Jedro

Obvezna uporaba formalnih kriterijev za izbiro presežnih delavcev je v ZDR predvidena le za odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, kar pa ne pomeni, da delodajalec tudi v primeru tako imenovanih individualnih odpustov ne bi smel uporabiti vnaprej določenih kriterijev za izbiro presežnih delavcev. Če se odloči in te kriterije uporabi, potem je dolžan dokazati, da je kriterije pravilno uporabil. V nasprotnem primeru ni mogoče šteti, da so za posamezno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ugotovljeni resni in utemeljeni razlogi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala prvotožeči stranki dne 18. 6. 2009 nezakonita in da ji je delovno razmerje trajalo pri toženi stranki do 12. 4. 2010 ter je tožena stranka dolžna prvotožečo stranko, za obdobje od 3. 8. 2009 do 12. 4. 2010, prijaviti za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ji za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač v višini 614,32 EUR, plačati predpisane dajatve in prvotožeči stranki izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter da je prvotožeči stranki tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2010 dalje do plačila, v presežku (za znesek 3.225,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2010 dalje do plačila) je sodišče zahtevek prvotožeče stranke zavrnilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je dne 18. 6. 2009 podala tožena stranka drugotožeči stranki nezakonita in je drugotožeča stranka še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač v takšni višini, kot če bi delala, plačati predpisane dajatve in drugotožeči stranki izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je dne 23. 7. 2009 podala tožena stranka tretjetožeči stranki nezakonita, zato je tretjetožeča stranka še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki in jo je le-ta dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač v takšni višini, kot če bi delala, plačati predpisane dajatve in tretjetožeči stranki izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in jo za isto obdobje prijaviti za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, vse v 15 dneh pod izvršbo (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je dne 23. 7. 2009 tožena stranka podala četrtotožeči stranki nezakonita in je četrtotožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 3. 6. 2010 ter ji je tožena stranka dolžna, za obdobje od 7. 9. 2009 do 3. 6. 2010, obračunati bruto znesek mesečnih nadomestil plač v višini 717,12 EUR, od teh zneskov plačati predpisane dajatve in ji izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Za isto obdobje jo mora prijaviti za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna četrtotožeči stranki plačati odškodnino, v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2010 dalje do plačila, v presežku (za znesek 2.558,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2010 dalje do plačila) pa je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna vsaki tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka, v znesku 447,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevke tožečih strank v celoti zavrne podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča v celoti materialnopravno napačna in da je sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, saj v obširni sodbi manjka bistveni element in sicer kateri dokazi izkazujejo, da so bile tožečim strankam podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi koriščenja bolniškega staleža. Sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in so ti razlogi nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče je v sodbi zapisalo, da o točnosti podatkov glede finančnega prestrukturiranja tožene stranke in finančnega položaja tožene stranke ne dvomi in je ugotovilo, da je tožena stranka v celoti izkazala, da so pri toženi stranki obstajali utemeljeni poslovni razlogi zaradi katerih je prišlo do odpovedi. Stališče sodišča pa je, da so bile v konkretnem primeru tožečim strankam dane odpovedi zaradi koriščenja bolniškega staleža. Tožeče stranke svojih navedb in trditev niso uspele dokazati, razen z lastnim pričanjem, ki pa seveda ne more biti edini merodajni dokaz v postopku. Ravno obratno pa je tožena stranka, z obširnim dokaznim gradivom izkazala, da gre za podjetje, kjer je v povprečju 20 % delavcev mesečno v bolniškem staležu in je tako nemogoče, da bi bil bolniški stalež kriterij izbire odpuščenih delavcev. Tožena stranka je izkazala, da je prišlo do odpuščanja izključno zaradi poslovnih razlogov pri toženi stranki in izključno na delovnih mestih, kjer ni bilo več dela. Priči B.H. in B.D. sta skladno izpovedali o zmanjšanju obsega dela v prirezovalnici, da od prenehanja dela tožnic nikogar niso na novo zaposlili v prirezovalnici, niti ni bil tja nihče razporejen, zato je tožena stranka izkazala tako poslovni razlog, kot tudi utemeljen razlog za odpoved pogodb o zaposlitvi tožnicam. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da tožena stranka v odpovedih ni navajala kriterijev za določitev presežnih delavcev ter da je te navajala šele v sodnem postopku. Navedena obrazložitev ni pravilna, saj tožena stranka ni bila dolžna navajati kriterijev za določitev presežnih delavcev, saj v danem primeru ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev po 96. členu ZDR, zaradi česar tudi ni bila dolžna sprejeti kriterijev za določitev presežnih delavcev. Tožena stranka je v okviru sodnega postopka dokazala, da je pri odločitvi o podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala objektivne kriterije, ravno iz razloga, da so bili delavci obravnavani enakopravno. Prav tako sodišče nepravilno ugotavlja, da tožena stranka ni predložila pravne podlage, iz katere bi izhajala določitev in objektivizacija uporabljenih kriterijev. Pri tem prihaja sodba sama s seboj v nasprotje, saj najprej govori o tem, da ni narobe, da delodajalec pri individualnih odpovedih upošteva kriterije za odpovedi, hkrati pa navaja, da bi tožena stranka morala predložiti pravno podlago (splošni akt, sklep, dogovor) glede upravičenosti uporabe kriterijev. Glede na dejstvo, da so bile pri vseh štirih tožnicah podane individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delodajalec ni bil dolžan sprejeti nobenih kriterijev. Vendar pa je tožena stranka ravno zaradi objektivizacije in nepristranskosti pri podaji odpovedi sprejela dodatne kriterije (kvaliteta, zanesljivost in prilagodljivost delavk). Sicer pa je odločitev o tem, kateremu delavcu bo delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v izključni pristojnosti delodajalca. Iz ocenjevalnih listov, ki jih je predložila, je razviden način ocenjevanja zaposlenih v oddelku prirezovalnice, v obdobju marec do junij 2009. Tožena stranka je že v pripravljalnih vlogah zatrjevala, da je tudi na novo zaposlovala, vendar le na delovnem mestu šivilje, ki ga pa tožeče stranke ne bi mogle opravljati in jih niti ne bi bilo mogoče dokvalificirati za to delo. Sodišče je tudi glede ocen napačno ugotovilo dejansko stanje in predvsem v nasprotju z izpovedbami prič in listinsko dokumentacijo. Tožena stranka je že v svojih vlogah jasno navedla, da je pri toženi stranki obstajalo dvojno ocenjevanje in sicer mesečno ocenjevanje s strani izmenovodij in teh ocen delavci niso prejeli ter letne ocene, ki so se opravile na osnovi vseh zapiskov in ocen nadrejenih in na osnovi rednega letnega razgovora, pri čemer so enkrat letno izpolni ocenjevalni list, ki so ga delavci prejeli. Tožena stranka meni, da se je sodišče pri svoji odločitvi oprlo izključno na pričevanje tožečih strank, ki pa v postopku ne more biti edini dokaz, ki bi bil zadosten za odločitev o sporu. Prav tako ne more biti verodostojen dokaz izpovedba prič E.F. in T.T. ter S.K., ki so prav tako dobile odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče bi moralo po mnenju pritožbe presojati izpovedbe tožečih strank, ob primerjavi z izpovedbami drugih prič, predvsem B.H., B.D. in B.V., katere pa ne potrjujejo navedb tožečih strank. Tudi ugotovitev inšpektorja za delo, da je od 27 delavcev, ki so jim bile odpovedane pogodbe o zaposlitvi, kar 18 delavcev koristilo bolniški stalež, ne potrjuje ničesar, sploh pa ne potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da so dobili odpoved delavci, ki so koristili bolniški stalež. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka po nepotrebnem predložila 8 rednikov podatkov o bolniških staležev, saj ravno ti redniki in tabela koriščenosti bolniških staležev izkazujejo, v kakšnem obsegu so pri toženi stranki delavci koristili bolniški stalež (20 % mesečno) in če bi sodišče upoštevalo predložen dokaz, bi ugotovilo, da tožena stranka ni odpuščala na podlagi kriterija koriščenosti bolniškega staleža. Tožena stranka je dokazala ocenjevanje delavcev in dejstvo, da je bila za vse tožeče stranke podana negativna ocena dela, zato odpoved nikakor ni temeljila na bolniškem staležu. Tožena stranka pa je za vsako tožečo stranko posebej navedla, kakšne so bile ocene izmenovodij glede dela posamezne tožeče stranke. Tožena stranka je dokazala, s potrdilom o izrabljenih bolniških staležih, za odpuščenih 9 delavk v juniju, da nekatere delavke skoraj niso koristile bolniškega staleža. Tožena stranka pa se tudi ne strinja z višino prisojene odškodnine prvo in četrtotožeči stranki. Glede oblike in višine odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, 118. člen ZDR napotuje na pravilo civilnega prava. Po mnenju tožene stranke sta bili prvo in četrotožeča stranka dolžni dokazati škodo, ki jima je nastala, česar pa nista storili. Prvo in četrtotožeča stranka nista podali nobenih dokazov, ki bi izkazovali kakršnokoli šikaniranje na delovnem mestu, poleg tega nista podali nobene argumentirane trditvene podlage, ki bi izkazala škodo, ki sta jo utrpeli. Sodišče je prisodilo prvotožeči stranki odškodnino v višini 4.000,00 EUR, kar je nesorazmerno visoka odškodnina, pri tem pa se sodbe sodišča ne da preizkusiti, saj je sodišče samo pavšalno navajalo, da je pri odločitvi o višini odškodnine upoštevalo izgubo na zaslužku, zaposlitvene zmožnosti, starost, delovno dobo tožečih strank. Prvotožeča stranka je že 13. 4. 2010 uspela najti zaposlitev in zato ji je sodišče nerazumno prisodilo 6,5 bruto plače odškodnine, pri čemer škode delavka praktično ni utrpela. Neutemeljeno je tudi sodišče prve stopnje prisodilo četrtotožeči stranki odškodnino v višini 14 bruto plač, pri čemer svoje odločitve o tako visoki odškodnini sploh ni obrazložilo. Četrtotožeča stranka ni izkazala, da je iskala novo zaposlitev, prav tako je po izobrazbi gimnazijski maturant, kar pomeni, da lahko dobi širok spekter zaposlitev, sodišče pa niti ni ugotovilo, koliko let ima delovne dobe. Četrtotožeča stranka ni zatrjevala in prav tako sodišče ni ugotavljalo, do kdaj bo prejemala nadomestilo na zavodu, kar pa vse vpliva na višino odmere odškodnine. Tožena stranka glede na navedeno meni, da je odločitev sodišča prve stopnje v celoti napačna in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevkov, podredno pa vrnitev zadeve v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka v pritožbi sicer zatrjuje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ima nejasne razloge, ki so med seboj v nasprotju. S temi navedbami tožena stranka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje ustrezno obrazložilo zakaj meni, da so odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonite. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje ustrezne in zadostne razloge, ki niso nejasni, niso med seboj v nasprotju in jo je mogoče preizkusiti.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je prvotožeča stranka bila zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 11. 2006, za nedoločen čas na delovnem mestu „prirezovalec IV“, drugotožeča stranka na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2006, za nedoločen čas na delovnem mestu „prirezovalec II“, tretjetožeča stranka pa na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2005, za nedoločen čas na delovnem mestu „prirezovalec IV“ ter četrtotožeča stranka na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2007, za nedoločen čas na delovnem mestu „prirezovalec I“. Tožena stranka je nato prvotožeči in drugotožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 18. 6. 2009 iz poslovnega razloga ter tretjetožeči in četrtotožeči stranki dne 23. 7. 2009, prav tako iz poslovnega razloga. Iz izvedenih listinskih dokazov (Poročila tožene stranke o ukrepih finančnega prestrukturiranja z dne 7. 7. 2009), je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prišlo v obdobju od januarja do maja 2009 do večjega upada prometa in kljub prizadevanju, da tožena stranka nadomesti izgubo iz leta 2008, je v letu 2009 prišlo do znatnega upada naročil ključnih kupcev, zato je bila tožena stranka prisiljena zmanjševati stroške proizvodnje, zmanjšati zaloge ter racionalizirati delo v proizvodnji. O točnosti predloženih podatkov sodišče prve stopnje ni dvomilo in je na podlagi njih zaključilo, da je tožena stranka izkazala poslovni razlog na podlagi 1. alinee prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Poslovni razlog je po tej določbi podan, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Razlog mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 88. člena ZDR), njegovo utemeljenost pa mora dokazati delodajalec (prvi odstavek 82 člena ZDR). Dokazno breme je torej na strani delodajalca.

ZDR pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posamičnim delavcem v 88. členu ne zahteva uporabe formalnih kriterijev za opredelitev presežnih delavcev oziroma tistih delavcev, ki se jim pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga odpove. Obvezna uporaba formalnih kriterijev za izbiro presežnih delavcev iz 100. člena ZDR je predvidena le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (96. člen ZDR). Vendar takšna ureditev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru individualnih odpustov ne pomeni, da delodajalec ne bi smel uporabiti vnaprej določenih kriterijev za izbiro presežnih delavcev, saj takšna uporaba kriterijev ni izrecno prepovedana. Ravno z uporabo vnaprej določenih kriterijev, predvidenih za nedoločen krog oseb, se lahko delodajalec uspešno brani pred očitki šikane in diskriminacije. Zato se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da ni bila dolžna upoštevati kriterije za določitev presežnih delavcev, ker v danem primeru ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, po 96. členu ZDR. Tožena stranka se je namreč tekom dokaznega postopka sama sklicevala, da je pri odločitvi o podaji odpovedi pogodb o zaposlitvi, upoštevala objektivne kriterije in da je sprejela dodatne kriterije (kvaliteta, zanesljivost in prilagodljivost delavk), zato se torej ne more sklicevati, da po zakonu ni bila dolžna uporabiti kriterijev v primeru individualnih odpovedi. V kolikor je tožena stranka določila presežne delavce na podlagi sprejetih kriterijev, je na njej dokazno breme, da dokaže, da je sprejete kriterije pravilno uporabila. Tožena stranka ni predložila ocenjevalnih listov tudi za vse ostale delavce v oddelku prirezovalnica. Zato ni dokazala, da je pri izbiri presežnih delavcev v oddelku prirezovalnica opravila primerjavo med primerljivimi delavci glede na uporabljene kriterije.

Tožena stranka torej prihaja sama s seboj v nasprotje, ko dokazuje, da je iz ocenjevalnih listov, ki jih je predložila za tožeče stranke, razvidno, katere kriterije je upoštevala pri izbiri presežnih delavcev, po drugi strani pa v pritožbi trdi, da tožena stranka ni bila dolžna določiti kriterijev za določitev presežnih delavcev, ker je odločitev o tem, kateremu delavcu bo delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi, v izključni pristojnosti delodajalca. Navedena trditev tožene stranke je napačna, saj v kolikor delodajalec določi kriterije, po katerih ocenjuje delavce in na podlagi teh kriterijev ugotavlja presežne delavce, je vsekakor dolžan upoštevati navedene kriterije pri vseh primerljivih delavcih.

Glede na to, da je dokazno breme na toženi stranki, da je delo tožečih strank pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je z uporabo objektivnih kriterijev ugotovila, da so ravno tožeče stranke tiste, katerih delo je postalo nepotrebno, zaradi tega pa tožena stranka v primeru tožečih strank ni ugotovila resnih in utemeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov posamičnim delavcem pa velja določba četrtega odstavka 91. člena ZDR, da razlogi za odpoved ne smejo pomeniti kršitev prepovedi diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka in ocene izvedenih dokazov prepričano, da je tožena stranka tožečim strankam odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi osebnih okoliščin, zaradi koriščenja bolniškega staleža zaradi bolezni oziroma zdravstvenega stanja njihovih družinskih članov in s tem kršila določbo 6. člena ZDR. Kot je sodišče prve stopnje obrazložilo, ni imelo razloga, da ne bi verjelo skladnim izpovedim tožečih strank, ki so jih v celoti potrdile tudi priče E.F., T.T. in S.K. ZDR v 6. členu določa, da mora delodajalec v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo, ne glede na narodnost, raso ali etično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Prepovedani sta neposredna in posredna diskriminacija zaradi katerekoli osebne okoliščine. Neposredna diskriminacija obstaja, če je oseba zaradi določene osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih situacijah obravnavana manj ugodno kot druga oseba. Posredna diskriminacija zaradi osebne okoliščine obstaja, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe, razen, če je ta predpis, merilo ali praksa objektivno opravičuje zakoniti cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije.

Tožeče stranke, kot tudi priče E.F., T.T. in S.K. so prepričljivo izpovedale, da so bile junija 2009 napotene na razgovor k novemu direktorju M.T., ki je vsako delavko povprašal, zakaj je v bolniškem staležu ter jim nato dejal, da tožena stranka ni invalidna ustanova, temveč potrebuje zdrave ljudi. Kasneje pa so tožeče stranke prejele obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Prav tako je inšpektor za delo, v dopisu z dne 22. 6. 2009, ki ga je naslovil na neodvisne sindikate Slovenije, zapisal ugotovitev, da je od 27 delavcem, ki jim je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo v letu 2009, koristilo bolniški stalež 18 delavcev, od tega so bili nekateri odsotni tudi dalj časa. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka, pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožečim strankam iz poslovnih razlogov, kršila določila 6. člena ZDR in so zato izpodbijane odpovedi nezakonite ter jih je posledično razveljavilo.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je dosojena odškodnina prvotožeči stranki v višini 4.000,00 EUR in četrtotožeči stranki v višini 10.000,00 EUR povsem nesprejemljiva in v nasprotju s sodno prakso. Sodišče prve stopnje je prvo in četrtotožeči stranki utemeljeno priznalo odškodnino, na podlagi 118. člena ZDR, ki določa, da sodišče, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, lahko na njegov predlog ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno odškodnino, v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče mora upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 427/2008 z dne 24. 3. 2009).

Sodišče prve stopnje je prvotožeči stranki prisodilo odškodnino v znesku 4.000,00 EUR, v presežku za znesek 3.225,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2010 dalje, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Četrotožeči stranki je prisodilo odškodnino v znesku 10.000,00 EUR, v presežku za znesek 2.558,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2010 dalje, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri odmeri odškodnine je sodišče upoštevalo, da odškodnina po 118. členu ZDR pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej za izgubo zaposlitve, kljub predhodni ugotovitvi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008, to ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, ampak odškodnina za bodočo ocenjeno škodo. Pri odmeri odškodnine je treba izhajati in upoštevati kriterije v zvezi s škodo delavca, ki se ne vrne k delodajalcu in ki mu nastaja oziroma mu bo nastajala po datumu zaključka delovnega razmerja. Za čas do prenehanja delovnega razmerja bo tožena stranka tožeči stranki izplačala zapadle zneske plač, zato izpad zaslužka, v tem času, ne more biti podlaga za odmero odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno prisodilo odškodnino prvotožeči in četrtotožeči stranki in pri tem upoštevalo njuno starost, težjo zaposljivost, bolezen in pri prvotožeči stranki tudi dejstvo, da se je zaposlila pri drugem delodajalcu le za določen čas.

Ker ostale pritožbene navedbe pravdnih strank za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako pravdni stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijano sodbo in ker niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).