Jedro

Prejemnik plačila na podlagi pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena revizija, postane nepošten v smislu 193. člena OZ takrat, ko zve (ali bi moral zvedeti) za odločbo revizijskega sodišča, na podlagi katere mora plačniku vrniti neupravično prejeto plačilo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 560,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena plačati 4.993,06 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, tožnici pa naloži v plačilo stroške odgovora.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Odločilna dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje (na katere je po drugem odstavku 370. člena ZPP revizijsko sodišče vezano), med pravdnima strankama pa niso sporna, so naslednja: Tožeča stranka je na podlagi pravnomočne sodbe toženi stranki plačala pravdne stroške. Ta sodba je bila nato z odločbo revizijskega sodišča razveljavljena, zato je tožena stranka tožeči vrnila plačane pravdne stroške z zamudnimi obrestmi od dneva, ko je prejela revizijsko odločbo dalje.

7. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo (kapitaliziranih) zamudnih obresti še za obdobje od dneva, ko je bila tožena stranka obveščena o vložitvi revizije, do dneva njihovega plačila.

8. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 20/2019 na predlog tožnice dopustilo revizijo o vprašanju, kdaj postane prejemnik plačila na podlagi pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena revizija, nepošten v smislu 193. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

9. Tožeča stranka gradi revizijo na svojem stališču, da je treba pojem poštenega prejemnika (plačila, prejetega na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila nato z revizijsko odločbo spremenjena) razlagati enako tako pri presoji vprašanja plačila zamudnih obresti po 193. členu OZ1 kot pri presoji vprašanja, kdaj je mogoče prejeto obdržati po 195. členu OZ2. Prav ima, da je glede vprašanja poštenosti prejemnika po 195. členu OZ sodna praksa enotna in jasna, da postane prejemnik plačila nepošten v trenutku, ko je bil ali bi moral biti obveščen o vložitvi revizije3. O vprašanju poštenosti prejemnika po 193. členu OZ tako enotne in jasne sodne prakse Vrhovnega sodišča ni. V sodbah II Ips 193/2010 z dne 21. 11. 2013, II Ips 194/2014 z dne 31. 3. 2016 in II Ips 306/2017 z dne 7. 6. 2018 (v vseh primerih je bila tožena stranka obsojena na vrnitev prejete odškodnine po 195. členu OZ) so bile zamudne obresti tožeči stranki prisojene od dneva, ko je toženi stranki poslala zahtevek oziroma opomin pred vložitvijo tožbe, tožeča stranka pa jih je tudi zahtevala od tistega dneva (in ne morda od obvestila o vloženi reviziji) dalje. V prvi od navedenih sodb je zavzelo stališče, da je bila tožena stranka nepoštena v smislu 195. člena OZ, ob prejemu plačila odškodnine pa ne tudi v smislu 193. člena OZ, v drugih dveh zadevah pa je zapisalo, da bi obvestilo prejemnika plačila o vloženi reviziji pomenilo, da je v tem trenutku postal nepošten in bi moral od obvestila dalje plačati zamudne obresti (kar pa na odločitev o teku zamudnih obresti ni vplivalo).

10. Pri vprašanju, kdaj je mogoče prejeto obdržati (195. člen OZ), gre v bistvenem za vprašanje, ali prejemnik plačila prejeti denar še ima ali pa ga je že porabil, za kaj ga je porabil in ali ima od tega kakšno korist. Od tega je odvisno, ali bo moral plačniku odškodnine kaj vrniti ali ne (glej citirano pravno mnenje). Bistveno je torej vprašanje, ali je oškodovanec prejeti denar porabil, in to tako, da je s tem onemogočil njegovo vrnitev plačniku odškodnine. Če ga je tako porabil, kljub temu, da se je (ali bi se moral) zavedati možnosti, da bo moral denar vrniti (na podlagi uspeha plačnika z revizijo), je ravnal nepošteno. Sodna praksa zato stoji enotno na stališču, da je že obvestilo o vložitvi revizije dovolj, da mora prejemnik odškodnine od tedaj dalje ravnati tako, da s svojim ravnanjem ne bo preprečil plačniku odškodnine uspeha z zahtevkom na vrnitev (preveč) plačane odškodnine. Če ne ravna tako, je nepošten.

11. Pri vprašanju plačila zamudnih obresti (193. člen OZ) se ne odpira nobeden od problemov, navedenih v prejšnji točki. Gre preprosto za to, ali bo moral prejemnik plačila v primeru vrnitve plačati še zamudne obresti. V tem primeru je zato še bolj kot v prejšnjem pomembno, da je plačnik nekaj plačal na podlagi pravnomočne sodbe in prejemnika že obvestilo o vloženi reviziji ne more spraviti v položaj, da bi od tedaj dalje dolgoval zamudne obresti od morebiti neutemeljeno prejetega plačila. Položaja prejemnika plačila sta torej tako različna, da Vrhovno sodišče ne vidi podlage, da bi morala biti razlaga (ne)poštenost prejemnika plačila v obeh primerih enaka. Zato v tem primeru tudi ne more biti kršeno načelo enakosti pred zakonom, kot trdi tožeča stranka v reviziji; enakost pred zakonom namreč pomeni, da morajo biti enako obravnavani vsi, ki so v enakem položaju, položaja dolžnikov po 193. in 195. členu OZ pa sta bistveno različna. Prav ta razlika pa je podlaga za to, da se poštenost prejemnika plačila po 195. členu OZ razlaga strožje kot po 193. členu OZ.

12. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je, da postane prejemnik plačila na podlagi pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena revizija, nepošten v smislu 193. člena OZ takrat, ko zve (ali bi moral zvedeti) za odločbo revizijskega sodišča, na podlagi katere mora plačniku vrniti neupravično prejeto plačilo.

13. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na vsa vprašanja, pomembna za odločitev o reviziji. Ker je ugotovilo, da ni podan z njo uveljavljan revizijski razlog, jo je na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

14. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožnica povrniti toženki stroške za odgovor na revizijo. Ti po Odvetniški tarifi znašajo 560,00 EUR (450,00 EUR nagrada odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, 2% od tega zneska pavšala za stroške in 22% DDV).

15. Senat Vrhovnega sodišča je sodbo sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 193. člen OZ: Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. 2 195. člen OZ: Ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. 3 Pravno mnenje občne seje VSRS z dne 30.. 6. 2004, odločbe VSRS II Ips 371/2006 z dne 11. 12. 2008, II Ips 532/2009 z dne 8. 4. 2010, II Ips 731/2007 z dne 23. 6. 2010 in druge.