišče pridobiti tudi glede na 34. člen ZDSS-1. Neutemeljena zavrnitev dokaznih predlogov pa predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da naj bi bila obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju, saj naj bi sodišče prve stopnje po eni strani ugotovilo, da naj bi tožnik in sodelavec ravnala nepravilno, neskladno s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, ko sta ročno dvigovala ploščo, nato pa naj bi kljub temu zaključilo, da se tožnik s svojim ravnanjem ni po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Med tema ugotovitvama je le navidezno nasprotje, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek o tem, da se tožnik ni po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti, utemeljilo s tem, da tožnik ni bil poučen o pravilnem in varnem delovnem procesu oziroma o varnem delu z mediapan ploščo. Tožnikovo izpostavljanje nevarnosti je sodišče prve stopnje presojalo v povezavi z njegovo nepoučenostjo o varnem delu, ne pa v povezavi s tem, ali je tožnik delo opravljal v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu oziroma navodili tožene stranke. Bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedenim torej ni podana.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko ni zaslišalo predlaganih prič B.B., C.C. in E.E., oziroma ker ni opravilo poizvedb na ZPIZ in FURS glede postopka ugotavljanja tožnikove invalidnosti in dela na črno. Sodišče je dolžno izvesti dokaze za ugotavljanje odločilnih dejstev, ni pa mu treba izvajati dokazov, če so le-ti nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, če so nerelevantni, ker naj bi se z njimi dokazovalo pravno nepomembno dejstvo, oziroma če so ti dokazi neprimerni za ugotovitev določenega spornega dejstva.

8. V zvezi s pritožbenim očitkom o neizvedbi zgoraj omenjenih predlaganih dokazov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 19. 6. 2015 razvidno, da je bil B.B. predlagan za zaslišanje v zvezi z zatrjevanjem tožene stranke, da je tožnik delal na črno in za to delo dobil plačilo. Predlagana priča naj bi tožnika videla na objektu F. cesta 17, ko je pomagal pri tesarstvu C.C. s.p. Ker v dokaznem predlogu tožene stranke ni navedeno, ali priča ve, da je tožnik za svoje delo prejel plačilo (kar bi lahko vplivalo na višino tožbenega zahtevka tožnika), je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza kot nepotrebnega utemeljeno zavrnilo. Le dejstvo, zatrjevano po toženi stranki, da naj bi tožnik delal na tem objektu (o čemer naj bi izpovedovala predlagana priča) ni odločilno za presojo utemeljenosti višine tožnikovega tožbenega zahtevka.

9. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo priče C.C., ki ga je tožena stranka prav tako predlagala v pripravljalni vlogi z dne 19. 6. 2015. Ker je iz obrazložitve tega dokaznega predloga razvidno, da naj bi C.C. sodeloval s tožnikom že v času, ko je bil zaposlen pri toženi stranki (tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo v oktobru 2011), in da sodeluje z njim tudi v času podaje dokaznega predloga (torej v juniju 2015), pritožbeno sodišče zaključuje, da tudi navedena priča glede na obrazložitev dokaznega predloga ne bi mogla izpovedovati o tožnikovem delu v vtoževanem obdobju (tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izgubo na zaslužku v obdobju od prenehanja delovnega razmerja do decembra 2014). Poleg tega je iz listinske dokumentacije razvidno, da je tožnik vložil v spis tudi izjavo navedene priče (A22), v kateri ta opisuje tožnikovo pomoč. Tudi iz te izjave pa ne izhaja, da naj bi tožnik to pomoč priči nudil v vtoževanem obdobju in ali je za to dobil plačilo. Poleg tega iz izjave ne izhaja, da bi jo tožnik pridobil po postopku, določenem v 236.a členu ZPP, zato sodišča prve stopnje k zaslišanju navedene priče ni zavezovala niti določba šestega odstavka 236.a člena ZPP. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi izvedbo dokaza za zaslišanje predlagane priče C.C. utemeljeno zavrnilo.

10. Odločitev sodišča prve stopnje, da priče E.E. ne bo zaslišalo zato, ker naj bi tožena stranka ta dokazni predlog podala prepozno, je zares napačna, kot to navaja tožena stranka v pritožbi. Tožena stranka je zaslišanje navedene priče sicer predlagala po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, vendar takoj po tem, ko se je kot sporno izpostavilo vprašanje glede izvedbe usposabljanja iz varstva pri delu ter varstva pred požarom tožnika. Glede na to tožena stranka z dokaznim predlogom za zaslišanje navedene priče, ki je bila direktor družbe G. d.o.o., ki je izdala potrdilo o uspešno opravljanem teoretičnem preizkusu usposobljenosti za varno delo in varstvo pred požarom (B15), ob upoštevanju četrtega odstavka 286. člena ZPP ni bila prekludirana. Sodišče prve stopnje pa je ta dokazni predlog zavrnilo tudi kot nepotreben, tej ugotovitvi pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka namreč ne temelji na ugotovitvi, da tožnik ni uspešno opravil teoretičnega preizkusa usposobljenosti za varno delo in varstvo pred požarom, temveč predvsem na tem, da tožnik ni imel ustreznih navodil glede razreza in polaganja mediapan plošč na mizo krožno-žagalnega stroja.

11. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke za pribavo podatkov od ZPIZ glede ponovnega ugotavljanja invalidnosti tožnika in višine nadomestila oziroma za pribavo podatkov FURS o delu in pridobivanju zaslužka tožnika na črno. Glede na tretji odstavek 226. člena ZPP sodišče pribavi listino od državnega organa ali osebe, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila, pod pogojem, da stranka predhodno ne more doseči, da se ji ta listina izroči ali pokaže. Ker tožena stranka ob podaji tega dokaznega predloga (narok za glavno obravnavo dne 3. 5. 2016) ni navajala, da spornih listin oziroma podatkov od ZPIZ in FURS ni uspela pridobiti, sodišče prve stopnje tega dokaznega predloga glede na že omenjeni tretji odstavek 226. člena ZPP po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno ni izvedlo.

12. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal premoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu, do katere je prišlo 21. 7. 2009, ko si je pri polaganju mediapan plošče na delovno mizo krožno-žagalnega stroja poškodoval levo ramo. Zaradi poškodbe pri delu je postal invalid III. kategorije invalidnosti. Ker mu tožena stranka glede na omejitve iz odločbe ZPIZ z dne 8. 4. 2011 (A5) ni mogla zagotoviti drugega delovnega mesta, ustreznega tem omejitvam, mu je dne 2. 9. 2011 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (A9), na podlagi katere je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 17. 10. 2011 (datum prenehanja delovnega razmerja med strankama ni bil sporen). Odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo je tožnik prejel od Zavarovalnice H. d.d., razliko iz naslova odbitne franšize pa mu je izplačala tožena stranka. V tem individualnem delovnem sporu je pa tožnik vtoževal izgubo na zaslužku v višini razlike med prejemki iz naslova nadomestila za invalidnost oziroma nadomestila za brezposelnost in minimalno plačo, do katere bi bil upravičen, če bi bil pri toženi stranki še zaposlen.

13. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so za odškodninsko obveznost tožene stranke podane vse z zakonom predpisane predpostavke. Ugotovilo je, da je podana tako objektivna kot tudi krivdna odgovornost tožene stranke, da je tožniku škoda dejansko nastala, da je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, pri čemer tožnik k nastali škodi ni prispeval. Glede na to je praktično v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev (razen v zvezi z ugotovitvijo, da je podana tudi objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo), zato se v izogib ponavljanju na te ugotovitve sodišča prve stopnje, da je podana odškodninska obveznost tožene stranke, le sklicuje.

14. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da se je tožnik poškodoval, ko je s sodelavcem polagal mediapan ploščo (dimenzija 260 x 207 cm, debeline 3,8 cm in teže 159,50 kg) na delovno mizo krožno-žagalnega stroja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo za tožnika najbolj obremenjujoče zaustavljanje plošče, ko sta jo s sodelavcem polagala na delovno mizo (na njegovo levo ramo je ob tem opravilu delovala sila 41,8 kg, kar je tudi povzročilo poškodbo tožnikove leve rame). Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno navedbo tožene stranke, da sporna mediapan plošča sama po sebi ni bila nevarna stvar, prav tako pa njeno polaganje na delovno mizo krožno-žagalnega stroja ni predstavljalo nevarne dejavnosti. Nevarna stvar je le tista, ki s svojimi negativnimi vplivi povzroči obstoj večje nevarnosti za nastanek škode od običajne (zaradi lastnosti svari same oziroma zaradi okoliščin, ki vplivajo na to povečano nevarnost). Sporna mediapan plošča pa teh kriterijev ne izpolnjuje. Kolikor pa stvar postane nevarna zaradi nepravilne uporabe, pa to ni nevarna stvar v smislu določbe 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), temveč se to dejstvo presoja v okviru ugotavljanja krivdne odgovornosti povzročitelja škode (prvi odstavek 131. člena OZ).

15. Pritožbeno sodišče pa zaključuje, da izvedeni dokazi nudijo dovolj podlage za ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za nastalo škodo tožena stranka krivdno odgovorna, ker tožnika ni ustrezno poučila oziroma mu ni dala potrebnih navodil o pravilnem delu pri polaganju mediapan plošče (z dimenzijami, kakršne je imela tudi mediapan plošča, pri kateri je prišlo do poškodbe tožnika) na delovno mizo krožno-žagalnega stroja. Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da je imela izdelana navodila glede operacije prenosa in razreza mediapan plošč, vendar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik glede tega opravila ni imel navodil in da je tožena stranka dopuščala tak način dela, kot sta ga pri polaganju mediapan plošče opravljala tožnik in njegov sodelavec (zaradi česar je prišlo do poškodbe). Svojo ugotovitev glede navedenega je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na tožnikovo izpovedbo in na izpovedbo priče I.I. (ki je bil vodja obrata in ki je dajal navodila zaposlenim - izpovedba priče na naroku za glavno obravnavo dne 3. 5. 2016). Navedena priča je pojasnila, da ni dajala navodil v zvezi z delom z mediapan ploščami in da tožena stranka posebnih navodil glede tega dela nima.

16. Glede na to, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je prišlo do poškodbe tožnika v fazi, ko je s sodelavcem mediapan ploščo polagal na delovno mizo krožno-žagalnega stroja in ne pri transportu te plošče od kovinskega regala do krožno-žagalnega stroja, se sodišču prve stopnje zares ni bilo treba ukvarjati z pravilnostjo postopka transporta te mediapan plošče. Kljub temu pa ta pritožbena navedba tožene stranke, ki je sicer utemeljena, ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je podana njena odškodninska obveznost do tožnika zaradi nastale škode v posledici nesreče pri delu.

17. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je tožnik za nastalo škodo odgovoren sam, oziroma da je k njej vsaj soprispeval. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno postavilo na stališče, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi, saj ni bil poučen glede pravilnega in varnega delovnega procesa glede polaganja te plošče na delovno mizo krožno-žagalnega stroja, prav tako pa iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka takšno delo dopuščala.

18. Tožena stranka z obširnimi navedbami izpodbija tudi dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, vključno z dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič in dokazno oceno izvedenskega mnenja ter dopolnitve izvedenskega mnenja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedene dokaze pravilno dokazno ocenilo, da je na podlagi dokazne ocene vsakega izvedenega dokaza in tudi vseh dokazov skupaj ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe zares ni izrecno opredelilo do vseh dokazov, ki jih je izvedlo, vendar je kljub temu na podlagi te obrazložitve mogoče zaključiti, da je ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki se nanašajo na odškodninsko obveznost tožene stranke do tožnika. Glede na navedeno izpodbijana sodba tudi glede tega ni obremenjena s smiselno zatrjevano bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot bi to izhajalo iz pritožbenih navedb tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi do izvedenskega mnenja sodnega izvedenca in njegove dopolnitve in ga po zaključku pritožbenega sodišča ni tolmačilo nepravilno. Sodni izvedenec s področja varnosti in zdravja pri delu je izvedensko mnenje izdelal v skladu z napotki sodišča prve stopnje, dopolnitev tega mnenja pa je bila posledica pripomb, ki jih je na osnovno mnenje podala tožena stranka. Sodišče prve stopnje sicer izvedenca v postopku ni zaslišalo, vendar pa je treba ugotoviti, da tožena stranka tega zaslišanja niti ni predlagala. Dejstvo, da se je sodni izvedenec ob ogledu kraja nezgode pogovarjal s strankama in jima za razjasnitev spornih dogodkov postavil tudi določena vprašanja, ne pomeni, da je sodni izvedenec zasliševal stranke namesto sodišča, kot to navaja tožena stranka v pritožbi.

19. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka po višini. Tožena stranka je tožbeni zahtevek tožnika po višini izpodbijala predvsem zato, ker naj bi tožnik odklonil zaposlitev na delovnem mestu, ki mu ga je tožena stranka ponudila, oziroma zato, ker naj bi tožnik v vtoževanem obdobju opravljal tudi delo na črno in zanj dobil plačilo. V zvezi z navedenima očitkoma je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku dejansko ponudila možnost zaposlitve na delovnem mestu, ki bi bilo ustrezno omejitvam iz odločbe ZPIZ. Tožena stranka je sicer navajala, da naj bi tožniku ponudila možnost zaposlitve hišnika in receptorja na Srednji A. šoli, vendar pa je iz izvedenih dokazov razvidno, da to delovno mesto v času ponudbe niti ni bilo prosto. Tako iz izjave ravnatelja Srednje A. šole z dne 10. 3. 2014 (B4) izhaja, da zanj ni bilo pomembno, kdo je to delo opravljal, ampak kako bo delo opravljeno in da torej nima zadržkov do morebitne zamenjave. Že iz te dikcije izhaja, da je na tem delovnem mestu v času, ko je bilo to delovno mesto ponujeno tožniku, delal drug delavec. To dejstvo pa dejansko izhaja tudi iz izpovedbe tožnika. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ponudbo tožene stranke zmotno okvalificiralo kot ponudbo po 92. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), čeprav naj tožnik po tej ponudbi ne bi opravljal dela pri drugem delodajalcu. Tudi v primeru, če je šlo za delovno mesto, s katerim je razpolagala tožena stranka, iz izvedenih dokazov izhaja, da tožena stranka v času, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, prostega delovnega mesta, ki bi bilo ustrezno za tožnika, ni imela (to izhaja tako iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot tudi iz mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved - A9, A23). Tudi glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožniku v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo ponujeno ustrezno delovno mesto. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku podala pisno ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na novem delovnem mestu. To pomeni, da je bila tožniku podana le ustna ponudba, odklonitev ustne ponudbe pa za tožnika ne more imeti pravnih posledic v smislu znižanja odškodnine za vtoževano premoženjsko škodo.

20. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo tudi, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik v vtoževanem obdobju pridobival dohodek oziroma delal na črno, kot je to zatrjevala tožena stranka. Tožena stranka je v potrditev te svoje navedbe vložila v spis tudi poročilo detektivsko varnostne agencije (B14), vendar pa se to poročilo ne nanaša na obdobje, za katerega tožnik vtožuje premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo tudi do ostalih izvedenih dokazov, ki jih je v zvezi z tožnikovim delom na črno in pridobivanjem dohodkov v zvezi s tem predlagala tožena stranka (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in pravilno zaključilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi tožnik v vtoževanem obdobju pridobival kakršnakoli sredstva tudi iz teh naslovov. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na to obrazložitev prvostopenjskega sodišča, vsebovano v 17. točki obrazložitve, le sklicuje.

21. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je tožnik sam prispeval k nastanku škode, ker ni aktivno iskal zaposlitve v času po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je poskušal dobiti drugo zaposlitev, vendar neuspešno. Tako je izrecno navedel, da je iskal tudi druge zaposlitve, da je z zavoda dobil dvakrat povabilo za delo, da dva meseca in pol ni dobil nobenega odgovora in da je bil pri iskanju zaposlitve neuspešen tudi zato, ker je invalid III. kategorije invalidnosti z omejitvami pri opravljanju dela. Ob upoštevanju navedenega in ob pomanjkanju drugih dokaznih predlogov s strani tožene stranke je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik ustrezne zaposlitve kljub prijavi na Zavodu za zaposlovanje RS ni mogel dobiti. Glede na to je tožniku utemeljeno prisodilo vtoževane zneske izgube na zaslužku (tem zneskom tožena stranka po višini konkretno niti ne oporeka).

22. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.