Jedro

Dejstvo, da je sodišče prve stopnje odmerilo stroške v prenizkem znesku oziroma kakšne postavke priglašenih stroškov stranki ni priznalo, ni razlog, zaradi katerega bi bila dovoljena poprava s popravnim sklepom, temveč je tako napako sodišča mogoče sanirati le s pritožbo zoper stroškovno odločitev. Zato sodišče prve stopnje s popravnim sklepom v konkretnem primeru ne bi smelo zvišati odmerjenih pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče se v konkretnem primeru glede trenutka nastanka nepoštenosti tožene stranke ne more strinjati s pritožnikom, da je tožena stranka postala nepoštena že, ko je bila obveščena o vloženi reviziji zoper odločbo, ki je predstavljala podlago za plačilo stroškov. Dejstvo je, da je ob vložitvi revizije še obstajala pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka zadrževala prejeti znesek stroškov. Šele s tem, ko je z razveljavitvijo pravnomočne sodbe podlaga za plačilo stroškov odpadla in je bila tožena stranka s tem seznanjena, je po mnenju pritožbenega sodišča mogoče govoriti o njeni nepoštenosti v smislu 193. člena OZ. Šele s tem trenutkom je namreč izvedela, da je brez pravne podlage obogatena na tuj račun in zato zamudnih obresti od prejetega zneska za čas pred tem ni mogoče zahtevati.

Dobroverni prejemnik jamči le za vrednost dejansko doseženih plodov, ne pa tudi za tiste, ki jih je opustil obrati (smiselno enako obresti).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper popravni sklep z dne 12. 6. 2019 se ugodi in se navedeni popravni sklep razveljavi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka v zvezi s popravnim sklepom z dne 15. 5. 2019 spremeni tako, da se ta sedaj glasi: „2. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 671,74 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 15. 5. 2019 v nespremenjenem delu potrdi.

IV. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 4.993,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2018 dalje do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2. S popravnim sklepom z dne 15. 5. 2019 je sodišča prve stopnje 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje popravilo tako, da je pred besedo „EUR“ dodalo znesek „399,83“.

3. S popravnim sklepom z dne 12. 6. 2019 pa je sodišče prve stopnje popravilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 17. 12. 2018 v zvezi s popravnim sklepom z dne 15. 5. 2019 tako, da se 2. točka izreka pravilno glasi: 2. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 778,40 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

4. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

5. Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka, ki so nastali toženi stranki na prvi in drugi stopnji, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

6. Tožeča stranka in tožena stranka sta se pravočasno pritožili tudi zoper popravni sklep z dne 15. 5. 2019. Tožeča stranka je s pritožbo zoper navedeni popravni sklep izpodbijala tudi stroškovno odločitev sodbe sodišča prve stopnje. Tožena stranka pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani popravni sklep razveljavi ter 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da ji prizna vse priglašene pravdne stroške v znesku 778,40 EUR.

7. Tožeča stranka se je pritožila tudi zoper popravni sklep z dne 12. 6. 2019. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, podredno pa je vložila pritožbo zoper 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

8. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke zoper sodbo in zoper oba popravna sklepa. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbe tožeče stranke zavrne. Priglasila je stroške odgovorov na pritožbe.

9. Pritožba tožeče stranke zoper popravni sklep z dne 12. 6. 2019 je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena zoper 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. V preostalem delu pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje pa je v celoti neutemeljena.

O pritožbi zoper popravni sklep z dne 12. 6. 2019

10. S popravnim sklepom z dne 12. 6. 2019 je sodišče prve stopnje popravilo dve stvari. Povišalo je znesek odmerjenih pravdnih stroškov tožene stranke in plačilo le-teh nato naložilo v breme tožeči stranki, ki je v pravdi v celoti propadla.

11. Iz sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri stroškov sklicevalo na načelo uspeha, prav tako je stroške odmerilo na list. št. 121 po specificiranem stroškovniku na vlogah z dne 28. 5. 2018 in 3. 9. 2018, ki predstavljata vlogi tožene stranke. Glede na navedeno je očitno, da je sodišče prve stopnje odmerjalo stroške tožene stranke, ki je v pravdi uspela, nato pa je v izreku očitno pomotoma le-te naložilo v plačilo toženi stranki, namesto tožeči stranki. Vendar pa iz navedene odmere stroškov na list. št. 121 izhaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo 399,83 EUR pravdnih stroškov, kot to izhaja iz prvega popravnega sklepa z dne 15. 5. 2019. Z drugim popravnim sklepom z dne 12. 6. 2019 pa je sodišče prve stopnje iz nejasnih razlogov 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje med drugim spremenilo tako, da je odmerjene pravdne stroške tožene stranke zvišalo na 778,40 EUR. V razlogih popravnega sklepa je sicer navedlo, da je pri prepisovanju prišlo do očitne napake, a tega ni pojasnilo, saj kot rečeno, iz odmere stroškov v spisu navedeni znesek ne izhaja. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje odmerilo stroške v prenizkem znesku oziroma kakšne postavke priglašenih stroškov stranki ni priznalo, ni razlog, zaradi katerega bi bila dovoljena poprava s popravnim sklepom (328. člen ZPP), temveč je tako napako sodišča mogoče sanirati le s pritožbo zoper stroškovno odločitev. Zato sodišče prve stopnje s popravnim sklepom v konkretnem primeru ne bi smelo zvišati odmerjenih pravdnih stroškov. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke zoper popravni sklep z dne 12. 6. 2019 ugodilo in navedeni sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke zoper 2. točko izreka (stroškovna odločitev) sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 15. 5. 2019

12. Tožena stranka je v zvezi z odmero stroškov utemeljeno navajala, da ji sodišče prve stopnje ni priznalo vseh priglašenih stroškov, poleg tega je plačilo stroškov zmotno naložilo v breme toženi stranki, ki je v postopku uspela.

13. Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka stroške priglasila v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 29. 1. 2017, v prvi pripravljalni vlogi z dne 28. 5. 2018 in drugi pripravljalni vlogi z dne 3. 9. 2018. V skladu z Odvetniško tarifo (OT) gre toženi stranki za ugovor zoper sklep o izvršbi, ob upoštevanju delnega umika predloga in dejstvo, da je bilo delno plačilo opravljeno po izdaje sklepa o izvršbi, 400 točk (in ne 800 točk), za vlogo z dne 28. 5. 2018 400 točk, za vlogo z dne 3. 9. 2018 pa 300 točk (in ne 400 točk), materialni stroški v višini 21 točk, skupaj 1121 točk oziroma 514,54 EUR, z 22 % DDV pa 627,74 EUR in 44 EUR sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi. Vse skupaj torej 671,74 EUR.

14. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke zoper 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 15. 5. 2019 delno utemeljena. V preostalem delu, glede zahteve za povračilo stroškov nad zneskom 671,74 EUR, pa ni utemeljena, saj ji ti stroški v skladu z OT ne gredo. Zato ji jih pritožbeno sodišče ni priznalo. Glede na to je pritožbeno sodišče izpodbijano 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 15. 5. 2019 spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 671,74 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (3. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 15. 5. 2019

15. Tožeča stranka je toženi stranki na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 395/2015 z dne 2. 9. 2015 plačala pravdne stroške. Navedena pravnomočna odločba je bila kasneje v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi delno (v za nas relevantnem delu) razveljavljena z revizijsko odločbo VS RS III Ips 28/2016 z dne 13. 12. 2017. Tožena stranka je zato znesek stroškov, ki jih je prejela na podlagi razveljavljene sodne odločbe, tožeči stranki vrnila z zamudnimi obrestmi od dne, ko je prejela revizijsko odločbo, to je od dne 9. 1. 2018 do dne plačila. Tožeča stranka zahteva v tem postopku še plačilo zakonskih zamudnih obresti od stroškov, ki jih je plačala toženi stranki po zgoraj navedeni sodbi višjega sodišča, od dne, ko je bila tožena stranka obveščena o vloženi reviziji, pa do dne 9. 1. 2018. Tožeča stranka je vrnjeni znesek stroškov vračunala v skladu z 288. členom Obligacijskega zakonika (OZ) in vztrajala pri plačilu preostanka. Ključno vprašanje torej je, ali je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je bila tožena stranka obveščena o vloženi reviziji, s čimer naj bi postala nepoštena, ali šele od dneva, ko je izvedela za revizijsko odločbo.

16. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ). Glede obveznosti poštenega pridobitelja je treba določbo razlagati na način, da je ta dolžan plačati zamudne obresti od trenutka, ko postane nepošten, to je, ko ve ali bi moral oziroma mogel vedeti, da do prejetega zneska ni upravičen, pri čemer ta obveznost nastopi najkasneje takrat, ko je vložena tožba za vrnitev prejetega. Nepošten je tisti, ki ve za dejstva, ki utemeljujejo zahtevek iz neupravičene obogatitve, in bi ob običajni skrbnosti moral in mogel vedeti za pravno posledico, ki iz takih dejstev izhaja. Teorija tako kot nepoštenega označuje tistega prejemnika, ki se zaveda dejstev, iz katerih izhaja odsotnost pravne podlage, in pravne posledice, da prejetega ne sme obdržati. Gre za izhodišče, pri čemer je dokončno napolnjevanje tega pravnega standarda ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera vselej v diskreciji sodišča.1

17. Pritožbeno sodišče se v konkretnem primeru glede trenutka nastanka nepoštenosti tožene stranke ne more strinjati s pritožnikom, da je tožena stranka postala nepoštena že, ko je bila obveščena o vloženi reviziji zoper odločbo, ki je predstavljala podlago za plačilo stroškov. Dejstvo je, da je ob vložitvi revizije še obstajala pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka zadrževala prejeti znesek stroškov. Šele s tem, ko je z razveljavitvijo pravnomočne sodbe podlaga za plačilo stroškov odpadla in je bila tožena stranka s tem seznanjena, je po mnenju pritožbenega sodišča mogoče govoriti o njeni nepoštenosti v smislu 193. člena OZ. Šele s tem trenutkom je namreč izvedela, da je brez pravne podlage obogatena na tuj račun in zato zamudnih obresti od prejetega zneska za čas pred tem ni mogoče zahtevati.2 V tej zvezi se tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločbi VS RS II Ips 154/2003 in II Ips 371/2006 ter teorijo3, saj se ti nanašata na vprašanje pravilne uporabe 195. člena OZ, ki preprečuje sam vrnitveni zahtevek v primeru neutemeljeno plačanih odškodnin, v povezavi s skrbnostjo prejemnika oziroma bremenom, da prejetega ne porabi na način, da bi onemogočil morebitno vračilo (zakaj je porabil in ali ima od tega kakšno korist)4, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Tudi sicer teorija v primeru vrnitve neutemeljeno plačane odškodnine kritizira stališče o odločilnosti trenutka seznanitve z vloženo revizijo za nastop nepoštenosti.5 Le-to naj bi bilo prestrogo do obogatene stranke.

18. Po presoji pritožbenega sodišča je tako v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo pridobljeno na podlagi pravnomočne sodbe višjega sodišča, ki jo je kasneje razveljavilo revizijsko sodišče, v skladu s 193. členom OZ treba šteti, da obogatena stranka postane nepoštena šele s trenutkom, ko se seznani z odločbo, ki razveljavlja pravnomočno sodbo višjega sodišča, na podlagi katere je prejela plačilo. Nasprotno stališče po mnenju teorije zmanjšuje pomen instituta pravnomočnosti in izvršljivosti v našem pravnem redu, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Razlaga, da v takšnem primeru obogatena stranka postane nepoštena že s seznanitvijo o vloženi reviziji, bi obogateni stranki naložila preveliko breme, to je breme plačila zakonskih zamudnih obresti že za čas pred odločitvijo revizijskega sodišča, ki pa se ga ne more izogniti, razen tako, da nasprotni stranki vrne denar, ki ga je prejela, čeprav ga je prejela na podlagi pravnomočne sodbe.

19. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožena stranka postala nepoštena šele, ko je prejela revizijsko odločbo.

20. Tožeča stranka je v pritožbi navajala tudi, da je upravičena vsaj do obresti, ki so nadomestilo za doseženo korist oziroma za možnost uporabe tujega kapitala. Gre za t. i. obogatitvene obresti.6 Vendar jih je mogoče prisoditi le v višini dejansko doseženih koristi. Po določbi 193. člena OZ namreč dobroverni prejemnik jamči le za vrednost dejansko doseženih plodov, ne pa tudi za tiste, ki jih je opustil obrati (smiselno enako obresti).7 Ne glede na navedeno je ključno, da iz spisa v konkretni zadevi izhaja, da tožeča stranka konkretnih trditev o koristih na strani tožene stranke ni podala. V prvi pripravljalni (list. št. 116) je sicer pavšalno navedla, da je bila tožena stranka okoriščena, čemur pa je tožena stranka v pripravljalni vlogi na list. št. 120 ugovarjala in sicer, da s prejetimi sredstvi ni imela nobene koristi. Ker tožeča stranka nato ni podala konkretnejših trditev o koristih, ki naj bi jih imela tožena stranka, pritožbeni očitki, da bi ji morala slednja od obvestila o vloženi reviziji plačati oziroma sodišče prisoditi vsaj obogatitvene obresti, niso utemeljeni.

21. Uveljavljani pritožbeni razlogi v pritožbi zoper sklep niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zoper sodbo zavrniti in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

22. Glede na konkretne okoliščine je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP). Tožeča stranka je uspela le s pritožbo zoper popravni sklep z dne 12. 6. 2019, tožena stranka pa delno zoper 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, vendar glede teh delov niso nastali posebni pritožbeni stroški. Tožena stranka je vložila tudi odgovore na pritožbo tožeče stranke zoper sodbo in oba popravna sklepa, a z njimi ni pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek.

1 Lutman K., Neupravičena obogatitev v primerjalnem in slovenskem pravu: doktorska disertacija, 2018, str. 329 in 383 - 384. 2 Primerjaj sodbi VS RS III Ips 5/2011 z dne 20. 3. 2013 (13. točka) in VSK Cp 940/2013 z dne 11. 3. 2014. 3 Galič A., Kdaj je mogoče prejeto obdržati - neupravičena obogatitev in 195. čl. OZ (216. čl. ZOR), Odvetnik, št. 21, 2003, str. 6 - 8. 4 Glej VSK Cp 940/2013. 5 Glej Možina D., Vsebina in obseg obogatitvenega zahtevka, Razsežnosti zasebnega prava, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, 2017, str. 165 in Lutman K., ibidem, str. 358 - 359. 6 Kot možna rešitev kaže analogna uporaba pavšalne obrestne mere 6 % iz drugega odstavka 382. člena OZ. 7 Lutman K., ibidem, str. 333 - 334.