Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba I U 1972/2010

ECLI:SI:UPRS:2011:I.U.1972.2010 Varstvo ustavnih pravic

referendum akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu odredba kot posamičen akt izdan v obliki predpisa pravni interes zbiranje podpisov nepredvidljive okoliščine
Upravno sodišče
20. januar 2011
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Odredba o določitvi obrazcev podpore volivca in roka za zbiranje podpisov je akt, ki ga upravičenec lahko izpodbija oziroma zahteva njegovo presojo zakonitosti v upravnem sporu.

Tudi pri tožbi zoper akt, ki je izdan v obliki predpisa, mora tožnik izkazati, da izpodbijani akt posega v njegovo pravico in da varuje svoje pravice in ne morebiti pravic drugih. Ključno vprašanje tako je, ali je tožnik v zadostni meri vzpostavil domnevo, da so določene nepredvidljive okoliščine onemogočile zbiranje podpisov, da bi sodišče razpisalo obravnavo zaradi razjasnitve dejanskih okoliščin o tem, ali bi tožena stranka morala specifičnim okoliščinam primerno prilagoditi pogoje zbiranja podpisov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom – Odredbo tožene stranke o določitvi obrazcev podpore volivca in roka za zbiranje podpisov (Odredba, Uradni list RS, št. 69/2010) – je tožena stranka med drugim odločila, da je rok za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevama za razpis naknadnega referenduma iz 1. člena te odredbe od 1. septembra 2010 do 5. oktobra 2010 (3. člen Odredbe) in da obrazca za podporo volivcem zagotovi Mestna občina Ljubljana brezplačno in da sta na voljo volivcem pri državnem organu pristojnem za vodenje evidence volilne pravice.

V tožbi tožnik navaja, da je tožeča stranka »A.A. skupaj s pobudniki preizkusa zakonitosti Odredbe« /.../. Vendar, ker je tožbo podpisal samo tožnik, sodišče šteje, da je tožeča stranka samo A.A. Tožnik je z eno tožbo izpodbijal dva posamična akta in sicer Odredbo ter akt župana Mestne občine Ljubljana št. 350-28/2010-16 z dne 6. 10. 2010. Ker gre za dva različna posamična akta, v zvezi s katerima je na drugačen način urejeno tudi sodno varstvo, je sodišče na podlagi 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010) tožbo razdružilo tako, da v tem upravnem sporu pod opr. št. I U 1972/2010 obravnava tožbo zoper Odredbo, pri čemer je zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe v tej zadevi že zavrnilo kot neutemeljeno s sklepom z dne 27. 12. 2010, medtem ko je v drugem upravnem sporu, ki se vodi pod opr. št. I U 1913/2010, sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe v zvezi z aktom župana Mestne občine Ljubljana št. 350-28/2010-16 z dne 6. 10. 2010 s sklepom z dne 27. 12. 2010, zavrglo.

V tožbi tožeča stranka aktivno legitimacijo uveljavlja deloma na podlagi 6. točke in v celoti na podlagi 7. točke obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča U-I-218/10-12 z dne 2. 12. 2010 in v roku na podlagi 2. in 4. odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2020). V tožbi najprej povzema vsebino omenjene ustavne odločbe. V nadaljevanju pravi, da so bili vloženi podpisi pobudnikov (posebej za referendum o Strategiji in posebej o OPN) ter podpisi oddani ter napovedan pritožbeni postopek zaradi kršitve pravil zbiranja podpisov iz razlogov opustitve dejanja države, konkretno zaradi stavke javnih uslužbencev in posledično nesprejemanja obrazcev, predvsem na sedežih izpostav upravnih enot na Ljubljana Vič-Rudnik in na Ljubljana Moste-Polje in še posebej zaradi razglasitve pripravljenosti in delovanja sistema reševanja pred naravnimi in drugimi nesrečami kot tudi evakuacije prebivalstva z območja Barja na lokacijo izven MOL. Tožnik navaja, da je župan MOL svoje in državne predpise kršil, saj ni omogočil zbiranja podpisov, oziroma je zbiranje podpisov onemogočil, ko je nastajala obsežna poplava, ki je zajela celotno Barje, zahodni del Ljubljane v celotnem povodju Gradaščice in Malega grabna t.j. večji del Viča in Kozarij. Na tem območju dela in živi okoli 50.000 referendumskih upravičencev, katerih večina ni mogla oddati soglasja k referendumu, ki bi ga zagotovo dala, saj je župan MOL prav območja, ki so bila od 19. v istem mesecu pod vodo, razglasil z OPN za zazidljiva, s tem ko je sprejel sklep o sprejemu OPN, k čemur naj bi preuranjeno dalo soglasje še MOP. Tožnik je vložil listine o podpori z osebnim podpisovanjem, navedel, da podpisovanje ne more biti zaključeno zaradi opustitve možnosti registriranja (zaradi stavke javnih uslužbencev) in zaradi ne-možnosti udeležbe s podpisovanjem na upravnih enotah tudi in predvsem zaradi akcije reševanja med poplavo. Župan v postopku ni odločil s pravnim aktom, predlagatelju ni izdal sklepa niti drugega akta s pravnim podukom, temveč je izdal zgolj obvestilo, brez potrebne obličnosti (preambule, izreka, odločitve, obrazložitve in pravnega poduka). Obvestila ni izdal na podlagi določb ZUP, ki se v konkretni stvari, ko gre za predhodno oziroma izredno vprašanje, uporablja kot procesni predpis. S tem je tožniku bila odvzeta ali onemogočena pravica, ki mu gre po 15., 26., 25. in 44. člena Ustave RS. Župan in pristojno ministrstvo za področje javne uprave sta kršila določbo 16. člena Ustave, saj sta bila dolžna zaradi katastrofalnega stanja oziroma izrednih razmer (poplave) za čas trajanja odpravljanja posledic in za toliko časa, kot so vladale izredne razmere, spremeniti izpodbijano odredbo tako glede roka kot tudi načina zbiranja. Navedeno dejstvo sicer nima neposredne zveze s siceršnjo zlorabo instituta soglasja k OPN, ki ga je podpisal minister MOP, ko ni preveril, ali so k aktu pridobljena vsa po prostorski zakonodaji predpisana soglasja, privolitve in mnenja k Odloku o strategiji in Odloku o OPN, odkazuje pa na povsem arbitrarno, poljubno in verjetno nezakonito odločanje organov države, čemur smo priča tako iz afere Satex kot tudi afere sodne odločitve o vrnitvi treh nevarnih bulmastifov lastniku, zlorabi, kar vse je podrobno in objektivno zapisal francoski časopis Le Monde. Pravi, da je s tem dokazano nezakonito odločanje, opustitev določb ZUP in ZUS, tožnik predlaga, da naslovno sodišče odredbo odpravi, razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje. Tožeča stranka predlaga, da o zadevi odloča senat, ker gre za zelo pomembno in obče znano zadevo in da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi, ker gre za sporna odločilna dejstva in upravni organi niso izvajali tistih dokazov, ki bi jih morali in so pomembni za pravilno odločitev. Vsa dejstva, ki so bila ugotovljena, pa kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot je odločil župan. Ob tem tudi naslovnemu sodišču predlaga še ugotavljanje osebne odgovornosti vseh tistih, ki odločajo o sprejetju Odloka OPN in tudi o ravnanju župana v tej zadevi. Tožeča stranka pričakuje, da bo sodišče z vso skrbnostjo preučilo zadevo, da ne bodo nastale napake, za katere na koncu nihče ne odgovarja. Tožeča stranka ne želi, da bi se v tem primeru zaradi vpliva in prestiža, ki ga ima župan, ponovila zgodba, da bi po tem, ko bo nastala škoda, bilo vse prepozno. Da bi jo lahko popravili, ne bo nihče odgovarjal. Poškodba krajinskega kompleksa gozdov in poplavnih ter inundacijskih območij je tudi kazenskopravno zavarovana in terja ne samo objektivno, temveč tudi kazensko odgovornost. Tožnik podaja tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse. Tožnik dokazuje, da je brez sredstev za plačilo upravne takse, ker je nezaposlen, brez premoženja, prejemnik skromne socialne denarne pomoči v višini 206,57 EUR pa ne dosega plačila sodne takse za tožbo in začasno odredbo. Kot dokaz prilaga odločbo CSD Ljubljana Moste-Polje št. 1222-1222-1206/2010-3 z dne 22. 11. 2010. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da se Ustavno sodišče v sklepu z dne 2. 12. 2010 ni izreklo za stvarno nepristojno, kar bi omogočilo uporabo 1. odstavka 23. člena ZUS-1, zato bi tožnik Odredbo lahko izpodbijal le v roku 30 dni od objave Odredbe. Poleg tega pa navaja, da tožnik ni konkretno opredelil, s čim oziroma zakaj je bilo onemogočeno zbiranje podpisov. Iz javno dostopnih podatkov o poplavni ogroženosti, času trajanja stavke javnih uslužbencev in številu stavkajočih uslužbencev ni mogoče pritrditi tožniku, da je bilo v času poplav oziroma stavke javnih uslužbencev onemogočeno evidentiranje podpor. Čas zbiranja podpore je bil določen v zakonskem okviru in je bil bistveno daljši od časa trajanja poplavne ogroženosti in tudi od časa trajanja stavke javnih uslužbencev, pri čemer so na vseh upravnih enotah zagotavljali vse zakonske obveze javnega sektorja vključno z evidentiranjem podpor. V času trajanja zbiranja podpor in po zaključku le-teh ni bila dana nobena posamična pripomba ali pritožba občana, da zaradi omenjenih dogodkov kateri koli občan ni mogel podati podpore. Odredba je bila že izvršena in zoper njo ni bila vloženo nobeno pravno sredstvo. Tožena stranka še pravi, da tožnik navaja, da mu je bil izdan dopis, pri čemer pa ne pove, za kateri dopis gre. Glede na navedeno se tožena stranka v zvezi z izpodbijanim dopisom ne more opredeliti, saj nima v tožbi trditvene niti dokazne podlage za očitane nepravilnosti glede neizdaje sklepov, na katere bi sploh lahko podala odgovor.

Odgovor tožene stranke je bil poslan tožeči stranki, ki nanj ni odgovorila.

Sodišče je dne 14. 1. 2011 prejelo vlogo B.B. z dne 11. 1. 2011 naslovljeno kot „odgovor na pripravljalni spis organa“, s pripisom: /.../“stranke postopka po ZLS in ZUP. B.B. in drugi podpisniki zahteve za razpis referenduma o Odloku“ /.../ V vlogi med drugim navaja: „Podpisani stranka v postopku B.B. in drugi podpisniki zahteve za razpis referenduma o Odloku sem prejel odgovor /.../ zato vztrajam pri do sedaj vloženi zahtevi, vloženi po meni oziroma po katerem koli od podpisnikov referendumske zahteve, po seznamu „/.../. Sodišče, kot je že predhodno navedeno, ugotavlja, da B.B. ni vložil tožbe v tem upravnem sporu niti ni oseba, ki bi ji bila odprava ali sprememba izpodbijanega akta, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, v neposredno škodo, zato vloge B.B. sodišče ni moglo šteti kot vloge osebe, ki ima položaj stranke v smislu 1. odstavka 19. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

Ustavno sodišče je v postopku preizkusa pobude B.B., A.A. in C.C. izdalo sklep št. U-I-218/10-12 z dne 2. 12. 2010, s katerim je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odredbe o določitvi obrazca podpore volivca in roka za zbiranje podpisov (Uradni list RS, št. 69/10) zavrglo, v obrazložitvi sklepa pa je navedlo, da je Mestni svet Mestne občine Ljubljana (MOL) dne 5. 7. 2010 sprejel Odlok o občinskem prostorskem načrtu MOL- strateški del (v nadaljevanju: OPN-SD) in Odlok o občinskem prostorskem načrtu MOL – izvedbeni del (v nadaljevanju: OPN-ID). Pobudniki so županu predložili pobudo za vložitev zahteve za razpis referendumov. Župan je za zbiranje podpisov potrebnih petih odstotkov volivcev določil rok petintrideset dni, ki se je iztekel 5. 10. 2010. Ustavno sodišče je v sklepu zapisalo, da izpodbijane določbe zakon o referendumu in ljudski iniciativi (ZRLI, 3. odstavek 12.a člena, 2. in 3. odstavek 16 člena, 16.a člen, 16.b člen ter II. poglavje) »ne urejajo položaja referendumskega pobudnika pri lokalnih referendumih. Člen 3 ZRLI sicer določa, da se določbe tega zakona o postopku za izvedbo referenduma smiselno uporabljajo tudi za referendum v samoupravni lokalni skupnosti, kolikor ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Ustavno sodišče je že v sklepu št. U-II-2/04, U-I-76/04 z dne 15. 4. 2004 (OdlUs XIII, 28) sprejelo stališče, da se na podlagi 3. člena ZRLI pri lokalnih referendumih smiselno uporabljajo samo določbe III. poglavja ZRLI, ki nosi naslov Postopek za izvedbo referenduma, ne pa tudi določbe, ki urejajo predhodni postopek z referendumsko pobudo in zbiranje podpisov za referendumsko zahtevo. Namen ZRLI torej ni urejanje referenduma v lokalni skupnosti. Uresničevanje lokalne samouprave (138. člen Ustave), torej tudi oblike odločanja v lokalnih skupnostih, ureja ZLS. Pobudniki tudi ne izkazujejo pravnega interesa za presojo drugega odstavka 46. člena ZLS ter 68. in 72. člena Statuta MOL, ker te določbe ne učinkujejo neposredno.

O načinu dajanja podpore odloči župan z aktom, s katerim določi obrazec seznama ali obrazec za podporo z osebnim podpisovanjem (četrti odstavek 47. člena ZLS). V tem aktu župan določi tudi rok za zbiranje podpisov. Ustavno sodišče je že v sklepu št. U-I-157/05 z dne 19. 5. 2005 sprejelo stališče, da je ta akt župana posamičen akt, čeprav je izdan v obliki predpisa, in za njegovo presojo Ustavno sodišče ni pristojno. Zakonitost aktov organov lokalnih skupnosti, izdanih v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja, se presoja v upravnem sporu (četrti odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). Takšen akt je mogoče pred Upravnim sodiščem izpodbijati v roku 30 dni po njegovi objavi oziroma od vročitve odločitve Ustavnega sodišča, s katero se je to izreklo za nepristojno (drugi in četrti odstavek 23. člena ZUS-1). V upravnem sporu zoper izpodbijano Odredbo bi torej pobudniki lahko uveljavljali tudi očitke o protiustavnosti določb, na katerih temelji Odredba, oziroma določb, ki od pobudnikov ali volivcev zahtevajo določeno ravnanje v fazi zbiranja podpisov podpore. Ker pobudniki niso izčrpali pravnih sredstev zoper Odredbo, je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 46. člena ZLS ter 68. in 72. člena Statuta MOL zavrglo (2. točka izreka). Ker je izpodbijana Odredba posamičen akt, za presojo katerega ustavno sodišče ni pristojno, je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zaradi nepristojnosti zavrglo (3. točka izreka)« (5., 6., 7. in 8. odstavek sklepa Ustavnega sodišča z dne 2. 12. 2010).

Iz tega sklepa nedoumno izhaja, da je Odredba akt, ki ga upravičenec lahko izpodbija oziroma zahteva njegovo presojo zakonitosti v upravnem sporu. Določilo 4. odstavka 47. člena ZLS pravi, da »volivci dajejo podporo zahtevi za razpis referenduma s podpisovanjem na seznamu ali z osebnim podpisovanjem. O načinu dajanja podpore odloči župan z aktom, s katerim določi obrazec seznama ali obrazec za podporo z osebnim podpisovanjem in rok za zbiranje podpisov.« Iz sklepa Ustavnega sodišča tudi izhaja, da odločitev župana iz navedenega določila ni podvržena sodnemu nadzoru v upravnem sporu zaradi tega, ker bi šlo za upravni akt v smislu 1. stavka 1. odstavka 2. člena ZUS-1 in tudi ne gre za drug akt v smislu drugega stavka 2. člena ZUS-1, ampak gre za akt, izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja v smislu 4. odstavka 5. člena ZUS-1. Po določilu 2. odstavka 23. člena ZUS-1 je zoper tak akt možno sprožiti upravni spor, vendar samo v roku 30 dni od objave takšnega akta. To navaja tudi Ustavno sodišče v omenjenem sklepu, poleg tega pa navaja, da je možno sprožiti upravni spor tudi v 30 dneh od vročitve odločitve Ustavnega sodišča, s katero se je to izreklo za stvarno nepristojno (2. in 4. odstavek 23. člena ZUS-1). Res je sicer, da se ustavno sodišče v izreku ni izreklo za stvarno nepristojno, ampak je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odredbe zavrglo z obrazložitvijo v 7. odstavku sklepa, ker pobudniki niso izčrpali pravnih sredstev; vendar pa je Ustavno sodišče v 8. odstavku obrazložitve dovolj nedvoumno zapisalo, da je Odredba posamičen akt, za presojo katerega Ustavno sodišče ni pristojno in je pobudo v tem delu zavrglo »zaradi nepristojnosti«. Zaradi tega tožena stranka nima prav, ko uveljavlja, da se Ustavno sodišče ni izreklo za stvarno nepristojno v smislu 4. odstavka 23. člena ZUS-1. Ker je bil sklep izdan dne 2. 12. 2010, tožbo pa je tožnik vložil dne 17. 12. 2010 je tožba očitno vložena pravočasno, vložena pa je tudi po upravičeni osebi. Izpodbijana odločitev župana se namreč nanaša na vse volivce, ki lahko dajejo podporo zahtevi za razpis referenduma, zato je tožnik tudi upravičen vložiti tožbo v upravnem sporu.

Tožnik je v tožbi navedel, da varuje »javni interes po preprečitvi samovolje na poplavljenih območjih, ki so z OPN postala zazidljiva in predmet špekulacij« in da je tožena stranka skupaj z ministrstvom za javno upravo kršila določbo 16. člena Ustave, »saj naj bi bila dolžna zaradi katastrofalnega stanja oziroma izrednih razmer (poplave) za čas trajanja odpravljanja posledic in za toliko časa, kot so vladale izredne razmere, podaljšati sedaj izpodbijano Odredbo tako glede roka kot tudi načina zbiranja« in ker minister za okolje »ni preveril, ali so k aktu pridobljena vsa po prostorski zakonodaji predpisana soglasja«. Tudi pri tožbi zoper akt, ki je izdan v obliki predpisa, mora tožnik izkazati, da izpodbijani akt posega v tožnikovo pravico in da tožnik varuje svoje pravice in ne morebiti pravic drugih. Tožnik sicer ni zatrjeval, da on ni mogel oddati podpisa zaradi objektivnih razlogov vezanih na poplave (ali druge objektivne ovire), ki bi jih tožena stranka morala upoštevati pri določitvi pogojev za zbiranje podpisov. Vendar pa bi lahko nezmožnost zbiranja podpisov zaradi določenih objektivnih okoliščin s strani drugih volivcev vplivala na uresničevanje tožnikove pravice iz 44. člena Ustave. Zato je v predmetni zadevi ključno vprašanje, ali je tožnik v upravnem sporu v zadostni meri vzpostavil domnevo, da so določene nepredvidljive okoliščine onemogočile zbiranje podpisov, da bi zato sodišče razpisalo obravnavo zaradi razjasnitve dejanskih okoliščin o tem, ali bi tožena stranka morala specifičnim okoliščinam primerno prilagoditi pogoje zbiranja podpisov. Sodišče ugotavlja, da je tožnik sicer v tožbi zatrdil, da je /.../ „poplava zajela celotno Barje, zahodni del Ljubljane v celotnem povodju Gradaščice in Malega grabna t.j. večji del Viča in Kozarij. Na tem območju dela in živi okoli 50.000 referendumskih upravičencev, katerih večina ni mogla oddati soglasja k referendumu, ki bi ga zagotovo dala, saj je župan MOL prav območja, ki so bila od 19. v istem mesecu pod vodo, razglasil z OPN za zazidljiva“ /.../. Vendar je tožena stranka odgovorila na tožbo in je pojasnila, da dejanske okoliščine niso ovirale zbiranja podpisov tudi zaradi časovnih okvirov poplave in zbiranja podpisov, kar sodišče ne bo ponavljalo v obrazložitvi te sodbe, na kar pa tožnik v postavljenem roku ni odgovoril in v upravnem sporu ni ponudil nikakršnih predlogov za izvajanje dokazov, s katerimi bi poskušal dokazati zatrjevana pravno relevantna dejstva v zvezi z oviranjem zbiranja podpisov. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1 ter 2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia