Jedro

Ob navedbah tožnic in prepričljivih ugotovitvah sodišča, da je direktor tožene stranke neposredno pred začetkom postopka podaje spornih odpovedi imel razgovore s tožnicami in nekaterimi drugimi delavkami, da je na teh razgovorih izrecno izpostavljal vprašanja bolniških odsotnosti tožnic na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal in da je bolniške odsotnosti v bistvu označeval kot za toženo stranko nesprejemljivo stanje, ki ga ne more tolerirati, bi tožena stranka morala prepričljivo dokazati, da bolniška odsotnost tožnic na njihovo uvrstitev med presežne delavke dejansko ni imela nobenega vpliva. Tega pa tožena stranka ni storila, saj je za splošno opredeljenimi neformalnimi opredelitvami, ki naj bi predstavljale kriterije za izbiro, lahko imela odločilni pomen ravno bolniška odsotnost z dela vseh štirih tožnic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenim zahtevkom vseh štirih tožnic in ugotovilo, da so bile redne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jih je tožena stranka podala prvima dvema tožnicama 18. 6. 2009, drugima dvema pa 23. 7. 2009, nezakonite. Presodilo je, da so bile tožnice uvrščene med presežne delavke zaradi pogostosti oziroma daljših bolniških odsotnosti v posledici lastnih zdravstvenih težav ali varstva obolelega družinskega člana, kar pomeni kršitev prepovedi diskriminacije. Prvi tožnici je v skladu s končnim zahtevkom priznalo pravice iz delovnega razmerja do 12. 4. 2010, četrti pa do 3. 6. 2010, z navedenima datumoma pa njuni pogodbi razveljavilo. Namesto vrnitve na delo je prvi tožnici dosodilo odškodnino v višini 4.000 EUR, upoštevaje da se je uspela po 12. 4. 2010 zaposliti drugje, četrti tožnici pa odškodnino v znesku 10.000 EUR, višja odškodninska zahtevka pa zavrnilo. Glede druge in tretje tožnice pa je toženi stranki naložilo, da ju pozove na delo in jima do vrnitve na delo prizna oziroma zagotovi pravice iz delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ob siceršnjih ugotovitvah, da je pri toženi stranki zaradi slabega finančnega stanja v letu 2008 obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi devetim delavkam v prirezovalnici, v zvezi z izbiro tožnic graja dokazno oceno in s tem v zvezi sodišču očita bistveno kršitev določb 8. člena, pa tudi absolutno bistveno kršitev v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), češ da glede tega sodba nima razlogov. Navaja, da je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka mesečno in letno ocenjevala uspešnost delavcev, s tem da so bili z letnimi ocenami delavci seznanjeni. Tega sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno in v nasprotju s sodiščem prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka listin o ocenah delovne uspešnosti drugih delavcev, ki bi omogočale primerjavo, ni predložila. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na tak način je sodišče druge stopnje hotelo nezakonito prikriti enostransko dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pri svoji presoji predloženih dokazov o mesečnem in letnem ocenjevanju ni upoštevalo. Zanika, da so bile tožnicam pogodbe o zaposlitvi odpovedane zaradi bolniških odsotnosti, saj so na delu ostale tudi delavke, ki so imele enake ali daljše odsotnosti kot tožnice oziroma so bile pogodbe o zaposlitvi odpovedane tudi nekaterim delavkam, ki niso imele beleženih bolniških odsotnosti. Tožena stranka se je sama odločila, da bo izbiro presežnih delavk v prirezovalnici opravila na podlagi enotnih kriterijev, čeprav ni šlo za večje število presežnih delavk v smislu 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in je te kriterije, ki so izhajali iz letnih ocen, tudi upoštevala pri vseh devetnajstih delavkah v oddelku prirezovalnice. Revizija graja tudi višino odškodnine, ki je bila prisojena prvi in četrti tožnici v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je sodišče premalo upoštevalo, da se je prva tožnica zaposlila še v času prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti in iz naslova višine plače ni prikrajšana, tudi sicer pa je pri toženi stranki prejela odpravnino v višini 800 EUR. Četrti tožnici pa je sodišče dosodilo odškodnino kar v višini približno štirinajstih plač, s tem da tako visoke odškodnine sploh ni konkretno obrazložilo. Upoštevaje, da je tudi ta tožnica približno osem mesecev prejemala nadomestilo na Zavodu za zaposlovanje in da je prejela odpravnino, na svojih dohodkih sploh ni utrpela prikrajšanja. Poleg tega je ta tožnica gimnazijski maturant s širokimi možnostmi zaposlitve, trajanje njene zaposlitve pri toženi stranki pa sodišče s tem v zvezi sploh ni ugotavljalo. Tako sodišče odškodnine ni odmerilo na podlagi konkretnih ugotovitev, ki bi tako odmero odškodnine omogočale.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizijski očitek kršitve določb 8. člena ZPP in bistvene kršitve določb postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni imela v naprej izdelanih pisnih podlag za izbiro presežnih delavcev, niti se na kriterije za izbiro ni sklicevala v spornih odpovedih, v sodnem postopku pa je izbiro tožnic izmed skupnega števila devetnajstih delavk v prirezovalnici utemeljevala na podlagi očitno neformalno oziroma ad hoc opredeljenih izhodišč o zanesljivosti, natančnosti, fleksibilnosti in prilagodljivosti delavk, je sodišče prve stopnje vsestransko ocenilo številne izvedene dokaze, vključno z listinami o sprotnem ocenjevanju delovne uspešnosti, ki jih je predložila tožena stranka in prišlo do zaključka, da je na izbiro tožnic in podajo spornih odpovedi bistveno vplivala ravno odsotnost z dela vseh štirih tožnic zaradi bolezni oziroma zdravstvenih težav in nege obolelega družinskega člana, sodišče druge stopnje pa je s takim dokaznim zaključkom soglašalo. Pri tem je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka sicer spremljala delovno uspešnost delavk. Ocenjevalne liste v obliki opisnih poročil o kvaliteti dela, sestavljene po opaženjih izmenovodij, je tudi po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka predložila le za tožnice in še nekatere delavke, ki jim je bila očitno tudi odpovedana pogodba o zaposlitvi. Predložila pa je tudi mesečne zbirne ocene.

7. Glede na v bistvu ad hoc opredeljena splošna izhodišča za izbiro presežnih delavk in dejstvo, da je ocenjevalne liste in opisna poročila, zapisana po zapažanjih izmenovodij, tožena stranka predložila le za tožnice, oziroma za prizadete delavke, le mesečni zbirnik ocen pa je za zadnje tri mesece vseboval povsem skope opisne ocene za vse delavke prirezovalnice, je sodišče na podlagi svoje dokazne ocene za odločitev navedlo tudi jasne razloge. Hkrati je tožena stranka sodišču druge stopnje neutemeljeno očitala nasprotje z listinami v spisu v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je izhajalo iz tega, da je tožena stranka v bistvu posredovala podatke o delovni uspešnosti le za prizadete delavke, saj glede širše argumentiranih ocen delovne uspešnosti to vsekakor drži. 8. Ob ugotovitvi, da je v času podaje spornih odpovedi pri toženi stranki v obratu prirezovalnice sicer obstajal utemeljen poslovno-ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi še vedno manjšemu številu delavk (po kriterijih iz 96. člena ZDR), je sodišče pri izbiri tožnic utemeljeno upoštevalo določbo 89. člena ZDR, da začasna odsotnost z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe ali nege družinskih članov ni utemeljen odpovedni razlog. Tako opredeljen neutemeljen odpovedni razlog se upošteva tudi v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v tem smislu, da začasna odsotnost z dela iz navedenih razlogov ne more biti zakonito upoštevana pri izbiri presežnih delavcev, ki jim bo podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Hkrati je sodišče pravilno utemeljevalo svojo odločitev tudi na podlagi kršitve prepovedi diskriminacije, saj tudi prepoved različnega obravnavanja delavca v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi zdravstvenega stanja v smislu določb 6. člena ZDR onemogoča upoštevanje delavčeve bolniške odsotnosti pri izbiri presežnih delavcev.

9. V zvezi s kršitvijo prepovedi diskriminacije se je sodišče (poleg na sicer obrnjeno dokazno breme glede razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 82. člena ZDR) utemeljeno sklicevalo na določbe šestega odstavka 6. člena ZDR. Če delavec v primeru spora (o kršitvi prepovedi diskriminacije) navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije.

10. Ob navedbah tožnic in prepričljivih ugotovitvah sodišča, da je direktor tožene stranke neposredno pred začetkom postopka podaje spornih odpovedi imel razgovore s tožnicami in nekaterimi drugimi delavkami, da je na teh razgovorih izrecno izpostavljal vprašanja bolniških odsotnosti tožnic na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal in da je bolniške odsotnosti v bistvu označeval kot za toženo stranko nesprejemljivo stanje, ki ga ne more tolerirati, bi na podlagi navedenih zakonskih določb tožena stranka morala prepričljivo dokazati, da bolniška odsotnost tožnic na njihovo uvrstitev med presežne delavke dejansko ni imela nobenega vpliva. Tega pa tožena stranka ni storila, saj je za splošno opredeljenimi neformalnimi opredelitvami, ki naj bi predstavljale kriterije za izbiro, lahko imela odločilni pomen ravno bolniška odsotnost z dela vseh štirih tožnic.

11. Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da so bile tožnicam pogodbe o zaposlitvi nezakonito odpovedane zaradi kršitve prepovedi diskriminacije glede na njihovo zdravstveno stanje, ki vključuje tudi vprašanje varstva in nege družinskega člana po predpisih o obveznem zdravstvenem zavarovanju.

12. V zvezi s sodno razvezo pogodb o zaposlitvi in plačilom odškodnine prvi in četrti tožnici je sodišče pravilno upoštevalo določbe prvega odstavka 118. člena ZDR, da poleg ugotovitve trajanja delovnega razmerja do dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, sodišče prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja do tega datuma ter delavcu prizna denarno odškodnino v višini največ 18 delavčevih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

13. Sodišče je pravilno ugotovilo, da navedena odškodnina ne zajema škode iz naslova prikrajšanja na plači, ki je delavcu nastala v času od podaje nezakonite odpovedi do dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi odločitve sodišča, saj je sodišče iz tega naslova tožnicama dosodilo ustrezno nadomestilo plače. Zato je revizijsko sklicevanje na dejstvo, da tožnici do dneva sodne razveze nista bili prikrajšani na plači, v zvezi z odškodnino po 118. členu ZDR brezpredmetno. Kolikor pa se tožena stranka s tem v zvezi sklicuje na plačilo odpravnine, ki naj bi bila že izplačana tožnicama, pa je jasno, da navedena odpravnina ni del odškodnine v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, oziroma da je podlaga za plačilo odpravnine z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v bistvu odpadla.

14. Sodišče je navedlo, da je tožnicama odškodnino v okviru njunih zahtevkov določilo ob upoštevanju njune starosti, težje zaposljivosti in slabega zdravstvenega stanja, višjo odškodnino četrte tožnice pa je utemeljevalo predvsem s tem, da je bila le ta ob zaključku postopka na prvi stopnji še vedno nezaposlena in s slabimi izgledi za zaposlitev (tudi po revizijskih navedbah pa ji je do takrat že potekla pravica do nadomestila za čas brezposelnosti), medtem ko se je prva tožnica uspela zaposliti, četudi le za določen čas. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila prva tožnica v času razveze pogodbe o zaposlitvi stara 47 let, četrta pa 52 let, tako da je bila zlasti slednja že glede na starost težje zaposljiva, ne glede na njeno šolsko izobrazbo. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje posebej navedlo, da je pri višini odškodnine upoštevalo, da je tožena stranka tožnicama odpovedala pogodbo o zaposlitvi z nedopustno diskriminacijo. Glede na navedeno je sodišče prvi in četrti tožnici utemeljeno dosodilo odškodnino v znesku 4.000 EUR oziroma 10.000 EUR.

15. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.