Jedro

Iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, da bi sodišče ugovor toženca zoper zapisnik glavne obravnave sploh zaznalo, saj nanj z ničemer ni odgovorilo, s čimer je tožencu odvzelo možnost dialoga s sodiščem.

Dokazni predlog se lahko zavrne kot nepotreben, če je dejstvo, ki naj bi se ugotavljalo s tem dokazom, že ugotovljeno z drugimi izvedenimi dokazi ali pa če zatrjevano dejstvo sploh ni relevantno za odločitev v konkretnem sporu.

Sodišče je zmotno uporabilo tretji odstavek 226. člena ZPP, ko je dokazni predlog za pridobitev spisov, ki se pri ZPIZ in FURS vodita glede ugotavljanja tožnikove invalidnosti in glede njegovega dela na črno, zavrnilo izključno z argumentom, da toženec pri tem ni navedel, da sam ni mogel doseči pridobitve teh listin.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje (vse razen odločitve da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka) in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II*, III, IV, V in VII točka izreka) se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

* V izreku očitno pomotoma označeno kot točka 2.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožniku iz naslova premoženjske škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi poškodbe pri delu plača znesek 11.464,84 EUR. Dosojeni znesek predstavlja razliko med minimalno plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če zaradi poškodbe ne bi postal invalid III. kategorije in mu toženec ne bi podal odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti ter prejemki, ki jih je tožnik v času od 18. 10. 2011 do 31. 12. 2013 prejemal na podlagi zavarovanja za primer brezposelnosti ter invalidskega zavarovanja. Kot odškodnino za premoženjsko škodo je sodišče tožencu tudi naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leta 2011, 2012 in 2013 v zneskih, ki so navedeni v izreku, od teh zneskov odvede akontacijo dohodnine in tožniku izplača neto znesek regresa. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je toženec objektivno odgovoren za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ko se je poškodoval pri delu in da je tožnik zato upravičen do povrnitve premoženjske škode v višini izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo.

2. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 56/2017 z dne 20. 9. 2017 dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj: – kako bi moralo sodišče upoštevati naknadni pisni ugovor glede vsebine zapisnika o zaslišanju priče, na katerega se sodišče sklicuje v nosilnih razlogih sodbe, ne da bi se opredelilo do strankinega ugovora; – ali so bili zakonito zavrnjeni dokazni predlogi za zaslišanje prič B. Č., F. R. in A. L.; – ali je bil zakonito zavrnjen dokazni predlog glede sodne pridobitve podatkov s strani FURS in ZPIZ glede tožnikovega dela na črno.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da nosilni razlog sodb sodišč druge in prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je priča M. Đ. izpovedal, da ni dajal navodil v zvezi z delom z median ploščami. Toženec je takoj naslednjega dne po naroku za glavno obravnavo sodišče opozoril, da je pri zapisu izpovedbe priče M. Đ. prišlo do očitne napake oziroma nepopolnosti. V zapisniku je namreč zapisan le odgovor priče, ne pa tudi vprašanje tožnikovega pooblaščenca, ali je priča v obdobju od škodnega dogodka v letu 2009 dalje dopolnjevala oziroma spreminjala navodila za delo z median ploščami. Identično vprašanje je pooblaščenec postavil tudi naslednji priči A. Đ., s tem da je pri njem vprašanje protokolirano. V sodbi sodišča prve stopnje je sodišče napačno povzelo izpovedbo priče M. Đ., sodišče druge stopnje pa se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s pripombami na zapisnik in protispisnim povzemanjem izpovedbe priče. Sodišči prve in druge stopnje sta s tem zagrešili bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Toženec je ustrezno substanciral dokazni predlog za zaslišanje priče B. Č. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da zaslišanje B. Č. in F. R. glede na izjavo F. R. in druge izvedene dokaze ni bilo potrebno. Sodišče druge stopnje pa je temu stališču pritrdilo z argumentom, da v dokaznem predlogu ni navedeno ali priča ve, da je tožnik za svoje delo prejel plačilo. Sodišče druge stopnje naj bi s tem zagrešilo vnaprejšnjo dokazno oceno. Delo na črno pomeni tisto delo, ki se izvaja za plačilo in brez ustrezne pravne podlage. Substanciran je bil tudi dokazni predlog za zaslišanje priče F. R., sodišče druge stopnje je zavrnitev tega dokaznega predloga utemeljevalo s tem, da priča glede na obrazložitev dokaznega predloga2, ne bi mogli izpovedati o tožnikovem delu v vtoževanem obdobju. Takšna obrazložitev ni razumljiva, saj se obe navedeni obdobji prekrivata. Sodišče je zaslišanje priče F. R. zavrnilo z vnaprejšnjo dokazno oceno pisne izjave te priče, ki pa ni bila pridobljena na podlagi 236.a člena ZPP, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je nedopustno nadomestilo neobrazloženo zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče A. L. Toženec zaradi objektivnih okoliščin, ki vendarle predstavljajo splošno znano dejstvo, znano tudi sodišču, ni imel in tudi ni mogel imeti dostopa do podatkov iz upravnega spisa ZPIZ o obnovljenem postopku ugotavljanja invalidnosti tožnika in tudi ne do podatkov iz upravnega spisa FURS glede ugotavljanja tožnikovega dela na črno. Zato tudi ni bilo potrebno, da bi toženec izrecno navajal, da teh listin ni uspel pridobiti, saj to že samo po sebi izhaja iz tako oblikovanega dokazna predloga. Zaradi zavrnitve substanciranega dokaznega predloga z vnaprejšnjo dokazno oceno je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

K vprašanju: kako bi moralo sodišče upoštevati naknadni pisni ugovor glede vsebine zapisnika zaslišanja priče, na katerega se sodišče sklicuje v nosilnih razlogih sodbe, ne da bi se opredelilo do strankinega ugovora

8. Pravica do obravnavanja pred sodiščem po eni strani pomeni pravico stranke, da navaja dejstva in pravna naziranja, po drugi strani pa obveznost sodišča, da te navedbe in naziranja vzame na znanje, jih pretehta in se v obrazložitvi sodbe tudi opredeli do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, tako da stranka ni v dvomu ali ni sodišče kakšnega od njenih argumentov enostavno prezrlo. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo nepravilno, ko se kljub temu, da je kot enega od razlogov za svojo odločitev navedlo, da iz izpovedi priče M. Đ. izhaja, da ta ni dajal navodil v zvezi z delom z median ploščami, ni opredelilo do ugovora toženca, danega takoj naslednjega dne po naroku, na katere je bil M. Đ. zaslišan kot priča. V tem ugovoru je toženec navedel, da je šlo pri navedeni izpovedi za odgovor na vprašanje, ali je priča po škodnem dogodku dopolnjevala navodila za delo z median ploščami, pri čemer pa samo vprašanje v zapisniku ni zabeleženo. Pri tem je toženec pojasnil, da je tožnikov pooblaščenec M. in A. Đ., ki sta bila zaslišana drug za drugim, postavil identično vprašanje, ali je (priča oz. toženec) v času od škodnega dogodka v letu 2009 dopolnjeval navodila za delo z median ploščami. Iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, da bi sodišče ta ugovor toženca sploh zaznalo, saj nanj z ničemer ni odgovorilo, s čimer je tožencu odvzelo možnost dialoga s sodiščem. Tudi sodišče druge stopnje se v ničemer ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z neupoštevanjem ugovora toženca glede izvedbe priče M. Đ.

9. Nepravilno ravnanje sodišč druge in prve stopnje pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev toženec smiselno uveljavlja s tem, ko navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njegovih pripomb na zapisnik dne 4. 5. 2016, s katerim je toženec ugovarjal vsebini zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 3. 5. 2016, temu ugovoru pa ne sodišče prve stopnje, ne tožnik nista nasprotovala. Sodišče je s tem, da je v celoti prezrlo ugovor toženca glede tega, na kakšno vprašanje se nanaša odgovor priče M. Đ., obenem pa je na to izpoved oprlo nosilne razloge sodbe, kršilo toženčevo pravico do izjavljanja pred sodiščem.

K vprašanju: ali so bili zakonito zavrnjeni dokazni predlogi za zaslišanje prič B. Č., F. R. in A. L. 10. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog toženca za zaslišanje priče B. Č., ki naj bi izpovedal, da je tožnik po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri tožencu na črno opravljal delo pri tesarstvu R., zavrnilo z utemeljitvijo, da ta dokaz (in dokaz z zaslišanjem priče F. R.) ni potreben glede na izjavo F. R. in druge izvedene dokaze. Sodišče druge stopnje je razloge za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče B. Č. dopolnilo s tem, da v dokaznem predlogu ni navedeno, da priča ve, da je tožnik za svoje delo prejel plačilo.

11. V skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo. Če tega ne stori v samem sklepu, je sodišče to dolžno storiti v obrazložitvi sodbe. Ne zadošča, da sodišče le navede, da je dokaz nepotreben, nerelevanten ali neprimeren, temveč mora pojasniti razloge za takšno stališče. Sodišče prve stopnje tega ni storilo na tak način, da bi bilo njegovo odločitev možno preizkusiti, saj je zgolj pavšalno navedlo, da je dokaz z zaslišanjem B. Č. nepotreben glede na ostale izvedene dokaze in pisno izjavo F. R. Dokazni predlog se lahko zavrne kot nepotreben, če je dejstvo, ki naj bi se ugotavljalo s tem dokazom, že ugotovljeno z drugimi izvedenimi dokazi ali pa če zatrjevano dejstvo sploh ni relevantno za odločitev v konkretnem sporu. Argument, da je zaslišanje priče B. Č. nepotrebno glede na pisno izjavo F. R. in ostale (neimenovane) dokaze, bi prišel v poštev le v primeru, če bi bilo s temi dokazi že ugotovljeno tisto, kar je toženec želel dokazati z zaslišanjem navedene priče, to je, da je tožnik v spornem obdobju opravljal delo na črno. Ne velja pa tudi obratno. Eventualno prepričanje sodišča, da iz pisne izjave F. R. izhaja, da tožnik takšnega dela pri njem ni opravljal, sodišča ne odvezuje obveznosti, da izvede dokaz, s katerim toženec želi dokazati ravno nasprotno. Drugačno stališče pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki stranki jemlje možnost obravnavanja pred sodiščem.

12. Možnost obravnavanja pred sodiščem je bila tožencu kršena tudi s tem, da je sodišče druge stopnje samo nadomestilo neobstoječe oziroma pomanjkljive razloge za neizvedbo dokaza. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da pritožbeno sodišče ne sme samo nadomestiti manjkajočih razlogov za neizvedbo dokaza, saj nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga ogroža pravico stranke do pritožbe.3

13. Tudi če zanemarimo nedopustnost dopolnjevanja razloga za zavrnitev dokaznega predloga na pritožbeni stopnji, je vsebinsko zmotno stališče sodišča druge stopnje da je dokazni predlog za zaslišanje priče B. Č. neprimeren, kar v njem ni navedeno, da priča ve, da je tožnik za opravljeno delo prejel plačilo. Toženec utemeljeno opozarja, da je predlagal zaslišanje priče v zvezi z tožnikovim opravljanjem dela na črno v spornem obdobju. Že zgolj sklicevanje na delo na črno, glede na uveljavljani pomen tega izraza v zakonodaji in vsakodnevni jezikovni rabi pomeni, da je tožnik za to delo prejemal plačilo oziroma, da je zaradi takšnega dela tožnikov obseg prikrajšanja pri dohodku manjši. Zaradi navedenega bi bilo pretirano zahtevati, da bi toženec, ki je izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, ki je tožnika videla opravljati delo na črno v času, za katerega zahteva povrnitev izpadlega dohodka, moral ta dokazni predlog še dodatno utemeljevati z zatrjevanjem, da priča ve, da je tožnik za to delo prejel plačilo.

14. Sodišče je dokazni predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče F. R. zavrnilo z utemeljitvijo, da je ta dokaz nepotreben glede na pisno izjavo te priče, ki jo je sodišču predložil tožnik ter glede na ostale dokaze. Takšna pisna izjava, ki niti ne pomeni pisne izjave priče iz 236.a člena ZPP, temveč gre za listinski dokaz, ki ga je predložila nasprotna stranka, to je tožnik, ne more biti podlaga za to, da se tožencu odreče pravica do izvedbe dokaza, ki je lahko odločilen za presojo ali tožnik v spornem obdobju res ni imel drugih prejemkov. Sodišče je s takšno zavrnitvijo dokaznega predloga tožencu odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, gre pa tudi za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Ravno okoliščina, da naj bi predlagana priča tožnika zaposlovala na črno in je zato lahko zainteresirana, da se takšno delo ne ugotovi, bi sodišču narekovala, da predlagani dokaz izvede, ne pa da se zadovolji s pisno izjavo, ki jo je od priče pridobil tožnik, ki ima enak interes.

15. Revizija tudi utemeljeno opozarja na nelogičnost zaključka sodišča druge stopnje, da glede na obrazložitev dokaznega predloga priča F. R. ne bi mogla izpovedati o tožnikovem delu v vtoževanem obdobju, to je v času od oktobra 2011 do decembra 2014. V resnici je toženec zatrjeval, da sta tožnik in F. R. sodelovala še v času, ko je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki in da sta sodelovala tudi še v času podaje dokaznega predloga, to je v juniju 2015, kar zajema tudi vtoževano obdobje.

16. Sodišče druge stopnje je nedopustno nadomestilo neobstoječo obrazložitev razloga, za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče A. L., saj je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo zgolj z pavšalno navedbo, da ni potreben, ter z zmotnim stališčem, da je ta predlog tudi prepozen.

Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje se tako glasi, da sodišče ni zakonito zavrnilo dokaznih predlogov za zaslišanje prič B. Č., F. R. in A. L. K vprašanju: ali je bil zakonito zavrnjen dokazni predlog glede sodne pridobitve podatkov s strani FURS in ZPIZ glede tožnikovega dela na črno

17. Dokazni predlog za poizvedbe pri ZPIZ glede ponovnega ugotavljanja tožnikove invalidnosti in pri FURS glede postopka ugotavljanja tožnikovega zaslužka od dela na črno, je sodišče zavrnilo izključno z utemeljitvijo, da toženec ni navedel, da navedenih listin sam ni mogel pridobiti. V skladu s tretjim odstavkom 226. člena ZPP si sodišče po uradni dolžnosti priskrbi listino, ki je pri državnem organu ali pri osebi, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila, pa stranka ne more sama doseči, da se listina izroči ali pokaže. 18. Sodišče je zmotno uporabilo navedeno določbo ZPP, ko je dokazni predlog za pridobitev spisov, ki se pri ZPIZ in FURS vodita glede ugotavljanja tožnikove invalidnosti in glede njegovega dela na črno, zavrnilo izključno z argumentom, da toženec pri tem ni navedel, da sam ni mogel doseči pridobitve teh listin. Toženec je dokazni predlog podal na naroku 3. 5. 2016, pri čemer je pojasnil, da sta bila po njegovih podatkih oba postopka sprožena v vmesnem času, tožnik pa je odgovoril zgolj z navedbo, da mu do tistega dne še ni bila vročena nobena odločba, niti poziv v zvezi s tem. Samo po sebi je razumljivo, da toženec, ki ni udeleženec navedenih upravnih postopkov, ne more doseči, da mu upravna organa vročita navedena spisa za potrebe pravde, zato je pretirana zahteva, da bi bila navedena dokazna predloga dopustna le v primeru, če bi toženec hkrati s predlogom še posebej zatrdil, da ni mogel doseči, da se mu spisa vročita. Navedeno pomeni, da ni zakonita zavrnitev dokaznega predloga za vpogled v navedena spisa zgolj z argumentom, da tožnik ob podaji dokaznega predloga ni navedel, da spornih listin oziroma podatkov od upravnih organov ni mogel pridobiti.

19. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje (toženec nima interesa da izpodbija odločitev, da tudi tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka) ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točke II, III, IV, V in VII izreka) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

20. V novem postopku bo sodišče odpravilo ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tako da bo izvedlo tudi dokaze, ki jih je neutemeljeno zavrnilo ter tako da se bo opredelilo do ugovora toženca v zvezi z izpovedbo priče M. Đ., nakar bo o zahtevku lahko znova odločilo.

21. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Toženec je navajal, da je R. s tožnikom sodeloval že v času, ko je bil zaposlen pri tožencu (tožniku je v delovno razmerje pri tožencu prenehalo v oktobru 2011), in da sodeluje z njim tudi v času podaje dokaznega predloga (torej v juniju 2015) 2 Glej sklep VSRS II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018.