Jedro

Trditveno in dokazno breme za izpolnjevanje pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Ne gre za pomembno pravno vprašanje, saj okoliščine, ki ob izdaji predpisa, ki ureja posamično razmerje, niso obstajale, na zakonitost predpisa ne morejo vplivati. Torej vprašanje ni pomembno za odločanje v tej zadevi.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila pravočasno revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. K 1. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper Odredbo o določitvi obrazcev podpore volivca in roka za zbiranje podpisov (v nadaljevanju Odredba, Ur. l. RS, št. 69/2010 z dne 27. 8. 2010), s katero je tožena stranka določila vsebino obrazca in rok za zbiranje podpisov: od 1. septembra 2010 do 5. oktobra 2010. Revident je v tožbi zatrjeval, da so bila kršena pravila zbiranja podpisov podpore volivcev zaradi stavke javnih uslužbencev, ki na sedežih izpostave A. in B. obrazcev podpore niso sprejemali. Zaradi obsežnih poplav pa večina referendumskih upravičencev z območja V. in K. svoje podpore k referendumu tudi ni mogla oddati. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sledilo 7. in 8. točki obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča RS U-I-218/10 z dne 2. 12. 2010, kjer je Ustavno sodišče v postopku preizkusa pobude revidenta, kot enega od pobudnikov za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odredbe, navedlo, da je sporna Odredba posamičen akt v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 in jo zato revident lahko v roku 30 dni od vročitve odločitve Ustavnega sodišča izpodbija v upravnem sporu. Pri presoji utemeljenosti tožbe pa je sodišče prve stopnje presodilo, da revident ni izkazal, da so zatrjevane okoliščine ovirale zbiranje podpisov podpore volivcev.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

6. Revident navaja, da gre v zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju: „vprašanju dokaznega bremena negativnega dejstva, glede katerega v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.“ Meni, da je tožbena trditev, da je bilo zaradi poplav in stavke javnega sektorja referendumskim upravičencem onemogočeno dajanje podpor, negativno dejstvo, zato bi morala tožena stranka dokazati, da to negativno dejstvo ne obstaja. Zatrjuje tudi, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse sodišč glede vprašanj, ki so bistvena za odločitev, in sicer vprašanja: „ali je sodišče, v sklopu pisnega materialno procesnega vodstva dolžno stranko konkretno in podrobno opozoriti na posledice prekluzije“ in vprašanja: „uporabe 59. člena ZUS-1.“

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi navedbami ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

8. V obravnavani zadevi je revident s tožbo izpodbijal predpis, ki ureja posamična razmerja, torej posamični akt iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, in predlagal njegovo odpravo oziroma razveljavitev. S tožbo je tako zahteval presojo zakonitosti Odredbe v delu, kjer ta določa rok za zbiranje podpisov podpore volivcev. Pri tem je kot razlog nezakonitosti Odredbe navajal okoliščine, ki so nastale po izdaji Odredbe.

9. Take kasneje nastale okoliščine pa na zakonitost Odredbe ne morejo vplivati. Zakonitost akta se tudi v primeru posamičnega akta iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 presoja enako kot pri upravnem aktu, torej glede na dejanske in pravne okoliščine ob njegovi izdaji. Zato vprašanja: dokaznega bremena prekluzije in neoprave glavne obravnave, niso vprašaja, ki bi bila pomembna po vsebini obravnavane zadeve, to je presoje zakonitosti Odredbe v času njene izdaje. Vprašanja, ki jih revident zastavlja, se nanašajo na postopek ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi s spremenjenimi okoliščinami. Spremenjene okoliščine pa niso predmet presoje v postopku presoje zakonitosti izdane Odredbe, saj se ne nanašajo na samo zakonitost Odredbe, ampak na kasnejše dogodke, ki bi morda lahko vplivali na podaljšanje obravnavanega roka, vendar tožnik toženi stranki tega ni niti predlagal. 10. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

11. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).